PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE o na pravicah temelječem pristopu k odzivu EU na HIV/aids
6. 7. 2010
ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:
S&D (B7‑0412/2010)
ALDE (B7‑0421/2010)
Verts/ALE (B7‑0426/2010)
GUE/NGL (B7‑0428/2010)
Véronique De Keyser, Michael Cashman, Thijs Berman, Linda McAvan v imenu skupine S&D
Sophia in 't Veld, Charles Goerens, Ramon Tremosa i Balcells, Leonidas Donskis, Sonia Alfano v imenu skupine ALDE
Ulrike Lunacek, Heidi Hautala, Barbara Lochbihler, Judith Sargentini v imenu skupine Verts/ALE
Gabriele Zimmer, Marisa Matias, Bairbre de Brún v imenu skupine GUE/NGL
Resolucija Evropskega parlamenta o na pravicah temelječem pristopu k odzivu EU na HIV/aids
Evropski parlament,
– ob upoštevanju prihodnje 18. mednarodne konference o aidsu „Tukaj in zdaj“, ki bo potekala od 18. do 23. julija 2010 na Dunaju,
– ob upoštevanju deklaracije OZN o zavezanosti boju proti HIV/aidsu „Svetovna kriza – svetovno ukrepanje“, ki jo je sprejela generalna skupščina Organizacije združenih narodov na svojem 26. posebnem zasedanju 27. junija 2001,
– ob upoštevanju srečanja na visoki ravni o HIV/aidsu na posebni seji generalne skupščine Organizacije združenih narodov (UNGASS) 2. junija 2006 in politične deklaracije, sprejete na tem srečanju,
– ob upoštevanju mednarodnih smernic UNAIDS o virusu HIV/aidsu in človekovih pravicah iz leta 2006, ki temeljijo na drugem mednarodnem posvetovanju o virusu HIV/aidsu in človekovih pravicah, ki je potekalo od 23. do 25. septembra 1996 v Ženevi, in tretjem mednarodnem posvetovanju o virusu HIV/aidsu, ki je potekalo od 25. do 26. julija 2002 v Ženevi,
– ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije Za splošno dostopnost storitev: k pospešenim ukrepom v boju proti virusu HIV in aidsu v zdravstvenem sektorju,
– ob upoštevanju deklaracije iz Abuje o HIV/aidsu, tuberkulozi in drugih povezanih nalezljivih boleznih z dne 27. aprila 2001, afriškega skupnega stališča o srečanju na visoki ravni na generalni skupščini Organizacije združenih narodov UNGASS leta 2006 in poziva k pospešenim ukrepom za splošno dostopnost storitev v boju proti virusu HIV in aidsu, tuberkulozi in malariji v Afriki, ki ga je Afriška unija podpisala v Abuji 4. maja 2006,
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 6. julija 2006 o HIV/aidsu: zdaj je čas, z dne 24. aprila 2007 o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006–2009, z dne 20. novembra 2008 o HIV/aidsu: zgodnje odkrivanje in zgodnje zdravljenje,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o napredku v zvezi z evropskim akcijskim programom za boj proti HIV/aidsu, malariji in tuberkulozi s pomočjo zunanjih ukrepov (2007–2011) z novembra 2009,
– ob upoštevanju sporočila Komisije o boju proti HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah ter strategije za boj proti HIV/aidsu v EU in sosednjih državah za obdobje 2009–2013,
– ob upoštevanju poročila programa UNAIDS iz leta 2009 o svetovni epidemiji aidsa,
– ob upoštevanju okvira rezultatov programa UNAIDS 2009–2011,
– ob upoštevanju poročila Organizacije združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2010,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 o napredku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled kot priprava na srečanje ZN na visoki ravni septembra 2010,
– ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,
A. ker število ljudi s HIV/aidsom še vedno narašča, na svetu pa naj bi živelo 33,4 milijona ljudi s HIV/aidsom, in predvsem ker se je leta 2008 na novo okužilo 2,7 milijona ljudi, kar pomeni, da je virus HIV/aids svetovna nevarnost, ki zahteva izreden in celovit svetovni odziv,
B. ker je HIV/aids še vedno eden izmed glavnih vzrokov smrti na svetovni ravni, in je leta 2008 povzročil dva milijona smrtnih primerov, predvideva pa se, da bo v naslednjih desetletjih še vedno pomemben vzrok prezgodnje umrljivosti po celem svetu,
