PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE o Guantanamu: gladovna stavka zapornikov
22.5.2013 - (2013/2601(RSP))
ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:
Verts/ALE (B7‑0234/2013)
S&D (B7‑0236/2013)
ALDE (B7‑0239/2013)
GUE/NGL (B7‑0240/2013)
Véronique De Keyser, Ana Gomes, Joanna Senyszyn, María Muñiz De Urquiza, Pino Arlacchi, Libor Rouček, Liisa Jaakonsaari, Mitro Repo, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Richard Howitt, Marc Tarabella, Antigoni Papadopulu (Antigoni Papadopoulou) v imenu skupine S&D
Sophia in ‘t Veld, Marietje Schaake, Annemie Neyts-Uyttebroeck, Alexander grof Lambsdorfski, Louis Michel, Johannes Cornelis van Baalen, Ramon Tremosa i Balcells, Marielle de Sarnez, Graham Watson, Sonia Alfano, Sarah Ludford, Kristiina Ojuland, Izaskun Bilbao Barandica, Robert Rochefort, Hannu Takkula, Anneli Jäätteenmäki, Alexandra Thein v imenu skupine ALDE
Barbara Lochbihler, Hélène Flautre, Rui Tavares, Raül Romeva i Rueda, Carl Schlyter, Malika Benarab-Attou, Mark Demesmaeker, Nikos Hrizogelos (Nikos Chrysogelos), Catherine Grèze v imenu skupine Verts/ALE
Marie-Christine Vergiat, Marisa Matias, Alda Sousa v imenu skupine GUE/NGL
Laima Liucija Andrikienė, Bernd Posselt
Resolucija Evropskega parlamenta o Guantanamu: gladovna stavka zapornikov
Evropski parlament,
– ob upoštevanju mednarodnih pogodb in standardov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter zlasti popolne prepovedi mučenja, slabega ravnanja, prisilnih izginotij in množičnih usmrtitev, pravice oseb, da ne smejo biti zaprte brez sojenja, in pravice do poštenega sojenja,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Guantanamu, zlasti resolucije z dne 11. septembra 2012 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA: nadaljnje ukrepanje po poročilu odbora TDIP Evropskega parlamenta[1], z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah[2], in z dne 9. junija 2011 o Guantanamu: skorajšnja odločitev o smrtni kazni[3],
– ob upoštevanju izvršilne odredbe predsednika Obame z dne 22. januarja 2009, s katero je odredil, da se zapor v zalivu Guantanamo zapre do 22. januarja 2010,
– ob upoštevanju skupne izjave EU in držav članic ter ZDA z dne 15. junija 2009 o zaprtju zapora v zalivu Guantanamo ter sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 4. junija 2009 in mehanizma za izmenjavo informacij,
– ob upoštevanju izjave visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice z dne 5. aprila 2013,
– ob upoštevanju izjave, ki jo je 11. aprila 2013 podal vodja mednarodnega odbora Rdečega križa Peter Maurer in v njej izrazil nasprotovanje prisilnemu hranjenju zapornikov, ki v zaporu v Guantanamu gladovno stavkajo, ter pozval predsednika Baracka Obamo, naj naredi več za rešitev nevzdržnega pravnega položaja zapornikov v njem,
– ob upoštevanju skupnega odprtega pisma, ki ga je 11. aprila 2013 podpisalo 26 mednarodnih nevladnih organizacij za človekove pravice in v katerem so ameriškega predsednika pozvale, naj izpolni svojo obljubo iz leta 2009 o zaprtju zapora v zalivu Guantanamo,
– ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,
A. ker je velika skupina pridržanih oseb v zaporu v Guantanamu 6. februarja 2013 začela gladovno stavko, da bi protestirala proti razmeram, v katerih so pridržani, in proti dolgotrajni zaporni kazni v Guantanamu; ker po navedbah vojaških organov gladovno stavka 100 pridržancev, 29 jih nasilno hranijo, pet pa jih zdravijo v bolnišnici;
