Vprašanja in odgovori o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem trgu 

Besedilo, ki ga je sprejela plenarna skupščina Evropskega parlamenta, je mogoče najti tu.

Kaj je direktiva o avtorskih pravicah?

Namen predloga direktive o avtorskih pravicah na digitalnem trgu je zagotoviti, da bodo ustvarjalci (na primer glasbeniki in igralci) ter medijske založniške hiše in novinarji v spletnem okolju in na internetu uživali enake koristi kot zunaj spleta. Zaradi zastarelih pravil o avtorskih pravicah si zdaj spletne platforme in agregatorji novic prisvojijo vse koristi, medtem ko umetniki, medijske hiše in novinarji v najboljšem primeru prejmejo zelo majhno nadomestilo za svoje delo, ki prosto kroži. Zato umetniki in zaposleni v medijih zelo težko zaslužijo za dostojno življenje.

Pomembno je poudariti, da osnutek direktive ne ustvarja nobenih novih pravic za ustvarjalce in novinarje, temveč jim zgolj zagotavlja, da lahko učinkoviteje uveljavljajo svoje obstoječe pravice. Prav tako ne uvaja nobenih novih obveznosti za spletne platforme ali agregatorje novic, temveč zgolj zagotavlja, da bodo ti bolje izpolnjevali svoje obstoječe obveznosti. Vse, kar je zakonito in dovoljeno deliti zdaj, bo zakonito in dovoljeno deliti tudi v prihodnje.

Če povzamemo:

• osnutek direktive zagotavlja, da bodo morale velike spletne platforme in agregatorji novic (kot sta YouTube ali GoogleNews) ustvarjalcem vsebin (umetnikom, glasbenikom, igralcem ter medijskim hišam in njihovim novinarjem) plačati toliko, kolikor jim v resnici dolgujejo;
• osnutek direktive ne ustvarja novih pravic ali obveznosti. Vse, kar je zakonito in dovoljeno deliti zdaj, bo zakonito in dovoljeno deliti tudi v prihodnje.

Kako bo direktiva vplivala na običajne uporabnike?

Osnutek direktive se ne osredotoča na običajne uporabnike.

Vplival pa bo na velike spletne platforme in agregatorje novic, kot so YouTube, Google News ali Facebook, ter jih prisilil, da umetnike in novinarje, katerih delo jim prinaša dobiček, pošteno plačajo.

Velike spletne platforme in agregatorji novic bodo imeli več razlogov za sklenitev pravičnih (licenčnih) pogodb o nadomestilu z umetniki in medijskimi hišami, ki se bodo predhodno opredelili kot lastniki nekega dela. Platforme bodo imele dodatno spodbudo za sklenitev takšnih pogodb, saj bodo v nasprotnem primeru neposredno odgovorne, če bodo gostile delo brez plačanega nadomestila za licenco. Zdaj jim veljavna zakonodaja omogoča, da se lažje izognejo tej odgovornosti.

Pričakovati je, da bo osnutek direktive spletne platforme končno prisilil k uvedbi politike pravičnega nadomestila za vse, ki jim s svojim delom omogočajo ustvarjanje dobička.

Bo direktiva vplivala na svobodo na internetu ali povzročila internetno cenzuro?

Svoboda na internetu bo še naprej zagotovljena, če uveljavljanje te svoboščine ne bo omejevalo pravic drugih ali bi bilo nezakonito. To pomeni, da bodo lahko uporabniki še naprej objavljali vsebine na spletnih platformah, platforme pa bodo lahko tudi v prihodnje gostile naložene vsebine, če bodo spoštovale pravico ustvarjalcev do pravičnega nadomestila. Trenutno spletne platforme plačujejo ustvarjalce na prostovoljni podlagi in v omejenem obsegu, saj niso odgovorne za vsebine, ki jih gostijo, zato imajo zelo malo spodbude za sklenitev pogodb z imetniki pravic.

Direktiva ne bo povzročila cenzure. S povečanjem pravne odgovornosti bo direktiva okrepila pritisk na spletne platforme, da sklenejo pravične pogodbe o nadomestilu z ustvarjalci del, ki jim omogočajo ustvarjanje dobička. To ni cenzura.

Ali direktiva uvaja avtomatizirane filtre na spletnih platformah?

Ne.

Direktiva določa cilj, ki ga je treba doseči – spletna platforma ne sme služiti denarja z gradivom, ki ga ustvarijo posamezniki, ne da bi jim zagotovila ustrezno nadomestilo. Zato je platforma pravno odgovorna, če se na njeni spletni strani nahaja vsebina, za katero ustvarjalec ni prejel ustreznega plačila. To pomeni, da lahko tisti, katerih dela se uporabljajo nezakonito, vložijo tožbo zoper platformo.

