POROČILO o trenutnem stanju odnosov med EU in Afriko

10.10.2007 - (2007/2002(INI))

Odbor za razvoj
Poročevalka: Maria Martens

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o trenutnem stanju odnosov med EU in Afriko

(2007/2002(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju izjave in akcijskega načrta, pripravljenega na vrhu Afrika-Evropa v Kairu 3. in 4. aprila 2000 pod pokroviteljstvom Organizacije za afriško enotnost in Evropske unije,

–    ob upoštevanju strateškega načrta komisije Afriške unije za obdobje 2004–2007, sprejetega 7. julija 2004 na tretjem vrhu afriških voditeljev držav in vlad v Adis Abebi v Etiopiji,

–    ob upoštevanju "Osnutka skupne strategije EU-Afrika", ki je bil potrjen na 8. ministrskem srečanju EU-Afrika 15. maja 2007 v Bruslju[1],

–    ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 27. junija 2007 z naslovom "Od Kaira do Lizbone – Novo strateško partnerstvo med EU in Afriko" (KOM(2007)0357),

–    ob upoštevanju skupnega dokumenta Komisije in Sveta z dne 27. junija 2007 z naslovom "Po Lizboni: za uspešno strateško partnerstvo EU-Afrika" (SEC(2007)0856),

–    ob upoštevanju strateškega načrta vseafriškega parlamenta za obdobje 2006–2010 z naslovom "Ena Afrika, en glas", ki je bil sprejet novembra 2005,

–    ob upoštevanju delovnega dokumenta komisije Afriške unije o deljeni viziji za strategijo AU-EU[2],

–    ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2003[3] v Cotonouju, kakor je bil spremenjen s sporazumom o spremembi sporazuma o partnerstvu, podpisanim v Luxembourgu 25. junija 2005[4] (sporazum iz Cotonouja),

–    ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (instrument za razvojno sodelovanje),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 12. oktobra 2005 z naslovom "Strategija EU za Afriko: k Evro-afriškem paktu za pospešitev razvoja Afrike" (KOM(2005)0489),

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2005 o razvojni strategiji za Afriko[5],

–    ob upoštevanju zaključkov zasedanja Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 21. in 22. novembra 2005 o strategiji EU za Afriko[6],

–    ob upoštevanju zaključkov petega ministrskega srečanja afriške trojice in trojice EU v Bamaku v Maliju z dne 2. decembra 2005[7],

–    ob upoštevanju dokumenta "EU in Afrika: za strateško partnerstvo", ki ga je sprejel Evropski svet na svojem zasedanju 15. in 16. decembra 2005 v Bruslju[8],

–    ob upoštevanju skupnega poročila o napredku Komisije in generalnega sekretariata Sveta Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose o izvajanju strategije EU za Afriko z dne 12. oktobra 2006,

–    ob upoštevanju izidov in zaključkov posvetovanja organizacij afriške civilne družbe o skupni strategiji AU-EU za razvoj Afrike, ki ga je od 26. do 28. marca 2007 organizirala komisija Afriške unije v Akri v Gani[9],

–    ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije "Evropsko soglasje", podpisane 20. decembra 2005[10],^,

–    ob upoštevanju nadaljnjih poročil o človekovem razvoju, pripravljenih v okviru programa Združenih narodov za razvoj,

–    ob upoštevanju svojih resolucij z dne 12. aprila 2005 o vlogi Evropske unije pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja[11] in z dne 20. junija 2007 o razvojnih ciljih tisočletja – vmesna točka[12],

–    ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom "Pospeševanje napredka pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja – prispevek Evropske unije" z dne 12. aprila 2005 (KOM(2005)0132),

–    ob upoštevanju Deklaracije tisočletja z dne 8. septembra 2000, s katero so zastavljeni razvojni cilji tisočletja (RCT), ki predstavljajo skupaj začrtana merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

–    ob upoštevanju poročila Mednarodne komisije za posredovanje in državno suverenost „Odgovornost za zaščito“ iz decembra 2001[13],

–    ob upoštevanju akcijskega načrta iz Maputa za uveljavitev okvira kontinentalne politike za spolno in reproduktivno zdravje ter pravice na tem področju za obdobje 2007–2010, ki je bil sprejet na izrednem zasedanju konference ministrov za zdravje Afriške unije od 18. do 22. septembra 2006 v Maputu v Mozambiku,

–    ob upoštevanju poziva k pospešenem izvajanju dejavnosti za enak dostop do storitev v zvezi z virusom HIV in aidsom, tuberkulozo in malarijo v Afriki, ki je bil sprejet med izrednim vrhom Afriške unije o virusu HIV in aidsu, tuberkulozi in malariji od 2. do 4. maja 2006 v Abudži v Nigeriji,

–    ob upoštevanju četrtega ocenjevalnega poročila delovne skupine II za medvladni odbor o podnebnih spremembah z naslovom „vplivi, prilagoditev in ranljivost“,

–    ob upoštevanju poročila o oceni ekosistemov v novem tisočletju iz leta 2005, ki obravnava uporabo in opustošenje številnih naravnih virov planeta,

–    ob upoštevanju izidov javnega posvetovanja o skupni strategiji EU-Afrika, ki ga je na zahtevo Evropske komisije in komisije Afriške unije organiziral Evropski center za upravljanje razvojne politike[14],

–    ob upoštevanju členov 177–181 Pogodbe ES,

–    ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A6‑0375/2007),

A.  ker se je mednarodni okvir od leta 2000 zelo razvil s povečanjem svetovnih izzivov, kot so varnost ljudi in migracije, podnebne spremembe in dezertifikacija, trajnostno upravljanje z javnimi dobrinami, boj proti revščini in pandemijam, ustanovitev Afriške unije in širitev EU,

B.   ker je afriška stran na petem ministrskem srečanju afriške trojice in trojice EU 2. decembra 2005 v Bamaku pozdravila strategijo EU za Afriko iz leta 2005, obe strani pa sta se strinjali, da jo preoblikujeta v skupno strategijo Afrika-EU, ki bo odražala potrebe in prizadevanja njunih narodov, ter da razvijeta akcijski načrt za njeno izvedbo;

C.  ker v zgoraj omenjenem delovnem dokumentu o deljeni viziji za strategijo AU-EU[15] izvršni svet Afriške unije ugotavlja, da „mora biti jasno, da cilj skupne strategije ne more biti potrditev obstoječe strategije EU za Afriko, ampak oblikovanje nove skupne strategije, ki bo odraz skupnih prizadevanj obeh strani“,

D.  ker mora biti zato namen skupne strategije razviti skupno politično vizijo in praktične pristope za bodoče partnerstvo med EU in Afriko, temelječe na vzajemnem spoštovanju, skupnih interesih in vrednotah ter načelu odgovornosti,

E.   ker se zdi, da pripravljenost obeh strani za ponovno opredelitev skupnega partnerstva izhaja iz vedno večjega zavedanja, da Afrika in EU nista več nujno izključno najbolj zaželen partner druga drugi,

F.   ker zgoraj omenjeno skupno poročilo o napredku pri izvajanju strategije EU za Afriko ni bilo pripravljeno na podlagi neodvisne zunanje presoje,

G.  ker je Afrika najrevnejša celina na svetu in edina celina, kjer se je revščina v zadnjih 25 letih povečala,

H.  ker podpisniki zgoraj omenjenega skupnega akcijskega načrta, sestavljenega na afriško-evropskem vrhu v Kairu 3. in 4. aprila 2000, "obžalujejo nesprejemljivo dejstvo, da več kot polovica Afričanov živi v popolni revščini", ter se strinjajo, da se je treba pospešeno boriti proti revščini; glavna odgovornost za zmanjšanje revščine je v rokah vsake države, vendar to ne zmanjšuje pomembnosti mednarodne razsežnosti v boju proti revščini,

I.    ker je Evropski parlament leta 2006 oblikoval začasno delegacijo za odnose z vseafriškim parlamentom in je vseafriški parlament leta 2007 oblikoval začasni odbor za odnose z Evropskim parlamentom,

J.    ker morajo biti parlamenti v obeh unijah kot prvotni akterji v razvojnem procesu bolj vpleteni v strategije in akcijske načrte, ki zadevajo prebivalce, ki jih zastopajo,

K.  ker je večina afriških držav članic skupine AKP in so podpisnice sporazuma iz Cotonouja,

L.   ker Afrika vztraja, da jo je treba obravnavati enotno in jo podpreti v procesu vseafriškega združevanja, vključno s Severno, Podsaharsko in Južno Afriko, ter ker je Afriška unija oblikovala lasten strateški program za razvoj Afrike,

M.  ker so se vlade na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002 dogovorile, da mora odgovorno vodenje države temeljiti na trdni okoljski, socialni in gospodarski politiki; demokratičnih institucijah, ki se odzivajo na potrebe vseh ljudi; človekovih pravicah in pravni državi; protikorupcijskih ukrepih; enakosti med spoloma in omogočanju razmer za naložbe,

N.  ker je v zvezi s človekovimi pravicami v skupni strategiji bistven celosten pristop, vključno z gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami,

O.  ker so institucije Afriške unije nastale dokaj nedavno in še niso tako povezane, organizirane in učinkovite kot institucije EU,

P.   ker učinkovitost in medsebojna odgovornost pomenita predvidljive in dolgoročne finančne vire, jasne časovne načrte in izpolnjevanje obveznosti z obeh strani,

Q.  ker se odgovornost pogosto prenaša neposredno od nacionalnih izvršnih organov na razvojne partnerje, pri čemer se izogne vsem oblikam parlamentarnih odobritev za mednarodne sporazume (ter posvetovanjem s civilno družbo in lokalnimi organi),

