Dosje
 

1989 - Annus Mirabilis

Institucije - 06-11-2009 - 13:09
Objavi/Shrani
Socialna omrežja
Priljubljene
 
Demonstracije v Varšavi. 1. maj 1989©BELGA_AFP_DRUSZCZ WOJTEIC

Demonstracije v Varšavi. 1. maj 1989©BELGA_AFP_DRUSZCZ WOJTEIC

Združena Evropa praznuje dvajseto obletnico demokratičnih sprememb v Srednji in Vzhodni Evropi. Leto 1989 je prineslo svobodo in demokracijo milijonom prebivalcev naše celine. Pogovarjali smo se z ljudmi, ki so bili priča takratnim dogodkom, ki so videli padec zidu z obeh strani – s sive strani in tiste, poslikane z grafiti.

V nadaljevanju si lahko preberete zbirko člankov in intervjujev na temo dvajset let po padcu berlinskega zidu.
 
 
REF.: 20091030FCS63488

1989 – kronologija preobrata v Evropi

Na vrh straniNaslednje
 
11. november 1989: padec berlinskega zidu©BELGA_AFP_GERARD MALIE

11. november 1989: padec berlinskega zidu©BELGA_AFP_GERARD MALIE

Pred dvema desetletjema so se pisali zadnji tedni povojne ureditve in nezadržno se je bližal razpad vzhodnega bloka in osvoboditev izpod jarma Sovjetske zveze ter zmagoslavje demokracije v Srednji Evropi. V naslednjih tednih bodo evropski poslanci poročali, kako so sooblikovali ta dogajanja in preživljali te prelomne čase, ko ni bilo mogoče niti pomisliti na to, da se bo v naslednjih dvajsetih letih oblikovala zveza 27 držav, današnja Evropska unija.
 
Kot del naše serije o preobratu v Srednji in Vzhodni Evropi se ozrimo na kronologijo tistih mesecev v letu 1989, ko se je Evropa temeljito spremenila.
 
Pomlad in poletje 1989
 
Februar – april: Poljski komunisti se za okroglo mizo pogajajo z opozicijo o demokratičnih reformah.
 
15. marec: Okoli osemdeset tisoč demonstrantov v Budimpešti zahteva demokratične spremembe. Tudi tu pride do okrogle mize.
 
4. in 18. junij: Opozicijska poljska Solidarnost si na tajnih volitvah izbori 99 od 100 prostih sedežev v Senatu in vseh 161 prostih sedežev v Sejmu. Del sedežev ostane komunistom in z njimi povezanim strankam.
 
27. junij: Avstrijski in madžarski zunanji minister v Šopronu simbolično prerežeta mejno žično ograjo med obema državama.
 
19. avgust: Na „panevropskem pikniku“ za tri ure odprejo mejne zapornice med Avstrijo in Madžarsko.
 
23. avgust: Dva milijona ljudi v sovjetskih republikah Estoniji, Latvi in Litviji ob 50. obletnici pakta Hitler-Stalin oblikuje šesto km dolgo človeško verigo in s tem izrazi svojo demokratično voljo.
 
24. avgust: Tadeusz Mazowiecki postane na Poljskem prvi nekomunistični predsednik vlade v eni od držav Varšavskega pakta.
 
11. september: Madžarska oznani, da okoli 13 tisoč beguncev ne bo vrnila Nemški demokratični republiki, ampak jim bo dovolila, da čez Avstrijo odpotujejo v Zvezno republiko Nemčijo.
 
Jesen 1989
 
7. oktober: Komunistična partija Madžarske se odloči, da razpusti stranko.
 
9. oktober: Sedemdeset tisoč ljudi demonstrira v Leipzigu, čeprav se nekateri bojijo, da se bo vodstvo NDR odločilo za „kitajsko rešitev“ in proteste krvavo zatrlo. „Brez nasilja“ in „mi smo ljudje“ so  slogani demonstrantov.
 
18. oktober: Državnega voditelja Ericha Honeckerja zamenja Egon Krenz.
 
4. november: Več kot milijon ljudi demonstrira v Berlinu.
 
9. november: Berlinski zid pade. Ljudje iz vzhoda preplavijo zahodno stran.
 
17. november: Žametna revolucija na Čehoslovaškem je uspešna, komunistična vlada odstopi.
 
