Zalivske države, Iran, Irak in Jemen

Evropska unija je sklenila sporazuma o sodelovanju s Svetom za sodelovanje v Zalivu (regionalna organizacija, ki združuje Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Saudovo Arabijo in Združene arabske emirate) in z Jemnom ter sporazum o partnerstvu in sodelovanju z Irakom. Trenutno EU nima pogodbenih odnosov z Iranom, prav tako v Teheranu ni delegacije EU. Aktualni odnosi med EU in Iranom temeljijo na ohranitvi skupnega celovitega načrta ukrepanja (jedrski dogovor z Iranom), ki je bil podpisan julija 2015 na Dunaju.

Pravna podlaga

  • Naslov V (zunanje delovanje) Pogodbe o Evropski uniji;
  • členi 206 in 207 (trgovina) ter od 216 do 219 (mednarodni sporazumi) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

A. Svet za sodelovanje v Zalivu (GCC)

GCC je bil ustanovljen maja 1981. Danes je ta skupina, ki jo še vedno sestavljajo prvotne članice (Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Saudova Arabija in Združeni arabski emirati), glavna posrednica v odnosih med EU in temi šestimi državami. EU in GCC sta že večkrat izrazila skupno stališče o bližnjevzhodni problematiki.

Z nafto bogate zalivske države doživljajo precejšnje družbeno-gospodarske in politične spremembe, četudi proces reform ne napreduje enakomerno. Vpliv arabskih vstaj so v zalivskih monarhijah omejili s preventivnimi politikami – s subvencijami in večjim zaposlovanjem v javnem sektorju – ter z represivnimi ukrepi, kar velja zlasti za Bahrajn in vzhodno provinco Saudove Arabije. Članice GCC so ohranile dejavno vlogo v diplomaciji na Bližnjem vzhodu, včasih celo v medsebojnem rivalstvu. To je prispevalo k sedanji diplomatski krizi med Katarjem in nekaterimi drugimi državami GCC, ki Katar obtožujejo, da podpira teroristične in sektaške skupine (tudi Muslimansko bratovščino), financira skupine, povezane z Iranom, posega v suverenost sosednjih držav in v njih podžiga politično oporečništvo.

Čeprav želi EU svoje politične odnose v tej regiji nadgraditi, med drugim tudi z dialogom o človekovih pravicah, odnose med njo in GCC v veliki meri narekujejo gospodarske in trgovinske vezi. Obseg trgovine med obema stranema je z leti stalno rasel, pri čemer je EU beležila znaten trgovinski presežek.

EU in GCC sta leta 1988 podpisala sporazum o sodelovanju. Namen sporazuma je v tej strateško pomembni regiji okrepiti stabilnost, omogočiti politične in gospodarske odnose, poglobiti gospodarsko in tehnično sodelovanje, pa tudi sodelovanje pri vprašanjih energije, industrije, trgovine in storitev, kmetijstva, ribištva, naložb, znanosti, tehnologije in okolja. V sporazumu so predvideni letni skupni sveti oziroma ministrska srečanja ter skupni odbori za sodelovanje na ravni visokih uradnikov. Sporazum pa ne vsebuje določb o parlamentarnem organu. Skupni odbor za sodelovanje med EU in GCC se je aprila 2016 dogovoril za vzpostavitev bolj strukturiranega neuradnega dialoga o trgovini in naložbah. Julija 2016 sta sledila še skupni svet EU-GCC in ministrsko srečanje. Diplomatska kriza, ki je izbruhnila junija 2017 med Katarjem in drugimi zalivskimi državami, je preprečila organizacijo novega srečanja.

EU in GCC sta sprejela skupni akcijski program za obdobje 2010–2013, v katerem sta določila načrt za tesnejše sodelovanje na področjih, kot so informacijska in komunikacijska tehnologija, jedrska varnost, čista energija, raziskave in gospodarski dialog. Podaljšanje tega programa se je zavleklo predvsem zaradi premajhnega napredka pri trgovinskih vprašanjih. Pogajanja o sporazumu o prosti trgovini so se začela leta 1990, a od leta 2008 niso napredovala zaradi nesoglasij o izvoznih dajatvah. Ukrepi za izvajanje sporazuma o sodelovanju med EU in GCC se lahko od 1. januarja 2007 financirajo s sredstvi instrumenta partnerstva (in predhodnega instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom). Države GCC so tudi med upravičenkami programa Erasmus Mundus.

Vloga Evropskega parlamenta

Parlament je 24. marca 2011 sprejel resolucijo o odnosih med EU in GCC[1], v kateri poziva k strateškemu partnerstvu z GCC in njegovimi državami članicami. To stališče je bilo ponovno izraženo v resoluciji Parlamenta z dne 9. julija 2015 o varnostnih izzivih v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter obetih za politično stabilnost[2].