R.   ker je bil v preteklosti prispevek Afrike k vzrokom za podnebne spremembe zanemarljiv, medtem ko bo kot celina najbolj občutila njihove posledice (medvladni odbor za podnebne spremembe ocenjuje, da bo do leta 2020 od 75 do 250 milijonom ljudi v Afriki izrazito primanjkovalo vode, v nekaterih državah pa se bo do istega leta količina kmetijskih pridelkov, odvisnih od dežja, zmanjšala za 50 %),

S.   ker sta zaradi izčrpavanja afriških naravnih virov močno ogrožena zmanjševanje revščine in doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

T.   ker Afrika svetu zagotavlja veliko storitev ekosistema, vključno s shranjevanjem ogljika v tropskih gozdovih, brez ustrezne odškodnine,

Proces, strukture in načela skupne strategije

1.   pozdravlja osnutek trojice z dne 15. maja kot prvi odraz skupnih prizadevanj za skupno strategijo;

2.   obžaluje, da je bila strategija EU za Afriko iz leta 2005 sprejeta brez poglobljenega posvetovanja z institucijami Afriške unije ter afriškimi vladami in parlamenti ter brez sodelovanja evropske in afriške civilne družbe in lokalnih oblasti; v zvezi s tem ugotavlja, da ta strategija v veliki meri narekuje glavne teme, ki jih obravnava predlagana nova skupna strategija, pri čemer obstaja tveganje za izločitev drugih pomembnih vprašanj za trajnostni razvoj Afrike; upa, da bo nova predlagana strategija rezultat poglobljenih posvetovanj institucij Afriške unije;

3.   obžaluje, da so časovne omejitve, ki so jih za oblikovanje in sprejetje skupne strategije zastavili Komisija in Svet Evropske unije, komisija Afriške unije in njen izvršni svet, resno ovirale proces; ugotavlja, da je treba zagotoviti polno sodelovanje parlamentov, in poudarja, da morajo biti nedržavni akterji in lokalne oblasti nujno v celoti udeleženi in upoštevani v vseh fazah sprejetja, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja skupne strategije, saj je treba vrh v Lizboni obravnavati kot mejnik v daljšem in odprtem procesu;

4.   pozdravlja trditev Komisije, da "ima Parlament v procesu očitno pomembno vlogo" in obljubo, da "bo Parlament redno obveščala o napredku pri pripravi skupne strategije", kot tudi njeno spodbudo Parlamentu "naj sodeluje v razpravah in tudi prevzema pobudo", vendar ugotavlja, da časovni razpored pogajanj določata Evropska komisija in komisija Afriške unije, zato od njiju pričakuje, da bosta Evropski parlament in vseafriški parlament dejavno vključili v postopek priprave skupne strategije ter sprejemanje in izvajanje njenih stopenj;

Skupna načela in vizija

5.   se strinja z izjavo o viziji izvršnega sveta Afriške unije: "Afrika in Evropa imata skupno vizijo razvoja, miru, varnosti in blaginje, s katero so v središče njihovih prizadevanj postavljeni ljudje. Tej viziji daje zagon partnerstvo, temelječe na vzajemnem spoštovanju, enakih interesih in skupnem smislu, ki obe regiji zavezuje k poglabljanju integracije kot načina doseganja gospodarskega in socialnega razvoja. Skupna jima je tudi vizija napredne demokracije, odgovornega vodenja države in človekovih pravic kot univerzalnih vrednot za spodbujanje razvoja in krepitev sodelovanja v okolju, ki spoštuje solidarnost in nedeljivost obeh celin";

6.   izjavlja, da je humanitarna pomoč eno od sredstev, ki so na voljo mednarodni skupnosti za pomoč ogroženemu prebivalstvu, ter poudarja, da se EU želi odzvati na kršitve mednarodnega humanitarnega prava; poziva k poglobljeni razpravi med državami članicami in institucijami EU o pravici – da ne rečemo dolžnosti – posredovanja v primeru resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava in/ali človekovih pravic, pri čemer upošteva sklepe in priporočila zgoraj omenjenega poročila Mednarodne komisije za posredovanje in državno suverenost „Odgovornost za zaščito“;

7.   poudarja, da morajo ta skupna načela in vizija vključevati tudi spoštovanje pravne države ter parcipativne demokracije, pluralizem in temeljne svoboščine, priznane v zgoraj omenjeni kairski izjavi iz leta 2000;

8.   poudarja cilje, navedene v prej omenjenemu osnutku trojice z dne 15. maja: ((i) politično partnerstvo EU-Afrika, (ii) nadaljnje spodbujanje miru, varnosti, trajnostnega razvoja, človekovih pravic ter regionalnega in celinskega povezovanja v Afriki z namenom doseganja razvojnih ciljev tisočletja, (iii) skupno reševanje svetovnih izzivov in (iv) na ljudi osredotočeno partnerstvo; vztraja, da morajo ti cilji dosledno odražati prednostne naloge, ki so jih izrazili Afričani, ter poudarja, da je razvoj vseeno glavni prednostni cilj strategije;

9.   poziva Komisijo, da pojasni, kako bo nova strategija izražena v državnih strateških dokumentih ter nacionalnih in regionalnih okvirnih programih na podlagi sporazuma iz Cotonouja ter kako bodo novi elementi iz nove skupne strategije, uveljavljene decembra 2007, vplivali na te strateške dokumente in okvirne programe;

10. obžaluje, da prispevek Komisije in Sveta k strategiji ne potrjuje glavne zahteve afriške strani: da se Afriko obravnava kot celoto; v zvezi s tem pripominja, da je treba pristop „celina celini“ uporabiti na ravni političnega dialoga in pogajanj, brez oviranja različnih pristopov na ravni izvajanja politike; zahteva, da EU prilagodi svoje instrumente razvojnega sodelovanja tej novi politični zahtevi Afriške unije in v celoti podpre proces političnega in gospodarskega povezovanja Afrike na ravni celine;

11. poziva EU, da zagotovi nova programljiva in predvidljiva vseafriška finančna sredstva iz Evropskega razvojnega sklada, tematskih instrumentov instrumenta razvojnega sodelovanja in sredstev instrumenta evropske sosedske politike za financiranje in podporo izvajanju te nove skupne strategije;

12. obžaluje, da v skupni strategiji ni sklicevanja na strateški načrt komisije Afriške unije za obdobje 2004–2007, ter poziva Evropsko komisijo, naj svoje predlagane ukrepe usmeri v politično, finančno, logistično, tehnično in kadrovsko podporo institucijam Afriške unije ter pobudam in prednostnim nalogam, ki jih te izvajajo, namesto da predlaga nove pobude in vzporedne strukture na donatorski osnovi;

13. potrjuje, da morata obe strani delovati odgovorno glede svojega prispevka, dialoga in vzajemne odgovornosti; glede tega vztraja, da mora skupna strategija upoštevati tudi dejstvo, da sta partnerja enakopravna z vidika pravic in odgovornosti, ne pa glede stopnje povezanosti ter razpoložljivosti in stopnje razvoja njunih finančnih, tehničnih in človeških virov, ter da se mora strategija izvajati realistično, za kar je treba opredeliti "partnerstvo" in "odgovornost" v kontekstu te realnosti;

Struktura: štiri prednostna področja delovanja

14. vztraja pri tem, da morata biti pošten in trajnostni razvoj ter izkoreninjenje revščine skupna obveznost in nadredna cilja sodelovanja med EU in Afriko in podlaga za vsakršni sklop politik, ter poudarja osrednjo vlogo razvojnih ciljev tisočletja, ki temu cilju dajejo globalno dogovorjen okvir;

15. meni, da mora skupna strategija tudi poudariti vlogo ženskih in mladinskih organizacij ter organizacij civilne družbe v afriškem razvojnem procesu;

16. zahteva od Komisije, da zagotovi skladnost med novo strategijo in drugimi evropskimi politikami, ki lahko škodljivo vplivajo na spodbujanje novega strateškega partnerstva med EU in Afriko, zlasti trgovinsko, okoljsko, migracijsko in kmetijsko politiko; politični dialog med EU in Afriko bi moral vključevati ta vprašanja;

Mir in varnost

17. je naklonjen celostnemu pristopu h konfliktom in konfliktnim situacijam, ki temelji na načelu odgovornosti za zaščito in vključuje preprečevanje, reševanje in upravljanje sporov ter obnovo po njih;

18. je prepričan, da je mir bistven kot prvi korak k političnemu, gospodarskemu in socialnemu razvoju ter da je trajnosten in pravičen gospodarski razvoj bistven pogoj za trajen mir;

19. meni, da je tudi preprečevanje konfliktov bistven pogoj za trajni mir, ter poziva k skupni strategiji AU-EU za obravnavo strukturnih vzrokov konfliktov z vzpostavitvijo politike trajnostnega razvoja, da bi izpolnili osnovne potrebe prebivalcev Afrike in se borili proti brezposelnosti ter socialni in gospodarski nepravičnosti;

20. želi spomniti, da je treba razmere v nestabilnih državah reševati s sporu prilagojenim pristopom, s katerim se upošteva varnost ljudi, obravnavajo politično-gospodarske okoliščine spora ter viri neenakosti in diskriminacije, da bi dosegli trajen mir in varnost; poziva k večji skladnosti politik EU, npr. z izvajanjem obstoječih obveznosti za nadzor nad trgovino z orožjem, vendar tudi s posodobitvijo kodeksa EU o ravnanju pri izvozu orožja v pravno zavezujoče skupno stališče SZVP ter s pospeševanjem izvajanja strategije EU za boj proti nedovoljenemu kopičenju in trgovini z osebnim in lahkim orožjem; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je preprečevati konflikte, namesto da se jih rešuje; poziva k mednarodni pomoči za ustanovitev regionalnih središč za spremljanje na določenem območju, ki lahko odkrijejo vsako poslabšanje medetničnih, medverskih ali medjezikovnih napetosti ter mednarodno skupnost opozorijo na razmere v Afriki, ki se lahko spremenijo v nasilje;