16. december: V romunskem Temišvaru se zaostrijo protesti proti prisilni preselitvi župnika in disidenta Lászla Tőkésa, ki je danes evropski poslanec in škof. Policija in romunska tajna služba pobijata demonstrante. Protesti se preselijo v glavno mesto Bukarešto, pride do oboroženih spopadov in nasilne revolucije, kjer demonstranti 25. decembra usmrtijo tiranskega predsednika Nicolaeja Ceausescuja in njegovo ženo.
 
Leta 1990 pride do ponovne združitve obeh Nemčij, baltske države Litva, Latvija in Estonija razglasijo svojo neodvisnost in Lech Walesa postane poljski predsednik. Decembra 1991 Sovjetska zveza ponikne v zgodovino.
 
Na vrh straniNaslednje

Róża Thun o demokratičnih spremembah v Srednji in Vzhodni Evropi

Na vrh straniNaslednjePrejšnje
 
Róża Thun (EPP)

Róża Thun (EPP)

Poljska poslanka Róża Thun, nekdanja disidentka in aktivistka pri sindikatu Solidarnost, ne govori rada o padcu berlinskega zidu. Kljub temu nam je dvajset let po pomembnih prelomnih dogodkih v Vzhodni Evropi predstavila edinstveni pogled na takratne demokratične spremembe.
 
Zakaj neradi govorite o demokratičnih spremembah, ki so se zgodile v Srednji in Vzhodni Evropi po padcu berlinskega zidu pred dvajsetimi leti?
 
"Padec berlinskega zidu je zelo simboličen in pomemben nemško-nemški dogodek. Vendar pa je naše skupno prizadevanje, da smo uspeli odstraniti železno zaveso, ki je usodno razdeljevala Evropo, resnično spremenilo Evropo. Padec in zrušiti se sta zame besedi, ki izražata pasivnost. Zid ni kar padel. Mi smo ga podrli z velikanskim naporom, pogumom in vizijo o obeh straneh železne zavese."
 
Kot aktivistka pri sindikatu Solidarnost ste osebno sodelovali pri pripravah na spremembe pred letom 1989.
 
"V sedemdesetih letih, torej še pred ustanovitvijo Solidarnosti, sem kot disidentka aktivno sodelovala pri takratnem demokratičnem gibanju. Bili smo še študentje, ko nam je postalo jasno, da smo odgovorni za to, kar se dogaja okoli nas, da nismo zgolj objekti, temveč subjekti in da lahko vplivamo na dogodke. Takrat seveda nismo niti pomislili na to, da se bo Evropa še v času našega življenja tako močno spremenila in da bo Poljska postala svobodna demokratična država in članica EU.
 
Vsaj tisti, ki smo nasprotovali komunistični diktaturi, smo bili takrat svobodni. Bili smo normalni ljudje v popolnoma abnormalnem političnem sistemu. To je bilo razkošje, ki je seveda imelo svojo ceno. Jaz sem bila članica študentske organizacije, ki se je imenovala Študentski odbor za solidarnost in je obstajala že pred ustanovitvijo Solidarnosti. Odbor je podpiral sindikate in poznejša gibanja.
 
Čeprav so bili to zelo težki časi – neprestano nas je zasledovala tajna policija in večkrat smo bili aretirani – pa imam nanje lepe spomine. Bila sem svobodna, tudi ko so me aretirali, in imela sem čudovite prijatelje. Danes živim v Evropi, ki je uresničila več kot le moje sanje in s ponosom lahko trdim, da sem k temu pozitivnemu razvoju tudi sama prispevala." 
 
Če se obrnemo dvajset let nazaj, kaj bi dejali, katera od vaših pričakovanj so se uresničila in nad čem ste še posebej razočarani?
 
"Prehod iz zaprtega sveta na popolnoma odprto tržno gospodarstvo je bil velik izziv. Poljska se neprestano spreminja. V zadnjih dvajsetih letih se je marsikaj spremenilo,  in to ne le pri nas, temveč tudi okoli nas. Če samo pogledamo karto Evrope: naša vzhodna soseda je bila takrat Sovjetska zveza, ki pa danes ne obstaja več. Na jugu je bila Češkoslovaška in na zahodu Nemška demokratična republika.
 
Socialni sistem na Poljskem ni dovolj razvit, da bi lahko skrbel za tiste, ki potrebujejo pomoč. Torej so nekateri ljudje razočarani, saj imajo težko življenje. Vendar pa so Poljaki na splošno pravo nasprotje od razočaranih. Javnomnenjske raziskave so pokazale, da so srečni s svojim življenjem in pristopom Poljske k EU. Uživajo gospodarsko rast in vidijo rezultate svojega težkega dela."
 
Kakšno je vaše sporočilo naslednji generaciji?
 
