Fokus
 

Slovar za lažjo orientacijo po finančni in gospodarski krizi

Gospodarske in denarne zadeve - 27-05-2010 - 18:36
Objavi/Shrani
Socialna omrežja
Priljubljene
 
  • Želite bolje spoznati vzroke za finančno in gospodarsko krizo?
  • Se težko znajdete med množico strokovnih ekonomskih izrazov?
Gospodarska vprašanja zadevajo vsakogar, zato je dobro vedeti, o čem natančno se govori v razpravah o svetovni finančni in gospodarski krizi. ©BELGA/EPA/DAI KUROKAWA

Gospodarska vprašanja zadevajo vsakogar, zato je dobro vedeti, o čem natančno se govori v razpravah o svetovni finančni in gospodarski krizi. ©BELGA/EPA/DAI KUROKAWA

Posledice najhujše svetovne finančne in gospodarske krize po 30. letih prejšnjega stoletja je težko spregledati, saj jih občuti vsak posameznik. Gospodarska rast je močno padla, povečala se je tudi brezposelnost. Evropski parlament, v katerega pristojnost spada med drugim tudi regulacija finančnih trgov, v zadnjem času vse več pozornosti namenja ukrepom, ki naj bi zagotovili, da se kaj podobnega v prihodnje ne bi več moglo zgoditi.

Namen pričujočega slovarja je bralcem ponuditi ustrezne razlage različnih ekonomskih pojmov, da bi lahko ti lažje sledili razpravam, ki o finančnih in gospodarskih vprašanjih potekajo in bodo še potekale v Parlamentu.
 
 
REF.: 20100414FCS72750

Finančna in gospodarska kriza: Osnovni pojmi

Na vrh straniNaslednje
 
  • Neravnotežja v svetovnem gospodarstvu kot vzrok krize
  • Zakaj se uporabljajo eksotični finančni izdelki kot npr. CDS?
Gor in dol: Svetovno gospodarstvo je zaplulo v razburkane vode. ©BELGA/EPA/JEON HEON-KYUN

Gor in dol: Svetovno gospodarstvo je zaplulo v razburkane vode. ©BELGA/EPA/JEON HEON-KYUN

Finančna kriza je izbruhnila proti koncu leta 2008, ko je v ZDA propadla investicijska banka Lehman Brothers. Od takrat je kriza iz finančnih trgov preskočila tudi v gospodarstvo kot tako. To se je moralo soočiti z največjo krizo po svetovni gospodarski depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja. Namen prvega dela tega slovarja je razložiti pojme, ki se v medijih uporabljajo v analizah krize ter obenem bralcu omogočiti vpogled v njene vzroke.
 
Zato pričujoče besedilo ne sledi abecednemu vrstnemu redu, ampak skuša najbolj pomembne pojme predstaviti v okviru že uveljavljenih pogledov na to, kaj je pripeljalo svetovno gospodarstvo v današnji položaj. Vse se je začelo s
 
trgovinskimi presežki in primanjkljaji. Država ima trgovinski presežek takrat, ko več izvozi kot uvozi, primanjkljaj pa takrat, ko uvozi več kot izvozi. Država s trgovinskim primanjkljajem več denarja porabi za plačevanje uvoženih dobrin in storitev, kot ga zasluži z izvozom. Zato je takšna država dolžnica, država s trgovinskim presežkom pa posojilodajalka. Veliki trgovinski presežki pri enih in posledično veliki trgovinski primanjkljaji pri drugih državah povzročajo
 
neravnotežja v svetovnem gospodarstvu. To pomeni, da nekatere države v daljšem časovnem obdobju kopičijo velike trgovinske presežke, druge pa velike trgovinske primanjkljaje, kar je dolgoročno nevzdržno.
 
