Trajnostna potrošnja in proizvodnja
Trajnostna rast je eden od glavnih ciljev Evropske unije. EU je v obdobju hitrih podnebnih sprememb in naraščajočega povpraševanja po energiji in virih uvedla vrsto politik in pobud za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo. V skladu z evropskim zelenim dogovorom in zlasti akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo je bila napovedana zakonodajna pobuda za politiko trajnostnih izdelkov, s katero bodo izdelki primernejši za podnebno nevtralno, z viri gospodarno in krožno gospodarstvo.
Pravna podlaga
Členi od 191 do 193 Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Cilji in dosežki
A. Strategije za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo
Komisija je julija 2008 predlagala sveženj ukrepov in predlogov za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko, s katerimi je nameravala izboljšati okoljsko učinkovitost proizvodov skozi celoten življenjski cikel, povečati ozaveščenost potrošnikov in povpraševanje po trajnostnih dobrinah in proizvodnih tehnologijah, spodbuditi inovacije v industriji Unije ter obravnavati mednarodne vidike, na primer trgovine in standardov. Rezultat akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo so pobude na naslednjih področjih: razširitev direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, revizija uredbe o znaku za okolje, revizija uredbe o okoljskem ravnanju in presoji, zakonodaja o zelenih javnih naročilih, načrt za učinkovito rabo virov ter akcijski načrt za ekološke inovacije.
Zeleni dogovor EU je trajnostno potrošnjo in proizvodnjo popeljal še korak dlje, zlasti z akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo iz leta 2020 in njegovim okvirom politike za trajnostne izdelke. Glavna cilja sta, da trajnostni izdelki postanejo v Uniji pravilo ter da se potrošnikom in javnim kupcem omogoči, da dajo prednost trajnostni potrošnji. Okvir med drugim zajema naslednje predloge:
- uredbo o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke,
- direktivo o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod,
- direktivo o zelenih trditvah in
- direktivo o skupnih pravilih za spodbujanje popravila blaga.
B. Okoljsko in energetsko označevanje
Oznake vsebujejo bistvene informacije, na podlagi katerih se lahko potrošniki odločajo. Evropski sistem za podeljevanje znaka za okolje je prostovoljen sistem, ki je bil uveden leta 1992, da bi podjetja spodbudili, naj tržijo proizvode in storitve, ki ustrezajo določenim okoljskim merilom. Proizvodi in storitve, ki so prejeli znak za okolje, so opremljeni z logotipom v obliki rože, da bi jih potrošniki – javni in zasebni kupci – zlahka prepoznali. Zaenkrat se oznaka podeljuje za čistila, aparate, papirne proizvode, oblačila, proizvode za dom in vrt, maziva, izdelke za osebno nego in nego živali ter storitve, kot so turistične nastanitve. Merila za podelitev znaka za okolje ne temeljijo na enem samem dejavniku, temveč na študijah, pri katerih se preuči vpliv proizvoda ali storitve na okolje, in sicer v celotnem življenjskem krogu tega proizvoda ali storitve. Namen pregleda uredbe o znaku EU za okolje iz leta 2009 je bil spodbuditi uporabo prostovoljnega sistema za podeljevanje znaka za okolje z zmanjšanjem stroškov in birokratskih pravil, povezanih z njegovo uporabo. Komisija je 30. junija 2017 predstavila ugotovitve svoje ocene („preverjanje ustreznosti“) uredbe o znaku za okolje. Ugotovila je, da je uredba relevantna in splošno skladna ter da prinaša dodano vrednost EU. Po drugi strani je ugotovila tudi, da je uredba delno uspešna, saj omogoča okrepljeno okoljsko uspešnost za proizvode, ki imajo oznako, vendar merila morda niso ustrezna, sprejemanje za nekatere vrste proizvodov pa je še vedno omejeno, prav tako pa je delno učinkovita, saj so stroški skladnosti v nekaterih primerih lahko ovira za sodelovanje.
