Kratki vodnik po Evropski uniji
Evropski parlament
Prosimo, izpolnite to polje

Enakost med ženskami in moškimi

Enakost med ženskami in moškimi je eden od ciljev Evropske unije. Zakonodaja, sodna praksa in spremembe Pogodb so sčasoma prispevale k utrditvi tega načela ter njegovemu izvajanju v EU. Evropski parlament je že ves čas goreč zagovornik načela enakosti med ženskami in moškimi.

Pravna podlaga

Od leta 1957 je načelo, naj ženske in moški prejemajo enako plačilo za enako delo, vključeno v evropske Pogodbe (danes člen 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)). Člen 153 PDEU Uniji omogoča, da ukrepa na širšem področju enakih možnosti in enakega obravnavanja pri zaposlovanju, člen 157 PDEU pa v tem okviru dovoljuje pozitivne ukrepe za opolnomočenje žensk. Poleg tega je na podlagi člena 19 PDEU mogoče sprejeti zakonodajo za boj proti vsem oblikam diskriminacije, tudi na podlagi spola. Zakonodaja za boj proti trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, je bila sprejeta na podlagi členov 79 in 83 PDEU. Program za pravice, enakost in državljanstvo med drugim na podlagi člena 168 PDEU financira ukrepe, ki prispevajo k izkoreninjenju nasilja nad ženskami.

Cilji

EU je zasnovana na naboru vrednot, med katerimi je tudi enakost, in zato spodbuja enakost med ženskami in moškimi (člen 2 in člen 3(3) Pogodbe o Evropski uniji). Ta cilj je zapisan tudi v členu 21 Listine EU o temeljnih pravicah. Poleg tega člen 8 PDEU Uniji nalaga, da v vseh svojih dejavnostih odpravlja neenakosti ter spodbuja enakost med ženskami in moškimi (znano tudi kot vključevanje načela enakosti spolov). EU in države članice so se v izjavi št. 19, priloženi sklepni listini medvladne konference, na kateri je bila sprejeta Lizbonska pogodba, zavezale, da se bodo borile „proti vsem oblikam nasilja v družini […]“, ta kazniva dejanja preprečevale in kaznovale ter žrtvam zagotovile „podporo in zaščito“.

Dosežki

A. Glavna zakonodaja

Zakonodaja Evropske unije, ki je bila večinoma sprejeta po rednem zakonodajnem postopku, vključuje:

  • Direktivo Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti;
  • Direktivo Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo;
  • Direktivo Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC;
  • Direktivo Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (direktiva o rasni enakosti), ki diskriminacijo na podlagi rasnega ali etičnega izvora prepoveduje na številnih področjih, vključno z zaposlovanjem, socialno varnostjo in socialnimi ugodnostmi, izobrazbo ter blagom in storitvami, ki so na voljo javnosti, kot je nastanitev;
  • Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu;
  • Direktivo Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.

Leta 2006 je bilo več starejših zakonodajnih aktov razveljavljenih in nadomeščenih z:

  • Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu;
  • Direktivo Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES;
  • Direktivo 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in o razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS;
  • Direktivo 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ;
  • Direktivo 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti;
  • Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ;
  • Direktivo (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU.

B. Napredek v sodni praksi Sodišča Evropske unije

Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) ima pri spodbujanju enakosti med ženskami in moškimi pomembno vlogo. V zvezi s tem je bilo izrečenih več pomembnih sodb:

  • sodba v zadevi Defrenne II z dne 8. aprila 1976 (zadeva 43/75): Sodišče je priznalo neposredni učinek načela enakega plačila za moške in ženske in razsodilo, da se to načelo ne uporablja samo pri delovanju javnih oblasti, temveč tudi pri vseh pogodbah, ki so namenjene kolektivnemu urejanju plačanega dela;
  • sodba v zadevi Bilka z dne 13. maja 1986 (zadeva C-170/84): Sodišče je razsodilo, da ukrep, ki izključuje zaposlene s krajšim delovnim časom iz poklicnega pokojninskega načrta, pomeni posredno diskriminacijo in je zato v nasprotju s prejšnjim členom 119 Pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti, če prizadene veliko več žensk kot moških, razen če je mogoče dokazati, da izključitev temelji na objektivno utemeljenih dejavnikih, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola;
  • sodba v zadevi Barber z dne 17. maja 1990 (zadeva C-262/88): Sodišče je razsodilo, da vse oblike poklicnih pokojnin pomenijo plačilo v smislu nekdanjega člena 119 in da se zato zanje uporablja načelo enakega obravnavanja. Razsodilo je, da lahko moški uveljavljajo pravico do pokojnine ali pravico do pokojnine preživelih oseb pri enaki starosti kot ženske;
  • sodba v zadevi Marschall z dne 11. novembra 1997 (zadeva C-409/95): Sodišče je razsodilo, da nacionalno pravilo, na podlagi katerega morajo imeti v primeru, da je v sektorju manj žensk kot moških, kandidatke prednost pri napredovanju (pozitivna diskriminacija), ni v nasprotju z zakonodajo Skupnosti, pod pogojem, da prednost ni avtomatična ter da se vloge moških kandidatov obravnavajo in se jim kandidiranje ne onemogoči vnaprej;
  • sodba v zadevi Test-Achats z dne 11. marca 2011 (zadeva C-236/09): Sodišče je razsodilo, da člen 5(2) Direktive Sveta 2004/113/ES ni veljaven, saj je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja žensk in moških pri dostopu do blaga in storitev in oskrbi z njimi. Pri določanju premij in dajatev za namene zavarovanja za moške in ženske je treba uporabljati enak sistem aktuarskih izračunov;
  • sodba v zadevi Korwin-Mikke z dne 31. maja 2018 (zadevi T-770/16 in T-352/17): Sodišče je sankcije, ki jih je Parlament naložil poljskemu skrajno desničarskemu poslancu Januszu Korwin-Mikkeju, razglasilo za nične;
  • sodba v zadevi Violeta Villar Láiz z dne 8. maja 2019 (zadeva C-161/18): Sodišče je ugotovilo, da je španska zakonodaja pri izračunu pokojnin za delavce s krajšim delovnim časom v nasprotju s pravom Unije, če se ugotovi, da je še posebej nenaklonjena ženskim delavkam;
  • sodba v zadevi Praxair z dne 8. maja 2019 (C-486/18): Sodišče je razsodilo, da je treba odpravnino in nadomestilo za prezaposlovanje za zaposlenega, ki je na starševskem dopustu v obliki krajšega delovnega časa, izračunati na osnovi plače za poln delovni čas. Posledica nasprotujoče si nacionalne zakonodaje je posredna diskriminacija na podlagi spola;
  • sodba v zadevi Safeway z dne 7. oktobra 2019 (C-171/18): Sodišče je razsodilo o poenotenju pokojninskih dajatev v poklicnem pokojninskem načrtu;
  • sodba v zadevi Ortiz Mesonero z dne 18. septembra 2019 (C-366/18): očetu je bila zavrnjena prošnja za delo v časovno določenih izmenah, da bi lahko bolje skrbel za svoje otroke. Sodišče je razsodilo, da v tem primeru direktive ne veljajo in da ne vsebujejo določbe, ki bi državam članicam narekovala, naj v primeru prošnje za starševski dopust zaposlenemu odobrijo pravico do dela v časovno določenih izmenah, če je običajen delovni urnik delavca izmensko delo z gibljivim delovnim časom;
  • sodba v zadevi Hakelbracht z dne 20. junija 2019 (C-404/18): Sodišče je razsodilo, da bi bilo treba zaposlene, ki niso diskriminirani na podlagi spola, zaščititi, kadar oseba, ki naj bi bila diskriminirana na podlagi spola, vloži pritožbo, saj jih lahko delodajalec postavi v slabši položaj zaradi podpore, ki jo je formalno ali neformalno dal žrtvi domnevne diskriminacije;
  • sodba v zadevi trgovin Tesco z dne 3. junija 2021 (C-624/19): v sodbi je Sodišče najprej spomnilo na sodbo v zadevi Praxair MRC (C-486/18), v kateri se prepoved diskriminacije med moškimi in ženskimi delavci nanaša tudi na kolektivne in individualne pogodbe, katerih namen je reguliranje plač, kot tudi na drugo ustaljeno sodno prakso, ki sodiščem omogoča, da presodijo druge razlike pri obravnavanju na osnovi plačila na podlagi spola, ki temeljijo na pravdnem pravilu. Sodišče je razsodilo, da je treba člen 157 PDEU razlagati tako, da ima neposreden horizontalni učinek v sporih med posamezniki, pri katerih je kršeno načelo enakega plačila za delavce in delavke za „delo enake vrednosti“;
  • mnenje Sodišča 1/19 z dne 6. oktobra 2021 o pristopu h Konvenciji Sveta Evrope (Istanbulska konvencija) o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Mnenje Sodišča pojasni načine pristopa EU k Istanbulski konvenciji in njihovo pravno osnovo.

C. Najnovejše spremembe

Spodaj so navedeni najnovejši ukrepi Evropske unije na področju enakosti med ženskami in moškimi.

Člani Odbora za pravice žensk in enakost spolov so 21. marca 2023 v okviru strukturiranega dialoga med Parlamentom in Komisijo izmenjali mnenja s komisarko za enakost Heleno Dalli. Obravnavali so teme v zvezi z enakostjo spolov, ki so v pristojnosti komisarke, vključno z najnovejšimi informacijami o zakonodajnih pobudah, ki jih je Komisija nedavno sprejela, in tistih, ki jih je treba še sprejeti.

Komisarka Helena Dalli se je v drugi uri seje osredotočila na predlog direktive o krepitvi vloge in neodvisnosti organov za enakost, ki ga je Komisija sprejela decembra 2022.

Medtem je Komisija 12. aprila 2023 predstavila poročilo o napredku pri izvajanju strategije za enakost oseb LGBTIQ za obdobje 2020–2025. Komisija je v okviru te strategije izvedla več kot 90 ukrepov, od komunikacijskih kampanj do vključevanja enakosti oseb LGBTIQ v zakonodajo in namensko financiranje. Poleg tega je v poročilu omenjen nedavni postopek za ugotavljanje kršitev proti Madžarski zaradi njenega zakona o propagandi proti LGBT, ki je bil sprejet leta 2021. Zakon prepoveduje „spodbujanje“ homoseksualnosti in transspolne identitete med mladoletniki.

Komisarka Helena Dalli je izpostavila tri zakonodajne predloge, ki so pomembni za varstvo pravic oseb LGBTIQ v EU:

  • Prvi zadeva uvedbo zavezujočih standardov za organe za enakost in razširitev njihovega mandata na diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti, zlasti na področju zaposlovanja.
  • Drugi zahteva, da si države članice prizadevajo doseči soglasje, potrebno za razširitev seznama kaznivih dejanj EU na sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva (člen 83 PDEU). To bi Komisiji omogočilo, da predlaga zakonodajo, ki bi med drugim kriminalizirala kazniva dejanja na podlagi spolne usmerjenosti žrtve.
  • Tretji predlog je evropsko potrdilo o starševstvu, v zvezi s katerim je komisarka Helena Dalli poudarila pomen utiranja poti. Priznavanje starševstva je posebej pomembno za družine z istospolnimi starši. V medijih je bil izpostavljen primer dojenčice Sare. Bolgarski organi deklici niso želeli izdati rojstnega lista, saj država ne priznava starševstva obeh mater, kot je bilo ugotovljeno v Španiji. Leta 2021 je Sodišče Evropske unije razsodilo, da mora Bolgarija otroku izdati potni list.

Istanbulska konvencija

Istanbulska konvencija je prvi instrument v Evropi, ki določa pravno zavezujoče standarde, predvsem za preprečevanje nasilja na podlagi spola, zaščito žrtev nasilja in kaznovanje storilcev. EU je konvencijo podpisala junija 2017, za pristop EU k njej pa je potrebna odobritev Evropskega parlamenta.

Svet je 21. februarja 2023 Parlament zaprosil za odobritev sprejetja dveh sklepov o ratifikaciji konvencije (več informacij je na voljo v nadaljevanju).

Organi za enakost

Komisija je 8. decembra 2022 predstavila predlog direktive o standardih za organe za enakost.

S predlogom želi določiti zavezujoča pravila, s katerimi bi ti organi dobili več pristojnosti in neodvisnosti. Namen predloga je vzpostavitev standardov za organe za enakost na področju enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost, enakega obravnavanja oseb pri zaposlovanju in poklicu ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost in spolno usmerjenost ter enakega obravnavanja žensk in moških v zadevah socialne varnosti ter pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.

Direktiva o preglednosti plačil

Predlog za direktivo o preglednosti plačil, ki ga je Komisija sprejela 4. marca 2021, uvaja ukrepe za zagotovitev, da ženske in moški v EU prejemajo enako plačilo za enako delo.

Parlament je direktivo o preglednosti plačil sprejel 30. marca 2023. Nova pravila bodo zagotovila večjo preglednost in učinkovito izvrševanje načela enakega plačila za ženske in moške ter izboljšala dostop do pravnega varstva za žrtve diskriminacije pri plačilu.

Razpisi prostih delovnih mest in nazivi delovnih mest bodo morali biti nevtralni glede na spol, postopki zaposlovanja pa bodo morali potekati nediskriminatorno.

Direktiva med drugim določa, da bodo morali delodajalci v sodelovanju s predstavniki delavcev izvesti skupno oceno plačil, če se pri poročanju o plačilih pokaže vsaj 5-odstotna razlika v plačilu med spoloma. Države članice bodo morale za delodajalce, ki kršijo ta pravila, uvesti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, kot so globe. Vsak delavec, ki utrpi škodo zaradi kršitve, ima pravico zahtevati odškodnino. V področje uporabe novih pravil so bile prvič vključene presečna diskriminacija in pravice nebinarnih oseb.

Večletni finančni okvir EU za obdobje 2021–2027

Svet je 17. decembra 2020 sprejel uredbo o večletnem finančnem okviru EU za obdobje 2021–2027, ki jo je pred tem odobril Evropski parlament. Večletni finančni okvir daje večji poudarek vključevanju načela enakosti spolov v proračun EU.

Skupaj z instrumentom za okrevanje NextGenerationEU v vrednosti 750 milijard EUR bo Evropski uniji v prihodnjih letih omogočal zagotavljanje sredstev v največjem obsegu doslej, tj. 1,8 bilijona EUR, za podporo okrevanju po pandemiji covida-19 in financiranje dolgoročnih prednostnih nalog Unije na najrazličnejših področjih politik. Naslednji dolgoročni proračun bo pokrival sedem področij porabe. Zagotavljal bo okvir za financiranje skoraj 40 programov za porabo sredstev v naslednjem sedemletnem obdobju. NextGenerationEU tudi posveča posebno pozornost enakosti spolov. Nacionalni načrti za okrevanje in odpornost bi morali zlasti določati, kako naj bi naložbe in reforme, ki se financirajo iz instrumenta za okrevanje in odpornost, prispevale k spodbujanju enakosti spolov in enakih možnosti za vse.

Svet in Parlament sta aprila 2021 sprejela oba programa, ki tvorita sklad Evropske unije za pravosodje, pravice in vrednote kot del večletnega finančnega okvira Unije za obdobje 2021–2027. Programa bosta prispevala k nadaljnjemu spodbujanju, krepitvi in zaščiti pravosodja, pravic in vrednot Evropske unije. Program Državljani, enakost, pravice in vrednote za obdobje 2021–2027 posebej zajema dodeljevanje sredstev organizacijam civilne družbe, ki si prizadevajo za enakost spolov in boj proti nasilju nad ženskami in dekleti v Evropski uniji. Skupni proračun omenjenega programa bo največ 1,55 milijarde EUR (proračun v vrednosti 641,7 milijona EUR in z dodatnim financiranjem v vrednosti do 912 milijonov EUR). Proračun programa za pravosodje bo 305 milijard EUR.

Pristop EU k Istanbulski konvenciji

Istanbulska konvencija, ki je začela veljati leta 2014, je prvi pravno zavezujoč mednarodni instrument o preprečevanju nasilja nad ženskami in dekleti in boju proti njemu na mednarodni ravni. Konvencija določa celovit okvir pravnih ukrepov in ukrepov politike za preprečevanje tega nasilja, podporo žrtvam in kaznovanje storilcev.

V Svetu so po razpravi sprejeli odločitev, da se osnutek sklepa o podpisu konvencije razdeli na dva ločena sklepa, in sicer je prvi zajemal pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, drugi pa azil in nevračanje. Sklepa sta bila sprejeta maja 2017, nato pa je 13. junija 2017 Istanbulsko konvencijo v imenu Unije podpisala evropska komisarka za pravosodje, potrošnike in enakost spolov.

Podpis je prvi korak v procesu pristopa Evropske unije k tej konvenciji. Za dokončanje postopka pa je treba sprejeti še sklepe Sveta. V Svetu zakonodajne predloge na tem področju obravnava delovna skupina za temeljne pravice, državljanske pravice in prosto gibanje oseb. Skupina se je v razpravah osredotočala na kodeks ravnanja, ki bo določal, kako bodo Evropska unija in njene države članice sodelovale pri izvajanju konvencije.

Parlament je v resoluciji z dne 4. aprila 2019 zaprosil Sodišče za mnenje o združljivosti predlogov za pristop Unije k Istanbulski konvenciji s Pogodbama in o postopku za ta pristop. Sodišče je odločilo, da „Pogodbi Svetu ne prepovedujeta, da pred sprejetjem sklepa o sklenitvi Istanbulske konvencije s strani Unije počaka na soglasje držav članic“. Sklenilo je tudi, da „akt pomeni, da se konvencijo lahko razdeli na dva ločena sklepa, če se ugotovi objektivna nujnost“.

Svet je 21. februarja 2023 sklenil, da bo Parlament prosil za odobritev pristopa EU k Istanbulski konvenciji. Parlament poziva, naj odobri dva osnutka sklepov Sveta o sklenitvi navedene konvencije, in sicer:

  1. Sklep Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, kar zadeva institucije in javno upravo Unije;
  2. Sklep Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima glede zadev na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter azila in nevračanja.

 

Martina Schonard