21. poziva Komisijo in njene delegacije, naj bodo zelo pozorne in mednarodno skupnost pravočasno opozorijo na razmere v zvezi z etničnimi in verskimi napetostmi na celini;

22. meni, da je treba v veljaven kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja uvesti strožje predpise v zvezi z nezakonito trgovino z orožjem, da se prepreči širjenje osebnega in lahkega orožja, ki omogoča morilske napade v številnih državah v razvoju; meni, da se bo s skupno strategijo okrepil boj proti trgovini z orožjem;

23. priznava, da bodo že zdaj nestabilne države še bolj prizadete zaradi podnebnih sprememb; v smislu partnerstva za podnebne spremembe in energetskega partnerstva EU-Afrika poudarja potrebo po razvoju celovitega pristopa za prilagajanje na podnebne spremembe v zvezi s posledicami za varnost, vključno z okrepljenim preprečevanjem nesreč in izboljšanim upravljanjem ter preprečevanjem konfliktov;

24. se strinja, da je treba okrepiti sklad za mir v Afriki (angl. Africa Peace Facility), in spodbuja druge civilne mehanizme, da k temu prispevajo z višjim, prilagodljivim in trajnostnim financiranjem; poudarja, da je razvojna politika eno glavnih orodij za ukrepanje proti osnovnim vzrokom negotovosti, vendar ne sme biti podrejena varnostni politiki; v zvezi s tem poudarja, da so merila za upravičenost do uradne razvojne pomoči, ki jih je določil odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, zdaj preširoka, da bi preprečila nekatere izdatke za potrebe, ki niso neposredno povezane z bojem proti revščini in dodeljevanjem prave pomoči, in poudarja, da Evropski razvojni sklad ni primeren vir za prihodnjo dopolnitev sklada za mir v Afriki;

25. poudarja pomen trajnostne demokracije, vključno z odgovornim vodenjem države in demokratičnimi volitvami, kar mora zajemati pomoč za vzpostavljanje parlamentarnih zmogljivosti, s čimer se spodbuja zlasti sodelovanje med Evropskim parlamentom, vseafriškim parlamentom in afriškimi regionalnimi parlamenti, ter pomoč za organiziranje civilne družbe in sodelovanje lokalnih organov v političnem dialogu, zlasti pri spodbujanju sodelovanja in izmenjave med organizacijami afriške in evropske civilne družbe;

26. v zvezi s tem poziva k okrepitvi dejavnosti za opazovanje volitev, ki jih izvajajo Evropska unija, Afriška unija ter tudi drugi afriški regionalni organi, ter poudarja potrebo po nadaljnjem sodelovanju med misijami za opazovanje volitev;

27. poudarja pomen demokratičnega nadzora nad oboroženimi silami; v zvezi s tem poziva EU, da pospeši svoja prizadevanja na področju reforme varnostnega sektorja, in sicer s popolnim izvajanjem dokumentov Komisije in Sveta o zasnovi reforme varnostnega sektorja;

28. poziva k vključitvi določb za odpravo nekaznovanosti v skupno strategijo; v zvezi s tem poziva h krepitvi afriških pravosodnih sistemov in njihovih mehanizmov za demokratični nadzor v skladu s človekovimi pravicami, da se omogoči sojenje storilcem zločinov proti človeštvu v sami Afriki; opozarja na precejšen napredek po vzpostavitvi mednarodne pristojnosti;

29. poziva vse udeležence, ki sodelujejo pri pospeševanju miru in varnosti v Afriki, da sprejmejo vidik spola in povečajo število predstavnic na vseh ravneh odločanja pri reševanju konfliktov, vključno z vsemi civilnimi in vojaškimi misijami za ohranjanje miru; poziva države članice Združenih narodov, da v celoti izvajajo resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov o ženskah, miru in varnosti z dne 31. oktobra 2000 (S/RES/1325);

30. spodbuja prizadevanja za oblikovanje opredelitve Združenih narodov glede virov konfliktov, da bi se uspešneje borili proti vojnim gospodarstvom;

31. poziva k vključitvi občutljivosti za konflikte v vse cilje strategije: ne le v vprašanja miru in varnosti, ampak tudi v vprašanja v zvezi s trgovino, upravljanjem naravnih virov, podnebnimi spremembami in druga ključna vprašanja v zvezi z razvojem;

32. poziva k vključitvi obveznosti, da se sprejmejo mednarodni ukrepi za obravnavo nezakonite trgovine z naravnimi viri kot glavnega vzroka konflikta, vključno z opredelitvijo virov konflikta; poziva k imenovanju skupine strokovnjakov, ki bodo pripravili večstranske pristope k temu vprašanju;

Upravljanje, vključno s človekovimi pravicami in pravno državo, ter vzajemna odgovornost

33. želi spomniti, da koncepta upravljanja in kazalnikov za njegovo oceno ne morejo vsiliti zunanji akterji, ampak ga je treba razviti v partnerstvu z lokalnimi akterji, temeljiti pa mora na skupnih vrednotah in mednarodno priznanih standardih;

34. poudarja pomen odgovornega vodenja države in demokratičnih volitev; poziva k večji podpori za ukrepe za izgradnjo zmogljivosti, osredotočene na poslance in organizacije civilne družbe, da se zagotovita nadzor proračuna in boj proti korupciji;

35. ponovno izraža podporo zahtevi skupne parlamentarne skupščine AKP-EU, izražene na 9. zasedanju aprila 2005, da se primeren delež odobrenih proračunskih sredstev evropskega razvojnega sklada porabi za politično izobraževanje in usposabljanje poslancev ter političnih, gospodarskih in družbenih voditeljev, da bi lahko trajno okrepili dobro vodenje države, pravno državo, demokratične strukture ter sodelovanje med vlado in opozicijo v pluralistični demokraciji, temelječi na svobodnih volitvah; meni, da je treba ta sredstva uporabiti za ustanavljanje visokih šol za javno upravo ter politično izobraževanje poslancev parlamenta, lokalnih organov in ljudi na odgovornih položajih v političnih strankah in združenjih;

36. se strinja, da je krepitev upravljanja v afriških državah prednostna naloga; vendar ugotavlja, da je treba na obeh straneh izboljšati upravljanje – na evropski strani zlasti upravljanje in odgovornost glede obveznosti za pomoč ter boljše usklajevanje donatorjev, da bi bolje upoštevali t. i. "sirote pomoči"; ugotavlja, da imajo nacionalni in celinski parlamenti, nedržavni akterji in lokalni organi pomembno vlogo na tem področju;

37. pozdravlja začetek dialoga o človekovih pravicah med Evropsko in Afriško unijo septembra 2007 ter upa, da se bo ta sčasoma razvil v učinkovito platformo za obravnavo perečih vprašanj posameznih držav ter bo hkrati zagotavljal priložnosti partnerjem iz EU in Afrike, da opredelijo področja skupnega pomena ter usklajujejo svoje ukrepe v svetu Združenih narodov za človekove pravice in drugih organih Združenih narodov;

38. ponovno poziva Komisijo in Svet, da morata redno poročati o vsebini in rezultatih dialogov EU o človekovih pravicah ter posvetovanj s tretjimi državami, s posebnim poudarkom na dialogu o človekovih pravicah med Evropsko in Afriško unijo;

39. poudarja vlogo medparlamentarnih organov med Evropskim parlamentom in afriškimi parlamenti, kot sta skupna parlamentarna skupščina AKP-EU in skupna parlamentarna skupščina Euromed, pri krepitvi miru in varnosti, odgovornega vodenja države in demokracije, poleg tega pa sta to tudi učinkoviti platformi za sodelovanje in obravnavanje vprašanj skupnega pomena;

40. poziva k stalnemu dialogu med EU in Afriko o upravljanju in vzpostavitvi forumov za dialog na več ravneh, tako da dialog v primeru sporov ali politične krize ne bo prekinjen;

41. poudarja, da so nevladne organizacije razvojni akterji, ki veliko prispevajo na področjih, kot so upravljanje, mir in reševanje konfliktov, opravljanje storitev socialnega varstva, človekove pravice, enakost med spoloma, odpravljanje revščine in prenos znanja; poudarja, da mora partnerstvo EU-Afrika upoštevati načelo posvetovanja z nevladnimi organizacijami pri oblikovanju politike in postopkih izvajanja ter določitvi razvojne agende;

42. poziva k večji podpori obstoječim afriškim pobudam, kot je afriški mehanizem medsebojnega pregleda, ki je do zdaj najresnejša pobuda afriških voditeljev za izboljšanje upravljanja na celini, in različnim drugim instrumentom Afriške unije, s katerimi se bo povečala afriška odgovornost za proces;

43. je resno zaskrbljen, ker „profili upravljanja“, ki jih je razvila Komisija za vsako od držav AKP in ki bodo usmerjali načrtovanje razvojne pomoči iz dodatnega sklada 2,7 milijard EUR iz 10. evropskega razvojnega sklada, niso bili pripravljeni participativno; ugotavlja, da je bila upravičenost do dodatnih sredstev v državah prejemnicah obravnavana na podlagi meril v zvezi z vprašanji, kot so migracija, liberalizacija trgovine in boj proti terorizmu, pri čemer je le eno merilo neposredno povezano z razvojnimi cilji tisočletja; izraža zaskrbljenost, ker Komisija „profilira“ tveganje, ki spodkopava postopek afriškega mehanizma medsebojnega pregleda, in ker le po končanem načrtovanju dodatnih sredstev predlaga ustanovitev „foruma za upravljanje“ zunaj postopka afriškega mehanizma medsebojnega pregleda, ter da bo EU zato, „da se omogoči učinkovitejša podpora vseafriški strukturi upravljanja (...), preučila nove možnosti za pridobivanje sredstev Skupnosti in držav članic“; poziva Komisijo, da se posvetuje z Evropskim parlamentom in Svetom ter ju obvešča o spremljanju in izvrševanju teh sredstev za zagotovitev, da bodo le-ta namenjena pobudam za upravljanje, s čimer se bosta podprla agenda Afriške unije za upravljanje in postopek afriškega mehanizma medsebojnega pregleda;