Države posojilodajalke imajo velike trgovinske presežke (npr. Nemčija, Kitajska, Japonska in izvoznice nafte), kar pomeni, da z izvozom zaslužijo več, kot zapravijo za uvoz. Presežek denarja iz teh gospodarstev se nato preko mednarodnega finančnega sistema steka v
 
države dolžnice (npr. Grčijo in ZDA) z velikimi trgovinskimi primanjkljaji, ki z izvozom zaslužijo manj denarja, kot ga porabijo za uvoz. Manjkajoča sredstva za financiranje uvoza si ta gospodarstva sposodijo skozi mednarodne finančne trge.
 
Ker planet Zemlja ne trguje z drugimi planeti, se morajo presežki v enem delu sveta nujno odraziti v primanjkljajih drugje. Vsa gospodarstva hkrati ne morejo biti izvozni prvaki, ki izvažajo več kot uvažajo
 
Obstajati morajo torej države s trgovinskimi primanjkljaji, ki so pripravljene uvažati več kot izvažati, manjkajoča sredstva pa si s pomočjo mednarodnih finančnih trgov sposodijo od držav s presežki. To je podobno posojilu, ki vam ga ponudi prodajalec avtomobilov, da pri njemu kupite avto. Takšno izposojanje običajno pomeni, da
 
zasebni dolg, t.j. dolg podjetij in gospodinjstev, naraste. Ker imajo zaradi velikih trgovinskih presežkov nekatera gospodarstva presežek denarja, je smiselno, da ga finančne institucije usmerijo tja, kjer ga bolj potrebujejo. Podjetja in gospodinjstva v gospodarstvih, ki s prihodki iz izvoza ne morejo pokriti svojih želja po uvozu, so logična izbira. Pri tem pa lahko pride do
 
slabih posojil, t.j. posojil oz. dolgov, ki jih posojilojemalci sploh ne morejo odplačati, ali pa jih lahko odplačajo le delno. Če banka, ki je denar posodila, denarja ne more v celoti dobiti nazaj, lahko to zanjo pomeni težave pri vračanju denarja, ki ga je ona sama dolžna varčevalcem, drugim bankam ali vlagateljem v njene obveznice. V zadnjih nekaj letih so banke na veliko posojale denar za nakup potrošniških dobrin in gradnjo stanovanj, vendar pa imajo sedaj zaradi naraščajoče brezposelnosti in poka nepremičninskega balončka težave, ko zahtevajo denar nazaj.
 
Drugorazredna posojila za nakup stanovanj v ZDA so bila povod za finančno krizo. Banke so namreč denar posojale tudi posameznikom, ki v običajnih časih ne bi mogli dobiti kredita. Ti ljudje bi posojila lahko vrnili le, če bi gospodarstvo in cene nepremičnin še naprej rasli zelo hitro in bi obrestne mere še naprej vztrajale na nizki ravni. Nič od tega se ni zgodilo, zato so posojilojemalci bankrotirali, banke pa s tem izpostavili velikim izgubam.
 
Proračunski presežki ali primanjkljaji nastanejo v določenem letu takrat, ko države ali z davki poberejo več denarja, kot ga porabijo (presežek), ali pa porabijo več denarja, kot ga poberejo z davki (primanjkljaj). Ker so bile banke zaradi izgub pri slabih posojilih na robu zloma, so jih morale vlade reševati z milijardami evrov davkoplačevalskega denarja. To pa skupaj s padajočimi davčnimi prihodki zaradi recesije pomeni, da je večina državnih proračunov globoko v primanjkljaju.
 
Državni dolg je količina denarja, ki ga država dolguje posojilojemalcem, in predstavlja vsoto vsakoletnih proračunskih primanjkljajev. Ker so narasli slednji, je narasel tudi državni dolg, ki ga imenujemo tudi javni dolg, saj ga morajo konec koncev vrniti davkoplačevalci preko davkov. Če država porabi več denarja, kot ga pobere z davki, si lahko manjkajoča sredstva sposodi s prodajo
 
obveznic. Obveznica pomeni obljubo prodajalca obveznice (npr. države), da bo v določenem času vrnil denar, vključno z obrestmi, kupcu obveznice (npr. banki ali pokojninskemu skladu). Če država uspešno proda obveznice, se v proračun steče določena količina denarja, vlagatelji v obveznice pa lahko pričakujejo, da bodo čez čas ta denar dobili vrnjen z obrestmi.
 
