Zakaj se Parlament seli med Brusljem in Strasbourgom? 

Vlade držav članic EU so leta 1992 v Pogodbi o EU soglasno določile uradne sedeže institucij EU.

Ko je bila leta 1952, le nekaj let po 2. svetovni vojni, ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) za skupno upravljanje zalog jekla in premoga šestih držav, med njimi tudi Nemčije in Francije, so imele njene institucije sedež v Luxembourgu. Svet Evrope (medvladna organizacija za varstvo človekovih pravic in kulture 46 držav, ravno tako ustanovljena v prvem povojnem obdobju) je že imel sedež v Strasbourgu in je svojo plenarno dvorano ponudil v uporabo skupščini ESPJ, ki se je pozneje razvila v Evropski parlament. Strasbourg je tako sčasoma postal osrednji kraj plenarnih zasedanj Parlamenta, čeprav so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dodatna zasedanja potekala tudi v Luxembourgu.

Evropski parlament v Bruslju © Evropski parlament  

Po ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti leta 1958 se je večina dejavnosti Evropske komisije in Sveta ministrov zgostila v Bruslju. Ker delo Parlamenta zajema pozorno spremljanje dela obeh institucij in sodelovanje z njima, so se poslanci sčasoma odločili, da bodo več svojih dejavnosti preselili v Bruselj. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v večji meri že uveljavila sedanja ureditev, po kateri se odbori in politične skupine sestajajo v Bruslju, glavna plenarna zasedanja pa potekajo v Strasbourgu. Večina uslužbencev Parlamenta je zaposlena v Luxembourgu.

Odločitev iz leta 1992 je pomembno vplivala na ureditev dela Parlamenta: za njegov uradni sedež in kraj večine plenarnih zasedanj je bil izbran Strasbourg, za srečanja parlamentarnih odborov Bruselj, za sedež generalnega sekretariata Parlamenta (njegovega osebja) pa je bil določen Luxembourg. Leta 1997 so bili ti dogovori vključeni v Pogodbo o EU.

Za vsakršno spremembo sedanjega sistema bi bilo treba spremeniti Pogodbo, za kar bi bilo potrebno soglasje vseh vlad držav članic in ratifikacija v nacionalnih parlamentih.