44. vztraja pri tem, da vzajemna odgovornost pomeni tudi, da mora EU reševati lastne težave z neskladnostjo različnih sporazumov o sodelovanju in finančnih instrumentov ter težave zaradi pomanjkanja skladnosti med različnimi akterji EU (države članice, Komisija in njene različne službe) ter da morajo evropske institucije v svojih ocenah izrecno poročati o napredku v zvezi z notranjo in zunanjo povezanostjo politik;

45. vztraja, da morajo kot del navedenih odnosov partnerji v EU in Afriki priznati svoje obveznosti glede spoštovanja, varstva in izpolnjevanja človekovih pravic v svojih mednarodnih razvojnih ter naložbenih politikah in praksah;

46. poziva Komisijo in Svet, da nadaljujeta delo v zvezi s skladnostjo politike za razvoj, ki je povezana z drugimi politikami EU, kot so trgovina, kmetijstvo, ribištvo, migracija (beg možganov), trgovina z orožjem itd;

47. poudarja pomen parlamentarnega pregleda geografskih strateških dokumentov; zato pozdravlja sklep Sveta, da osnutke strateških dokumentov držav AKP posreduje v vednost skupni parlamentarni skupščini AKP-EU, vendar opozarja, da je to le prvi korak in da bi morali imeti parlamenti možnost popolnega pregleda teh programskih dokumentov;

48. ugotavlja, da bi moralo okrepljeno partnerstvo med EU in Afriko zajemati podpiranje razvoja vloge Afrike na svetovnem prizorišču in sklepanje evro-afriških zavezništev na področjih, kot so podnebne spremembe in dezertifikacija, trgovina ter upravljanje načrta mednarodnega razvoja, vključno z mednarodnimi finančnimi ustanovami;

49. ugotavlja, da morajo biti vsi vidiki partnerstva med EU in Afriko medsebojno povezani in da je treba cilje energetskega partnerstva razviti v skladu s cilji partnerstva za demokratično upravljanje ter partnerstev za mir in varnost;

50. poziva Komisijo, naj svoj program pomoči Afriški uniji uporabi za izboljšanje vključevanja afriških parlamentov, lokalnih organov in nevladnih akterjev v politični dialog znotraj Afriške unije ter naj del sredstev iz sklada 55 milijonov EUR nameni posebej za krepitev vloge vseafriškega parlamenta;

51. se strinja z vseafriškim parlamentom, da je nujno treba okrepiti vlogo in zmogljivost, vključno s finančno avtonomijo, afriškega sodišča in afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev ter povečati število držav članic Afriške unije, ki so ratificirale protokol o ustanovitvi sodišča, ter se osredotočiti na zagotavljanje neposrednega dostopa do njega za posameznike in nevladne organizacije, ter poziva Komisijo, da pripravi predloge, s katerimi bi lahko zagotovili izpolnitev te osnovne potrebe;

52. poudarja močno potrebo po tem, da se človekove pravice upoštevajo v vseh organih Afriške unije, zato da se v celoti izkoristijo vse možnosti za obravnavanje kršitev človekovih pravic;

53. zahteva vključitev glavnih ukrepov v skupno strategijo na področju spodbujanja utrjevanja miru in mednarodne pravičnosti ter boja proti mednarodnemu kriminalu v skladu z mednarodnim pravom, pri čemer si bodo države članice EU z afriškimi državami izmenjavale izkušnje v zvezi s sprejemanjem pravnih prilagoditev, potrebnih za pristop k Rimskemu statutu Mednarodnega kazenskega sodišča, s čimer bodo zagotovile tehnično podporo in vzpostavile tesno sodelovanje, namenjeno zakonodajnim in ustavnim spremembam, potrebnim za pristop k Rimskemu statutu in njegovo izvajanje;

54. poudarja, da morajo partnerstva za krepitev upravljanja na lokalni in nacionalni ravni vključevati izgradnjo zmogljivosti za vključevanje vprašanj v zvezi s podnebnimi spremembami v postopke nacionalnega odločanja, krepitev sodelovanja pri mednarodnih pogajanjih o podnebju in v večstranskih institucijah ter izboljšanje strategij za obvladovanje tveganja in preprečevanje nesreč;

Gospodarska rast, trgovina in regionalno povezovanje

55. poudarja, da je razvojna pomoč nujen, a ne zadosten pogoj za boj proti revščini, ter da lahko le pravičen in trajnosten dolgoročen socialni in okoljski razvoj ter gospodarska rast na podlagi dostojnega in produktivnega dela ob upoštevanju svobode, enakosti, varnosti in človekovega dostojanstva posamezni državi omogočita napredek pri razvoju in postopno izkoreninjenje revščine, pogoj za to pa je, da rast spremljata ustrezna socialna in okoljska notranja in mednarodna politika ter da mednarodna trgovinska politika spodbuja to okolje;

56. meni, da mora skupna strategija EU-Afrika temeljiti na politiki trajnostnega razvoja, ki upošteva dejanske potrebe afriškega prebivalstva in je usmerjena v zagotovitev dostojnega prihodka za male kmete, povečanje lokalne proizvodnje, zagotavljanje varnosti hrane in preživetja podeželja ter gradnjo domačih in regionalnih trgov za boj proti revščini v Afriki;

57. meni, da mora skupna strategija upoštevati uničujoč vpliv podnebnih sprememb na afriške države ter zato poziva Afriško unijo in EU, da podnebne spremembe določita za njeno prednostno nalogo;

58. priznava, da bi lahko tuje javne in zasebne naložbe spodbudile razvoj; vendar poudarja, da mora gospodarska rast za to, da lahko zmanjšuje revščino, zagotoviti boljše dolgoročne in spodobne možnosti za delo v lokalnih skupnostih;

59. obžaluje, da čeprav zmanjševanje revščine in uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 upravičeno ostajata najpomembnejša prednostna naloga, osnutek trojice ne vsebuje konkretnih predlogov za povečevanje rasti s spodbujanjem malih in srednjih podjetij ter tujih neposrednih naložb, krepitvijo lastninskih pravic in zmanjševanjem upravnega bremena;

60. poziva EU, naj poskrbi, da bodo posojilodajalci, kot sta Evropska investicijska banka in Center za razvoj podjetništva, malim in srednjim podjetjem v Afriki olajšali pridobivanje posojil, ter upošteva načela iz pregleda ekstraktivne industrije, ki ga je leta 2004 pripravila Svetovna banka v zvezi z odgovornim upravljanjem izkoriščanja naravnih virov; ocenjuje, da je treba večjo pozornost nameniti neformalnemu sektorju ter da je treba prakso mikrofinanciranja razširiti in spodbujati, da bo postala tudi sredstvo za krepitev položaja in družbene integracije žensk;

61. poudarja, da je liberalizacija trgovine ena od najučinkovitejših spodbud za gospodarsko rast kot tudi za politični in socialni napredek; meni, da je nujno potrebna za zmanjševanje revščine in je pomemben katalizator trajnostnega razvoja po vsem svetu;

62. poudarja, da je treba sporazume o gospodarskem partnerstvu oblikovati in jih sklepati kot razvojne in trgovinske sporazume, kar pomeni, da morajo temeljiti na načelih asimetrije v korist regij držav AKP, podpori regionalnemu povezovanju držav AKP, vzpostavljanju dobrega in zanesljivega okvira za spodbujanje trgovine in vlaganj v regije držav AKP ter vzpostavljanju in utrjevanju regionalnih trgov pred kakršnim koli odprtjem trga v EU;

63. se zaveda, da lahko sporazumi o gospodarskem partnerstvu postanejo pomembno orodje za afriško trgovinsko in regionalno povezovanje, če je njihova vsebina v celoti usklajena s cilji razvojne politike, vendar le pod pogojem, da so „naklonjeni razvoju“, torej omogočajo izjeme in dolga prehodna obdobja, kjer je to potrebno, da bi se domači proizvajalci in industrijski sektorji lahko prilagodili novim tržnim razmeram;

64. meni, da mora skupna strategija spodbujati dialog za ugotavljanje skladnosti med sporazumi o gospodarskem partnerstvu in trgovinskim sporazumom s severno Afriko, da lahko ti postanejo temelji celinskega povezovanja v Afriki;

65. poziva k novemu diferenciranemu pristopu na podlagi diverzifikacije, s katerim bi podprli obstoječe najboljše prakse za zagotavljanje dostojnih delovnih pogojev v državah v razvoju, kot na primer tiste, za katere se je zavzemalo mednarodno gibanje za pravično trgovino, in obstoječe regionalne gospodarske skupnosti v Afriki ter omogočili, da se vseafriška integracija odvija po lastnem ritmu in razporedu; poudarja, da so zelo pomembni krepitev trgovine med državami na jugu, spodbujanje regionalnega povezovanja ter večje naložbe afriških in drugih vlagateljev; opozarja, da je treba za povečanje zmogljivosti Afrike za proizvodnjo različnega blaga in zagotavljanje različnih storitev zagotoviti boljšo tehnično podporo;

