Skupna ribiška politika: nastanek in razvoj

Skupna ribiška politika (SRP) je bila prvič izoblikovana v Rimski pogodbi. Sprva je bila povezana s skupno kmetijsko politiko, sčasoma pa je postala bolj neodvisna. Glavni cilj skupne ribiške politike, kot je bil spremenjen leta 2002, je zagotoviti trajnostno ribištvo ter prihodke in stabilna delovna mesta za ribiče. Z Lizbonsko pogodbo je bilo uvedenih več sprememb k SRP. Svet in Parlament sta leta 2013 dosegla sporazum o novi SRP za dolgoročno okoljsko, gospodarsko in socialno trajnost ribolovnih in akvakulturnih dejavnosti.

Pravna podlaga

Členi 38 do 43 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

S to pogodbo je bilo uvedenih nekaj novosti v zvezi z vključevanjem Evropskega parlamenta v pripravo zakonodaje o SRP. Najpomembnejša sprememba je ta, da se zakonodaja, ki je potrebna za uresničitev ciljev skupne ribiške politike, zdaj sprejema po rednem zakonodajnem postopku (prej znan kot postopek soodločanja), kar pomeni, da je Parlament postal sozakonodajalec. Vendar lahko takšno zakonodajo sprejme le Svet na podlagi predloga Komisije.

Lizbonska pogodba v zvezi z ratifikacijo mednarodnih ribolovnih sporazumov določa, da jih mora ratificirati Svet po odobritvi Evropskega parlamenta.

Cilji

Ribje populacije so naravna, obnovljiva, premična in skupna lastnina, ki je del naše skupne dediščine. Ribištvo upravlja skupna politika s skupnimi pravili, ki se sprejemajo na ravni EU in uporabljajo v vseh državah članicah. Prvotni cilji SRP so bili ohranitev ribjih staležev, zaščita morskega okolja, zagotavljanje ekonomske donosnosti evropskih flot in dobava kakovostne hrane potrošnikom. Z reformo leta 2002 se je tem ciljem pridružila še uravnotežena trajnostna raba živih vodnih virov z okoljskega, ekonomskega in socialnega vidika, pri čemer je bilo določeno, da mora trajnostna raba temeljiti na zanesljivih znanstvenih mnenjih in na previdnostnem načelu. Določeno je bilo tudi, da mora trajnost temeljiti na zanesljivih znanstvenih mnenjih in previdnostnem načelu.

Dosežki

A. Ozadje

SRPP je bila sprva del skupne kmetijske politike, vendar si je z razvojem Skupnosti postopno izoblikovala ločeno identiteto, kar se je začelo leta 1970, ko so države članice uvedle izključne ekonomske cone in so vstopile nove države članice z velikimi ribiškimi flotami. Zaradi vseh teh sprememb se je Skupnost morala soočiti s težavami, ki so specifične za ribištvo, kot so dostop do skupnih virov, ohranjanje staležev, strukturni ukrepi za ribiške flote in mednarodni odnosi na področju ribištva.

1. Začetki

Šele leta 1970 je Svet sprejel zakonodajo o vzpostavitvi skupne ureditve trga ribiških proizvodov in uvedel strukturno ribiško politiko Skupnosti.

2. Začetni razvoj

Ribištvo je pomembno vplivalo na pogajanja, ki so privedla do pridružitve Združenega kraljestva, Irske in Danske k Evropski gospodarski skupnosti (EGS) leta 1972. Posledica tega je bil odmik od temeljnega načela prostega dostopa do morja: izključne nacionalne pravice do priobalnega ribolova v teritorialnih vodah, za katere velja, da segajo 12 morskih milj od obale, so bile razširjene, da bi vključevale izključne ekonomske cone, ki segajo do 200 morskih milj od obale. Države članice so se strinjale, da bodo upravljanje svojih ribolovnih virov prepustile Evropski skupnosti.

3. Uredbe in reforme skupne ribiške politike

a. Uredba iz leta 1983

Leta 1983 je Svet po večletnih pogajanjih sprejel Uredbo (EGS) št. 170/83 o vzpostavitvi nove generacije skupne ribiške politike, ki se je zavzemala za izključne ekonomske cone, izoblikovala pojem relativne stabilnosti in zagotovila ukrepe za ohranjanje in upravljanje na podlagi celotnega dovoljenega ulova in kvot. Po letu 1983 se je morala SRP prilagoditi tudi izstopu Grenlandije iz Skupnosti leta 1985, pristopu Španije in Portugalske leta 1986 ter združitvi Nemčije leta 1990. Ti trije dogodki so vplivali na velikost in strukturo flote Skupnosti ter na njene ribolovne zmogljivosti.

