Skupna ribiška politika: nastanek in razvoj

Skupna ribiška politika je bila prvič izoblikovana v Rimski pogodbi. Sprva je bila povezana s skupno kmetijsko politiko, sčasoma pa je postala bolj neodvisna. Glavni cilj skupne ribiške politike, kot je bil spremenjen leta 2002, je zagotoviti trajnostno ribištvo ter prihodke in stabilna delovna mesta za ribiče. Z Lizbonsko pogodbo je bilo uvedenih več sprememb ribiške politike. Svet in Parlament sta leta 2013 dosegla sporazum o novi skupni ribiški politiki za dolgoročno okoljsko, gospodarsko in socialno trajnost ribolovnih dejavnosti in dejavnosti ribogojstva.

Pravna podlaga

Členi 38 do 43 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

S to pogodbo je bilo uvedenih nekaj novosti v zvezi z vključevanjem Evropskega parlamenta v pripravo zakonodaje o skupni ribiški politiki. Najpomembnejša sprememba je ta, da se zakonodaja, ki je potrebna za uresničitev ciljev skupne ribiške politike, zdaj sprejema po rednem zakonodajnem postopku (prej znan kot postopek soodločanja), kar pomeni, da je Parlament postal sozakonodajalec. Vendar lahko takšno zakonodajo sprejme le Svet na podlagi predloga Komisije.

Lizbonska pogodba v zvezi z ratifikacijo mednarodnih ribolovnih sporazumov določa, da jih mora ratificirati Svet po odobritvi Evropskega parlamenta.

Cilji

Ribje populacije so naravna, obnovljiva, premična in skupna lastnina, ki je del naše skupne dediščine. Ribištvo je skupna politika s skupnimi pravili, ki se sprejemajo na ravni EU in uporabljajo v vseh državah članicah. Prvotni cilji skupne ribiške politike so bili ohranitev ribjih staležev, zaščita morskega okolja, zagotavljanje ekonomske donosnosti evropskih flot in dobava kakovostne hrane potrošnikom. Z reformo leta 2002 se je tem ciljem pridružila še uravnotežena trajnostna raba živih vodnih virov z okoljskega, ekonomskega in socialnega vidika, pri čemer je bilo določeno, da mora trajnostna raba temeljiti na zanesljivih znanstvenih mnenjih in na previdnostnem načelu. Določeno je bilo tudi, da mora trajnost temeljiti na zanesljivih znanstvenih mnenjih in previdnostnem načelu.

Dosežki

A. Ozadje

Skupna ribiška politika je bila sprva del skupne kmetijske politike, vendar si je z razvojem Skupnosti postopno izoblikovala ločeno identiteto, kar se je začelo leta 1970, ko so države članice uvedle izključne ekonomske cone in so vstopile nove države članice z velikimi ribiškimi flotami. Zaradi vseh teh sprememb se je Skupnost morala soočiti s težavami, ki so specifične za ribištvo, kot so dostop do skupnih virov, ohranjanje staležev, strukturni ukrepi za ribiške flote in mednarodni odnosi na področju ribištva.

1. Začetki

Šele leta 1970 je Svet sprejel zakonodajo o vzpostavitvi skupne ureditve trga ribiških proizvodov in uvedel strukturno ribiško politiko Skupnosti.

2. Začetni razvoj

Ribištvo je pomembno vplivalo na pogajanja, ki so privedla do pridružitve Združenega kraljestva, Irske in Danske k EGS leta 1972. Posledica tega je bil odmik od temeljnega načela prostega dostopa do morja: izključne nacionalne pravice do priobalnega ribolova v teritorialnih vodah, za katere velja, da segajo 12 morskih milj od obale, so bile razširjene, da bi vključevale izključne ekonomske cone, ki segajo do 200 morskih milj od obale. Države članice so se strinjale, da bodo upravljanje svojih ribolovnih virov prepustile Evropski skupnosti.

3. Uredbe in reforme skupne ribiške politike

a. Uredba iz leta 1983

Leta 1983 je Svet po večletnih pogajanjih sprejel Uredbo (EGS) št. 170/83 o vzpostavitvi nove generacije skupne ribiške politike, ki se je zavzemala za izključne ekonomske cone, izoblikovala pojem relativne stabilnosti in zagotovila ukrepe za ohranjanje in upravljanje na podlagi celotnega dovoljenega ulova in kvot. Po letu 1983 se je morala skupna ribiška politika prilagoditi tudi izstopu Grenlandije iz Skupnosti leta 1985, pristopu Španije in Portugalske leta 1986 ter združitvi Nemčije leta 1990. Ti trije dogodki so vplivali na velikost in strukturo flote Skupnosti ter na njene ribolovne zmogljivosti.