B. ker je bilo v enajstih letih od odprtja tega zapora 86 oseb izmed 166 pridržanih spoznanih za nedolžne in naj bi bile izpuščene, vendar so še vedno zaprte za nedoločen čas, obtoženih pa je bilo le šest oseb;
C. ker je bila 26. marca 2013 na okrožnem sodišču Združenih držav za zvezno okrožje Kolumbija podana vloga za izredni postopek, ki paznike Guantanama obtožuje, da so zapornikom odrekli varno pitno vodo in zadostna oblačila, da bi spodkopali gladovno stavko;
D. ker EU in ZDA v skupni izjavi z dne 15. junija 2009 navajajo obljubo predsednika Obame, po kateri naj bi zaprtje zapora v zalivu Guantanamo odredil do 22. januarja 2010; ker je bil januarja 2013 ukinjen urad, pristojen za zaprtje zapora v Guantanamu, kongres pa je doslej onemogočil vsa prizadevanja Obamove administracije, da bi zapor zaprli; ker je ameriška administracija izjavila, da ostaja zavezana temu, da se Guantanamo zapre;
E. ker je visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice 5. aprila 2013 izjavila, da je „časovno neopredeljeni odvzem prostosti mnogim pridržanim osebam izenačen s samovoljnim pridržanjem“ in pomeni „očitno kršitev zavez [ZDA], pa tudi mednarodnih predpisov in standardov, ki so jih dolžne spoštovati“, ter da bi morali zapor v Guantanamu zapreti;
F. ker je kmalu po obisku delegacije mednarodnega odbora Rdečega križa 13. aprila 2013 prišlo do nasilnih spopadov med pazniki zapora in pridržanci – vključno streljanjem brez smrtnega izida in uporabo improviziranega orožja –, razvneli pa so se po odločitvi o selitvi zapornikov iz bloka 6 v bolj izoliran blok 5;
G. ker je predsednik Obama 30. aprila 2013 ponovil svoje stališče, da je treba Guantanamo zapreti, in izjavil, da zapor škoduje ZDA in njihovemu mednarodnemu položaju, hkrati pa je orodje za nabor skrajnežev;
H. ker so odvetniki in mednarodni odbor Rdečega križa kot pomemben razlog za gladovno stavko navedli obup zapornikov, ki ne vidijo nikakršnih obetov za izpustitev, zlasti ne po tem, ko je predsednik Obama januarja podpisal zakon o odobritvi dejavnosti nacionalne obrambe, ki vsebuje tudi določbe o tem, da se zapor v zalivu Guantanamo v bližnji prihodnosti ohrani;
I. ker je ta zakon zapornikom praktično onemogočil vrnitev domov, saj določa, da se pridržane osebe ne morejo vrniti v države, kjer obstaja „grožnja, ki bi utegnila bistveno vplivati na zmožnost vlade za izvajanje nadzora nad osebo, vrnjeno v državo izvora“;
J. ker je bila v primeru petih domnevno zelo pomembnih pripornikov, za katere že potekajo postopki, zaupnost obrambe kršena do skrajnosti, saj je gradivo in tisoče elektronskih sporočil izginilo iz računalnikov, nameščene pa so bile tudi prisluškovalne naprave pod krinko detektorjev dima; ker je zaradi tega odgovorni sodnik postopke odložil za nedoločen čas; ker je glavni branilec odvetnikom naročil, naj prenehajo uporabljati računalnike za delo zaupnega značaja;
K. ker je z Guantanamom vzpostavljena ena sama civilna letalska povezava s strogo določenim urnikom, to pa omejuje dostop medijev, odvetnikov in zagovornikov človekovih pravic;
1. ugotavlja, da se čezatlantski odnosi opirajo na skupne temeljne vrednote in spoštovanje temeljnih, splošnih in brezpogojnih človekovih pravic, kot sta pravica do poštenega sojenja in prepoved samovoljnega pridržanja; pozdravlja tesno čezatlantsko sodelovanje v zvezi z vrsto mednarodnih vprašanj na področju človekovih pravic;
2. izraža zaskrbljenost glede zdravstvenega stanja pridržanih, ki gladovno stavkajo, in tistih, ki jih prisilno hranijo, pa tudi glede duševnega in telesnega stanja zapornikov, saj so bili nekateri od njih žrtve mučenja ali nehumanega in ponižujočega ravnanja;