"Naj bodo aktivni in angažirani. Ko bodo postali starejši, bo za njih zelo pomembno, da bodo lahko pogledali nazaj in videli, da so v Evropi pustili pozitivne sledi. Starejša generacija pogosto pravi: Ko smo bili mladi, je bila mladina boljša. To slišim zelo nerada. Če bi bili takrat boljši, potem ne bi dovolili takratnim sistemom, da so tako dolgo obstajali.  
 
Živijo v blagoslovljenih časih. Zaželela bi jim, da se vsako jutro zbudijo z nasmehom na obrazu, da uživajo čas, v katerem živijo in se čutijo zanj odgovorni. Ta razvoj se lahko pozitivno nadaljuje le, če so vsi vključeni vanj: tako občine kot tudi šole, župnije, univerze ter regionalni, nacionalni in politični dejavniki. Želim jim, da se poročijo, imajo otroke in živijo normalno srečno življenje, ki ga bodo posredovali  naslednjim generacijam."
 
Na vrh straniNaslednjePrejšnje

Letošnji obletnici: od pakta Hitler-Stalin do padca berlinskega zidu

Na vrh straniNaslednjePrejšnje
 
Joachim Von Ribbentrop, Joseph Stalin in drugi pri podpisu sporazuma Molotov-Ribbentrop, 23. avgust 1939

Joachim Von Ribbentrop, Joseph Stalin in drugi pri podpisu sporazuma Molotov-Ribbentrop, 23. avgust 1939 © Belga/Farabola/Leemage

Letos sovpadata sedemdeseta obletnica pakta Molotov-Ribbentrop, s katerim sta si Stalin in Hitler razdelila Vzhodno Evropo in dvajseta obletnica padca berlinskega zidu. "Danes živimo v drugačni Evropi, katere bistvo je solidarnost," je ob otvoritvi konference o paktu dejal predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek.
 
Podpredsednik Evropske komisije Jacques Barrot je na konferenci povedal, da je pakt oblikoval grozljivo zvezo dveh totalitarnih režimov – nacizma in komunizma. Dogodek so 14. oktobra v Evropskem parlamentu organizirali nacionalni parlamenti baltiških držav.
 
Skupna zgodovinska zgodba
 
Namen konference je bil združiti zgodovino Evrope in utrditi razumevanje preteklosti. "Bolj kot kadarkoli prej moramo govoriti z enim glasom, ko v imenu EU govorimo zunanjemu svetu," je dejal predsednik Buzek.
 
Aivars Stranga, univerzitetni zgodovinar iz Latvije, je dejal, da pomakanje skupnih spominov povzroča težave pri razumevanju zgodovine in da je lahko celo ovira pri oblikovanju skupne prihodnosti. Evropska zgodovina mora imeti skupno zgodovinsko zgodbo, je dejal.
 
Govorci so pozvali, da je treba mednarodno sodelovati pri večjem poznavanju in razumevanju zgodovine. Estonski poslanec Mart Laar je kot enega izmed načinov predlagal, da se napišejo novi zgodovinski učbeniki za šole.
 
Porušenje zidu – porušenje zapora
 
Nekateri govorci so se spraševali, ali Zahod dejansko razume, kaj se je petdeset let resnično dogajalo v državah za berlinskim zidom.
 
Litvanski poslanec Vytautas Landsbergis je dejal, da se je gradnja dveh Evrop – demokratične in sovjetske – končala z nastankom mračnega in krvavega berlinskega zidu.
 
Dejal je, da so bile države, ki so se EU pridružile pred petimi peti, zaprte v ogromnem zaporu, ki se je razprostiral preko Srednje in Vzhodne Evrope in je imel na stotine milijonov zapornikov. "Porušenje zidu je bilo tudi porušenje zapora in prekinitev politično-kulturne delitve Evrope, " je dejal Landsbergis.
 
Zahod in Vzhod - izmenjava izkušenj in mnenja
 
Mnogi govorci so dejali, da Zahodna Evropa ne razume, kakšne posledice je mračno obdobje komunizma imelo za mnoge milijone ljudi na drugi strani železne zavese in kakšni zločini so se dogajali pod tem režimom.
 
Težave se pojavijo, ko poskušamo primerjati dva totalitarna režima, je dejal Kazimierz Woycicki iz varšavske univerze. "Ne smemo dovoliti nikakršne primerjave med holokavstom in stalinističnim režimom," je dejal.
 