66. vztraja, da morajo biti regionalne gospodarske skupnosti sestavni deli postopka afriškega povezovanja in ustanovitve vseafriškega trga in ne bi smele sodelovati le neposredno z Evropo ter da sporazum o gospodarskem partnerstvu ne sme ogroziti razporeda regionalnega povezovanja Afrike, vendar morajo biti te skupnosti tudi instrumenti povezovanja in trgovine v smeri jug–jug; zato poziva EU, naj spoštuje postopek povezovanja Afrike, kot je določen s pogodbo o ustanovitvi afriške gospodarske skupnosti iz junija 1991 (pogodba iz Abudže), v kateri je zapisano, da naj bi afriško gospodarsko skupnost dosegli postopoma s koordinacijo, usklajevanjem ter postopnim povezovanjem dejavnosti sedanjih in prihodnjih regionalnih gospodarskih skupnosti v Afriki;

67. ugotavlja, da je revščina v Afriki značilna predvsem za podeželska območja, saj sta preživetje in prehrana več kot 70 % najrevnejšega prebivalstva v Afriki odvisna od kmetijstva, vendar se razvojna pomoč kmetijstvu kljub temu zmanjšuje; zato pozdravlja vse dodatne pobude za večanje krepitve zmogljivosti kmetijskega sektorja v Afriki, na primer s podporo semenskih bank in raziskav raznovrstnosti posevkov; ter poziva, da morajo biti lokalni izdelki z dodano vrednostjo, namenjeni za izvoz, skladni s pobudo „Vse razen orožja“;

68. opozarja na pomen odgovornega upravljanja in preglednosti pri izkoriščanju naravnih virov za razvoj; opominja, da lahko sektor naravnih virov postane gonilo trajnostnega razvoja le, če se njegovi negativni socialni in okoljski vplivi zmanjšajo, njegove koristi in stroški pa pravično razdelijo med prebivalstvo; poziva vse partnerje v EU in Afriki ter druge partnerje, kot je Kitajska, da še povečajo svoja prizadevanja za uresničitev teh ciljev; poziva afriške države, da zagotovijo, da se prihodki uporabljajo tudi za diverzifikacijo njihovih gospodarstev in razvoj gospodarskih dejavnosti na višji stopnji v proizvodni verigi, ki ni omejena le na izkoriščanje naravnih virov;

69. pozdravlja pobudo Komisije za sklenitev partnerstva med EU in Afriko na področju energije, pri čemer priznava, da lahko ustrezna uporaba prihodka iz trajnostnih virov energije spodbudi gospodarsko rast in razvoj; poudarja, da se mora partnerstvo osredotočiti zlasti na zagotavljanje cenovno dostopne energije za zmanjšanje revščine, ki temelji na učinkovitosti in virih obnovljive energije, in ne toliko na zagotavljanju evropske oskrbe z energijo;

70. poudarja, da je za uresničitev dolgoročne gospodarske rasti in razvoja potrebna celovita strategija za zaustavitev sedanjega izkoriščanja naravnih virov v Afriki; zlasti poudarja, da je nujno treba zaustaviti sedanje krčenje gozdov in odpraviti pobude, ki spodbujajo uničevanje gozdov; v zvezi s tem poziva EU, da v sistem EU za trgovanje z emisijami uvede ogljikove kredite za tropske gozdove in rabo zemljišč ter spodbuja obnavljanje degradiranih ekosistemov;

Vlaganje v ljudi

71. ugotavlja, da je prednostna naloga Afrike v vsakem partnerstvu družbeno-gospodarski razvoj njenega prebivalstva;

72. opozarja, da se razvojni cilji ne bodo uresničili brez uveljavljanja enakosti med spoloma in pravic žensk; ugotavlja, da je EU v ključnih dokumentih o politiki poudarila svojo zavezanost enakosti med spoloma in da se je tudi Afriška unija na tem področju daljnosežno zavezala, kar mora biti podlaga partnerstva; zato poudarja, da mora skupna strategija prispevati k vključevanju načela enakosti med spoloma ter k izvajanju posebnih in dejanskih ukrepov za krepitev položaja žensk;

73. poudarja pomen zaščite deklic ter večanja ozaveščenosti o prezgodnji poroki, posilstvu, spolnemu nadlegovanju v šolah in ranljivosti deklic zaradi širjenja virusa HIV/aidsa;

74. poudarja, da je treba trenutne mednarodne zaveze izobraževanju in zdravju za vse izrecno omeniti v skupni strategiji; opozarja, da morata biti zdravje in izobraževanje v središču vsake razvojne strategije v korist revnim;

75. meni, da so slabi zdravstveni sistemi, vključno s krizo na področju človeških virov, glavna ovira za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja na področju zdravja in poudarja, da mora biti krepitev zdravstvenih sistemov ključni element skupne strategije, vključno s priznanjem pomembne vloge, ki jo imajo nedržavni izvajalci zdravstvenih storitev, kot so organizacije s sedežem v zadevni skupnosti, pri podpiranju zagotavljanja zdravstvenih storitev, zlasti na težko dostopnih območjih ter med najbolj marginaliziranim in ranljivim prebivalstvom;

76. ugotavlja, da 63 % vseh ljudi na svetu, ki so okuženi z virusom HIV, živi v Afriki in da se v veliko afriških državah povprečna življenjska doba dramatično krajša zaradi pandemije aidsa; zato poudarja, da je treba splošen dostop do storitev v Afriki v zvezi z virusom HIV/aidsom, tuberkulozo in malarijo, zlasti splošen dostop do preprečevanja, zdravljenja, nege in podpore, vključiti v skupno strategijo, saj te bolezni močno vplivajo na gospodarski in družbeni razvoj v Afriki;

77. poudarja, da so ženske in dekleta še zlasti izpostavljene spolno prenosljivim okužbam, vključno z virusom HIV/aidsom, ter zapletom med nosečnostjo, ki imajo za posledico visoko stopnjo umrljivosti mater in novorojenčkov; zato poziva k vključitvi spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic v skupno strategijo v skladu z zgoraj omenjenim akcijskim načrtom iz Maputa za uveljavitev okvira kontinentalne politike za spolno in reproduktivno zdravje ter pravice na tem področju za obdobje 2007–2010;

78. ugotavlja, da je ponarejanje zdravil v Afriki (predvsem za resne bolezni, kot so malarija, tuberkuloza in HIV/aids) vedno večja težava, ki ogroža življenja milijonov ljudi; spodbuja Evropsko unijo in zadevne države k boju (predvsem zakonskim in kazenskim ukrepom) proti temu pojavu;

79. opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam prebivalstva, kot so notranje razseljene osebe in begunci; zato poudarja, da je treba zdravstvene storitve, vključno z reproduktivno zdravstveno oskrbo, zagotavljati tudi med humanitarnimi krizami;

80. poudarja pomen krepitve podpore NEPAD (Novo partnerstvo za razvoj Afrike) kot glavne afriške pobude za trajnostni razvoj;

81. vztraja, da morata biti kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano ključnega pomena v skupni strategiji in poudarja, da ju politike EU, vključno s subvencijsko politiko, ne smejo ovirati; zato poziva k strategiji za podporo večje konkurenčnosti in produktivnosti afriškega kmetijstva, tudi v povezavi s krogom pogajanj za razvoj v Dohi; nadalje poziva EU, da ponudi finančno podporo „celovitemu programu za razvoj kmetijstva v Afriki“, ki sta ga sprejela Afriška unija in Novo partnerstvo za razvoj Afrike;

82. poudarja, da je treba – tudi zaradi zaskrbljujočega pojava dezertifikacije, ki je vedno hujša – podpirati trajnostne kmetijske metode; v zvezi s tem opozarja, da mora biti rast široko zastavljena, usmerjena v male kmetije in mora razvijati večje možnosti za delo, da bo prispevala k zmanjševanju revščine;

83. vztraja, da je treba vprašanje dezertifikacije in dostopa do vode za vse postaviti v središče skupne strategije; je zaskrbljen zlasti zaradi številnih negativnih vplivov dezertifikacije med drugim na varnost preskrbe s hrano, migracije, begunce in notranje razseljene osebe;

84. opozarja, da je Afrika celina, ki bo predvidoma najhuje občutila vplive podnebnih sprememb, zato poziva EU, Afriško unijo in njune države članice ter tudi investitorje in poslovne akterje, naj priznajo svoj del odgovornosti za podnebne spremembe, ter jim naroča, naj oblikujejo okolju prijazno razvojno strategijo, da se razmere spremenijo, vključno s finančnim okvirom za okoljsko prilagoditev; nadalje poziva EU, da ponudi finančno podporo akcijskemu načrtu Afriške unije, ki je bil sprejet januarja 2007;

85. pozdravlja pobudo Komisije za sklenitev partnerstva med EU in Afriko na področju podnebnih sprememb ter za ustanovitev svetovne zveze za podnebne spremembe; v zvezi s tem poudarja, da mora EU zagotoviti zadostna sredstva za prilagoditvene ukrepe v afriških državah; poudarja tudi, da se prilagajanje ne sme obravnavati le kot humanitarno vprašanje; poudarja, da je treba zmanjševanje tveganja in ukrepe zaščite pred podnebnimi spremembami vključiti v splošno razvojno agendo, vključno s strateškimi dokumenti za zmanjševanje revščine in strateškimi dokumenti države;

86. poziva, naj bodo v skupni strategiji obravnavani temeljni vzroki migracij in naj se posebna pozornost nameni pravicam in integraciji migrantov ter begu možganov, zlasti v zdravstvenem sektorju, tako da se predlagajo praktične rešitve za uspešno krožno migracijo; poudarja, da omejevanje migracij v Evropsko unijo ne sme veljati za pogoj za pridobitev pomoči ali za del razvojne strategije;