Direktiva ne določa ali našteva orodij, človeških virov in infrastrukture, potrebnih za preprečevanje objavljanja neplačanega gradiva na spletni strani. Torej ne vsebuje nobenih zahtev glede filtriranja naloženih vsebin.

Če pa velike platforme ne bodo našle nobenih inovativnih rešitev, se lahko odločijo za uporabo filtrov. Velika podjetja jih dejansko že uporabljajo. Pomisleki, da ti filtri občasno odstranijo zakonite vsebine, so lahko v nekaterih primerih upravičeni. Vendar pa jih je treba nasloviti na platforme, ki filtre oblikujejo in uporabljajo, ne pa na zakonodajalca, ki je določil cilj, ki ga je treba doseči – podjetje mora plačati za gradivo, ki ga uporablja za ustvarjanje dobička. Ta cilj je v resničnem svetu nesporen in uveljavljen.

Direktiva celo vsebuje določbe, v skladu s katerimi lahko uporabnik v primeru, ko je vsebina, ki jo je naložil, neutemeljeno odstranjena, vloži pritožbo prek mehanizma za pritožbe in odškodnine, ki omogoča vlaganje in hitro obravnavo pritožb.

Ali direktiva negativno vpliva na meme ali GIF-e?

Ne.

Direktiva v sedanji obliki vsebuje posebne določbe, ki države članice zavezujejo, da ščitijo svobodno prenašanje in deljenje del za namene citiranja, kritike, recenzije, karikature ali parodije. Memi in GIF-i bodo v skladu s tem seveda še naprej dostopni, z novimi določbami pa bodo dejansko še varnejši kot doslej, saj so bila pred to direktivo takšna dela zaščitena na podlagi različnih nacionalnih predpisov, kar je povzročalo razlike med državami članicami.

Ali bo še vedno mogoče videti izseke pri branju in deljenju člankov na agregatorjih novic?

Da.

Dogovor medijskim založniškim hišam omogoča, da od agregatorjev novic, ki uporabljajo njihove članke, zahtevajo sklenitev licenčnih pogodb. Vendar pa lahko agregatorji novic še naprej prikazujejo izseke brez odobritve medijskih hiš, če gre za „zelo kratke izvlečke“ ali „posamezne besede“ in agregator novic te možnosti ne zlorablja.

Ta direktiva bo uničila zagonska podjetja ...

Ne.

Dogovor zagotavlja posebno zaščito za zagonska podjetja, ki vzpostavljajo platforme. Za platforme, ki obstajajo manj kot tri leta, njihov letni promet znaša manj kot 10 milijonov EUR in imajo povprečno manj kot 5 milijonov uporabnikov mesečno, bodo veljale blažje obveznosti kot za velike, uveljavljene platforme.

Nekateri trdijo, da bi člen 17 lahko povzročil odstranjevanje vsebin, kadar imetnik pravic ni znan. Omenjen je bil primer glasbene uspešnice Despacito ...

Namen člena 17 je okrepiti položaj umetnikov pri uveljavljanju pravice do pravičnega nadomestila, kadar drugi uporabljajo in delijo njihova dela prek spleta. Umetniki bodo platforme, kot je YouTube, običajno obvestili, da je določeno delo njihovo. Torej ni verjetno, da bi bila platforma odgovorna, če se na njej objavijo dela, v zvezi s katerimi niso znani imetniki pravic.

Pojavljajo se trditve, da bo ta direktiva močno ogrozila preživetje več sto tisoč ljudi ...

Verjetno se bo zgodilo prav nasprotno.

Namen direktive je pomagati ljudem, da za svoje delo prejmejo plačilo, ki si ga zaslužijo in potrebujejo za nadaljnje ustvarjanje. Z osnutkom direktive bi zagotovili, da bodo namesto delničarjev družbe Google več denarja dobili umetniki in novinarji, takšen prenos sredstev pa je koristen tudi za zaposlovanje.

Zakaj je toliko nasprotovanja tej direktivi?

Direktiva je bila v središču intenzivne kampanje. Nekateri statistični podatki Evropskega parlamenta kažejo, da evropski poslanci še nikoli niso bili izpostavljeni tako visoki stopnji lobiranja (kot so telefonski klici, elektronska pošta itd.) oziroma se je to doslej zgodilo zelo redko.

V povezavi s tako obsežno kampanjo se običajno širijo presenetljive trditve, ki se hitro stopnjujejo: nekateri zatrjujejo, da lahko osnutek direktive „uniči“ ali „ubije internet“. Te trditve se zdijo pretirane, še zlasti, ker direktiva ne uvaja novih pravic za ustvarjalce niti novih obveznosti za spletne platforme ali agregatorje novic.

Obstajajo številni predhodni primeri lobističnih kampanj, ki so napovedovale katastrofalne posledice, ki pa se niso nikoli uresničile.