3. ponovno poziva oblasti ZDA, naj zapor v zalivu Guantanamo takoj zaprejo ter prepovejo mučenje in slabo ravnanje v vseh okoliščinah; poziva, naj se zapornike, ki so bili spoznani za nedolžne in naj bi bili izpuščeni, dejansko izpusti ter vrne v države izvora ali druge države z namenom preselitve, preostalim zapornikom pa naj se sodi pred civilnim sodiščem s pravičnimi standardi sojenja;
4. od oblasti ZDA zahteva, naj zagotovijo neodvisno zdravstveno oceno in oskrbo pripornikov, in podpira stališče mednarodnega odbora Rdečega križa, ki zavrača prisilno hranjenje kot kršitev temeljnih svoboščin posameznika; od oblasti ZDA zahteva, naj zagotovijo, da bodo zagovorniki zapornikov podrobno obveščeni o razvoju dogodkov v zvezi z zdravjem in počutjem svojih strank, ter omogočijo dostop strokovnjakom Sveta Združenih narodov za človekove pravice, nevladnim organizacijam in medijem;
5. se strinja z izjavami visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice, da po mednarodnem pravu teroristična dejanja, zločini in grozodejstva ne smejo ostati nekaznovani, hkrati pa so človekove pravice univerzalne in veljajo za vse, tudi za osebe, ki so osumljene najhujših zločinov, z osebami, ki jim je bila odvzeta svoboda, pa je treba ravnati humano in spoštovati njihovo osebno dostojanstvo;
6. poudarja, da je pridržanje teh oseb za nedoločen čas brez obtožbe ali sodnega postopka v nasprotju z osnovnimi načeli pravičnosti; poudarja, da je samovoljno pridržanje očitna kršitev mednarodnega prava in močno spodkopava položaj Združenih držav kot države zagovornice človekovih pravic;
7. je globoko zaskrbljen zaradi nenehnih ovir, ki jih zakon o odobritvi dejavnosti nacionalne obrambe postavlja na poti k zaprtju zapora ali sojenju pridržanim osebam pred civilnim sodiščem oziroma njihovi izpustitvi; meni, da bi morali pridržanim v Guantanamu, proti katerim je bila vložena obtožnica, soditi pred civilnimi sodišči, zlasti ker vojaški odbori ne izpolnjujejo mednarodnih standardov poštenega sojenja;
8. poziva predsednika Obamo, naj v Beli hiši imenuje osebo, ki bo pomagala pri repatriaciji ali ponovni naselitvi pridržancev, ki so bili izpuščeni;
9. ponovno opozarja na pripravljenost držav članic, da ZDA pomagajo pri zaprtju zapora v Guantanamu, in poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj uskladi skupno pobudo držav članic, da bi ameriškega predsednika pozvale k ukrepanju, pa tudi ponudile sprejem dodatnih zapornikov iz Guantanama na evropskem ozemlju, predvsem dvanajstih oseb, ki so bile spoznane za nedolžne in naj bi bili izpuščene, a se vseeno ne morejo vrniti v matično državo;
10. ponovno opozarja na pripravljenost Združenih držav Amerike, da prispevajo k stroškom, ki so jih imele države članice EU v zvezi s sprejemom nekdanjih pripornikov, kot je določeno v skupni izjavi EU in ZDA z dne 15. junija 2009, in ameriško administracijo poziva, naj izpolni svojo dolžnost in zagotovi podporo za nekdanje pripornike, ne le med preselitvijo, temveč tudi po njej;
11. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku ZDA, kongresu in senatu ZDA, državnemu sekretarju ZDA, Uradu za vojaške komisije, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsedniku generalne skupščine Združenih narodov in vladam držav članic Združenih narodov.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0309.
- [2] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0126.
- [3] UL C 380 E, 11.12.2012, str. 132.