Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2007/2682(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B6-0525/2007

Razprave :

PV 13/12/2007 - 11.3
CRE 13/12/2007 - 11.3

Glasovanja :

PV 13/12/2007 - 12.3
CRE 13/12/2007 - 12.3

Sprejeta besedila :

P6_TA(2007)0632

Razprave
Četrtek, 13. december 2007 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

11.3. Pravica za „tolažnice“
PV
MPphoto
 
 

  Predsednica. – Naslednja točka je pet predlogov resolucij o pravici za tolažnice(1).

 
  
MPphoto
 
 

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), avtor. − (ES) Gospa predsednica, povedati moram, da sem kot gonilna sila za to resolucijo zlasti zadovoljen, da smo končno dosegli zadostno soglasje za njeno predložitev, ker iskreno menim, da si ta tema zasluži to in še več.

Govorimo o skoraj 200 000 ženskah, evfemistično jim pravimo „tolažnice,“ ki jih je med in po drugi svetovni vojni japonska imperialna vojska prisilila v spolno suženjstvo. Po 62 letih preživele še vedno iščejo pravico.

Med svojim življenjem so trpele zaradi slabega fizičnega in mentalnega zdravja, osamljenosti ter sramote in pogosto izredne revščine. Do zdaj japonska vlada ni upoštevala mednarodnih predpisov o reparaciji, ki vključujejo odškodnine, nadomestila, vrnitev časti in zadoščenje, vključno s popolnim razkritjem, opravičilom ter zagotovilom, da se taka dejanja ne bodo ponovila. To je zlasti pomembno, če upoštevamo, da je Japonska ena od glavnih donatorjev pomoči v času po vojnah.

Zato je bilo nujno reagirati na in izpostaviti dejstvo, kot so to storile preživele, da je treba resnico povezati s pravico ter da je opravičilo prazno, če ni z njim povezan tudi prevzem odgovornosti. Poudariti želim, da pri tem ne gre le za pravice posamezne žrtve, ampak za skupne pravice, ki pomenijo tudi odgovornost spominjanja, da se ta vrsta kršitve nikoli več ne ponovi.

To pomeni, da moramo Japonce pozvati k izvajanju vaje o zgodovinski odkritosti in ne le priznavanju dejstev, ampak tudi opravičevanju v imenu svojih predhodnikov ter nadomestilu za žrtve.

Končno želim izraziti veliko spoštovanje in priznavanje žensk, ki so dokazale pogum in zahtevale pravico, ter organizacij, kot je Amnesty International, ki jih na njihovi poti podpirajo.

 
  
MPphoto
 
 

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), avtorica. (SV) Gospa predsednica, resolucija poziva k pravici in odškodnini za več sto tisoč žensk, tako imenovanih „tolažnic,“ ki so bile prisiljene v zagotavljanje spolnih uslug med in po drugi svetovni vojni. Vse te ponižane ženske, ki so jih zadrževali kot spolne sužnje, še vedno čakajo na pravico in odškodnino. Japonski organi so ukrepali v določeni meri, vendar morajo, kot navaja resolucija, vlada in organi storiti še veliko, da se zagotovijo pravica in odškodnine za te ženske.

Večina teh žensk, ki so bile prisiljene v ta grozljiv položaj, je bila takrat zelo mladih. To pomeni, da so bila s temi groznimi izkušnjami uničena njihova celotna življenja. Prisiljene so bile živeti s slabim fizičnim in mentalnim zdravjem, osamljenostjo ter sramoto in pogosto izredno revščino. Dejstvo, da tem ženskam niso bile zagotovljene pravica in odškodnine pomeni tudi, da so krivci teh dejanj učinkovito uživali imuniteto.

Ponovno so bile kaznovane žrtve, tj. ženske, medtem ko so krivci ostali nekaznovani. Ta resolucija je pomembna tudi zato, ker poudarja, da so v vojnah in na konfliktnih območjih žrtve vedno ženske. Zato je pomembno, da se ta zadeva izpostavi. Te razmere je treba odpraviti.