Parlamentarna delegacija za odnose z Arabskim polotokom redno organizira medparlamentarna srečanja s posvetovalnimi sveti v tej regiji in spremlja razvoj odnosov med EU in GCC.

Parlament je v zadnjih letih sprejel resolucije, v katerih je izrazil konkretno zaskrbljenost glede položaja človekovih pravic v nekaterih državah članicah GCC, vključno s Saudovo Arabijo[3] in Bahrajnom[4], ter glede ponovnega izvajanja smrtne kazni v Kuvajtu in Bahrajnu[5]. Po umoru novinarja Džamala Hašodžija na savdskem konzulatu v Istanbulu je Parlament sprejel resolucijo[6], v kateri je obsodil umor in pozval k mednarodni, neodvisni in nepristranski preiskavi njegovega izginotja in nezakonite usmrtitve ter pozval savdske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse zagovornike človekovih pravic.

Parlament je večkrat pozval k uvedbi embarga EU na prodajo orožja Saudovi Arabiji zaradi resnih obtožb, da ta država v Jemnu krši mednarodno humanitarno pravo[7].

Parlament je leta 2015 podelil nagrado Saharova za svobodo misli savdskemu blogerju Raifu Badaviju.

B. Jemen

Odnosi med Jemnom in EU temeljijo na sporazumu o sodelovanju iz leta 1997, ki zajema trgovino, razvojno sodelovanje, kulturo, komunikacije in informacije, okolje, gospodarjenje z naravnimi viri in politični dialog. Od marca 2015 mednarodna vojaška koalicija pod vodstvom Saudove Arabije izvaja operacije proti upornikom, ki so strmoglavili dosedanjega predsednika. EU podpira mediacijo, ki jo vodi OZN in je usmerjena k politični rešitvi konflikta.

Svet Evropske unije je 18. februarja 2019 sprejel sklepe o Jemnu, s katerimi je ponovno potrdil svojo zavezanost enotnosti, suverenosti, neodvisnosti in ozemeljski celovitosti Jemna. EU podpira Stockholmski sporazum, ki so ga decembra 2018 dosegli predstavniki jemenskih strank pod okriljem OZN, in politični proces pod vodstvom OZN, da bi končali konflikt in spodbudili boljše regionalno okolje.

EU je okrepila svojo podporo za reševanje kritičnih razmer v državi, kjer humanitarno pomoč potrebuje več kot 80 % prebivalcev. Od leta 2015 je EU skupno namenila 554 milijonov EUR za humanitarno pomoč Jemnu, poleg tega pa je doslej zagotovila še 318 milijonov EUR dolgoročne pomoči. Skupni prispevek EU za Jemen na vseh področjih podpore je od leta 2015 presegel 1 milijardo EUR. Spričo vse večje zaskrbljenosti zaradi izbruha covida-19 v državi, ki jo je hudo prizadela vojna, je EU financirala tudi nujne ukrepe za zmanjšanje posledic pandemije v Jemnu v skupnem znesku 70 milijonov EUR (9. septembra 2020).

Delegacija EU v Republiki Jemen trenutno deluje iz Amana v Jordaniji.

Vloga Evropskega parlamenta

Parlament je 9. julija 2015, 25. februarja 2016, 15. junija 2017, 30. novembra 2017 in 4. oktobra 2018 sprejel resolucije o Jemnu[8], v katerih je izrazil resno zaskrbljenost zaradi zastrašujočih humanitarnih in varnostnih razmer ter pozval k učinkovitemu izvajanju premirja. Parlament je 13. septembra 2017 sprejel resolucijo o izvozu orožja[9], v kateri je obžaloval, da se v konfliktu v Jemnu uporablja vojaška tehnologija, ki jo izvažajo države članice.

Za odnose z Jemnom in za spremljanje razmer v tej državi je pristojna parlamentarna delegacija za odnose z Arabskim polotokom.

C. Irak

EU je že vse od vojne leta 2003 ključnega pomena za zagotavljanje pomoči Iraku. EU in Irak sta maja 2012 podpisala sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki nudi okvir za dialog in sodelovanje na številnih področjih, vključno s političnimi vprašanji, bojem proti terorizmu, trgovino, človekovimi pravicami, zdravstvom, izobraževanjem in okoljem. V okviru tega sporazuma je januarja 2014 prvič zasedal svet za sodelovanje med EU in Irakom, drugo zasedanje pa je potekalo 18. oktobra 2016. Komisija se je obvezala, da bo Iraku v obdobju 2014–2020 zagotovila podporo v višini 75 milijonov EUR za sodelovanje na področju človekovih pravic, pravne države, izobraževanja in trajnostne energije.

