Boj proti podnebnim spremembam
Evropska unija je pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov med vodilnimi velikimi gospodarstvi. Leta 2020 so se emisije toplogrednih plinov v EU zmanjšale za 31 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, kar je najnižja raven v 30 letih. Tako je bil presežen cilj EU iz Kjotskega protokola, da se emisije do leta 2020 zmanjšajo za 20 %. Komisija je leta 2019 predstavila evropski zeleni dogovor, zdaj pa predlaga sklop ukrepov za povečanje cilja EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na 55 % do leta 2030 in za razogljičenje gospodarstva EU do leta 2050 v skladu s Pariškim sporazumom.
Pravna podlaga in cilji
V skladu s členom 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije je boj proti podnebnim spremembam izrecen cilj okoljske politike EU.
Splošno ozadje
Človekove dejavnosti, kot so uporaba fosilnih goriv, krčenje gozdov in kmetovanje, povzročajo emisije toplogrednih plinov, kot so ogljikov dioksid (CO2), metan (CH4), dušikov oksid (N2O) in fluorirani ogljikovodiki. Ti toplogredni plini preprečujejo, da bi toplota, ki jo oddaja zemeljsko površje, odtekala v vesolje, in tako povzročajo globalno segrevanje. Najbolj zanesljive ocene povečanja povprečne globalne temperature do konca stoletja se gibljejo od 1,4 °C do 4,4 °C po navedbah iz šestega zbirnega poročila o podnebnih spremembah, ki ga je pripravil Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) in je bilo objavljeno marca 2023.
Globalno segrevanje že povzroča in bo tudi v prihodnje povzročalo vedno bolj skrajne vremenske pojave, na primer poplave, suše, močno deževje in vročinske valove, gozdne požare, taljenje ledenikov in zviševanje morske gladine, izgubo biotske raznovrstnosti, bolezni rastlin in pojavljanje škodljivcev, pomanjkanje hrane in pitne vode, dezertifikacijo ter migracije ljudi, ki bežijo pred temi nevarnostmi. Znanstvena dognanja kažejo, da bi se tveganje trajnih in katastrofalnih sprememb močno povečalo, če bi globalno segrevanje preseglo 2 °C ali celo 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo.
Na podlagi Sternovega poročila iz leta 2006 naj bi obvladovanje globalnega segrevanja letno stalo 1 % svetovnega BDP, neukrepanje pa vsaj 5 % oziroma v najslabšem primeru celo 20 % svetovnega BDP. Tako bi bil za naložbe v nizkoogljično gospodarstvo potreben le manjši delež celotnega svetovnega BDP, boj proti podnebnim spremembam pa bi v zameno prinesel veliko večje neto koristi.
Kjotski protokol je bil prva mednarodna pogodba, ki je določila pravno zavezujoče cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Sprejet je bil 11. decembra 1997, veljati pa je začel leta 2005. Protokol je ratificiralo 192 pogodbenic in je bil prelomni mednarodni sporazum za boj proti podnebnim spremembam. Industrializirane države so se zavezale, da bodo zmanjšale svoje emisije toplogrednih plinov v skladu z dogovorjenimi posameznimi cilji po načelu „skupnih, vendar različnih odgovornosti in zmogljivosti“. Prvi univerzalni sporazum za boj proti podnebnim spremembam je bil sprejet decembra 2015 na 21. zasedanju konference pogodbenic (COP21) Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja v Parizu. Pariški sporazum si prizadeva, da bi dvig globalne povprečne temperature ostal precej pod 2 °C in da dvig temperature ne bi presegel 1,5 °C glede na predindustrijske ravni. Da bi države pogodbenice izpolnile ta cilj, bodo skušale čim prej ustaviti naraščanje svetovnih emisij toplogrednih plinov in v drugi polovici tega stoletja doseči neto ničelne emisije. Finančni tokovi morajo biti skladni s tem ciljem. Prvič v zgodovini si morajo vse pogodbenice ambiciozno prizadevati za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov po načelu „skupnih, vendar različnih odgovornosti in zmogljivosti“, tj. v skladu z individualnim položajem in možnostmi, ki so jim na voljo. Vsakih pet let morajo nadgraditi svoje podnebne akcijske načrte („nacionalno določeni prispevki“) in jih objaviti na pregleden način. Najbolj ranljive in najmanj razvite države ter majhne otoške države v razvoju bodo deležne finančne podpore in sredstev za gradnjo zmogljivosti. Prilagajanje (npr. varstvo voda, kolobarjenje, javno načrtovanje in ozaveščanje, povišanje nasipov, selitev pristanišč itd.) in blažitev (npr. povečanje uporabe energije iz obnovljivih virov, spodbujanje vedenjskih sprememb itd.) skupaj s pomembnostjo obravnavanja „izgube in škode“, povezane s škodljivimi učinki podnebnih sprememb, veljata za globalna izziva. Za ratifikacijo sporazuma je bilo potrebno mejno število 55 pogodbenic, ki predstavljajo vsaj 55 % vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov. Unija je Pariški sporazum uradno ratificirala 5. oktobra 2016, veljati pa je začel 4. novembra 2016.
Cilji in dosežki
A. Prizadevanja EU za boj proti podnebnim spremembam
Unija se je s svojim okvirom podnebne in energetske politike do leta 2030, dogovorjenim leta 2014 pred Pariškim sporazumom, zavezala, da bo do leta 2030 dosegla naslednje cilje: za vsaj 40 % bo zmanjšala emisije toplogrednih plinov v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, za 32,5 % bo izboljšala energijsko učinkovitost in povečala delež obnovljivih virov energije v končni porabi na 32 %. Okvir za leto 2030 je nadaljevanje ciljev 20-20-20, ki so jih voditelji EU leta 2007 določili za leto 2020: 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, 20-odstotno povečanje deleža obnovljive energije v končni porabi energije ter 20-odstotno zmanjšanje celotne porabe primarne energije v EU (v primerjavi z letom 1990). Vsi ti cilji so bili preoblikovani v zavezujoče zakonodajne ukrepe, ki so bili povezani tudi s cilji EU v okviru Kjotskega protokola.
Sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS), prvi in še vedno največji mednarodni trg ogljika, je ključen instrument politike EU za boj proti podnebnim spremembam. Sistem ETS, ki je bil vzpostavljen leta 2005, temelji na načelu „trgovanja s pokrovom“, kar pomeni, da je omejena skupna količina emisij toplogrednih plinov, ki jih lahko izpusti več kot 11.000 obratov (tovarne, elektrarne itd.), vključenih v sistem. Vsak obrat kupi ali dobi emisijske kupone, ki jih države članice prodajajo na dražbi. Če teh dobropisov, ki ustrezajo eni toni CO2, ne izkoristijo, jih lahko zamenjajo z drugimi obrati. Sčasoma se bo skupna količina kuponov postopoma zmanjševala. Pri nadgradnji energetskih sistemov v državah članicah z nižjimi dohodki in v spodbudo inovacijam s financiranjem obnovljivih virov energije, zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida in nizkoogljičnih projektov sta v pomoč dva sklada, in sicer sklad za modernizacijo in sklad za inovacije. V sistemu ETS so zajete tudi emisije iz letalstva, čeprav je bila sedanja izjema za medcelinske polete podaljšana do konca leta 2023, ko bo Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO) začela prvo fazo sheme za poravnavo in zmanjševanje emisij ogljika za mednarodni letalski promet. Švica in EU sta se dogovorili, da bosta svoja sistema trgovanja z emisijami toplogrednih plinov povezali.
Za emisije iz sektorjev, ki jih sistem ETS ne zajema, kot so cestni promet, odpadki, kmetijstvo in stavbe, veljajo zavezujoči letni cilji glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za vsako državo članico, ki so opredeljeni v uredbi o porazdelitvi prizadevanj. Parlament in Svet sta se strinjala o minimalnih ciljih za obdobje 2021–2030, da bi pripomogla k doseganju cilja EU o 30 % zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz teh sektorjev v primerjavi z ravnjo iz leta 2005 in prispevala k uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma. Poleg tega bo prvič morala vsaka država članica zagotoviti, da njene emisije iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva ne bodo presegale odvzemov. To pomeni, da se bodo morali gozdovi, njivske površine in travinje upravljati trajnostno, da se bo iz ozračja absorbiralo čim več emisij toplogrednih plinov oziroma najmanj toliko, kolikor se jih v istem sektorju izpusti (obveznost „nepresežka“), in se bo tako pomembno prispevalo k boju proti podnebnim spremembam.
Cilj direktive o energiji iz obnovljivih virov je zagotoviti, da bo do leta 2030 energija iz obnovljivih virov, na primer sončna, vetrna in hidroelektrična energija ter energija iz biomase, predstavljala začetni cilj vsaj 32 % skupne porabe energije v EU v smislu proizvodnje električne energije, prometa, ogrevanja in hlajenja. Vsaka država članica mora sprejeti lasten nacionalni akcijski načrt za energijo iz obnovljivih virov s sektorskimi cilji. Da bi vključile uporabo energije iz obnovljivih virov v prometni sektor, morajo države članice dobaviteljem goriva naložiti obveznost, s katero bodo zagotovile, da bo delež energije iz obnovljivih virov v končni porabi prometnega sektorja do leta 2030 znašal vsaj 14 %.
V revidirani direktivi o energetski učinkovitosti iz leta 2018 je določen cilj 32,5-odstotne energijske učinkovitosti v Uniji do leta 2030 (izračunane z uporabo referenčnega izhodiščnega scenarija iz leta 2007), s klavzulo o popravku navzgor do leta 2023. Poleg tega so bili v revidirano direktivo o energetski učinkovitosti stavb, sprejeto maja 2018, vključeni ukrepi za pospešitev prenove stavb in premik k energijsko učinkovitejšim sistemom ter inteligentnim sistemom upravljanja z energijo.
Hkrati je bil z uredbo o upravljanju prvič uveden pregleden proces upravljanja za spremljanje napredka pri doseganju ciljev energetske unije in podnebnih ukrepov EU, ki vključuje nadzor in poročanje o rezultatih. Države članice morajo sprejeti celovite nacionalne energetske in podnebne načrte za obdobje 2021–2030. Komisija je septembra 2020 ocenila končne načrte in potrdila, da so večinoma skladni s cilji Unije do leta 2030, z izjemo energijske učinkovitosti, kjer še vedno obstaja vrzel v ambicijah do leta 2030. Proces upravljanja ponuja tudi možnost posodobitve načrtov vsake dve leti, da bi upoštevali pridobljene izkušnje in do konca desetletja izkoristili nove priložnosti.
S tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida se iz emisij v ozračje, ki nastanejo pri industrijskih postopkih, izloči CO2, ki se nato stisne in prepelje na lokacijo, kjer se lahko skladišči. Po napovedih Medvladnega panela za podnebne spremembe bi lahko s tem postopkom iz elektrarn na fosilna goriva odstranili od 80 do 90 % emisij CO2. Izkazalo pa se je, da je uvedba načrtovanih predstavitvenih projektov v Evropi težja, kot je bilo sprva pričakovano, saj so ena glavnih ovir visoki stroški.
Novi osebni avtomobili, registrirani v Uniji, morajo biti skladni s standardi emisijskih vrednosti CO, s katerimi je bil za celotni vozni park EU določen cilj 95 g/km za avtomobile od leta 2021. Da bi v industriji ustvarili spodbude za naložbe v nove tehnologije, se lahko uporabljajo tudi olajšave, na primer, da najčistejši avtomobili posameznega proizvajalca pri izračunavanju povprečnih specifičnih emisij CO2 štejejo več kot en avtomobil.
Pomemben element za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov je tudi kakovost goriv. Zakonodaja EU je stremela k temu, da bi do leta 2020 zmanjšali intenzivnost toplogrednih plinov goriv za 6 %. To bi bilo treba med drugim doseči z uporabo biogoriv, ki pa bi morala izpolnjevati tudi nekatera trajnostna merila.
Emisije CO2 iz mednarodnega pomorskega prometa so znatne, pričakuje pa se, da se bodo občutno povečevale. Evropska unija se zavzema za globalni pristop in je kot prvi korak na poti k zmanjšanju emisij vzpostavila evropski sistem za spremljanje emisij CO. Velike ladje morajo spremljati svoje preverjene emisije CO2, ki so bile sproščene na poti do, iz ali znotraj pristanišč EU, in vsako leto poročati o njih skupaj z drugimi ustreznimi informacijami.
Po tem, ko so bili v osemdesetih letih 20. stoletja prepovedani klorofluoroogljikovodiki, da bi ustavili tanjšanje ozonske plasti, se danes namesto njih v vrsti industrijskih naprav, na primer v klimatskih napravah in hladilnikih, uporabljajo fluorirani plini (F-plini), saj ne škodijo ozonski plasti. Njihov potencial globalnega segrevanja pa bi bil lahko celo do 25.000-krat višji kot pri CO2, zato je Unija sprejela ukrepe za nadzor uporabe fluoriranih plinov ter prepovedala njihovo uporabo v novih klimatskih napravah in hladilnikih od obdobja 2022–2025 naprej, s čimer narekuje njihovo postopno opuščanje na svetovni ravni.
B. Evropski zeleni dogovor
Komisija je 11. decembra 2019 predstavila evropski zeleni dogovor, ambiciozen sveženj predvidenih ukrepov, ki naj bi Uniji omogočili, da bo do leta 2050 postala ogljično nevtralna. Ukrepi, ki jih spremlja časovni načrt ključnih ukrepov, segajo od ambicioznega zmanjšanja emisij prek naložb v najnovejše raziskave in inovacije do ohranjanja evropskega naravnega okolja. Namen zelenega dogovora je, da bi ob podpori naložb v zelene tehnologije, trajnostne rešitve in nova podjetja postal nova strategija EU za rast in preoblikovanje Unije v trajnostno in konkurenčno gospodarstvo. Za njegovo uspešnost pa je bistvenega pomena udeležba in zavzetost javnosti in vseh deležnikov. Med predlaganimi ključnimi ukrepi evropskega zelenega dogovora so evropska podnebna pravila, s katerimi naj bi Unija do leta 2050 postala podnebno nevtralna. Predvidevajo zlasti povečanje cilja za leto 2030 za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na vsaj 55 % glede na ravni iz leta 1990. Poleg tega drugi predlogi Komisije vsebujejo sporočila o naložbenem načrtu za trajnostno Evropo in evropskem podnebnem paktu, predloge uredb o ustanovitvi Sklada za pravični prehod in reviziji smernic za vseevropsko energetsko infrastrukturo, ter o strategijah EU za povezovanje energetskega sistema in vodik in novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam.
Komisija je 14. julija 2021 predstavila sveženj zakonodajnih predlogov, s katerimi želi doseči, da bo EU „pripravljena na 55“ in bo uresničila preobrazbene spremembe, ki so potrebne v gospodarstvu, družbi in industriji, da bi dosegli podnebno nevtralnost do leta 2050. Ti predlogi vključujejo razširitev sistema ETS na pomorski in cestni promet, stavbe ter čistejša goriva za letalski in pomorski sektor, vključno z novo infrastrukturo za alternativna goriva. Parlament in Svet sta 17. decembra 2022 dosegla dogovor o ambicioznejših ukrepih za reformo sistema ETS, in sicer cilj zmanjšanja emisij za 62 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 2005. V podporo državam članicam pri njihovih prizadevanjih za zmanjšanje emisij iz stavb, cestnega prometa in nekaterih industrijskih sektorjev bo leta 2027 vzpostavljen nov, ločen sistem trgovanja z emisijami (ETS II). Navedeni sveženj uvaja tudi novi mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah, da bi preprečili selitev virov CO2, novi Socialni sklad za podnebje ter okrepljene sklade za modernizacijo in inovacije.
Uredba o porazdelitvi prizadevanj, odobrena marca 2023 kot del svežnja „Pripravljeni na 55“, povečuje podnebne ambicije EU. Zlasti morajo vsi sektorji, ki jih zajema uredba, do leta 2030 doseči skupno 40-odstotno zmanjšanje emisij v primerjavi z ravnmi iz leta 2005. V posodobljeni direktivi o energiji iz obnovljivih virov je predlagano povečanje skupnega zavezujočega cilja obnovljivih virov energije v mešanici virov energije EU na 42,5 %.
Revizija direktive o energetski učinkovitosti, ki je bila zaključena po medinstitucionalnih pogajanjih julija 2023, določa ambiciozen, pravno zavezujoč cilj EU glede energijske učinkovitosti, tj. 11,7-odstotnega zmanjšanja porabe končne energije do leta 2030 v primerjavi z letom 2020.
Poleg tega je Komisija 5. aprila 2022 predstavila okrepljen predlog o fluoriranih plinih, katerega cilj je do leta 2030 prihraniti 40 milijonov ton emisij CO2. 14. oktobra 2020 je predstavila tudi strategijo EU za zmanjšanje emisij metana. Metan je za CO2 drugi največji povzročitelj podnebnih sprememb in boj proti emisijam metana je zato bistvenega pomena za doseganje naših podnebnih ciljev za leto 2030 in cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050. Komisija je 15. decembra 2021 predstavila dodaten predlog o zmanjšanju emisij metana v energetskem sektorju v Evropi in v svetovni dobavni verigi.
Revizija direktive o energijski učinkovitosti stavb, ki je bila sprejeta 15. decembra 2021, nadgrajuje obstoječi regulativni okvir, hkrati pa državam članicam zagotavlja prožnost, ki je potrebna za upoštevanje razlik v stavbnem fondu po Evropi. Direktiva je trenutno v postopku prenovitve. Parlament je na plenarnem zasedanju 14. marca 2023 potrdil svoje mnenje o direktivi, s čimer je pred pogajanji z državami članicami določil ambicioznejše stališče. Revidirana direktiva določa, kako lahko Evropa do leta 2050 doseže brezemisijski in popolnoma razogljičen stavbni fond. Parlament in Svet sta se februarja 2023 dogovorila o dodatnem cilju zmanjšanja emisij za celotni vozni park za nove avtomobile (55 %) in nova kombinirana vozila (50 %) do leta 2030. Obenem je bil za nove tovornjake prvič določen cilj 30-odstotnega zmanjšanja CO2 s 15-odstotnim vmesnim ciljem do leta 2025. Parlament je 14. marca 2023 sprejel revizijo uredbe o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu, v kateri je določil nov cilj za leto 2030 za povečanje ponorov ogljika v EU za 15 %.
Parlament in Svet sta 23. marca 2023 dosegla neformalni dogovor o pravu o trajnostnih pomorskih gorivih, da bi emisije z ladij zmanjšali za 2 % do leta 2025 in za 80 % od leta 2050. Poleg tega bosta morala do leta 2034 vsaj 2 % ladijskih goriv v Unije izvirati iz e-goriv, proizvedenih iz zelene električne energije. Naslednji korak v zakonodajnem postopku bo uradni dogovor o tej zadevi, ki je del svežnja „Pripravljeni na 55“.
Vloga Evropskega parlamenta
Parlament pri vprašanjih podnebnih sprememb že od nekdaj sodeluje v medinstitucionalnih pogajanjih z Evropskim svetom s stališči, s katerimi želi povečati ambicioznost pri ukrepanju EU.
Parlament je pred konferenco pogodbenic COP 21 leta 2015 poudaril, da si je nujno treba „prizadevati za učinkovito regulacijo in omejitev emisij v mednarodnem letalskem in ladijskem prometu“. Izrazil je razočaranje, ker Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO) ni soglašala z zmanjšanjem emisij. Namesto tega se je z uvedbo sheme za poravnavo in zmanjševanje emisij ogljika za mednarodni letalski promet osredotočila predvsem na izravnavo brez jamstva kakovosti, shema pa bo pravno zavezujoča šele od leta 2027. Pomembni člani ICAO se niso še zavezali sodelovanju v prostovoljni fazi.
Parlament podpira široko zastavljeno določanje cen ogljika in se zavzema za to, da bi bili prihodki iz trgovanja z emisijami namenjeni za naložbe na področju podnebja. Pozval je h konkretnim ukrepom, vključno s časovnim razporedom, za postopno odpravo vseh subvencij za fosilna goriva.
Pri prejšnji posodobitvi emisij CO2 iz osebnih avtomobilov in kombiniranih vozil je vztrajal, da se čim prej uvede novo globalno testno obdobje, ki so ga opredelili pri OZN, da bi se pri merjenju emisij CO2 upoštevali dejanski vozni pogoji.
Parlament je glede na 24. konferenco pogodbenic v Katovicah v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2018 prvič pozval k povečanju cilja EU za 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Poleg tega je menil, da bi se bilo mogoče izogniti korenitim in najverjetneje nepopravljivim posledicam dviga svetovnih temperatur za 2 °C, če bi se odločili za ambicioznejši pariški cilj 1,5 °C, vendar bi to zahtevalo, da bi se rastoče svetovne emisije toplogrednih plinov najpozneje do leta 2050 zmanjšale na nič. Zato je pozval Komisijo, naj za EU pripravi dolgoročno strategijo do sredine stoletja, s katero bi dosegli neto ničelne emisije toplogrednih plinov.
Parlament je julija 2018 sprejel resolucijo o podnebni diplomaciji EU, v kateri je poudaril odgovornost EU, da prevzame vodilno vlogo pri podnebnih ukrepih in preprečevanju konfliktov. Poudaril je tudi, da bi bilo treba okrepiti diplomatske zmogljivosti EU, da bi spodbujali podnebne ukrepe na svetovni ravni, podpirali izvajanje Pariškega sporazuma in preprečevali konflikte, povezane s podnebnimi spremembami.
Parlament je 28. novembra 2019 razglasil izredne podnebne razmere v Evropi in pozval vse države članice, naj se zavežejo, da bodo do leta 2050 dosegle neto ničelne emisije toplogrednih plinov. Želel je tudi, da Komisija zagotovi, da bodo vsi ustrezni zakonodajni in proračunski predlogi popolnoma usklajeni s ciljem, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C.
Parlament je 8. oktobra 2020 sprejel pogajalski mandat o podnebnih pravilih EU in zahteval, da se cilj zmanjšanja emisij poveča na 60 % do leta 2030. Čeprav je bil v medinstitucionalnem sporazumu, ki sta ga 21. aprila 2021 dosegla Parlament in Svet, potrjen cilj 55-odstotnega zmanjšanja, kakor je predlagala Komisija, je Parlamentu uspelo okrepiti vlogo in prispevek odvzemov ogljikovega dioksida, s čimer bi lahko ta cilj pretvorili v 57-odstotno zmanjšanje. Poleg tega bo Komisija v skladu z mandatom Parlamenta najkasneje šest mesecev po prvem pregledu globalnega stanja v skladu s Pariškim sporazumom predlagala cilj za leto 2040, pri čemer bo upoštevala predvideni okvirni proračun EU za toplogredne pline. Glede na pomen neodvisnega znanstvenega svetovanja je bil na pobudo Parlamenta ustanovljen Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe, da bi ocenil, ali je politika dosledna, in spremljal napredek.
Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe v poročilu z naslovom Znanstveno mnenje za določitev podnebnega cilja za leto 2040 na ravni EU ter proračuna za emisije toplogrednih plinov za obdobje 2030–2050, objavljenem januarja 2023, institucijam EU zagotavlja znanstveno utemeljeno oceno podnebnega cilja za leto 2040 in proračuna EU za emisije toplogrednih plinov za obdobje 2030–2050. V skladu s tem poročilom si mora EU prizadevati za 90–95-odstotno zmanjšanje neto emisij do leta 2040 glede na ravni iz leta 1990.
Parlament je 15. septembra 2022 sprejel resolucijo o posledicah suše, požarov in drugih ekstremnih vremenskih pojavov, katere namen je dodatno povečati prizadevanja EU za boj proti podnebnim spremembam.
Za več informacij o tej temi obiščite spletišče Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane.
Georgios Amanatidis