b. Uredba iz leta 1992

Z Uredbo (EGS) št. 3760/92 iz leta 1992, ki vsebuje določbe o ribiški politiki do leta 2002, naj bi se soočili z velikim nesorazmerjem med zmogljivostjo flote in ribolovnimi možnostmi. Odpravili naj bi ga z zmanjšanjem flote Skupnosti, ki bi ga spremljali strukturni ukrepi za ublažitev socialnih posledic. Za ponovno vzpostavitev in ohranjanje ravnotežja med razpoložljivimi viri in ribolovnimi dejavnostmi je uredba uvedla nov pojem: „ribolovni napor“. Uredba je omogočala dostop do virov na podlagi učinkovitega sistema izdajanja dovoljenj.

c. Reforma leta 2002

Ukrepi, uvedeni z Uredbo (EGS) št. 3760/92, niso bili dovolj učinkoviti, da bi ustavili čezmerni ribolov, in izčrpavanje številnih ribjih staležev se je nadaljevalo s čedalje večjo hitrostjo. Zaradi kritičnega stanja je bila sprejeta reforma, sestavljena iz treh uredb, ki jih je Svet sprejel decembra 2002 in so začele veljati 1. januarja 2003:

• Uredba Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (ki razveljavlja uredbi (EGS) št. 3760/92 in (EGS) št. 101/76),
• Uredba Sveta (ES) št. 2369/2002 z dne 20. decembra 2002 o spremembi Uredbe (ES) št. 2792/1999 o podrobnih pravilih in ureditvah v zvezi s strukturno pomočjo Skupnosti v ribiškem sektorju,
• Uredba Sveta (ES) št. 2370/2002 z dne 20. decembra 2002 o izrednem ukrepu Skupnosti za razrez ribiških plovil.

Glavni cilj reforme iz leta 2002 je bil zagotoviti trajnostno prihodnost ribiškega sektorja z zagotavljanjem stabilnih dohodkov in delovnih mest za ribiče ter oskrbovati potrošnike, hkrati pa ohranjati krhko ravnovesje morskih ekosistemov. Uveden je bil dolgoročni pristop k upravljanju ribištva, vključno s pripravo nujnih ukrepov, med katerimi so večletni načrti za obnovo staležev, ki so zunaj varnih bioloških meja, in večletni načrti za upravljanje drugih staležev.

Za zagotovitev učinkovitejšega, preglednejšega in pravičnejšega spremljanja je bila v Vigu v Španiji ustanovljena Agencija Skupnosti za nadzor ribištva.

Z reformo iz leta 2002 so ribiči z ustanovitvijo regionalnih svetovalnih svetov, sestavljenih iz ribičev, znanstvenikov, predstavnikov drugih sektorjev, povezanih z ribištvom in ribogojstvom, ter regionalnih in nacionalnih organov, okoljevarstvenih skupin in potrošnikov, dobili večji vpliv na odločitve, ki vplivajo nanje.

Reforma SRP leta 2013

Reforma iz leta 2002 kratkoročno ni izpolnila pričakovanj, saj se je stanje nekaterih staležev še naprej slabšalo. Obenem je poudarila nekatere težave, ki so do takrat ostale neopažene, kot je na primer težava zavržkov.

Komisija je leta 2009 začela javno posvetovanje o reformi skupne ribiške politike, da bi se vanjo vključila nova načela, ki bi morala urejati ribištvo EU v 21. stoletju. Po dolgi razpravi v Svetu in – prvič – v Evropskem parlamentu je bil 1. maja 2013 dosežen dogovor o novem ribiškem režimu, ki temelji na treh glavnih stebrih:

• novi skupni ribiški politiki (Uredba (EU) št. 1380/2013),
• skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (Uredba (EU) št. 1379/2003) in
• novem Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (Uredba (EU) št. 508/2014).

Nova SRP naj bi zagotovila, da bodo dejavnosti ribiškega in akvakulturnega sektorja dolgoročno okoljsko trajnostne in da bo njihovo upravljanje v skladu z zastavljenimi cilji gospodarskih in socialnih koristi ter koristi na področju zaposlovanja. Najpomembnejše točke so:

• Večletno ekosistemsko upravljanje za okrepitev vloge, ki jo je prejšnja reforma namenila večletnim načrtom, a tudi zato, da se uvede bolj ekosistemski pristop z načrti, ki zajemajo več vrst, in z načrti za ribištvo, v regionalnem okviru geografskih območij EU.
• Največji trajnostni donos Ob upoštevanju mednarodnih zavez, kot so tiste s svetovnega vrha o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002, nova SRP kot glavni cilj za vse ribištvo določa največji trajnostni donos. Kjer je to mogoče, se najpozneje do leta 2022 ribolovna umrljivost določi na ravni največjega trajnostnega donosa (največja stopnja ribolovne umrljivosti za določen stalež, ki se uporabi za izračun največjega trajnostnega donosa za navedeni stalež).
• Prepoved zavržkov: nova reforma bo odpravila eno od najmanj sprejemljivih praks, običajnih za ribištvo EU. Zavržke nadzorovanih vrst je treba postopoma odpraviti in ob tem uvesti spremljevalne ukrepe za izvajanje prepovedi. Od leta 2019 se politika zavržkov izvaja v vseh ribištvih EU.
• Kar zadeva zmogljivost flote, nova SRP države članice obvezuje, da svoje ribolovne zmogljivosti prilagodijo in jih uskladijo s svojimi ribolovnimi možnostmi. Mali priobalni ribolov mora imeti posebno vlogo v novi SRP. Izključitev območja 12 navtičnih milj za tradicionalno ladjevje je treba podaljšati do leta 2022.
• Uredba (EU) 2017/2403[1], ki določa pravila, ki urejajo dejavnosti ribiških flot EU v vodah zunaj EU in mednarodnih vodah, je bila pripravljena v okviru zunanjih odnosov EU in v skladu z načeli politike EU. Pravila za ribolov v teh vodah je treba oblikovati na podlagi sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu in sodelovanja EU v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva.
• Trajnostna akvakultura in večji donos, da se zagotovi oskrba ribjega trga EU z ter nacionalni načrti spodbuja rast v obalnih in podeželskih območjih.
• Nove obveznosti zahtevajo, da države članice okrepijo vlogo znanosti z okrepljenim zbiranjem podatkov in izmenjavo informacij o staležih, flotah in vplivu ribolovnih dejavnosti.
• Vzpostaviti je treba bolj decentralizirano upravljanje, da bo postopek odločanja bližje ribolovnemu območju. Zakonodajalci EU oblikujejo splošni okvir, države članice pa izoblikujejo izvedbene ukrepe in sodelujejo na regionalni ravni.
• Obstoječi sklop tehničnih ukrepov iz Uredbe Sveta (ES) št. 850/98 sestavlja zapleten in raznovrsten sistem določb, ki so trenutno v reviziji, da se bo v novo skupno ribiško politiko vpeljal nov sklop tehničnih ukrepov.

Skupna ureditev trgov za ribiške proizvode in proizvode iz akvakulture je del svežnja reform.

Novi Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo bo kot finančno orodje prispeval k izvajanju SRP in skupne ureditve trga za ribiške proizvode in proizvode iz akvakulture.

Vloga Evropskega parlamenta

A. Pristojnost

• Zakonodaja na področju ribištva: Lizbonska pogodba določa soodločanje (redni zakonodajni postopek);
• članstvo EU v mednarodnih konvencijah o ribištvu in sklepanje sporazumov z državami zunaj EU (soodločanje s Svetom).

B. Vloga

Parlament je z Lizbonsko pogodbo dobil večjo zakonodajno pristojnost, ki mu omogoča oblikovanje SRP in nadzor nad predpisi, ki urejajo dejavnosti v ribiškem in akvakulturnem sektorju EU.

Parlament je sprejel več resolucij v zvezi s potrebo po reformi SRP, in sicer:

• resolucijo z dne 12. aprila 2016 o inovacijah in diverzifikaciji malega priobalnega ribolova v regijah, odvisnih od ribolova[2]. Komisiji svetuje, naj pripisuje največji pomen socialno-ekonomskemu pomenu obrtnega priobalnega ribolova in malega ribolova v EU;
• resolucijo z dne 27. aprila 2017 o upravljanju ribiških flot v najbolj oddaljenih regijah[3]. Besedilo vsebuje določbe v zvezi s posebnostmi in geografskimi pogoji najbolj oddaljenih regij ter glede boljše uporabe možnosti iz člena 349 Lizbonske pogodbe in SRP, ki zadevajo predpise, sklade in programe za odziv na posebne težave, s katerimi se soočajo najbolj oddaljene regije;
• resolucijo z dne 4. julija 2017 o vlogi turizma, povezanega z ribištvom, pri diverzifikaciji ribištva[4]. Besedilo odraža cilj 4 strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, katerega cilj je, da bi ribolov postal bolj trajnosten in bolj zdrav ter da bi se spodbudilo sodelovanje sektorja pri alternativnih dejavnostih, kot je ekološki turizem;
• resolucijo z dne 24. oktobra 2017 z naslovom "Skupna ribiška politika: izvajanje obveznosti iztovarjanja[5]. Resolucija zadeva predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1380/2013 o skupni ribiški politiki[6]. V njej Parlament poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;
• resolucijo z dne 12. junija 2018 o stanju na področju rekreacijskega ribolova v Evropski uniji[7]. Besedilo poudarja, da je treba redno zbirati potrebne podatke o rekreacijskem ribolovu ter da je izmenjava teh podatkov bistvenega pomena.

 

Marcus Ernst Gerhard Breuer

03-2022