Komisija je 22. marca 2023 sprejela predlog direktive o novih pravilih o utemeljevanju zelenih trditev, ki obravnava lažne okoljske trditve ter obsežno širitev javnih in zasebnih okoljskih oznak. Nova pravila skupaj s predlogom direktive o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod vzpostavljajo ureditev za okoljske trditve in oznake, da bi odpravili zeleno zavajanje. Z Direktivo 92/75/EGS je bil uveden sistem EU za energetsko označevanje gospodinjskih aparatov (bele tehnike), v okviru katerega lahko morebitni kupci na oznakah in v brošurah o izdelkih izvejo, koliko energije porabi vsak model proizvoda, ki je na voljo. Energijska oznaka EU, uvedena leta 1995, je široko priznana in spoštovana med proizvajalci in potrošniki. Junija 2010 je bila spremenjena direktiva o energetskem označevanju (Direktiva 2010/30/EU), da bi področje uporabe te direktive zajemalo več proizvodov, ki so povezani z energijo. Komisija je 15. julija 2015 predlagala, da bi znova uporabljali enotno lestvico oznak od „A do G“. V okviru Uredbe (EU) 2017/1369 z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU so bile uvedene nove zahteve za energetsko označevanje za posamezne skupine proizvodov. Konkretno je od leta 2021 „prevrednotenih“ pet skupin proizvodov (hladilniki, pomivalni stroji, pralni stroji, televizorji in svetilke). Proizvod z razredom energijske učinkovitosti A+++ bo na primer po prevrednotenju spadal v razred B, ne da bi se pri tem spremenila njegova poraba energije. Razred A bo sprva prazen, da bi omogočili energijsko učinkovitejše modele. To bo potrošnikom omogočilo jasnejše razlikovanje med energijsko najučinkovitejšimi proizvodi.
C. Okoljsko primerna zasnova in politike trajnostnih izdelkov
Direktiva o okoljsko primerni zasnovi izdelkov zagotavlja tehnične izboljšave izdelkov. Direktiva 2009/125/ES se uporablja za izdelke, ki so povezani z energijo. To so izdelki, ki med uporabo vplivajo na porabo energije ali so sestavljeni iz delov, vključenih v izdelke, povezane z energijo. Komisija je 30. marca 2022 po akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo in v okviru evropskega zelenega dogovora objavila predlog uredbe o vzpostavitvi okvira za določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo za trajnostne izdelke. Uredba naj bi razveljavila Direktivo 2009/125/ES in njeno in področje uporabe razširila na izdelke, ki niso povezani z energijo. Parlament in Svet sta decembra 2023 dosegla začasni dogovor, da je treba izdelke v Uniji proizvajati tako, da trajajo dlje, porabijo manj energije in virov, vsebujejo manj snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost, in več recikliranih materialov ter jih je laže popraviti in reciklirati. V uredbi je poleg tega predlagan „digitalni potni list izdelka“, ki bo potrošnikom in podjetjem pomagal pri bolj trajnostni izbiri izdelkov. Sprejela je tudi predlog direktive o skupnih pravilih za spodbujanje popravila blaga. Pobuda „pravica do popravila“ spodbuja trajnostno potrošnjo, saj potrošnikom omogoča lažje in cenejše popravilo blaga z napako, namesto da bi ga nadomestili z novim.
D. Sistem za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)
Sistem za okoljsko ravnanje in presojo je upravljavski instrument, ki podjetjem in drugim organizacijam omogoča, da ocenijo in izboljšajo svojo okoljsko učinkovitost in poročajo o njej. Sistem je bil leta 2009 bistveno spremenjen, namen nove uredbe o EMAS pa je bil organizacije spodbuditi, da se registrirajo v njem. S tem pregledom je postal sistem uporabnejši in verodostojnejši ter bolj prepoznaven, njegov domet pa se je povečal. Leta 2017 so bile z Uredbo (EU) 2017/1505 spremenjene priloge I, II in III uredbe o EMAS, da bi se vključile spremembe, povezane z revizijo standarda ISO 14001:2015.