EU je januarja 2018 sprejela novo strategijo za Irak, ki se osredotoča na nadaljevanje zagotavljanja humanitarne pomoči EU prebivalcem Iraka in omogočanje stabilizacije območij, osvobojenih izpod Islamske države, s tremi milijoni razseljenih Iračanov, ki se še vedno ne morejo vrniti domov. Njen namen je tudi obravnavati reformo, obnovo in dolgoročna prizadevanja za spravo, ki jih Irak potrebuje, da bi utrdil mir in zgradil združeno, demokratično državo, v kateri bodo lahko vsi državljani v celoti uživali svoje pravice v večji blaginji.

Od leta 2014 je EU za Irak zagotovila več kot milijardo evrov, vključno s 469 milijoni EUR za humanitarno pomoč za razseljene Iračane in sirske begunce v Iraku. V letu 2020 je dodelila dodatna sredstva za pomoč lokalnemu zdravstvenemu sistemu pri spopadanju s pandemijo covida-19.

Vloga Evropskega parlamenta

Parlament je v zadnjih letih sprejel več resolucij o razmerah v Iraku[10], med drugim o ofenzivi Islamske države, nasilju zaradi spola, preganjanju manjšin, razmerah v severnem Iraku/Mosulu, množičnih grobiščih, izobraževanju, uničenih kulturnih znamenitosti po akcijah Islamske države in o izvozu orožja.

Parlamentarna delegacija za odnose z Irakom organizira medparlamentarna srečanja z iraškim svetom predstavnikov. Dobitnici nagrade Saharova v letu 2016 sta bili Nadja Murad Base Taha in Lamija Adži Bašar, ki sta preživeli spolno suženjstvo Islamske države v Iraku in postali glasnici žensk, ki so žrtve načrtnega spolnega nasilja te skupine. Javno se zavzemata za jazidsko skupnost v Iraku, versko manjšino, ki jo borci Islamske države načrtno iztrebljajo.

D. Iran

Glavna prednostna naloga EU v sedanjih odnosih z Iranom je ohranitev skupnega celovitega načrta ukrepanja oziroma jedrskega dogovora z Iranom, ki je bil podpisan julija 2015 na Dunaju. Skupni celoviti načrt ukrepanja je ključni element mednarodnega sistema za neširjenje jedrskega orožja, saj daje pristojnosti jedrskemu nadzornemu organu OZN, Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA), ki izvaja najstrožje inšpekcijske preglede v zgodovini neširjenja jedrskega orožja. Mednarodna agencija za atomsko energijo spremlja, ali Iran še naprej izpolnjuje obveznosti, ki so določene v skupnem celovitem načrtu ukrepanja. Če Iran zaveze izpolnjuje, bo s skupnim celovitim načrtom ukrepanja ponovno vključen v svetovni sistem.

Zaradi umika ZDA iz skupnega celovitega načrta ukrepanja leta 2018 in izvajanja politike največjega pritiska je Iran zmanjšal svoje zaveze iz sporazuma, ki vzpostavlja celovit in strog sistem inšpekcijskih pregledov in spremljanja, ki ga izvaja Mednarodna agencija za atomsko energijo. EU si skupaj z E3 (Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo), Rusijo in Kitajsko prizadeva ohraniti veljavnost skupnega celovitega načrta ukrepanja in s tem zavez Irana.

Embargo na orožje za Iran je v skladu s skupnim celovitim načrtom ukrepanja prenehal veljati 18. oktobra 2020. Čeprav je EU izrazila zadržke glede izteka embarga, je zavrnila grožnjo ZDA o ponovni uvedbi vseh sankcij OZN („reaktiviranje“). Unija bo tako do leta 2023 ohranila svoj embargo na orožje. Sankcije EU niso povezane s skupnim celovitim načrtom ukrepanja, temveč s kršitvami človekovih pravic, sovražnimi dejavnostmi proti EU ter izstrelitvijo balističnih in manevrirnih izstrelkov.

Ublažitev sankcij v zameno za spoštovanje obveznosti iz skupnega celovitega načrta ukrepanja iranskemu prebivalstvu doslej ni prineslo gospodarskih koristi. Instrument EU za podporo trgovini z Iranom – INSTEX – ni mogel nadomestiti hudih posledic sankcij ZDA, ki jih je pandemija covida-19 še zaostrila. V državi se je zato okrepila trda politična struja.

Skupina E3 se sestaja od aprila 2021, saj Iran in ZDA nočejo neposredno govoriti. Pogajanja o skupnem celovitem načrtu ukrepanja na Dunaju so bila prekinjena junija 2021, ko je bil Ebrahim Raisi izvoljen za predsednika. IAEA je julija 2021 opozorila, da namerava Teheran pri proizvodnji goriva za teheranski raziskovalni reaktor uporabljati uran, obogaten z do 20 % U-235.

Ker Iran ni član Svetovne trgovinske organizacije in ker med njim in EU ni bil sklenjen noben dvostranski sporazum, se za trgovino med njima uporablja splošni režim EU za uvažanje. EU je druga največja trgovinska partnerica Irana z 12,3-odstotnim deležem v njegovi celotni blagovni menjavi v letu 2020. Pred sedanjim režimom sankcij je bila EU glavna trgovinska partnerica Irana.

EU je leta 2020 Iranu namenila 20 milijonov EUR humanitarne pomoči zaradi pandemije covida-19. Julija 2021 je najranljivejšim skupinam v Iranu namenila dodatnih 15 milijonov EUR pomoči, s čimer je skupna humanitarna pomoč EU Iranu od leta 2016 znašala več kot 76 milijonov EUR.

Parlamentarne volitve v medžlis (predstavniški svet) so bile 21. februarja 2020. Na teh volitvah je zmagala trda struja, težke gospodarske razmere v Iranu in dejstvo, da skupni celoviti načrt ukrepanja ni prinesel pričakovanih koristi, pa so vplivali na predsedniške volitve, ki so potekale 18. junija 2021, na katerih je zmagal Ebrahim Raisi, konservativen klerik in nekdanji vodja sodstva. Sedanjo vlado, ki jo je konec avgusta 2021 podprl iranski parlament, sestavljajo številni ministri, proti katerim so bile uvedene mednarodne sankcije.

EU ostaja v celoti zavezana skupnemu celovitemu načrtu ukrepanja in ima še vedno pomembno vlogo pri povezovanju vseh strani ter jih spodbuja, naj spoštujejo sporazum. Visoki predstavnik in podpredsednik je oktobra 2021 gostil srečanje, na katerem je s predstavniki iz Irana razpravljal o ponovni vzpostavitvi pogajanj na Dunaju.

Iran je aprila 2021 v odziv na odločno stališče EU o človekovih pravicah napovedal prekinitev vseh pogovorov o človekovih pravicah in sodelovanja z EU na področju terorizma, drog in beguncev. Iransko sodišče je januarja 2022 iransko zagovornico človekovih pravic Narges Mohamadi obsodilo na osem let zapora in 70 udarcev z bičem. EU je januarja 2022 po tej zadevi Iran pozvala, naj spoštuje mednarodno pravo.

Trenutna pogajanja na Dunaju v zvezi z vrnitvijo ZDA k skupnemu celovitemu načrtu ukrepanja in Irana k njegovim zavezam iz jedrskega sporazuma potekajo že več mesecev. Upočasnila pa so se zaradi napetih odnosov z Zahodom, zlasti z ZDA, po ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022. Pogajanja naj bi do septembra 2022 tudi zastala.

Vloga Evropskega parlamenta

Evropski parlament dejavno sodeluje v odnosih z Iranom. Delegacija za odnose z Iranom je bila ustanovljena leta 2004 in predstavlja neposreden kanal za odnose z medžlisom. Delegacija ima od leta 2015 osrednjo vlogo v skupnem celovitem načrtu ukrepanja ter pri ustvarjanju tesnejših odnosov med EU in Iranom. Od leta 2005 je bilo organiziranih sedem medparlamentarnih srečanj, zadnje je potekalo septembra 2018 v Bruslju. Evropski parlament je vedno podpiral zavezanost EU diplomatski rešitvi glede iranskega jedrskega programa. Evropski parlament odločno zagovarja skupni celoviti načrt ukrepanja in trenutne odnose med EU in Iranom, vendar pa tudi dejavno spremlja razmere v zvezi s političnimi nasprotniki, verskimi manjšinami, zagovorniki človekovih pravic, ženskami in skupnostjo LGBTI v Iranu. Odločno nasprotuje tudi smrtni kazni, mučenju, samovoljnim sojenjem, policijskemu nasilju in zapiranju političnih nasprotnikov.

Močno obžaluje smrt mlade Kurdinje Mahse Amini, ki je je bila 16. septembra 2022 aretirana, ker naj ne bi pravilno nosila hidžaba, in je nato umrla v policijskem pridržanju. Temu so sledili izgredi in protesti po vsej državi, ki naj bi terjali do 50 smrtnih žrtev, več sto protestnikov pa je bilo aretiranih (te številke je težko potrditi, ker v Iranu prihaja do motenj v delovanju interneta).

Pomembni ukrepi in resolucije Evropskega parlamenta o Iranu od leta 2019:

 

Jorge Soutullo / Walter Masur / Roberto Bendini