b. Uredba iz leta 1992

Z Uredbo (EGS) št. 3760/92 iz leta 1992, ki vsebuje določbe o ribiški politiki do leta 2002, naj bi se soočili z velikim nesorazmerjem med zmogljivostjo flote in ribolovnimi možnostmi. Odpravili naj bi ga z zmanjšanjem flote Skupnosti, ki bi ga spremljali strukturni ukrepi za ublažitev socialnih posledic. Za ponovno vzpostavitev in ohranjanje ravnotežja med razpoložljivimi viri in ribolovnimi dejavnostmi je uredba uvedla nov pojem: „ribolovni napor“. Uredba je omogočala dostop do virov na podlagi učinkovitega sistema izdajanja dovoljenj.

c. Reforma leta 2002

Ukrepi, uvedeni z Uredbo (EGS) št. 3760/92, niso bili dovolj učinkoviti, da bi ustavili čezmerni ribolov, in izčrpavanje številnih staležev rib se je nadaljevalo s čedalje večjo hitrostjo. Zaradi kritičnega stanja je bila sprejeta reforma, sestavljena iz treh uredb, ki jih je Svet sprejel decembra 2002 in so začele veljati 1. januarja 2003:

  • okvirna Uredba (ES) št. 2371/2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov (ki razveljavlja uredbi (EGS) št. 3760/92 in (EGS) št. 101/76),
  • Uredba (ES) št. 2369/2002 o podrobnih pravilih in ureditvah v zvezi s strukturno pomočjo Skupnosti v ribiškem sektorju (ki spreminja Uredbo (ES) št. 2792/1999),
  • Uredba (ES) št. 2370/2002 o izrednem ukrepu Skupnosti za razrez ribiških plovil.

Glavni cilj reforme iz leta 2002 je bil zagotoviti trajnostno prihodnost ribiškega sektorja z zagotavljanjem stabilnih dohodkov in delovnih mest za ribiče ter oskrbovati potrošnike, hkrati pa ohranjati krhko ravnovesje morskih ekosistemov. Uveden je bil dolgoročni pristop k upravljanju ribištva, vključno s pripravo nujnih ukrepov, med katerimi so večletni načrti za obnovo staležev, ki so zunaj varnih bioloških meja, in večletni načrti za upravljanje drugih staležev.

Za zagotovitev učinkovitejšega, preglednejšega in pravičnejšega spremljanja je bila v Vigu (Španija) ustanovljena Agencija Skupnosti za nadzor ribištva.

Z reformo iz leta 2002 so ribiči z ustanovitvijo regionalnih svetovalnih svetov, sestavljenih iz ribičev, znanstvenikov, predstavnikov drugih sektorjev, povezanih z ribištvom in ribogojstvom, ter regionalnih in nacionalnih organov, okoljevarstvenih skupin in potrošnikov, dobili večji vpliv na odločitve, ki vplivajo nanje.

Reforma SRP leta 2013

Reforma iz leta 2002 kratkoročno ni izpolnila pričakovanj, saj se je stanje nekaterih staležev še naprej slabšalo. Obenem je izpostavila nekatere težave, ki so do takrat ostale neopažene, kot je na primer težava zavržkov.

Komisija je leta 2009 začela javno posvetovanje o reformi skupne ribiške politike, da bi se vanjo vključila nova načela, ki bi morala urejati ribištvo EU v 21. stoletju. Po dolgi razpravi v Svetu in – prvič – v Evropskem parlamentu je bil 1. maja 2013 dosežen dogovor o novem ribiškem režimu, ki temelji na treh glavnih stebrih:

  • novi skupni ribiški politiki (Uredba (EU) št. 1380/2013),
  • skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (Uredba (EU) št. 1379/2003) in
  • novem Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (ESPR, Uredba (EU) št. 508/2014).

Nova skupna ribiška politika naj bi zagotovila, da bodo dejavnosti ribiškega in ribogojnega sektorja dolgoročno okoljsko trajnostne in da bo njihovo upravljaje v skladu z zastavljenimi cilji gospodarskih in socialnih koristi ter koristi na področju zaposlovanja. Najpomembnejše točke so:

  • Večletno ekosistemsko upravljanje za okrepitev vloge, ki jo je prejšnja reforma namenila večletnim načrtom, a tudi zato, da se uvede bolj ekosistemski pristop z načrti, ki zajemajo več vrst, in z načrti za ribištvo, v regionalnem okviru evropskih geografskih območij.
  • Največji trajnostni donos: ob upoštevanju mednarodnih zavez, kot so tiste s svetovnega vrha o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002, nova skupna ribiška politika kot glavni cilj za vse ribištvo določa največji trajnostni donos; ribolovna umrljivost bo, kjer je to mogoče, do leta 2015 oziroma najpozneje do leta 2020 določena s FMSY (stopnja ulova določenega staleža, ki prinaša največji trajnostni donos).
  • Prepoved zavržkov: nova reforma bo odpravila eno od najmanj sprejemljivih praks, običajnih za ribištvo EU: zavržke nadzorovanih vrst je treba postopoma odpraviti in ob tem uvesti spremljevalne ukrepe za izvedbo prepovedi. Vse ribištvo EU bo do leta 2019 izvajalo novo politiko o zavržkih.
  • Kar zadeva zmogljivost flote, nova skupna ribiška politika države članice obvezuje, da svoje ribolovne zmogljivosti prilagodijo in jih uskladijo s svojimi ribolovnimi možnostmi. Mali priobalni ribolov mora imeti posebno vlogo v novi skupni ribiški politiki. Izključitev območja 12 navtičnih milj za tradicionalno ladjevje je treba podaljšati do leta 2022.
  • Pravila, ki urejajo dejavnosti ribiških flot EU v vodah tretjih držav in mednarodnih vodah, je treba opredeliti v okviru zunanjih odnosov EU, da bi bila v skladu z načeli politike EU. Pravila za ribolov v teh vodah je treba oblikovati na podlagi sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu in sodelovanja EU v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva.
  • Trajnostno ribogojstvo bo povečalo donose za oskrbo ribjega trga EU ter z nacionalnimi načrti spodbujalo rast v obalnih in podeželskih območjih.
  • Nove obveznosti zahtevajo, da države članice okrepijo vlogo znanosti z okrepljenim zbiranjem podatkov in izmenjavo informacij o staležih, flotah in vplivu ribolovnih dejavnosti.
  • Vzpostaviti je treba bolj decentralizirano upravljanje, da bo postopek odločanja bližje ribolovnemu območju. Zakonodajalci EU opredelijo splošni okvir, države članice pa izoblikujejo izvedbene ukrepe in sodelujejo med seboj na regionalni ravni.
  • Obstoječi sklop tehničnih ukrepov iz Uredbe Sveta (ES) št. 850/98 sestavlja zapleten in heterogen sistem določb, ki so trenutno v reviziji, da se bo v novo skupno ribiško politiko vpeljal nov sklop tehničnih ukrepov.

Skupna ureditev trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva je del svežnja reform.

Novi Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo bo kot finančno orodje prispeval k izvajanju skupne ribiške politike in skupne ureditve trga za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva.

Vloga Evropskega parlamenta

A. Pristojnost

  • Zakonodaja s področja ribištva: Lizbonska pogodba predvideva soodločanje (redni zakonodajni postopek);
  • članstvo EU v mednarodnih konvencijah o ribištvu in sklepanje sporazumov s tretjimi državami (soodločanje s Svetom).

B. Vloga

Evropski parlament je z Lizbonsko pogodbo pridobil večjo zakonodajno pristojnost, ki mu omogoča oblikovanje skupne ribiške politike in izvajanje nadzora nad predpisi, ki urejajo dejavnosti v ribiškem in ribogojnem sektorju EU.

Parlament je sprejel več resolucij v zvezi s potrebo po reformi SRP, in sicer:

  • Resolucijo z dne 12. aprila 2016 o inovacijah in diverzifikaciji malega priobalnega ribolova v regijah, odvisnih od ribolova[1]. Komisiji svetuje, naj pripisuje največji pomen socialno-ekonomskemu pomenu obrtnega priobalnega ribolova in malega ribolova v EU.
  • Resolucijo z dne 27. aprila 2017 o upravljanju ribiških flot v najbolj oddaljenih regijah[2]: besedilo vsebuje določbe v zvezi s posebnostmi in geografskimi pogoji najbolj oddaljenih regij ter glede boljše uporabe možnosti iz člena 349 Pogodbe in SRP, ki zadevajo predpise, sklade in programe za odziv na posebne težave, s katerimi se soočajo najbolj oddaljene regije.
  • Resolucijo z dne 4. julija 2017 o vlogi turizma, povezanega z ribištvom, pri diverzifikaciji ribištva[3]: besedilo odraža cilj 4 strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, katerega cilj je, da bi ribolov postal bolj trajnosten in bolj zdrav ter da bi se spodbudilo sodelovanje sektorja pri alternativnih dejavnostih, kot je ekološki turizem.
  • Resolucijo z dne 24. oktobra 2017 o skupni ribiški politiki: izvajanje obveznosti iztovarjanja[4]. Ta resolucija se nanaša na predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1380/2013: Parlament poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti.
  • Resolucijo z dne 12. junija 2018 o stanju na področju rekreacijskega ribolova v Evropski uniji[5]: besedilo poudarja, da je treba redno zbirati potrebne podatke o rekreacijskem ribolovu ter da je izmenjava teh podatkov bistvenega pomena.

 

[1]UL L 58, 15.2.2018, str. 82.
[2]UL L 298, 23.8.2018, str. 92.
[3]UL L 334, 19.9.2018, str. 20.
[4]UL L 346, 27.9.2018, str. 363.
[5]Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0243.

Carmen-Paz Martí