87. meni, da je kultura ključna pri medkulturnem dialogu in medverskem razumevanju, občutku nacionalne in regionalne identitete, da je trdna družbena podlaga in varen temelj za solidarnost v ljudeh in med njimi ter da mora zato program za trajnostni razvoj vključevati kulturo;

88. ker so za številne afriške države dolgovi še vedno težko breme, ki ima negativen vpliv na prizadevanja za razvoj, meni, da bi morali odpis dolgov obravnavati za vsak primer posebej in da bi moral biti pogojen z okrepljenim upravljanjem in gospodarskimi politikami, upravljanjem dolgov in zlasti z zagotavljanjem, da drugi posojilodajalci ne obnovijo sistematično dolgov;

89. priznava uporabnost in pomen proračunske podpore, ki omogoča zlasti izboljšanje osnovnih socialnih storitev, hkrati pa prispeva h krepitvi strukture afriških držav; vseeno poziva k previdnosti pri izplačevanju pomoči v obliki proračunske podpore; vztraja pri tem, da se proračunsko podporo obravnava za vsako državo posebej, odvisno od njenih razmer, ter da taka vrsta pomoči ni primerna za nestabilne države v konfliktih; poziva k oblikovanju kazalnikov za človeški in socialni razvoj, pripravo proračuna z upoštevanjem enakosti med spoloma ter izobraževanje in zdravstvo; v zvezi s tem spodbuja Komisijo, naj nadalje izoblikuje predlagano "pogodbo o razvojnih ciljih tisočletja" s predvidenimi prejemniki proračunske podpore; vztraja pri tem, da mora proračunsko podporo spremljati krepitev vloge parlamentov, državnih računskih sodišč, lokalnih organov in civilne družbe pri pregledovanju procesa, da bi preprečili nezadostno financiranje osnovnih socialnih storitev; predlaga, da s proračunsko podporo ne bi nadomestili podpore nekaterim ključnim razvojnim sektorjem, kot sta izobraževanje in zdravstvo, ali sektorjem, ki bi jih lahko vlade prejemnice zapostavljale;

90. poudarja, da je trajnostni razvoj mogoč le, če pomeni razvoj za vse, vključno z ženskami in manjšinami ali ranljivimi skupinami;

91. poudarja pomen podpore EU strategijam, katerih namen je krepitev položaja žensk, vključno s podporo mikrokreditov ter programi v zvezi s spolnim in reproduktivnim zdravjem, ki so bistveni v boju proti virusu HIV/aidsu;

Izvedba in nadzor

92. od Komisije in generalnega sekretariata Sveta zahteva, da vsa nadaljnja poročila o napredku v zvezi z izvajanjem strategije EU za Afriko pošljeta tudi Evropskemu parlamentu; zahteva tudi informacije o izplačevanju in izvajanju dodatnih sredstev v višini 2,7 milijarde EUR v okviru 10. evropskega razvojnega sklada, dodeljenih „pobudam o upravljanju“, ki jih je Komisija pripravila za vsako državo AKP;

93. poziva Komisijo, da prikaže, kako se je 9. evropski razvojni sklad uporabil in prerazporedil, da se je omogočilo izvajanje strategije EU za Afriko; poziva k neodvisni oceni izvajanja te strategije; poziva Komisijo, da predlaga skupni mehanizem za izvajanje in ocenjevanje nove skupne strategije na tehnični in politični podlagi, vključno z vsemi finančnimi instrumenti Skupnosti za razvoj na vseh ravneh;

94. pozdravlja namen EU in Afriške unije, da pripravita akcijski načrt za prvo obdobje skupne strategije; poudarja, da mora vsebovati konkretne predloge za financiranje in merljive kazalnike na vseh ravneh izvajanja (lokalni, nacionalni, regionalni in celinski) in v vseh ustreznih instrumentih finančnega sodelovanja, s katerimi bo nadzor lažji in preglednejši; poudarja, da mora biti parlamentarni nadzor, nadzor lokalnih organov in nadzor civilne družbe del uradnega nadzornega procesa;

95. poziva Komisijo, naj zagotovi, da vsak okvir spremljanja vključuje nadzor obstoječih obveznosti Afriške unije in EU, kot so razvojni cilji tisočletja, zgoraj omenjeni sporazum iz Cotonouja, deklaracija iz Abudže in splošna deklaracija o človekovih pravicah;

96. poziva, da se v strategiji izrecno navede komunikacijska strategija za večanje javne ozaveščenosti o delovanju vlad in zagotovitev povratne zanke, da se zagotovi povezanost vlad s potrebami njihovih volivcev glede teh politik;

97. spodbuja strategijo za oblikovanje političnega prostora za resničen in učinkovit medčloveški dialog z ustreznim financiranjem in jamstvi za politično neodvisnost ter za vzpostavitev mehanizmov, prek katerih lahko civilna družba in nedržavni akterji prispevajo k vladnim postopkom odločanja, vladni organi pa odgovarjajo javnosti;

98. poziva Komisijo, naj opredeli, kako bo s financirala novo strategijo in program ukrepov; ugotavlja, da so 10. evropski razvojni sklad, geografski program za Južno Afriko, tematski programi instrumenta razvojnega sodelovanja ter evropski sosedski in partnerski instrument glavni razpoložljivi skladi za izvajanje skupne strategije; poziva Komisijo, da zagotovi skladnost pri izvajanju teh instrumentov sodelovanja in skupne strategije; poziva Komisijo, da Evropski parlament in vseafriški parlament obvešča na vseh ravneh postopka (načrtovanje programa, opredelitev, presoja, financiranje izvajanja in ocenjevanja);

99. poziva, naj prvi akcijski načrt vključuje posebna finančna sredstva za vseafriške institucije, dejavnosti, ki se bodo izvajale na vseafriški ravni, in novo partnerstvo (lizbonske pobude); zahteva tudi, da so nacionalni, regionalni in celinski parlamenti izrecno omenjeni kot možni prejemniki pomoči;

100.    pozdravlja dejstvo, da je Svet vzpostavil začasno delovno skupino, ki jo sestavljajo strokovnjaki iz interesnih držav članic, za uskladitev stališč držav članic glede vprašanj, obravnavanih v skupni strategiji, ter od Komisije in Sveta zahteva, da Evropskemu parlamentu redno poročata o dejavnostih te delovne skupine;

101.    potrjuje, da morata biti oba celinska parlamenta kot pomembni instituciji vodenja države bistvena akterja v spremljanju skupne strategije ter da morajo pri tem sodelovati tudi lokalni organi in nedržavni akterji, kot so ekonomski, socialni in kulturni svet Afriške unije ter ekonomski, socialni in kulturni svet EU;

102.    zato je odločen, da skupaj z vseafriškim parlamentom natančno spremlja izvajanje skupne strategije in akcijskih programov; zato poziva k ustanovitvi skupne parlamentarne delegacije Evropskega parlamenta in vseafriškega parlamenta kot foruma za demokratično razpravo o vprašanjih odnosov med našimi ljudstvi;

103.    je odločen, da bo skupaj z vseafriškimi organizacijami zagotavljal skladnost med politiko razvojnega sodelovanja in drugimi področji politike EU, ki vplivajo na afriške države v razvoju;

104.    ocenjuje, da je treba parlamentarni pregled in odobritev paketov razvojne pomoči obravnavati kot predpogoj za izplačilo sredstev;

105.    je sklenil, da z vseafriškim parlamentom organizira skupno parlamentarno prireditev pred drugim vrhom EU-Afrika, načrtovanim decembra 2007 v Lizboni;

0

0 0

106.    naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Komisiji in izvršnemu svetu Afriške unije, vseafriškemu parlamentu, Svetu ministrov AKP in Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

• [1]    Dokument Sveta 9678/07.
• [2]    Objavljeno v sklepih posvetovanja afriške civilne družbe “Posvetovanje organizacij afriške civilne družbe o skupni strategiji AU-EU za razvoj Afrike – Stališča in zaključki srečanja v organizaciji komisije Afriške unije v Akri, Gana, od 26. do 28. marca 2007.”
• [3]     UL L 317, 15.12.2000, str. 3.
• [4]     UL L 209, 11.8.2005, str. 27.
• [5]    UL C 280 E, 18.11.2006, str. 475.
• [6]    Dokument Sveta 14172/05, str. 24.
• [7]    Dokument Sveta 15389/05.
• [8]     Dokument Sveta 15961/05.
• [9]  “Posvetovanje organizacij afriških civilnih družb o skupni strategiji AU-EU za razvoj Afrike – Stališča in zaključki srečanja v organizaciji Komisije Afriške unije v Akri, Gana, od 26. do 28. marca 2007.”
• [10]    UL C 46, 24.2.2006, str. 1.
• [11]    UL C 33 E, 9.2.2006, str. 311.
• [12]    Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0274.
• [13]    http://www.iciss.ca/pdf/Commission-Report.pdf
• [14]   Dokument "Javno posvetovanje o skupni strategiji EU-Afrika – osnutek poročila o posvetovanju na spletu od 5. februarja do 19. aprila 2007", ki je bil predstavljen na konferenci Civilna družba in skupna strategija EU-Afrika 23. in 24. aprila 2007 v Bad Honnefu (Nemčija).
• [15]    Objavljeno v sklepih posvetovanja afriške civilne družbe “Posvetovanje organizacij afriške civilne družbe o skupni strategiji AU-EU za razvoj Afrike – Stališča in zaključki srečanja v organizaciji Komisije Afriške unije v Akri, Gana, od 26. do 28. marca 2007.”