 
  
MPphoto
 
 

  Marcin Libicki (UEN), avtor. − (PL) Gospa predsednica, kadar govorimo in premišljujemo o zločinih 20 stoletja, pomislimo predvsem na zločine, ki so jih zagrešili Nemci in boljševiki, ali bolj splošno, komunisti. V Evropi se ne zavedamo tako zelo dejstva, da je od tridesetih let 20. stoletja do konca vojne Japonska na daljnem Vzhodu zagrešila velike zločine. Eden od največjih zločinov je bilo spolno izkoriščanje žensk v tistem času.

Okoli 100 000 žensk iz osvojenih držav na daljnem Vzhodu je japonska imperialna vojska prisilila v spolno suženjstvo. To spolno suženjstvo, ki je bilo že samo po sebi v celoti zločinsko, je imelo še dodatne posledice. Te posledice so bile prisilni splavi, pogosto pohabljenje in umori, pri čemer je bil pogost tudi samomor med temi ženskami. Jasno je, da so te ženske, kolikor jih je še živih, zdaj že zelo stare.

Priznati je treba, da si je japonska vlada med povojnim obdobjem zelo prizadevala za nadomestila za te grozljive prestopke proti ženskam, ki so jih doživele. Danes ta resolucija poziva japonsko vlado, da dokončno zagotovi politično, moralno in finančno poravnavo za vse še žive žrtve ter družine umrlih žrtev. To so vsekakor dolžni storiti.

 
  
MPphoto
 
 

  Sophia in 't Veld (ALDE), avtorica. – (NL) Gospa predsednica, najprej želim izraziti svojo solidarnost do teh žensk, ki jo zagotovo izražam v imenu vseh nas. Veseli me, da je ta tema na dnevnem redu, ker smo za to potrebovali precej časa. Evropski parlament se je pet mesecev odločal, ali morajo biti človekove pravice za ženske prednostna naloga ali ne.

Gospod Dillen, ki je zdaj zapustil to razpravo, je ravnokar povedal, da je zatiranje žensk značilno za Koran, kar je popoln nesmisel, ker primer „tolažnic“ kaže, da moški za zatiranje in zlorabo žensk ne potrebujejo Korana.

Dejansko sem razočarana nad odnosom Evropskega parlamenta. Kot sem ravnokar povedala, je potreboval Parlament za to zelo dolgo časa, pri čemer sem celo slišala poslance tega parlamenta, ki so izpostavljali argumente, kot so „seveda, ampak 90 % teh žensk je te usluge zagotavljalo po svoji svobodni volji“ in „to je njihova kultura, zato moramo to razumeti.“ Odkrito povedano se mi tak odnos gnusi. To je posilstvo in posilstvo je brez izjeme zločin v vseh starostnih skupinah ter kulturah.

Zdaj ugotavljam, da so bili japonski šolski učbeniki prilagojeni, pri čemer je japonska ambasada izpostavila, da je treba to zgodbo povedati na zelo previden način, ker učenci še ne vedo veliko o spolnosti in bi lahko zaradi tega imeli psihične posledice. Nihče ne govori o psihičnih posledicah za „tolažnice.“ Odkrito povedano me to preseneča. Vendar me veseli, da je ta resolucija zdaj na našem dnevnem redu in jo bomo sprejeli.

Menim, da je pomembno, da so opravičila iskrena in jasna. To ni vprašanje formalnosti. Ker je nekdanji ministrski predsednik Shinzo Abe ponovno ogrozil to celotno vprašanje, za sedanjo vlado ni dovolj, da potem izjavi „vendar bomo mi nadaljevali s predhodno politiko.“ Potrebujemo odkritost in jasnost.

Kadar slišim argumente, ki v zadnjih dneh prihajajo iz japonske ambasade in so mimogrede dopolnjeni s priznavanjem vsega, kar je bilo na tem področju že storjenega, menim, da je treba na področju odkritosti še znatno napredovati. Zato upam, da bo ta resolucija izrazila solidarnost nas vseh do teh žrtev.

 
  
MPphoto
 
 

  Karin Scheele (PSE), avtorica. − (DE) Gospa predsednica, zahvaljujem se moji predhodnici, ki je izpostavila dejstvo, da nobena vera v tem svetu ni varna pred obsežnimi kršitvami človekovih pravic žensk, vendar to bolj zadeva diktature in avtoritarne sisteme kot posamezne vere.

Več sto tisoč žensk je pred in po drugi svetovni vojni japonska imperialna vojska prisilila v prostitucijo. Ocene zgodovinarjev predvidevajo, da je bilo okoli 200 000 od teh „tolažnic“ iz Koreje, Kitajske, Tajvana in Filipinov kot spolnih suženj predanih japonskim vojakom. Sistem „tolažnic“ je eden od največjih primerov trgovine z ljudmi v 20. stoletju, pri čemer je vključeval obsežna skupinska posilstva in prisiljene splave.

Na koncu vojne je imperialna vojska številne ženske umorila ali jim preprečila vrnitev domov. Številne preživele o teh dogodkih zaradi sramote niso govorile in so bile zaradi tega zaznamovane ter izgnane na rob družbe. Vprašanja prisiljene prostitucije se v okviru sodnih preiskav vojnih zločinov niso obravnavale in tudi o reparaciji se ni govorilo.

Šele ob koncu osemdesetih let 20. stoletja se je ponovno začelo izpostavljati vprašanje tolažnic. Razlog za to ni bila samodejna sprememba v zavedanju, ampak hitro rastoče žensko gibanje v Južni Koreji. Postopoma so ženske, ki so bile prisiljene v prostitucijo, o tem spregovorile v javnosti. Leta 1992 so se pred japonsko ambasado v Seulu začele tedenske demonstracije z besedami: japonsko vlado bi moralo biti sram in ne nas.

Japonska vlada je bila leta 1997 pozvana, da prvič pravno ukrepa in na mednarodni ravni prevzame moralno odgovornost za najresnejše kršitve človekovih pravic proti ženskam. V svojem poročilu je posebna poročevalka ZN o nasilju nad ženskami zahtevala finančno odškodnino za žrtve in sodne kazni za krivce. Takratni odziv japonske vlade je bila zavrnitev teh zahtev v celoti.

Danes je bilo že večkrat poudarjeno, da je treba upoštevati resnico. Zato javno pozivamo japonsko vlado, da zavrne vse izjave, ki zanikajo ali dvomijo v podvrženost in zasužnjenje tolažnic ter zahtevamo, da prevzame japonska vlada moralno ter pravno odgovornost za zasužnjenje 200 000 ljudi. Japonsko vlado pozivamo, da čim prej uvede mehanizme za plačilo reparacij vsem še živim žrtvam in njihovim družinam.

Ker je večina žrtev sistema tolažnic že umrla in ker so preostale preživele stare najmanj 80 let in več, je hitro ukrepanje ključno. Vendar prav tako pozivamo naše kolege v japonski nacionalni skupščini, da si v parlamentu prizadevajo za sprejem teh mehanizmov.

 
  
MPphoto
 
 

  Andrikienė, Laima Liucija, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, v zgodovini sveta so nekatere stvari, za katere si želimo, da se ne bodo ponovile nikjer in nikoli.

Ena od teh stvari je zgodba „tolažnic“. Govorim o tem, da je japonska vlada uradno dovolila, da si je japonska imperialna vojska od tridesetih let 20. stoletja in med drugo svetovno vojno priskrbela mlade ženske za spolne usluge. Ne vemo točnega števila žensk, ki so bile zasužnjene, vendar vemo, da je sistem „tolažnic“ vključeval skupinska posilstva, prisiljene splave, poniževanje in spolno nasilje, posledica česar so bili pohabljenje spolnih organov, smrt ter občasno samomori v enem od najobsežnejših primerov trgovine z ljudmi v 20. stoletju, v katerega je bilo vpletenih ne le več sto, ampak več tisoč žensk.

Zdaj so preživele stare 80 in več let in lahko bi trdili, da to ni več pomembno vprašanje. Vendar popolnoma razumem željo teh žensk in njihovih družin, da si očistijo svoja imena. Danes izražamo našo solidarnost do žensk, ki so bile žrtve tega sistema. Pozivamo japonsko vlado, da uradno prizna in prevzame zgodovinsko in pravno odgovornost ter uvede učinkovite upravne mehanizme za plačilo reparacij vsem še živim žrtvam in družinam umrlih žrtev sistema „tolažnic“.

Ob upoštevanju odličnega odnosa med Evropsko unijo in Japonsko, ki temelji na skupnih vrednotah pravne države in spoštovanja človekovih pravic, upam, da bosta vlada ter japonski parlament sprejela vse potrebne ukrepe za priznanje trpljenja spolnih suženj in odpravo obstoječih ovir, ki preprečujejo pridobitev reparacij pred japonskimi sodišči, medtem ko se mora sedanje ter prihodnje generacije o teh dogodkih poučiti. Prepričana sem, da bi uradno priznanje obstoja sistema „tolažnic“ in opravičilo japonske vlade bistveno pripomogla k celjenju ran v naši boleči skupni zgodovini.

 
  
MPphoto
 
 

  Marios Matsakis, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, ljudem lahko oprostimo za njihove grehe, vendar se človeških zločinov ne sme pozabiti. To zadeva tako Japonsko, kot na primer tudi nacistično Nemčijo ali stalinistično Rusijo.

Japonci so v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja zagrešili velika barbarska vojna grozodejstva. Delno so jih drago plačali z velikim jedrskim holokavstom dveh mest, Hirošime in Nagasakija, ki so ga izvedle ZDA.

Vendar je Japonska svetu zadala mnogo groznih zločinov, pri čemer je bil eden od teh, tj. spolno suženjstvo „tolažnic,“ izpostavljen šele nedavno. Nekatere od teh revnih in zdaj slabotnih starih dam so še vedno med nami kot spomini pretekle zgodovine, ki je za Japonsko neprijetna, njim samim pa mučna.

Te ženske zahtevajo dve zelo preprosti stvari od danes bogate in močne Japonske: uradno opravičilo in zelo skromno humanitarno pomoč. Vsekakor Evropski parlament s tem skupnim predlogom resolucije pričakuje in zahteva od japonske vlade, da hitro stori oboje. Sicer mora preučiti EU poleg žiga sramote tudi posebno učinkovite ukrepe proti nekdanji imperialni Japonski.

 
  
MPphoto
 
 

  Urszula Krupa, v imenu skupine IND/DEM. (PL) Gospa predsednica, tema današnje razprave je kršitev človekovih pravic, ki se je zgodila med tridesetimi leti 20. stoletja med japonsko okupacijo, ko so bile mlade ženske v imperialni vojski spolno izkoriščane in prisiljene v prostitucijo, kljub dejstvu, da je japonska vlada podpisala mednarodne konvencije o boju proti trgovini z ženskami in otroci ter podprla resolucijo ZN o ženskah, miru in varnosti.

Iskreno sočustvovanje japonskega ministrskega predsednika zdaj ogrožajo japonski uradniki v povezavi s prenehanjem delovanja programa in mandata sklada za azijske ženske v marcu 2007, iz katerega se je tem ženskam namenjala denarna odškodnina.

Vendar želimo v okviru podpore resolucije in zahteve za odškodnine izpostaviti, da je tudi v sodobnih časih meja med normalnim ter patoloških zabrisana, pri čemer to nasprotuje moralnim normam, zato so nujni radikalni ukrepi za boj proti prostituciji kot obliki sodobnega suženjstva. Prostitutke niso le žrtve vojn, ki so se zgodile pred petdesetimi leti; lahko so tudi sodobne ženske, ki so izkoriščane, na primer v belgijskem Kongu, kot poročajo mediji, in seveda tudi v številnih ostalih državah, tudi bogatih državah.

V imenu spoštovanja človeškega bitja moramo razkriti širjenje hedonistične in trgovske kulture, ki se nagiba k nasilju na področju spolnosti ter usmerja tudi zelo mlade ženske in dekleta k svetu prostitucije ter ostalim oblikam izprijenosti.

Spoštovanje identitete in dostojanstva žensk ne temelji le na razkrivanju zločinov ali nasilja na področju spolne diskriminacije ali ostalih krivic; temelji predvsem na oblikovanju razvojnih programov in dejanskemu izvajanju načel, ki zaobjemajo vsa področja življenja žensk. Ta načela je treba globoko usidrati v novo predstavo o vrednosti ženske kot žene, matere, skrbnice ali zaposlene, kot človeškega bitja in osebe, ki je enakovredna moškemu, čeprav se od njega razlikuje.

 
  
MPphoto
 
 

  Günter Verheugen, podpredsednik Komisije. − (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, predstavnik japonske vlade gospod Yohei Kono je leta 1993 izrazil „iskreno opravičilo in obžalovanje za vse tiste … ki so utrpele neizmerne ter nepopravljive fizične in psihološke rane kot tolažnice.“ Ministrski predsednik v tistem času gospod Murayama se je leta 1995 ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne javno opravičil tolažnicam. Isto leto je bil ustanovljen sklad za azijske ženske, ki je v imenu japonske vlade in ljudstva zagotavljal reparacije ter medicinsko pomoč preživelim.

Ti poskusi za pridobitev reparacij za tolažnice in obnovljeno javno opravičilo nekdanjega ministrskega predsednika Japonske gospoda Koizumija ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne leta 2005 pomenijo za Japonsko pozitiven napredek. Japonska je s tem priznala svojo odgovornost za te neopisljive kršitve človekovih pravic. Pred nekaj dnevi je japonski minister za zunanje zadeve potrdil izjavo predstavnika vlade gospoda Kona, ki sem jo citiral na začetku te razprave, kot uradno stališče Japonske.

Zdaj imamo ganljivo pričanje preživelih in to pričanje je spet spodbudilo zanimanje za to grozno obdobje, tako v Evropi ter tudi v Združenih državah, Kanadi ter Avstraliji.

V zvezi s tem naši ukrepi ne zadevajo le preteklosti, ampak izpeljujejo pravilne zaključke iz dogodkov, pri čemer si kar najbolj prizadevamo v boju proti sodobnim oblikam suženjstva, spolnega izkoriščanja in trgovine z ljudmi.

Komisija z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice dejavno podpira nevladne organizacije v svetu, ki so vključene v preprečevanje nasilja nad ženskami in otroki ter boj proti trgovini z ljudmi z namenom spolnega suženjstva. Komisija je 23. novembra 2007 ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami ponovno potrdila svojo izrazito zavezanost v zvezi z bojem proti nasilju, ki temelji na spolu.

Evropska unija z Japonsko izvaja redne dialoge o človekovih pravicah, pri čemer izpostavlja vse skrbi EU, vključno s pravicami žensk. Japonska je podobno misleča svetovna akterka, ki z nami sodeluje konstruktivno na večstranskih forumih z namenom izboljšati spoštovanje in zaščito človekovih pravic. Zato je Japonska skupaj z Evropsko unijo v Severni Koreji izdala resolucijo o človekovih pravicah in obsodila dejanja režima v Mjanmaru.

 
  
MPphoto
 
 

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo danes po koncu razprav.

 
  

(1)Glej zapisnik.

Zadnja posodobitev: 27. oktober 2008Pravno obvestilo