C. ker naj bi bilo konec leta 2009 približno pet milijonov ljudi v državah z nizkimi ali srednjimi dohodki deležno antiretrovirusnega zdravljenja, kar je desetkratno povečanje v petih letih in neprimerljivo izboljšanje v zgodovini javnega zdravstva,
D. ker število novih okužb še vedno presega širjenje zdravljenja in ker dve tretjini ljudi, ki bi se morali zdraviti, tega zdravljenja v letu 2009 nista bili deležni, kar pomeni, da 10 milijonov ljudi ni imelo dostopa do potrebnega učinkovitega zdravljenja,
E. ker je podsaharska Afrika še vedno najbolj prizadeta regija, v kateri živi 22,4 milijona ljudi s HIV/aidsom, z 71 % vseh novih okužb v letu 2008,
F. ker obstajajo trdni dokazi, da je preprečevanje HIV/aidsa učinkovit način zmanjševanja novih okužb,
G. ker obstaja pomembna vrzel pri načrtovanju vključevanja ljudi, ki imajo HIV/aids, v prizadevanja za preprečevanje, zlasti v programih, namenjenih ljudem, ki živijo s HIV/aidsom, in pri prizadevanjih za zmanjšanje zaznamovanosti in diskriminacije,
H. ker so ženske in dekleta še vedno nesorazmerno izpostavljene HIV/aidsu, saj ženske v podsaharski Afriki prizadene približno 60 % okužb s HIV/aidsom, ta pa je še vedno glavni vzrok smrti in bolezni žensk v rodni dobi,
I. ker sedanje možnosti preprečevanja HIV/aidsa ne vključujejo zadostnih prizadevanj za zaščito žensk, preventivne metode, kot so kondomi in vzdržnost, pa niso realna možnost za številne ženske, zlasti poročene, ki si želijo otrok ali jim grozi spolno nasilje; varno in učinkovito cepivo ali mikrobiocid bi bil močno novo orodje žensk za lastno zaščito pred virusom HIV, ne da bi to omejilo njihovo izbiro glede otrok,
J. ker je vse več dokazov o visokih stopnjah okužb in nevarnosti med osrednjimi skupinami prebivalstva, vključno s ponudniki spolnih uslug, moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, transseksualci, zaporniki, intravenoznimi uporabniki drog, migranti, begunci in mobilnimi delavci, v skoraj vseh regijah ter tudi v državah s splošnimi epidemijami, na splošno pa se tem skupinam tudi ne zagotavljajo prednosti in financiranje za programe preprečevanja HIV/aidsa;
K. ker se zaradi zaznamovanosti, ki spremlja HIV/aids, približno 30 % ljudi z okužbo HIV/aids v Evropski uniji ne zaveda svoje okužbe, študije pa navajajo, da nediagnosticirana okužba omogoča nadaljnji prenos HIV/aidsa in povečuje možnost zgodnje smrtnosti med ljudmi s HIV/aidsom,
L. ker poročilo Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2009 z naslovom „Za splošno dostopnost storitev: k pospešenim ukrepom v boju proti virusu HIV in aidsu v zdravstvenem sektorju“ ocenjuje, da antriretovirusno zdravljenje predstavlja le 23 % za Evropo in osrednjo Azijo, kar pa je slab delež glede na razmere v Rusiji in v Ukrajini,
M. ker je istospolna nagnjenost še vedno močno zaznamovana, predvsem v podsaharski Afriki, kjer so prostovoljni spolni odnosi med odraslima osebama istega spola v 31 državah opredeljeni kot kaznivo dejanje, v štirih državah se kaznujejo s smrtno kaznijo, drugje pa s kaznijo nad 10 let zapora, ta zaznamovanost pa preprečuje prizadevanja za preprečevanje HIV/aidsa,
N. ker kriminalizacija nezakonitih uporabnikov drog preprečuje njihov dostop do preprečevanja HIV/aidsa in z njim povezanega zdravljenja, oskrbe in pomoči ter povečuje prenos virusa HIV/aidsa pri intravenozni uporabi drog,
O. ker je še vedno 106 držav z zakoni in politikami, ki precej ovirajo učinkovit odziv na HIV/aids,
P. ker je leta 2008 približno 17,5 milijona otrok, velika večina iz podsaharske Afrike, zaradi HIV/aidsa izgubilo enega ali oba starša in ker so ti otroci pogosto zaznamovani in diskriminirani ter se jim preprečuje dostop do osnovnih storitev, kot sta izobraževanje in zatočišče, zaradi česar so še bolj izpostavljeni tveganju okužbe s HIV/aidsom,
Q. ker se odnosu med HIV/aidsom in invalidnostjo še ni posvetilo prave pozornosti, čeprav so invalidi prisotni med vsemi ogroženimi skupinami prebivalstva, ki so bolj izpostavljene tveganju okužbe s HIV/aidsom, in težje dostopajo do preventive, zdravljenja in nege,
R. ker je pristop, ki bo temeljil na pravicah, kot odziv na HIV/aids bistvenega pomena pri prispevanju k odpravi epidemije,
1. ponovno zatrjuje, da je dostop do zdravstvenega varstva del Splošne deklaracije o človekovih pravicah in da morajo vlade izpolniti svojo dolžnost ter vsem zagotoviti storitve javnega zdravstva;
2. hkrati meni, da mora biti pomembna prednostna naloga znotraj in zunaj Evropske unije varstvo in promocija zagovornikov človekovih pravic, tudi tistih, ki se pri svojem delovanju v glavnem osredotočajo na izobraževanje skupnosti o HIV/aidsu; v zvezi s tem poziva visoko predstavnico Unije/podpredsednico Komisije, naj zagotovi, da bodo predstavniki civilne družbe, ki delujejo na področju HIV/aidsa, ustrezno izvajali vse konkretne ukrepe, določene v smernicah EU o človekovih pravicah;
3. poziva Komisijo in Svet, naj izpolnita svoje zaveze in pospešita prizadevanja za obravnavo HIV/aidsa kot svetovno javnozdravstveno prednostno nalogo, človekove pravice pa morajo biti bistvene pri preprečevanju HIV/aidsa in z njim povezanega zdravljenja, nege in pomoči, vključno z razvojnim sodelovanjem EU;
4. poziva Komisijo in Svet, naj spodbudita prizadevanja za dekriminalizacijo nenamernega prenosa HIV/aidsa in nenamerne izpostavljenosti virusu, tudi s spodbujanjem priznavanja HIV/aidsa kot invalidnosti za veljavno in prihodnjo nediskriminacijsko zakonodajo;
5. poziva baltske države, Rusijo in Ukrajino, naj pripravijo politike za odločen boj proti HIV/aidsu v svojih državah;
6. poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata najboljše politike in prakse v političnem dialogu na svetovni in nacionalni ravni glede odziva na HIV/aids, ki temelji na pravicah:
– pri zagotavljanju spodbujanja, zaščite in spoštovanja človekovih pravic ljudi s HIV/aidsom in drugih ogroženih skupin prebivalstva, tudi spolno in reprodukcijsko zdravje in pravice ljudi, ki živijo s HIV,
– pri obravnavi glavnih gospodarskih, pravnih, socialnih in tehničnih ovir, tudi kazenske zakonodaje in prakse, ki ovira učinkovit odziv na HIV, zlasti pri najbolj ogroženih skupinah,
– pri podpori revizije in spremembe zakonodaj, ki omejujejo učinkovite programe in storitve, povezane s HIV/aidsom, ki temeljijo na dokazih, zlasti za ogrožene skupine prebivalstva,
– pri boju proti zakonodajam ali sklepom, ki kriminalizirajo nenameren prenos virusa HIV ali ki spodbujajo diskriminacijo ljudi, ki živijo s HIV/aidsom, kot tudi pri ukrepanju proti pravnim oviram, ki ovirajo učinkovitost ukrepov proti širitvi HIV pri ženskah in dekletih, kot so omejujoči zakoni o zdravstvenih in reprodukcijskih politikah, zakonodaja o dedovanju in lastnini, zakonodaja o porokah z mladoletnimi itd.,
– pri usmeritvi človekovih pravic v središče odločanja o financiranju za odziv na HIV/aids v Evropski uniji in zunaj nje,
– pri načrtovanju programov za boj proti HIV/aidsu, ki bodo namenjeni ljudem s HIV/aidsom in drugim ogroženim skupinam prebivalstva ter za krepitev vloge posameznikov in skupnosti pri odzivu na HIV/aids za zmanjševanje tveganja okužbe s HIV/aidsom in njeni izpostavljenosti ter za zmanjševanje njenih škodljivih učinkov,
– pri omogočanju in spodbujanju večje udeležbe ogroženih skupin prebivalstva pri oblikovanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju načrtovanja programov za preprečevanje HIV/aidsa in z njim povezanega zdravljenja, nege in pomoči ter zmanjšanju stigmatizacije in diskriminacije,
– pri omogočanju splošnega dostopa do zdravstvene oskrbe, pa naj gre za preprečevanje HIV/aidsa in z njim povezanega zdravljenja, nege in pomoči ali za druge zdravstvene storitve, ki z njim niso povezane,
– pri omogočanju dostopa do izobrazbe in zaposlovanja za ljudi s HIV/aidsom in druge ogrožene skupine prebivalstva,
– pri zagotavljanju, da bodo v prihodnjem spremljanju napredka v boju proti HIV/aidsu vključeni kazalniki, ki bodo neposredno obravnavali in ocenjevali vprašanja človekovih pravic v povezavi s HIV/aidsom,
– pri spoštovanju načel zavestne privolitve, zaupnosti in svetovanja pri testiranju HIV/aidsa in drugih storitvah, povezanih s HIV/aidsom,
– pri boju proti zaznamovanosti in diskriminaciji ljudi s HIV/aidsom in drugih ogroženih skupin prebivalstva ter pri zaščiti njihovih pravic do varnosti in zaščite pred zlorabo in nasiljem,
– pri spodbujanju in omogočanju večje udeležbe ljudi s HIV/aidsom ter drugih ogroženih skupin prebivalstva pri odzivu na HIV/aids,
– pri zagotavljanju nepristranskih in neopredeljenih informacij o tej bolezni,
– pri zagotavljanju pristojnosti, veščin, znanja in virov ljudem, da bi jih zaščitila pred okužbo s HIV/aidsom;
7. poziva Evropsko komisijo in države članice, naj obravnavajo potrebe žensk za preprečevanje HIV/aidsa in z njim povezanega zdravljenja ter nege kot bistven ukrep za ukrotitev epidemije, predvsem s širšim dostopom do programov spolne in reproduktivne zdravstvene oskrbe, ki bodo v celoti vključevali testiranje HIV/aidsa, storitve svetovanja in preprečevanja, in s spremembo osnovnih socialno-ekonomskih dejavnikov, ki prispevajo k izpostavljenosti žensk HIV/aidsu, kot je neenakost spolov, revščina, pomanjkanje gospodarskih in izobraževalnih priložnosti, pravne zaščite in zaščite človekovih pravic;
8. poziva Evropsko unijo in države članice, naj zagotovijo pravično in prožno financiranje raziskav za nove preventivne tehnologije, vključno s cepivi in mikrobiocidi;
9. izraža veliko zaskrbljenost, ker je polovica vseh novih okužb z virusom HIV med otroki in mladimi; zato poziva Evropsko komisijo in države članice, naj obravnavajo potrebe otrok in mladih pri preprečevanju, zdravljenju, negi in pomoči za HIV/aids, ter zagotovijo, da bodo imeli dostop do storitev, povezanih s HIV/aidsom, zlasti zgodnje diagnoze pri dojenčkih, primernih in cenovno ugodnih oblik antriretovirusnega zdravljenja, psihološke in socialne pomoči, socialnega in pravnega varstva;
10. poziva Komisijo in države članice, naj podprejo udeležbo invalidov pri odzivu na HIV/aids in vključitev vprašanja njihovih človekovih pravic v nacionalne strateške načrte in politike za boj proti HIV/aidsu, da zagotovijo njihov dostop do storitev, povezanih s HIV/aidsom, ki naj bodo prilagojene njihovim potrebam in enake storitvam, ki so na voljo drugim skupnostim;
11. poziva Komisijo in države članice, naj podprejo programe za zmanjšanje škodljivih posledic za zapornike in intravenozne uporabnike drog;
12. poziva Komisijo in Svet, naj spodbudita države, ki sta jih virus HIV in aids najbolj prizadela, da pripravijo usklajene, pregledne in odgovorne nacionalne okvire politik o virusu HIV, ki bodo zagotavljali dostopnost in učinkovitost ukrepov za preprečevanje in oskrbo v zvezi z virusom HIV; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpre vlade in k sodelovanju pritegne civilno družbo pri obravnavi slabega dosega programov za zmanjšanje zaznamovanosti in diskriminacije ter povečanje dostopa do pravnega varstva v nacionalnih odzivih na HIV/aids;
13. poziva Komisijo in Svet, naj si skupaj s programom UNAIDS in drugimi partnerji prizadevata za izboljšanje kazalnikov za merjenje napredka in širjenja znanja na svetovni, nacionalni in programski ravni za zmanjšanje zaznamovanosti in diskriminacije, povezane s HIV/aidsom, vključno s kazalniki, ki so specifični za ogrožene skupine prebivalstva, vprašanji s področja človekovih pravic, povezanih z virusom HIV in varovalnimi mehanizmi na mednarodni ravni;
14. poziva Komisijo in Svet, naj podpreta prizadevanja nedavno vzpostavljene svetovne komisije za HIV in zakonodajo, da bi zagotovila delovanje zakonodaje za učinkovit odziv na HIV/aids;