OBRAZLOŽITEV

1. Uvod/ozadje: Zakaj nova strategija za Afriko?

Čeprav je bil namen strategije EU za Afriko iz leta 2005 izboljšati in poglobiti odnose med EU in Afriko v okviru vseafriškega pristopa in je Evropski parlament njeno sprejetje pozdravil, je bil ta dokument enostransko evropski. S strategijo ni bilo upoštevano temeljno načelo, poudarjeno že v izjavi, sprejeti na prvem vrhu EU-Afrika v Kairu aprila leta 2000, in sicer, da bi morala biti oblikovana "v duhu enakosti, spoštovanja, zavezništva in sodelovanja".

Poleg tega strategija iz leta 2005 ni predvidevala parlamentarnega posvetovanja, niti na evropski ravni. Čeprav je Evropski parlament o strategiji sprejel poročilo Marie Martens, njena stališča v procesu niso bila upoštevana.

Na ministrskem srečanju EU-Afrika v Bamaku decembra leta 2005 je komisija Afriške unije pozdravila strategijo EU za Afriko "kot izhodišče za skupno strategijo EU-Afrika" in predlagala pripravo akcijskega načrta za njeno izvedbo. Pričel se je dialog med EU in Afriško unijo, danes pa nastaja nova, skupna strategija EU-Afrika.

Nova skupna strategija bo dobrodošla iz številnih razlogov. Odnosi med EU in Afriko so od kairske izjave iz leta 2000 zelo napredovali. Rojstvo Afriške unije in njenih institucij je bilo prelomnica za širjenje vseafriške vizije, načel in razvoja, zato je skrajni čas, da Afriška unija in EU skupaj opredelita in izpopolnita svoje partnerstvo. Treba je priznati in spodbujati postopno krepitev institucij Afriške unije. Tudi Evropska unija je doživela spremembe, povečala se je skoraj za dvakrat, sooča pa se z novimi izzivi.

Poleg tega se spreminja tudi svet, soočeni smo z novimi globalnimi težavami in izzivi, povezanimi z varnostjo, spremembo podnebja, trgovino, migracijami itd., kar vpliva na odnose med EU in Afriko.

Po drugi strani se nekatere stvari niso spremenile. Podsaharska Afrika ostaja najrevnejše področje sveta in številne afriške države zaostajajo pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja. Obstaja jasna potreba po novem sklopu politik, celostnejšem pristopu kot v preteklosti, ki se ne bi osredotočil samo na tradicionalno razvojno pomoč, ampak tudi na druga politična področja, ki imajo ali bi lahko imela vpliv na razvoj Afrike.

Na drugem vrhu EU-Afrika decembra leta 2007 v Lizboni se načrtuje sprejetje skupne strategije, skupaj z akcijskim načrtom. Prvi korak k njenemu sprejetju je bil storjen na srečanju ministrske trojice AU-EU 15. maja letos, kjer je bil sprejet osnutek skupne strategije EU-Afrika. To je samo po sebi dobrodošel, na partnerstvu temelječ pristop.

Vendar pa je treba v procesu, ki vodi k sprejetju strategije, upoštevati parlamentarno razsežnost, tako kot pri spremljanju in dolgoročni izvedbi in nadzoru te strategije in partnerstva. Ta vidik v zastavljenem osnutku manjka.

2. Načela, cilji in vizije, ki naj bodo temelj strategije

Nova strategija mora temeljiti na skupnih vrednotah, interesih, ciljih in vizijah. Številne skupne temeljne vrednote so bile poudarjene že v kairski izjavi leta 2000: "krepitev predstavniške in parcipativne demokracije, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravna država, dobro upravljanje, pluralizem, mednarodni mir in varnost, politična stabilnost in zaupanje med narodi".

Poleg tega mora skupna strategija temeljiti na načelih partnerstva, odgovornosti in enakosti. Stremeti bi morali k "enakopravnemu partnerstvu", kar pomeni, da se odločitve sprejemajo preko stalnega dialoga, temelječega na prej naštetih vrednotah. Resnično partnerstvo pomeni tudi razširitev sodelovanja s tradicionalnih oblik razvojne pomoči na področja sodelovanja, ki bodo spodbujala rast in varnost ter s tem razvoj, ter obravnavanje globalnega vprašanja skupnega interesa.

Kar zadeva prevzemanje odgovornost, mora Evropska unija izpolniti svoje zaveze, podane v Parizu leta 2005, da bo podprla lastne pobude in prednostne naloge Afriške unije, vključno z Novim partnerstvom za razvoj Afrike ter Afriško strukturo za mir in varnost; ter tudi organizacije za regionalni razvoj in integracijo.

Prej omenjeni osnutek navaja štiri glavne cilje prihodnjega partnerstva:

(i) politično partnerstvo EU-Afrika, ki bo obravnavalo "skupne izzive, kot so mir in varnost, preseljevanje in čisto okolje";

(ii) nadaljnje spodbujanje miru, varnosti, trajnostnega razvoja, človekovih pravic ter regionalnega in kontinentalnega vključevanja v Afriki ter zagotoviti, da se do leta 2015 v vseh afriških državah dosežejo razvojni cilji tisočletja;

(iii) reševanje svetovnih izzivov kot so "človekove pravice, trgovina, HIV/AIDS, malarija, tuberkuloza, sprememba podnebja, energetska varnost in trajnost, tematika informacijskih in komunikacijskih tehnologij, terorizem in orožja za množično uničenje";

(iv) partnerstvo, osredotočeno na ljudi, ki daje pomen nevladnim akterjem in v katerem sodelujejo vse zainteresirane strani;

Številni od naštetih ciljev bodo dobrodošla podlaga prihodnjega partnerstva. Kljub temu nekateri elementi manjkajo, drugi so odveč. Zakaj je na primer omenjeno orožje za množično uničevanje, ne pa tudi orožje malega kalibra in lahko strelno orožje? In čeprav mora zmanjševanje revščine nedvomno ostati osrednji cilj partnerstva, zaradi česar morajo imeti pomembno vlogo razvojni cilji tisočletja, mar ne bi moral biti osrednji cilj tudi ustvarjanje rasti za trajnosten razvoj v afriških državah preko pomoči malim in srednjim podjetjem, trgovinske pomoči itd.?

Četudi je sklepanje "na ljudi osredotočenega partnerstva" dobrodošlo, zakaj ni povezave z vlogo parlamentov kot primarnih predstavnikov ljudi?

3. Vsebina politike: Pripombe na osnutek trojice

Pozitiven in dobrodošel vidik prednostnih področij, naštetih v osnutku, je to, da dodajajo nekatere vidike, ki jih v prej naštetih ciljih ni bilo, med njimi problematiko orožja malega kalibra in lahkega strelnega orožja, dobro upravljanje in krepitev institucij, gospodarska vprašanja, tradicionalna razvojna vprašanja kot sta človeški in družbeni razvoj, kmetijstvo in varnost hrane, pa tudi bolj splošne vidike, na primer učinkovitost pomoči, odpis dolgov, povečanje uradne razvojne pomoči in spodbujanje skladnosti politike za razvoj tako na strani Evropske unije kot Afrike.

3a. Mir in varnost

Brez stabilnega miru in dolgoročne varnosti trajnostni razvoj ni možen. Potreben je celostni pristop z oblikovanjem strategij, ki zaobjemajo celoten razpon vprašanj, od preprečevanja konfliktov to ohranjanja miru, reševanja konfliktov in obnove.

V okviru je poudarjena potreba po spodbujanju človeške varnosti, kar je vredno pohvale, vendar ni omenjeno, da je treba v konfliktnih razmerah posebno pozornost nameniti ženskam, otrokom in drugim ranljivih skupinam.

Manjka tudi omemba absolutne nujnosti boja proti kršitvam človekovih pravic in torej prizadevanje za popolno zavračanje njihovega nekaznovanja.

3ter.    Upravljanje, človekove pravice in pravna država

Poročevalka v celoti podpira osredotočanje osnutka na nujnost krepitve institucij, pomoč programom reform upravljanja, ki jih izvajajo afriške države, kot sta afriški mehanizem medsebojnega pregleda in afriška listina demokracije, upravljanja in volitev, ter obravnavanje nezakonite trgovine z naravnimi viri, saj so vse to ključni sestavni del preglednosti, odgovornosti in konec koncev boja proti revščini.

Vzajemna preglednost in odgovornost bi morala biti temeljni načeli tesnejšega partnerstva med EU in Afriko. Slabo upravljanje, goljufije in korupcija ne morejo in ne smejo nikdar biti sprejemljive in jih je treba vztrajno preganjati. S tega vidika je treba afriški mehanizem medsebojnega pregleda okrepiti in razširiti na vso celino.

3c. Gospodarska rast in trgovina

Samo s trajnostno gospodarsko rastjo lahko država dolgoročno napreduje in postopoma odpravi revščino.

V osnutku strategije je to ustrezno upoštevano, vendar je treba zamisel prenesti v konkretne predloge in ukrepe za spodbujanje rasti, na primer preko spodbujanja malih in srednje velikih podjetij ter neposrednih tujih vlaganj, preko mikrokreditov, krepitve lastninskih pravic in zmanjševanja upravnega bremena za majhne podjetnike.

Trgovina je lahko močan motor gospodarske rasti afriških držav, a le če so trgovinski pogoji pravični in enakopravni. Zato je treba razmisliti o popolnoma novih trgovinskih ukrepih, ki naj bodo bistven del strategije in akcijskega načrta. Nadalje pa je treba odstraniti tudi ovire za afriške proizvode.