Obrestna mera na državne obveznice določa, kakšno breme bo državno zadolževanje pomenilo za davkoplačevalca. Gre za ceno sposojenega denarja. Večje je tveganje, da vlagatelji denarja od države ne bodo v celoti dobili nazaj, višja je obrestna mera - in več denarja bo morala država nameniti za odplačevanje obresti namesto za storitve, kot je npr. javno zdravstvo.
 
Razlika v obrestnih merah je razlika med obrestnimi merami najbolj varnih obveznic (v območju evra so to nemške državne obveznice) in drugimi obveznicami. Če je razlika med nemškimi obveznicami in obveznicami neke druge države npr. 350 bazičnih točk (1 odstotek = 100 bazičnih točk) in je obrestna mera na nemške obveznice tri odstotke, to pomeni, da mora druga država plačevati obrestno mero v višini 6,5 odstotka. Če se ta razlika poveča na npr. 400 bazičnih točk, to pomeni, da vlagatelji državo ocenjujejo kot bolj tvegano.
 
Refinanciranje dolga je običajen postopek v finančnem poslovanju tako držav kot podjetij, v katerem dolžnik za poplačilo obstoječega dolga najame novo posojilo. Država lahko vlagateljem v svoje obveznice starejšega datuma vrne denar tako, da izda nove obveznice in izkupiček nameni za poplačilo dolga iz starih obveznic. Težave se pojavijo takrat, ko vlagatelji zaradi večjega tveganja niso več pripravljeni na refinanciranje oz. nakup novih obveznic in zgolj zahtevajo svoj denar nazaj.
 
Zamenjave kreditnega tveganja (credit default swaps, CDS) so finančni instrumenti, ki vlagateljem v obveznice omogočajo, da se zavarujejo pred možnostjo, da svojega denarja, vloženega v obveznice, ne bodo dobili povrnjenega v celoti. Z nakupom CDS vlagatelj prenese tveganje, da mu država denarja ne bo vrnila, na prodajalca CDS. V primeru, da država bankrotira, bo lastnik CDS denar, ki mu ga država dolguje, vseeno dobil nazaj  - ampak od prodajalca CDS, pri katerem se je zavaroval. Prodajalci CDS so običajno banke in različni skladi.
 
Gole zamenjave kreditnega tveganja (naked CDS) so CDS v lasti vlagateljev, ki nimajo v lasti tudi obveznic, na katere se CDS nanašajo. Gre predvsem za špekulante, ki z nakupom zavarovanja za primer bankrota države, ki je izdala obveznice, računajo, da bodo lahko to zavarovanje prodali dražje, če bo država res zašla v težave. Takrat se seveda povpraševanje po CDS, torej zavarovanju za primer bankrota, poveča, njihova cena pa zviša. EU razmišlja o tem, da bi gole CDS prepovedala.
.
 
Na vrh straniNaslednje

Lovci na denar

Na vrh straniPrejšnje
 
  • Banke morajo imeti dovolj kapitala, da varčevalci niso ogroženi
  • Brez zdravega finančnega sistema gospodarstvu trda prede - potrebna je regulacija
So vaši prihranki tako varni kot v sefu? ©BELGA_imagebroker_Stefan Obermeier

So vaši prihranki tako varni kot v sefu? ©BELGA_imagebroker_Stefan Obermeier

V prvem delu tega slovarja smo videli, kako nekatera gospodarstva mnogo več zaslužijo s svojim izvozom, kot porabijo za uvoz, pri čemer je ta presežek denarja na voljo za posojila drugim gospodarstvom. Enako velja za gospodinjstva in podjetja: če zaslužijo več, kot porabijo, lahko denar posojajo. Tukaj igra ključno vlogo finančni sektor, ki tako privarčevana sredstva posreduje tistim, ki jih potrebujejo, torej posojilojemalcem. Pri tem lahko finančne institucije ustvarijo dobiček, ali, kakor se vse pogosteje dogaja, izgubo.
 