E. Zelena javna naročila
Zelena javna naročila so prostovoljna politika v okviru strateškega javnega naročanja, ki javne organe podpira pri nakupu blaga, storitev in del z manjšim okoljskim učinkom. Koncept zelenih javnih naročil je postal v zadnjih letih široko priznan kot uporabno orodje za spodbujanje trga okolju prijaznejših proizvodov in storitev ter zmanjšanje vpliva javnih organov na okolje. Države članice ta koncept izvajajo z nacionalnimi akcijskimi načrti. Direktivi o javnih naročilih, sprejeti leta 2004 (direktivi 2004/18/ES in 2004/17/ES), sta prvi vsebovali izrecno omembo možnosti, da se v postopek oddaje naročil vključijo okoljski vidiki, na primer okoljske zahteve v tehnične specifikacije, uporaba znaka za okolje ali uporaba meril za oddajo naročila na podlagi okoljskih značilnosti. Februarja 2014 so bile kot del reforme javnega naročanja v okviru akta za enotni trg sprejete tri direktive, in sicer Direktiva 2014/24/EU (splošna direktiva), Direktiva 2014/25/EU (direktiva o javnih gospodarskih službah) in Direktiva 2014/23/EU (direktiva o koncesijah). Te poenostavljajo postopke, na katere se nanašajo, izboljšujejo pogoje za inovacije v industriji in spodbujajo širšo uporabo zelenih javnih naročil ter tako podpirajo prehod na nizkoogljično gospodarstvo, gospodarno z viri.
Komisija je leta 2008 objavila sporočilo z naslovom Javna naročila za boljše okolje, v katerem je navedla številne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za podporo državam članicam in posameznim naročnikom pri izvajanju zelenih javnih naročil. Merila Unije za zelena javna naročila so bila oblikovana v okviru prostovoljnega pristopa k zelenim javnim naročilom. Zaenkrat je bilo objavljenih 21 sklopov meril za zelena javna naročila za določene sektorje, kot so promet, pisarniška IT-oprema, čistila in čistilne storitve, gradbeništvo, toplotna izolacija ter vrtnarski proizvodi in storitve.
F. Akcijski načrt za ekološke inovacije
Akcijski načrt za ekološke inovacije, ki ga je Komisija sprejela decembra 2011, je nasledil akcijski načrt za okoljske tehnologije, z njim pa si prizadeva spodbuditi razvoj in uporabo okoljskih tehnologij in izboljšati evropsko konkurenčnost na tem področju. Akcijski načrt za ekološke inovacije je v glavnem povezan z vodilno pobudo Unija inovacij v okviru strategije Evropa 2020. Njegov namen je razširiti osredotočenost politik za inovacije na zelene tehnologije in ekološke inovacije ter poudariti vlogo okoljske politike kot dejavnika gospodarske rasti. Prav tako se loteva konkretnih ovir in priložnosti za ekološke inovacije – zlasti tistih, ki niso zajete v splošnejših politikah za inovacije. Akcijski načrt za ekološke inovacije spodbuja ekološke inovacije, in sicer z okoljsko politiko, finančno podporo malim in srednjim podjetjem, mednarodnim sodelovanjem, novimi standardi ter razvojem znanj in spretnosti.
V zadnjih letih so številni cilji akcijskega načrta za ekološke inovacije prispevali h krožnemu gospodarstvu. Ekološke inovacije so ključne za zagotovitev številnih vidikov krožnega gospodarstva, kot so industrijska simbioza ali ekologija, oblikovanje „od zibelke do zibelke“ ter novi, inovativni poslovni modeli (2.5.6.). Z indeksom ekoinovacij se ocenjujejo dosežki držav članic na tem področju, za kar se uporablja merilni okvir, ki ga sestavlja 12 kazalnikov.
Vloga Evropskega parlamenta
Parlament je večkrat izrazil podporo akcijskemu načrtu za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo. Med pregledom direktive o okoljsko primerni zasnovi leta 2009 je uspešno okrepil koncept analize življenjskega cikla ter zlasti pojem gospodarnosti z viri in materiali.
V resoluciji z dne 10. februarja 2021 o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo je med drugim poudaril, da bi morali trajnostni, krožni, varni in nestrupeni proizvodi in materiali postati pravilo na trgu Unije in ne izjema ter bi morali veljati kot privzeta, a tudi privlačna, cenovno primerna in dostopna možnost za vse potrošnike.