Kamila Andersson z Inštituta za informiranje o zločinih komunizma na Švedskem je dejala, da na Zahodu  mnogi ljudje mislijo, da so berlinski zid zgradili nacisti.
 
Udeleženci konference so se strinjali, kako pomembno je, da si v EU izmenjujemo izkušnje in mnenja.
 
Na vrh straniNaslednjePrejšnje

Werner Schulz o novembru 1989: "Sistem se ni sesul, temveč so ga porušili."

Na vrh straniNaslednjePrejšnje
 
Werner Schulz ©BELGA_AFP PHOTO DDP_MICHAEL KAPPELER

Werner Schulz ©BELGA_AFP PHOTO DDP_MICHAEL KAPPELER

"Močno te oblikuje, če si z lastnimi močmi izboriš svobodo in demokracijo," meni evropski poslanec Werner Schulz, ko se spominja na svoje delovanje v Nemški demokratični republiki pred dvajsetimi leti, kjer je bil leta 1989 eden izmed ustanoviteljev Novega foruma. Schulz se izogiba interpretacije in pravi, da dogodki pred dvajsetimi leti niso bili le neizogiben zlom komunizma. Sitem se ni preprosto sesul, je prepričan Schulz, in pri tem kot primer navaja Kubo in Severno Korejo.
 
Gospod Schulz, 4. novembra 1989 je več kot milijon ljudi demonstriralo na berlinskih ulicah. Se spominjate tega dne?
 
"Seveda. To so bile prve resnično svobodne in velike demonstracije, ki sem jih doživel v Berlinu. Od vsepovsod so se valile množice ljudi z neverjetno kreativnimi in drznimi transparenti, s parolami in karikaturami.
 
Vendar so se širile govorice, da je Stasi (služba državne varnosti v bivši NDR) na meji pri brandenburških vratih želela izzvati incidente, kar bi bil povod, da demonstracije zaduši z nasiljem. Zato so mnogi prijatelji iz opozicijske skupine Novi forum nosili šale z napisom 'brez nasilja'. Pojavljali so se vsepovsod, da bi preprečili to provokacijo."
 
Je 9. novembra 1989 zid dejansko padel, so ga podrli ali pa se je raztreščil?
 
"9. novembra je bila meja na zahodno stran prebita. Zid so podrli in odnesli šele nekoliko pozneje. Ta dan je padla železna zavesa in to ne slučajno, temveč zaradi pritiskov z ulic. Na prehodu Bornholmer Strasse je bilo naenkrat na stotine ljudi. Prej bi na njih streljali, ampak tokrat so bili obmejni vojaki že neodločni, pritisk pa je naraščal. Ljudje so vpili: 'Odprite, odprite!' Potem so odprli in množice so se vsule proti zahodnemu Berlinu."
 
Ali se je sistem sesul?
 
"Ne. Sistem so zrušili. Sistemi se ne porušijo kar tako sami od sebe. Vsi, ki trdijo, da je bila NDR na koncu svojih moči, se motijo. V Severni Koreji se ni nič zrušilo, tudi na Kubi se ni, pa čeprav gre prebivalstvu vse slabše. Če primerjamo takratne razmere v NDR z Romunijo, potem lahko rečemo, da je šlo ljudem v NDR še kar dobro. Tako na hitro se ne bi nič sesulo. Sistem je bil enostavno strmoglavljen.
 
Problem je bil, da ljudi niso uspeli pregnati z ulic. Prve velike, neodobrene demonstracije, ki so bile 9. oktobra v Leipzigu, so državni oblasti zavezale roke. Ni bila sposobna, da bi takšne demonstracije prepovedala. To je mnoge ljudi opogumilo, da so naredili enako in potem so bile manifestacije vsepovsod. Pritisk je bil vse večji in komunistična stranka SED je bila prisiljena, da izda nov zakon o potovanjih.
 
Erich Honecker je na začetku leta 1989 dejal, da bo zid stal še petdeset ali sto let – tako dolgo, dokler bodo obstajali vzroki zanj. Vendar je bila vzrok sama SED in dejstvo, da so ljudje želeli državo zapustiti in so nenehoma bežali iz NDR. Ko železna zavesa ni bila več nepredušno zaprta, je za SED odbila zadnja ura."
 
Ali je režim zamudil priložnost, da uporabi 'kitajsko rešitev'?
 