Povezovanje tistih, ki si lahko privoščijo, da denar posojajo, in tistih, ki si ga želijo sposoditi, imenujemo tudi finančno posredništvo. Finančne institucije povezujejo posojilodajalce in posojilojemalce tako med državami (omogočajo npr. da Kitajska svoje trgovinske presežke naloži v ameriške obveznice) kot znotraj držav (ko npr. bančne vloge gospodinjstev uporabijo za posojila podjetjem). Najbolj znan finančni posrednik je prav gotovo
 
banka. Lastniki banke so vanjo vložili svoj kapital. So njeni delničarji. Poslovanje banke je preprosto. Denar si izposoja od varčevalcev oz. tistih, ki svoj denar v zameno za obresti zaupajo banki (recimo, da je obrestna mera za te vloge tri odstotke) ter ga v obliki posojil daje na voljo gospodinjstvom in podjetjem (recimo, da jim za te zaračuna obrestno mero v višini petih odstotkov). Ker ima banka manj stroškov s plačevanjem obresti na denar, ki si ga sposoja (obveznosti), kot pa ima prihodkov od obresti na posojila in drugih naložb (premoženje), ustvari lep dobiček v višini pet minus tri odstotke.
 
Tako vsaj potekajo stvari v dobrih časih. Sedaj pa si predstavljajte, da pade gospodarstvo v recesijo. Podjetja se soočajo z izgubami, gospodinjstva z brezposelnostjo, oboji pa imajo težave z odplačevanjem posojil. Banka je tako v škripcih. Še vedno namreč dolguje isto vsoto denarja varčevalcem in drugim, ki so ji posodili denar, vendar pa s posojili, ki jih je izdala sama, zasluži vedno manj, saj vsa podjetja in gospodinjstva ne zmorejo vrniti svojih dolgov (v celoti). Če varčevalci izgubijo zaupanje v takšno banko, lahko to pripelje do
 
bančne panike. Če ste mnenja, da je vaša banka pridelala toliko slabih posojil, da bo kmalu imela težave z vračanjem denarja varčevalcem, potem je najbolj pametno, da svoj denar iz banke čim prej dvignete. Če to stori veliko ljudi, kakor je to običajno v časih krize in negotovosti, bo banka postala
 
nelikvidna. Ker je banka depozite varčevalcev v obliki posojil posredovala v gospodarstvo, jih sedaj ne more na vrat na nos priklicati nazaj. Če bi želelo denar v določenem časovnem obdobju dvigniti le nekaj varčevalcev, bi jim banka brez težav ustregla. Ko pa vsi varčevalci svoj denar zahtevajo nazaj takoj, bo banka prisiljena zapreti vrata - četudi bi v daljšem časovnem obdobju imela čisto dovolj denarja, da poplača varčevalce. Takšen položaj se razlikuje od
 
nesolventnosti. Banka je nesolventna takrat, ko njene obveznosti do varčevalcev presegajo vrednost vseh posojil in drugih naložb na njenih bilancah. Četudi bi slednje banka takoj prodala, ne bi imela dovolj denarja, da vsem varčevalcem in drugim, ki so ji posodili denar, tega vrne.
 
