Predloženo besedilo : RC-B7-0693/2010

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Izzivi, ki so pred afriškimi državami v okviru hude krize svetovnega gospodarstva, so ogromni. Kriza, ki je bila predstavljena kot finančna, je končno razkrila meje gospodarske rasti, kot jo razume kapitalizem, in sicer so to razpoložljivost rodovitne zemlje za proizvodnjo hrane in drugih organskih surovin, geološke rezerve za črpanje mineralnih surovin in energija za pogon industrij.

Te razmere še pospešujejo pehanje za Afriko, celino, ki je izjemno bogata z naravnimi viri. Cilj je prevlada nad tržišči in naravnimi viri. Politiko EU do Afrike je treba razumeti v tem okviru; izsiljevanje za podpis tako imenovanih sporazumov o gospodarskem partnerstvu; spodbujanje odcepitve južnega Sudana; podpora in financiranje afriške strukture za mir in varnost, ki si prizadeva za namestitev svoje vojske za zatiranje svojih ljudi, da bi služili interesom EU in njenim gospodarskim in finančnim skupinam. To je le nekaj primerov.

Pri tej resoluciji gre torej za neokolonializem. Zrahljati je treba vezi, zaradi katerih so države v tej regiji podrejene interesom, ki so tuji njenim ljudem, s čimer se bo vzpostavilo pristno sodelovanje in pomoč, da bodo učvrstili svojo neodvisnost in suverenost, da bi se gospodarsko in družbeno razvili in napredovali.