Telekomunikacijska podjetja so na primer trdila, da se bodo zaradi omejitve cen gostovanja računi za telefon izjemno povečali; tobačni in gostinski lobi sta zatrjevala, da ljudje ne bodo več obiskovali restavracij in barov, če bo kajenje v njih prepovedano; banke so trdile, da ne bodo več mogle dajati posojil podjetjem in ljudem zaradi strožjih zakonov o bančnem poslovanju; lobi brezcarinskih prodajaln pa je celo trdil, da se bodo letališča zaprla, ker na enotnem trgu ne bo več mogoče nakupovanje neobdavčenih izdelkov. Nobena od teh trditev se ni uresničila.

Ali je glavni namen direktive zaščititi manjše ustvarjalce vsebin?

Čeprav je namen direktive pomagati vsem ustvarjalcem, da bodo imeli močnejši pogajalski položaj pri pogajanjih o načinu uporabe njihovega dela na spletnih platformah, bodo imeli največ koristi mali akterji. Večji akterji za zaščito svojih pravic pogosto najamejo odvetniške pisarne, medtem ko imajo manjši akterji trenutno na voljo omejena sredstva za ta namen.

Kako bomo vedeli, katere platforme točno se bodo morale prilagoditi direktivi?

Direktiva velja za tiste platforme, katerih glavni namen je shranjevanje, organiziranje in promoviranje velikih količin del, zaščitenih z avtorskimi pravicami, prenešenih s strani njihovih uporabnikov, za namene ustvarjanja dobička. To na primer izključuje Wikipedio, GitHub, spletne strani za zmenke, Ebay in številne druge oblike platform.

Evropska komisija bo poleg tega spremljala, kako bodo države članice prenesle in uveljavile določila direktive v nacionalni zakonodaji. Natančneje, člen 17 (prej člen 13) določa, da bo morala Komisija pripraviti nasvete, kako uveljavljati člen, zlasti pri sodelovanju, omenjenem v četrtem odstavku, ko ne bo sklenjena nobena licenčna pogodba. Potrebna bodo posvetovanja

z vsemi vpletenimi deležniki, vključno s ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, imetniki pravic, organizacijami uporabnikov in ostalimi zainteresiranimi strankami. Nadalje bo Komisija takoj, ko bo direktiva sprejeta in bo stopila v veljavo, v sodelovanju z državami članicami organizirala dialoge med deležniki, na katerih bo govora o najboljših praksah sodelovanja med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic. Svetovanje in najboljše prakse bodo dale boljšo pravno varnost uveljavljanju člena 17, pri čemer bodo prav tako upoštevale potrebo po uravnoteženju temeljnih pravic različnih strank kot tudi uporabo izjem in omejitev avtorskih pravic.

Je bilo na voljo dovolj časa za preučitev posledic te zakonodaje?

To je bil zelo temeljit in demokratičen postopek. Začel se je leta 2013, v petih letih pa so se zvrstile številne študije, ocene učinkov, razprave, predlogi in glasovanja.

Tu je nekaj študij, ki jih je izvedla Evropska komisija preden je podala zakonodajni predlog:

Študija o uporabi direktive 2001/29/EC o avtorskih in sorodnih pravicah v informacijski družbi.

Študija o zakonodajnem okviru besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

Študija o pravici dajanja na voljo in njenem odnosu s pravico reproduciranja v čezmejnih digitalnih prenosih.

Študija o plačilu avtorjev in izvajalcev za uporabo njihovih del ter posnetkov njihovih nastopov.

Študija o plačilu avtorjev knjig in znanstvenih revij, prevajalcev, novinarjev in vizualnih umetnikov za uporabo njihovih del.

Študija »Ovrednotenje ekonomskih učinkov prilagoditve določenih omejitev in izjem avtorskih in sorodnih pravic v EU«.

Študija »Ovrednotenje ekonomskih učinkov prilagoditve določenih omejitev in izjem avtorskih in sorodnih pravic v EU – analiza specifičnih možnosti politike«.

Maja 2015 je Komisija predstavila svojo strategijo enotnega digitalnega trga (EDT).

Septembra 2016 je Komisija predstavila svojo oceno učinkov. Predstavila je tudi sporočilo o direktivi o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu in zakonodajni predlog direktive.

Med letom 2016 in danes: številne razprave in tri glasovanja v odboru Evropskega parlamenta za pravne zadeve (dvakrat junija 2018 in februarja 2019) ter dve razpravi in tri glasovanja na plenarnih zasedanjih (julija in septembra 2018 ter marca 2019).

Med letom 2016 in danes: številne razprave in devet glasovanj v Svetu EU/COREPER (januarja, aprila, maja, novembra in dvakrat decembra 2018 ter januarja in dvakrat februarja 2019). Glasovanju na plenarnem zasedanju bo sledilo še končno glasovanje v Svetu EU.