15. poziva Komisijo in Svet, naj spodbudita agencijo Evropske unije za temeljne pravice, da zbere dodatne dokaze o razmerah spoštovanja človekovih pravic ljudi s HIV/aidsom in drugih ogroženih skupin prebivalcev v Evropi, zlasti ob upoštevanju njihove izpostavljenosti večkratni in medsektorski diskriminaciji;
16. poziva vse države članice in Komisijo, naj namenijo vsaj 20 % vseh izdatkov za razvoj osnovnim zdravstvenim storitvam in izobraževanju, zvišajo svoje prispevke v globalni sklad za boj proti HIV/aidsu, tuberkulozi in malariji ter povečajo financiranje drugih programov, namenjenih krepitvi zdravstvenih sistemov in sistemov skupnosti; poleg tega poziva države v razvoju, naj dajo prednost splošnim izdatkom za zdravstvo, zlasti v boju proti virusu HIV/aidsu, ter poziva Komisijo, naj spodbudi partnerske države, da bodo v strateških dokumentih držav dale prednost zdravstvu kot ključnemu sektorju;
17. poziva vse države članice in Komisijo, naj zaustavijo zaskrbljujoči upad financiranja spolne in reproduktivne zdravstvene oskrbe in pravic v državah v razvoju ter podprejo politike na področju zdravljenja spolno prenosljivih okužb in zagotavljanja sredstev za reproduktivno zdravje, kar vključuje za življenje potrebna zdravila in kontracepcijska sredstva, tudi kondome;
18. poziva EU, naj poleg proračunske podpore nadaljuje prizadevanja z različnimi finančnimi instrumenti na svetovni in nacionalni ravni ter z zadevnimi organizacijami in mehanizmi, ki so uspešni pri obravnavanju razsežnosti človekovih pravic HIV/aidsa, zlasti organizacijami civilne družbe in skupnosti;
19. poziva Evropsko komisijo, države članice in mednarodno skupnost, naj sprejmejo zakonodajo za zagotovitev cenovno dostopnih zdravil za zdravljenje okužbe z virusom HIV, tudi antiretrovirusnih ter drugih varnih in učinkovitih zdravil, diagnostike in povezanih tehnologij za preventivno, kurativno in paliativno zdravljenje okužb z virusom HIV ter drugih s tem povezanih oportunističnih okužb in zdravstvenih stanj;
20. kritizira dvostranske in regionalne trgovinske sporazume, ki vključujejo določbe, ki presegajo sporazum Svetovne trgovinske organizacije o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS-plus) in dejansko ovirajo, če ne že celo omejujejo zaščitne ukrepe vzpostavljene z deklaracije iz Dohe o tem sporazumu leta 2001, ki zdravstvu zagotavlja prednost pred komercialnimi interesi; poudarja odgovornost držav, ki izvajajo pritisk na države v razvoju, da podpišejo sporazume o prosti trgovini;
21. poudarja, da obvezne licence in cenovne razlike niso v celoti rešile težav, in poziva Komisijo, naj predlaga nove rešitve, da bi zagotovila resničen dostop do zdravljenja HIV/aidsa po dostopnih cenah;
22. pozdravlja dejstvo, da je delovna skupina Sveta za človekove pravice sprejela priročnik za spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, in poziva Svet in Komisijo, naj izvajata njegova priporočila;
23. poziva institucije Evropske unije, ki v okviru svojega mandata pripravljajo letna poročila o razmerah na področju človekovih pravic, naj se v teh poročilih osredotočijo na človekove pravice v zvezi z virusom HIV, da bodo na ta način zastopani ljudje, ki živijo z virusom HIV, in tisti, ki so izpostavljeni okužbam;
24. poziva Komisijo in države članice, naj ponovno podprejo odstavek 16 zaključkov Sveta o akcijskem programu z novembra 2009: naj sprožijo obširen proces posvetovanja z državami članicami in drugimi interesnimi skupinami za pripravo evropskega akcijskega načrta za boj proti HIV/aidsu, malariji in tuberkulozi z zunanjim ukrepanjem za leto 2012 in kasneje, in podprejo ustanovitev skupin EU za ukrepanje, ki bodo nosilci skupnih ukrepov Komisije in držav članic na dogovorjenih prednostnih področjih;
25. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, Skupnemu programu Organizacije združenih narodov za HIV/aids (UNAIDS), Svetovni zdravstveni organizaciji in prirediteljem 18. mednarodne konference o aidsu.