"To bi težko trdili, kajti tisti, ki so bili takrat odgovorni, danes niso odkriti. Po eni strani so po zadušitvi demokratičnega gibanja na trgu Nebeškega miru grozili s 'kitajsko rešitvijo' in so odobravali ravnanje svojih kitajskih tovarišev. Po drugi strani pa nisem prepričan, da so to resnično želeli. Tisti iz stare šole iz Stalinovega obdobja so vztrajali, da je treba protirevolucijo v kali grobo zadušiti, drugi pa so se obotavljali. Hkrati pa je odpovedala tudi celotna poveljniška veriga.
 
V Leipzigu (9. oktobra) 70 tisoč demonstrantov niso napadli z gumijevkami, kajti v tem primeru bi verjetno tudi streljali, kar bi pomenilo pokol. Majhni so čakali na ukaz od zgoraj, ampak tisti od zgoraj so bili negotovi in tako so se uveljavili tisti, ki so ukrepali – demonstranti, sicer prestrašeni, vendar so odšli na ulice in prebili led."
 
Imajo dogodki izleta 1989 za vas kot evropskega poslanca danes poseben pomen?
 
"Vsekakor. Močno te oblikuje, če si z lastnimi močmi izboriš svobodo in demokracijo. Za razliko od Zahodnih Nemcev nam to ni bilo podarjeno. Verjamem, da človek zaznava svobodo in demokracijo popolnoma drugače, če po njej leta hrepeni.
 
Poleg tega sem zelo dovzeten za položaj v Vzhodni Evropi in sem pozoren na to, kaj se dogaja v Rusiji. Tam namreč živijo ljudje, ki so v podobni situaciji, kot smo jo imeli mi v NDR, oziroma deloma še slabši, kajti tam obstaja tudi brutalno nasilje, ni samo ustrahovanja, temveč se je zgodila tudi vrsta umorov. Zato sem se tudi zavzemal, da je letošnjo nagrado Saharova prejme organizacija Memorial.
 
Na vrh straniNaslednjePrejšnje

Jacques Santer o obdobju po padcu berlinskega zidu

Na vrh straniPrejšnje
 
Jacques Santer, nekdanji luksemburški premier predsednik Evropske komisije in evropski poslanec

Jacques Santer, nekdanji luksemburški premier predsednik Evropske komisije in evropski poslanec© Belga/PHOTOPQR/LE REPUBLICAIN LORRAIN/HECKLER Pierre

Dan po padcu berlinskega zidu se je na luksemburški meji kopičilo trabantov, se spominja nekdanji predsednik Evropske komisije in luksemburški premier Jacques Santer v pogovoru o dogodkih leta 1989. Vzhodni Nemci so želeli k nam in videti radio Luksemburg, ki je bil simbol miru in svobode, je povedal Santer.
 
Kakšni so vaši spomini na dogodke leta 1989?
 
"Takrat sem bil luksemburški premier, leto pozneje pa smo predsedovali Evropski uniji. Bili smo zelo presenečeni in razburjeni, kot marsikdo v tistem času. Vendar smo takrat že poznali druge podobne dogodke, denimo na Madžarskem, Poljskem in v Čehoslovaški. 
 
Dan po padcu zidu se je na luksemburški meji kopičilo trabantov. Cariniki so me klicali, ker niso vedeli, kaj storiti. Bili so seveda brez vizumov, mnogi pa so želeli videti radio Luksemburg. Torej sem jim dovolil vstop v državo in obisk radia, nato pa so morali oditi,  kajti niso imeli avtorizacije, da bi lahko ostali.
 
Pozneje je bilo veliko razprav in nesoglasij med krščanskimi demokrati. Kot predsednik Evropske ljudske stranke sem sklical vrh krščanskih demokratov v Pisi, kjer smo se sporazumeli, da bomo podprli nemškega kanclerja Helmuta Kohla in njegovo strategijo za združenje Nemčije."
 
Kako bi opisali današnje razmere, dvajset let po padcu zidu. So bile reforme uspešne?
 
"To je bila zgodba o uspehu. Seveda je odprla nove probleme, kajti zahtevala je velika prizadevanja. Še zmeraj sem ponosen na dva dogodka iz časov, ko sem bil predsednik Komisije. Kot prvega bi imenoval uvedbo evra 1. januarja 1999, zlasti ob upoštevanju današnje krize. Ne znamo si več predstavljati, kakšna bi bila EU brez evra. In kot drugo bi navedel, da smo bili prva Komisija, ki je vzpostavila strategijo o širitvi. Ta je vodila k širitvama leta 2004 in 2007. Zelo sem zadovoljen, da sem lahko na tak način prispeval k združevanju naše celine v miru in svobodi." 
 
 
Na vrh straniPrejšnje