Parlament je imel pomembno vlogo pri naknadnem uvajanju bolj ekoloških določb v direktive o javnih naročilih. Pri zadnji reviziji teh direktiv, sprejetih leta 2014, je med drugim podprl umestitev merila o ekonomsko najugodnejši ponudbi v postopek oddaje naročila. Tako lahko javni organi večji poudarek namenijo kakovosti, okoljskim vidikom, socialnim vidikom in inovacijam, hkrati pa se še vedno upoštevata cena in strošek življenjskega cikla naročila.
Parlament je 19. aprila 2004 vzpostavil sistem okoljskega ravnanja v skladu s sistemom EMAS, 24. januarja 2006 pa je podpisal „izjavo EMAS“, v kateri se je zavezal, da bodo njegove dejavnosti skladne z dobro prakso ravnanja z okoljem. Leta 2007 je pridobil certifikat ISO 14001.2004 in registracijo EMAS. V okviru sistema EMAS je Parlament 16. decembra 2019 sklenil, da bo do leta 2024 zmanjšal emisije toplogrednih plinov na osebo za vsaj 40 % v primerjavi z letom 2006 ter izboljšal vrsto drugih kazalnikov podnebne uspešnosti, med drugim tudi emisije toplogrednih plinov zaradi prevoza oseb, uporabo energije iz obnovljivih virov, porabo plina, kurilnega olja in elektrike itd. Po podatkih iz okoljske izjave EMAS za leto 2023 so se med letoma 2006 in 2019 v Parlamentu emisije toplogrednih plinov na osebo že zmanjšale za 51 %.
Parlament uporablja tudi politiko zelenih javnih naročil. Junija 2017 je objavil študijo o zelenih javnih naročilih, v kateri so bile preučene sedanja raba in priložnosti teh naročil v Uniji, in sicer v okviru akcijskega načrta EU za krožno gospodarstvo, ki ga je pripravila Komisija, in kot nadaljnji ukrep v zvezi s tem načrtom. V študiji so bile opredeljene okoljske koristi za državljane, pa tudi koristi za zaposlovanje in skupno gospodarstvo na evropski ravni.
V svoji resoluciji z dne 17. oktobra 2013 je pozdravil akcijski načrt za ekološke inovacije. Poudaril je potencialne sinergijske učinke ekoloških inovacij za ustvarjanje trajnostnih delovnih mest, varstvo okolja in zmanjšanje ekonomske odvisnosti, pa tudi medsektorski značaj politike ekoloških inovacij in potrebo po vključitvi ekoloških inovacij v vsa področja politike.
V svoji resoluciji z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja je pozval Komisijo, naj izboljša obveščanje o trpežnosti izdelkov, tako da razmisli o uvedbi prostovoljne evropske oznake, na kateri bodo navedene zlasti trpežnost izdelka, okoljsko primerna zasnova, možnost prilagoditve sestavnih delov za uskladitev z razvojem blaga in možnost popravila.
V svoji resoluciji z dne 31. maja 2018 o izvajanju direktive o okoljsko primerni zasnovi (2009/125/EC) je Parlament pozval Komisijo, naj glede na bistvene koristi, ki jih ima zakonodaja za Unijo, nameni dovolj sredstev za postopek okoljsko primerne zasnove. Prosil jo je tudi, naj oceni, ali bi lahko veljavno metodologijo za okoljsko primerno zasnovo ob izdelkih, povezanih z energijo, uporabili pri drugih kategorijah izdelkov, ter predstavi nove zakonodajne predloge.
Čeprav je Parlament kot del sistema EMAS že leta 2016 razglasil, da je ogljično nevtralen, saj je izravnal vse svoje emisije, ki jih ne more zmanjšati, je v resoluciji z dne 14. maja 2020 dejal, da bo dajal zgled, in predsedstvu naročil, naj razvije strategijo, da bi z notranjimi ukrepi (brez izravnave) do leta 2030 postal ogljično nevtralen. V študiji Parlamenta o ogljični nevtralnosti, objavljeni septembra 2020, so opisani kratko-, srednje- in dolgoročni ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki bi Parlamentu omogočili, da občutno zmanjša svoj ogljični odtis, da bi do leta 2030 dosegel ogljično nevtralnost.
Za več informacij o tej temi obiščite spletišče Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (ENVI).
Zuzanna Wala / Georgios Amanatidis