Ko enkrat postane jasno, da posojilo ne bo vrnjeno v celoti, to za banko pomeni izgubo, saj je ena izmed njenih naložb izgubila vrednost (oslabitev). Vendar so izgube, če le niso prevelike, običajen del posla. Banke morajo poskrbeti le za to, da imajo dovolj denarja, da poplačajo svoje upnike (varčevalce, lastnike obveznic), četudi nekaj njihovih posojil propade. Ravno zato je tako pomemben
 
lastni kapital banke. Spomnimo, delničarji so v banko vložili svoj kapital in ta je prvi na vrsti takrat, ko je treba pokriti izgube iz slabih posojil. Lastni kapital stoji med izgubami banke zaradi slabih posojil in izgubami, ki bi jih zaradi slabih posojil utegnili utrpeti varčevalci. Če je kapitala dovolj, da pokrije izgube iz slabih posojil, varčevalci ne rabijo skrbeti za svoj denar. V kolikor pa je slabih posojil toliko, da požrejo celoten kapital, so naslednji na vrsti prihranki varčevalcev.
 
Ker je kapital tako pomemben za preživetje bank v slabih časih, regulatorji od bank zahtevajo, da dosegajo določen količnik kapitalske ustreznosti. Ta količnik kaže razmerje med kapitalom banke in njenim premoženjem, torej posojili in drugimi naložbami, za katere je banka porabila denar varčevalcev.
 
Recimo, da je zahtevani količnik 8 odstotkov. To pomeni, da mora banka imeti 8 evrov kapitala za vsako 100-evrsko posojilo, ki ga odobri. Tudi če banka na koncu od tega posojila dobi nazaj le 92 evrov, je kapitala dovolj, da pokrije to izgubo, varčevalci pa so lahko brez skrbi. Višji je zahtevani količnik, varnejši so depoziti.
 
Finančni vzvod je podoben pojem, le obraten - gre namreč za količnik med dolgom in lastnim kapitalom. Recimo, da imate 50 evrov (vaš kapital), s katerimi želite staviti na zmagovalnega konja v dirki ter tako podvojiti vaš vložek na 100 evrov. To je 100-odstotni dobiček! Ampak počakajte. Zakaj si ne bi še izposodili 50 evrov (vaš dolg) od prijatelja ter stavili vseh 100 evrov? S finančnim vzvodom v višini 1 (en evro dolga za vsak evro vašega kapitala) boste zaslužili 200 evrov, 50 jih boste vrnili prijatelju, 150 pa jih bo ostalo vam. Svoj vložek ste s pomočjo finančnega vzvoda pravkar potrojili.
 
To je vsa lepota finančnega vzvoda - škoda le, da deluje v obe smeri. Če stavo izgubite, ne izgubite le svojih 50 evrov, ampak tudi prijateljevih 50, pri čemer ste jih mu še vedno dolžni. Finančni vzvod poveča dobiček, če se stvari izidejo, in poveča izgubo, če se ne.
 
Važno je vedeti, da vse finančne institucije, ne glede na to, ali so banke, pokojninski skladi ali hedge skladi, v bistvu poslujejo na enak način. Najprej morajo lastniki zagotoviti dovolj lastnega kapitala, da lahko začne podjetje poslovati in utrpi nekaj neizbežnih izgub. Nato si lahko začne podjetje izposojati denar (od varčevalcev, zaposlenih, ki varčujejo za upokojitev, investicijskih bank) ter ga vlagati v različne finančne produkte (posojila podjetjem, delnice in obveznice, izvedene finančne instrumente), da bi na ta način ustvarilo dobiček. Ob tem finančne institucije uporabljajo finančni vzvod, da bi tako povečale donos na svoje naložbe.
 
Ko začno posojila propadati, delniški trgi padati, obveznice pa izgubljati vrednost, so izgube zaradi tega običajno veliko večje, kakor je bilo to predvideno v modelih, na katere so se zanašali finančni trgi in regulatorji. Obseg kapitala je običajno veliko premajhen, da bi lahko pokril izgube, zaradi česar finančne trge zajame panika. Ker so posojila zrak, ki ga diha gospodarstvo, finančni sistem pa njegovo okostje, so vlade prisiljene reševati finančne institucije z davkoplačevalskim denarjem.
 
Da se to ne bi dogajalo, Evropski parlament zahteva strožjo regulacijo finančnih trgov.
 
Na vrh straniPrejšnje