Sporazum o gospodarskem partnerstvu še naprej zbuja zaskrbljenost, a hkrati tudi ponuja priložnost. Idealno bi bilo, da postane pomembno orodje za afriško trgovino, ne le z Evropo, ampak tudi drugimi deli sveta in znotraj afriške regije. To pa se lahko zgodi le, če so ti sporazumi "naklonjeni razvoju" in omogočajo, kjer je to potrebno, izjeme ter dolga prehodna obdobja, da bi se domači proizvajalci in industrijski sektorji lahko prilagodili novim tržnim razmeram. Poleg tega je treba najti rešitev, ki je sprejemljiva za vse strani, da bi odpravili neskladje med sporazumi o gospodarskem partnerstvu in obstoječimi programi regionalne integracije.

3d. Izobraževanje in zdravje

V partnerskem odnosu EU-Afrika in tudi znotraj afriških držav si bo treba še naprej prizadevati na področjih osnovnega zdravstva in izobraževanja. Zdravje in izobraževanje, ki sta sestavna dela štirih izmed osmih razvojnih ciljev tisočletja, bi morala prejeti pomemben del sredstev EU, najmanj 20 % vseh sredstev, namenjenih za Afriko. Posebno pozornost je treba nameniti enakosti med spoloma ter krepitvi vloge žensk in deklic v družbi.

3e. Migracije

Izzivi, ki jih predstavljajo migracije, vzbujajo zaskrbljenost tako afriških kot evropskih držav. Poročevalka pozdravlja namen, izražen v osnutku, da se preko partnerstva izboljša upravljanje migracij v "duhu deljene odgovornosti in sodelovanja" ter začne reševati problematiko izkoriščanja ranljivih skupin ljudi preko izvajanja akcijskega načrta EU-Afrika za boj proti trgovini z ljudmi.

Pomembno pa je, da strategija in akcijski načrt migracije obravnavata osnovne vzroke za migracijo. Obravnavati je treba tudi beg možganov.

3f.  Trajnostni razvoj, okolje in sprememba podnebja

Poročevalka pozdravlja v osnutku izražen namen, da se skupno "odzove in prilagodi spremembi podnebja ter drugim svetovnim okoljskim izzivom, kot so dezertifikacija, krčenje gozdov, biotska raznovrstnost in problematika strupenih odpadkov", ter da se okoljsko trajnost vključi v izvajanje razvojnih politik. To je treba v končni strategiji in akcijskem načrtu udejanjiti v obliki konkretnih ukrepov.

4. Splošna vprašanja

Vedno večja prizadevanja za tesnejše partnerstvo je treba pospremiti z zadostnim financiranjem. Ker je vpletenih več različnih instrumentov financiranja, je potreben skladen pristop, kot je vseafriški finančni okvir.

Na koncu pa je treba v prihodnje državne in regionalne strateške dokumente ter nacionalne okvirne programe primerno vključiti nove elemente iz partnerstva med Evropsko unijo in Afriko.

MNENJE Odbora za zunanje zadeve (13.9.2007)

za Odbor za razvoj

o trenutnem stanju v odnosih med EU in Afriko
(2007/2002(INI))

Pripravljavec mnenja: Michel Rocard

POBUDE

Odbor za zunanje zadeve poziva Odbor za razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   poudarja skrajno resne razmere v večini afriških držav, do katerih je mednarodna skupnost preveč zadržana;

2.   obžaluje, da je na mednarodni ravni in tudi v medijih še vedno prepogosta ravnodušnost glede sporov v Afriki; zato z zadovoljstvom ugotavlja, da je Evropska unija leta 2005 določila razvoj v Afriki za prednostno nalogo in da se je Svet zavezal, da bo do leta 2015 namenil najmanj 0,7 % bruto domačega proizvoda razvojni pomoči; upa, da bo izvajanje te obveznosti nadzorovano;

3.   poziva k sprejetju odločnih ukrepov, med drugim za vzpostavitev učinkovitega sistema mednarodnih sankcij, ki bo omogočil odpravo nekaznovanja v Afriki ter kršenja človekovih pravic in mednarodnega prava pri oboroženih spopadih, obravnaval pa bo tudi napade na civilno prebivalstvo, mirovne sile in humanitarne delavce;

4.   meni, da je zmotno prepričanje, da je dostop afriških proizvodov do svetovnih trgov bistven za razvoj te celine; meni tudi, da je lahko začasna in sektorska zaščita afriških proizvodov v določenih sektorjih odločilna za gospodarsko rast na nacionalni in lokalni ravni; kljub temu meni, da si je treba prizadevati za odprtje trgov in širitev trgovine;

5.   priznava, da je večja vključenost v mednarodno trgovino pomemben sestavni del razvojne strategije za Afriko, zlasti pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, pri čemer je treba upoštevati regionalne posebnosti;

6.   poziva, naj se odpravijo vse subvencije za izvoz kmetijskih proizvodov, ki izkrivljajo konkurenčnost, da se Afriki omogočijo boljše možnosti za razvoj trgovinskega potenciala; poziva Evropo, da si še naprej prizadeva za sistematično odpravljanje carinskih ovir, ki ščitijo njene trge;

7.   poudarja, da je liberalizacija trgovine ena od najučinkovitejših spodbud za gospodarsko rast kot tudi za politični in socialni napredek ter je nujno potrebna za zmanjševanje revščine in je pomemben pobudnik trajnostnega razvoja po vsem svetu;

8.   poziva Evropsko komisijo in delegacije EU, naj bodo zelo pozorne in pravočasno opozorijo mednarodno skupnost na razmere v zvezi z etničnimi in verskimi napetostmi na celini;

9.   meni, da je treba v veljaven kodeks ravnanja EU uvesti strožje predpise v zvezi z nezakonitim trgovanjem z orožjem, da se prepreči širjenje osebnega in lahkega orožja, ki omogoča morilske napade v številnih državah na jugu;

10. vztraja, da je demokracijo in spoštovanje človekovih pravic mogoče uresničiti le s prakso, ki je bistvena za utrditev trajnostne politične kulture; poudarja, da se mora pogojevanje mednarodne pomoči osredotočiti na dobro upravljanje, varnost državljanov, svobodo izražanja, svobodo tiska, neodvisnost sodstva in sodni nadzor dejavnosti policije;

11. potrjuje, da je ustanavljanje malih podjetij bistveno za razvoj celine; meni, da je sistem mikrokreditov koristno sredstvo za podpiranje mikropodjetij in potrošnje; meni, da bi bilo treba mikrokredite uporabiti širše, da bi z njimi spodbudili oblikovanje širokih omrežij malih podjetij;

12. v zvezi s tem poudarja, da so zelo pomembni tudi krepitev trgovine med državami na jugu, spodbujanje regionalnega povezovanja ter večje naložbe afriških in drugih vlagateljev; opozarja, da je treba za povečanje zmogljivosti Afrike za proizvodnjo različnega blaga in zagotavljanje različnih storitev zagotoviti boljšo tehnično podporo;

13. poziva Komisijo, naj v politični dialog ne vključi le vlad, temveč tudi parlamente in organizacije civilne družbe;

14. poudarja, da je regionalno sodelovanje zelo pomembno za varnost, gospodarski razvoj in politično stabilnost; meni, da mora Komisija spodbujati regionalno sodelovanje in da mora imeti Afriška unija pri tem pomembno vlogo.

POSTOPEK

Naslov	Trenutno stanje v odnosih med EU in Afriko
Št. postopka	2007/2002(INI)
Pristojni odbor	DEVE
Mnenje pripravil   Datum razglasitve na zasedanju	AFET 18/1/2007
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju
Pripravljavec/-ka mnenja   Datum imenovanja	Michel Rocard 27/2/2007
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja
Obravnava v odboru	5/6/2007		11/9/2007
Datum sprejetja	12/9/2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	51 5 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Vittorio Agnoletto, Roberta Alma Anastase, Robert Atkins, Christopher Beazley, Angelika Beer, Bastiaan Belder, Monika Beňová, André Brie, Cristian Silviu Buşoi, Santos, Marco Cappato, Véronique De Keyser, Hanna Foltyn-Kubicka, Michael Gahler, Jas Gawronski, Alfred Gomolka, Klaus Hänsch, Anna Ibrisagic, Jelko Kacin, Ioannis Kasoulides, Metin Kazak, Vytautas Landsbergis, Francisco José Millán Mon, Ria Oomen-Ruijten, Justas Vincas Paleckis, Ioan Mircea Paşcu, Alojz Peterle, Tobias Pflüger, João de Deus Pinheiro, Hubert Pirker, Samuli Pohjamo, Michel Rocard, Raül Romeva i Rueda, Libor Rouček, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Jacek Saryusz-Wolski, György Schöpflin, István Szent-Iványi, Antonio Tajani, Charles Tannock, Inese Vaidere, Geoffrey Van Orden, Jan Marinus Wiersma, Josef Zieleniec
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Laima Liucija Andrikienė, Alexandra Dobolyi, Carlo Fatuzzo, Milan Horáček, Anneli Jäätteenmäki, Tunne Kelam, Jaromír Kohlíček, Erik Meijer, Nickolay Mladenov, Rihards Pīks, Aloyzas Sakalas
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Eduard Raul Hellvig, Bilyana Ilieva Raeva
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)	...

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	3.10.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	28 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Margrete Auken, Thijs Berman, Josep Borrell Fontelles, Marie-Arlette Carlotti, Thierry Cornillet, Nirj Deva, Alexandra Dobolyi, Alain Hutchinson, Romana Jordan Cizelj, Filip Kaczmarek, Glenys Kinnock, Maria Martens, Gay Mitchell, Luisa Morgantini, Miguel Portas, Horst Posdorf, Toomas Savi, Frithjof Schmidt, Jürgen Schröder, Luis Yañez-Barnuevo García, Anna Záborská, Jan Zahradil
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Milan Gaľa, Miguel Angel Martínez Martínez, Manolis Mavrommatis, Atanas Paparizov, Anne Van Lancker, Gabriele Zimmer
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju