Postopek : 2007/2145(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0479/2008

Predložena besedila :

A6-0479/2008

Razprave :

PV 17/12/2008 - 14
CRE 17/12/2008 - 14

Glasovanja :

PV 14/01/2009 - 4.5
CRE 14/01/2009 - 4.5
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2009)0019

POROČILO     
PDF 324kWORD 245k
5. december 2008
PE 409.461v04-00 A6-0479/2008

o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji 2004–2008

(2007/2145(INI))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

Poročevalec: Giusto Catania

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 MNENJE Odbora za kulturo in izobraževanje
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji 2004 – 2008

(2007/2145(INI))

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina o temeljnih pravicah) z dne 7. decembra 2000, sprejete 12. decembra 2007,

–       ob upoštevanju ciljev o Uniji kot območju svobode, varnosti in pravice ter izvajanju načel svobode, demokracije, spoštovanja temeljnih pravic in načel pravne države, zapisanih v členih 6 in 7 pogodbe o Evropski uniji (EU),

–       ob upoštevanju bistvenih novosti, o katerih so se vlade držav članic sporazumele 13. decembra 2007 in jih potrdile s podpisom lizbonske pogodbe, med katerimi je v prvi vrsti pravno zavezujoča narava Listine o temeljnih pravicah in obvezen pristop k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–       ob upoštevanju Direktive 2000/43/ES Sveta z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(1) in Direktive 2000/78/ES Sveta z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(2) ter okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin,

–       ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 168/2007 z dne 15. februarja 2007 o ustanovitvi Agencije Evropske unije za temeljne pravice(3) (v nadaljevanju Agencija za temeljne pravice),

–       ob upoštevanju poročil Agencije za temeljne pravice in Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije ter poročil nevladnih organizacij,

–       ob upoštevanju odločitev Sodišča Evropskih skupnosti in Evropskega sodišča za človekove pravice,

–       ob upoštevanju letnih poročil o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji, ki jih je pripravila mreža neodvisnih strokovnjakov Evropske unije,

–       ob upoštevanju poročil organov Sveta Evrope, zlasti poročil o stanju na področju človekovih pravic parlamentarne skupščine Sveta Evrope in komisarja Sveta Evrope za človekove pravice,

–       ob upoštevanju svojih poročil o obiskih v centrih za pridržanje priseljencev, ki nimajo urejenega statusa,

–       ob upoštevanju resolucij s področja temeljnih in človekovih pravic,

–       ob upoštevanju javnih sej in izmenjav mnenj, ki jih je odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve organiziral kot pripravo na to poročilo, zlasti srečanj 8. oktobra 2007 s sodniki ustavnih in vrhovnih sodišč, 19. maja 2008 s komisarjem Sveta Evrope za človekove pravice in 6. oktobra s predstavniki nevladnih organizacij,

–       ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–       ob upoštevanju poročila odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenja odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0479/2008),

A.     ker člen 6 pogodbe o Evropski uniji to utemeljuje kot skupnost vrednost, ki spoštuje temeljne pravice, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ki izhajajo iz skupne ustavne tradicije držav članic,

B.     ker se Evropski parlament kot neposredno izvoljen predstavnik državljanov Unije, ki jamči za njihove pravice, zaveda svoje velike odgovornosti pri uresničevanju teh načel, zlasti ker je po zdaj veljavnih pogodbah pravica do pritožbe posameznika pred sodišči Skupnosti in pri evropskem varuhu človekovih pravic zelo omejena,

C.     ker je vzpostavitev postopka nadzora nad združljivostjo zakonodajnih predlogov z Listino o temeljnih pravicah ena nujnih posledic njenega sprejetja 7. decembra 2000, kot je to priznala Komisija, ko je leta 2001 sprejela določbe s tega področja, in kot je Parlament na to opozoril ob sprejetju resolucije s 15. marca 2007 o spoštovanju Listine o temeljnih pravicah v zakonodajnih predlogih Komisije ter o metodologiji sistematičnega in strogega nadzora,

D.     ker se lizbonska pogodba, ki je v postopku ratifikacije, izrecno sklicuje na Listino o temeljnih pravicah in ji daje enako pravno vrednost, kot jo imajo ustanovne pogodbe,

E.     ker bodo v primeru, če bi listina postala del primarne zakonodaje Unije, v njej opredeljene pravice postale zavezujoče, in sicer s sekundarno zakonodajo, s katero se bodo začele izvajati,

F.     ker je Listina o temeljnih pravicah neodvisno od svojega pravnega statusa z leti postala vir navdiha za sodno prakso evropskih sodišč, kot so Sodišče prve stopnje in Sodišče Evropskih skupnosti, Evropsko sodišče za človekove pravice, ter številnih ustavnih sodišč,

G.     ker je za resnično „kulturo temeljnih pravic“ v Uniji treba razviti obsežen sistem nadzora nad njihovo uporabo, vanj pa vključiti Svet in odločitve, sprejete v okviru medvladnega sodelovanja, saj varovanje temeljnih pravic ne pomeni le formalnega spoštovanja pravil, pač pa predvsem njihovo dejavno uveljavljanje, pa tudi posredovanje v primeru kršitev ali nezadovoljivih ukrepov v državah članicah,

Uvod

1.  meni, da sta učinkovito varovanje in uveljavljanje temeljnih pravic temelj demokracije v Evropi in bistveni pogoj za utrditev evropskega območja svobode, varnosti in pravice;

2.      opozarja, da varstvo temeljnih pravic zajema ukrepe na različnih ravneh (mednarodni, evropski, državni, regionalni in lokalni), ter poudarja vlogo, ki jo lahko odigrajo lokalni in regionalni organi pri praktičnem izvajanju in uveljavljanju teh pravic;

3.      obžaluje, da se države članice še vedno izmikajo temu, da bi njihove politike in prakse s področja človekovih pravic nadzirali na ravni EU, ter poskušajo varovanje teh pravic omejiti na povsem notranji okvir, kar škoduje aktivni vlogi Evropske unije kot zagovornice človekovih pravic v svetu in jemlje verodostojnost njeni zunanji politiki glede varovanja temeljnih pravic;

4.      opozarja, da je v skladu s členom 6(2) pogodbe o EU naloga Evropskega sodišča, da zagotovi spoštovanje temeljnih pravic, kot izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi drugih instrumentov mednarodnega prava;

5.      poudarja, da člen 7 Pogodbe o EU predvideva evropski postopek, s katerim se zagotavlja, da v EU ne bi prihajalo do vztrajnih in hudih kršitev človekovih pravic, vendar ta postopek ni bil nikoli uporabljen, čeprav v državah članicah EU prihaja do kršenja teh pravic, kar dokazujejo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice; poziva institucije EU, naj oblikujejo mehanizem za spremljanje in niz objektivnih meril za izvajanje člena 7 Pogodbe o EU;

6.      poudarja, da se Evropsko sodišče pri svoji sodni praksi glede temeljnih pravic sicer lahko zgleduje po skupni ustavni tradiciji držav članic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah je skupna podlaga za minimalne pravice, vendar države članice iz tega ne morejo sklepati, da bi lahko zmanjšale raven zaščite pravic z izgovorom, da listina zagotavlja nižjo raven zaščite kot njihova ustava;

7.      izraža zadovoljstvo nad členom 53 listine, v skladu s katerim lahko Evropsko sodišče da pravno podlago temeljnim pravicam in s tem razvije svojo sodno prakso s tega področja, kar je bistvenega pomena za razvoj evropskega prava;

8.      poudarja, da je vloga sodstva v državah članicah osrednjega pomena pri uveljavljanju človekovih pravic; poziva države članice, naj uvedejo sistem stalnega usposabljanja nacionalnih sodnikov s področja sistemov varstva temeljnih pravic;

Splošna priporočila

9.      meni, da mora biti praktična uporaba temeljnih pravic cilj vseh evropskih politik; meni, da bi jih morale institucije Evropske unije s tem namenom dejavno uveljavljati in varovati ter jih pri pripravi in sprejemanju zakonodaje v celoti upoštevati;

10.    izraža zadovoljstvo nad ustanovitvijo Agencije za temeljne pravice, kar je prvi korak do tega, da se ugodi prošnji Evropskega parlamenta po vzpostavitvi celovitega normativnega in institucionalnega okvira, s katerim bo Listina o temeljnih pravicah postala učinkovita in bo zagotovljena skladnost s sistemom, ki ga vzpostavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; vseeno opozarja, da je bila v skupnem letnem poročilu o človekovih pravicah, ki ga je do leta 2005 pripravljala in objavljala mreža neodvisnih strokovnjakov s področja temeljnih pravic, ocenjena uporaba vseh pravic, ki jih priznava listina, v vseh državah članicah, zato je zaskrbljen nad dejstvom, da zaradi omejenega mandata Agencije za temeljne pravice in razpustitve mreže neodvisnih strokovnjakov cele vrste pomembnih področij politike človekovih pravic v Evropi ne bi več sistematično pregledovali;

11.    glede omejenega mandata Agencije za temeljne pravice poudarja, da vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami ni mogoče umetno deliti po področjih prvega, drugega in tretjega stebra, kakor so se države članice odločile pri opredeljevanju pristojnosti Evropske unije, saj temeljne pravice tvorijo neločljivo celoto in so sovisne; meni, da je zaradi tega nujno potrebno, da Komisija in Svet v sodelovanju z Agencijo za temeljne pravice najprej pridobita celovit pregled nad posebej zaskrbljujočimi vprašanji s področja človekovih pravic v državah članicah, ki bo presegel strogo evropski okvir, in se pri tem ne omejujeta na aktualne teme Evropske unije ali na posamezne pravne in politične instrumente, ugotovita, kateri so ponavljajoči se oziroma trenutni problemi na področju človekovih pravic v državah članicah, in upoštevata vse obstoječe mehanizme na mednarodni in evropski ravni;

12.    poziva Komisijo in Svet, naj uporabita informacije, ki jih bodo zaradi spremljanja po Evropski uniji zagotovili Agencija za temeljne pravice, Svet Evrope, nadzorni organi Združenih narodov, nacionalni inštituti za človekove pravice in nevladne organizacije, ter jih pretvorita v popravne ukrepe ali preventivni pravni okvir;

13.    si pridržuje nalogo, da bo redno spremljal delo Agencije za temeljne pravice v Evropski uniji in obravnaval vprašanja v zvezi s človekovimi pravicami, ki ne spadajo v pristojnost agencije, ter poziva Komisijo, naj v skladu s svojo vlogo varuhinje ustanovnih pogodb ravna enako;

14.    opozarja, da dejavne politike pravic ni mogoče omejiti na primere, ki so deležni največje pozornosti javnosti, in da hude kršitve pravic v zaprtih ustanovah za mladoletnike, za ostarele in obolele ter v zaporih niso pod kritičnim nadzorom javnosti; poudarja, da bi morale države članice in Evropska unija zagotoviti strokovni nadzor življenjskih razmer v tovrstnih zaprtih ustanovah, tako glede predpisov kot glede prakse;

15.    poziva Svet, naj v prihodnje v letna poročila o človekovih pravicah po svetu vključi analizo razmer po svetu, pa tudi v vseh državah članicah; ocenjuje, da bi takšna dvojna analiza jasno pokazala, da se Unija pri varovanju človekovih pravic enakovredno angažira znotraj in zunaj svojih meja, s tem pa bi se izognili nevarnosti obtožb o uporabi dvojnih meril;

16.    poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo nacionalne institucije za človekove pravice, ustanovljene po „pariških načelih“ Organizacije združenih narodov, dobile neodvisen status do izvršne oblasti in zadostna finančna sredstva, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je ena od funkcij teh organov pregledati politike človekovih pravic, da bi se preprečile kršitve in predlagale izboljšave, saj vemo, da se učinkovitost meri predvsem s preprečevanjem, ne le z reševanjem problemov; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj ustanovijo omenjene nacionalne institucije za človekove pravice;

17.    vztraja, da bi moral Svet ad hoc delovno skupino o temeljnih pravicah in državljanstvu preoblikovati v stalno delovno skupino, ki bi delovala vzporedno z delovno skupino za človekove pravice, Komisijo pa poziva, naj listnico za človekove pravice in temeljne svoboščine zaupa enemu samemu komisarju;

18.    opozarja, da je po njegovem mnenju s političnega vidika zelo pomembno, da se koncept uveljavljanja temeljnih pravic med zastavljene cilje vključi vsakič, ko se poenostavlja ali na novo organizira pravni red Skupnosti; poziva, naj se ob vsaki novi politiki, zakonodajnem predlogu in programu pripravi ocena učinka glede spoštovanja temeljnih pravic, ki bo sestavni del obrazložitve predloga, ter upa, da bodo države članice sprejele podobne mehanizme ocenjevanja učinka pri kasnejšem prenosu te zakonodaje Skupnosti v nacionalno zakonodajo;

19.    poziva predsedujoče države Svetu, naj organizirajo forum nevladnih organizacij s področja človekovih pravic, da bodo lahko civilna družba in evropske institucije poglobljeno razpravljale o vprašanjih v zvezi s človekovimi pravicami v državah članicah; poudarja, da mora biti forum odprt kar najširšemu krogu udeležencev;

Sodelovanje s Svetom Evrope in drugimi mednarodnimi institucijami in organizacijami za varovanje človekovih pravic

20.    izraža zadovoljstvo nad možnostjo pristopa Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice, čeprav to ne bo prineslo bistvenih sprememb, saj „ko se pred Sodiščem Evropskih skupnosti obravnavajo vprašanja v zvezi s pravicami in svoboščinami, zapisanimi v Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, je ta že del pravnega reda Unije“(4);

21.    opozarja na osrednjo vlogo institucij in nadzornih mehanizmov Sveta Evrope s področja človekovih pravic, pa tudi na njegove različne konvencije s tega področja; poziva države članice EU, institucije Unije in Agencijo za temeljne pravice, naj črpajo iz te izkušnje in te mehanizme upoštevajo, jih vključijo v svoje ukrepe za mrežno sodelovanje in uporabijo standarde, ki jih je razvil Svet Evrope, pa tudi druge otipljive rezultate njegovega dela; poziva, naj se izkoristijo vse možnosti, ki jih odpira memorandum o soglasju med Svetom Evrope in Evropsko unijo;

22.    poziva k tesnejšemu sodelovanju med različnimi institucijami in organizacijami, ki delujejo na področju varovanja temeljnih pravic na evropski in mednarodni ravni;

23.    ponovno poudarja, da je za verodostojnost Evropske unije v svetu zelo pomembno, da v zunanji in notranji politiki ne uporablja dvojnih meril;

24.    meni, da četudi Evropska unija ni pogodbenica konvencij in drugih mednarodnih pravnih instrumentov s področja varovanja temeljnih pravic, so pa to vse njene države članice, ji to nalaga obveznost, da se podredi njihovim določbam in po potrebi priporočilom organov, ustanovljenih z njimi, če pravo Unije ne omogoča enakovredne ali večje zaščite; poziva, naj se Sodišče s svojo sodno prakso pridruži takšnemu pristopu;

25.    priporoča Evropski uniji, naj sklene sporazume o sodelovanju z mednarodnimi institucijami in organizacijami za varovanje temeljnih pravic, zlasti z uradom visokega komisarja Organizacije združenih narodov za človekove pravice in drugimi organi te organizacije, ki delujejo na tem področju, pa tudi z uradom za demokratične institucije in človekove pravice ter visokim komisarjem za narodnostne manjšine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi;

Človekove pravice, svoboda, varnost in pravica

26.    poudarja, da je treba med razvojem pristojnosti Unije oceniti in popolnoma spoštovati temeljne pravice in svoboščine posameznikov; glede na to ocenjuje, da cilja spoštovanja temeljnih pravic in zagotavljanja skupne varnosti nista le združljiva, temveč soodvisna, in da z ustreznimi politikami lahko preprečimo, da bi represivni pristop ogrozil svoboščine posameznikov;

27.    meni, da mora imeti razvoj evropskega pravosodnega prostora, ki bo temeljil na uporabi načela vzajemnega priznavanja, podlago v enakovrednih postopkovnih jamstvih po vsej EU in v spoštovanju temeljnih pravic, kot je to poudarjeno v členu 6 Pogodbe o EU; poziva k hitremu sprejetju ustreznih zakonodajnih ukrepov na področju pravic posameznikov v kazenskih postopkih; poziva države članice, naj zagotovijo, da se evropski nalog za prijetje in drugi ukrepi vzajemnega priznavanja uporabljajo v skladu s standardi EU na področju človekovih pravic, tako da je lahko neizpolnjevanje teh standardov podlaga za neizvršitev;

28.    opozarja na pravico oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, do vseh pravnih jamstev in ustrezne pomoči diplomatskih predstavništev držav, katere državljani so, ter do storitev neodvisnega tolmača;

29.    izraža zaskrbljenost zaradi velikega števila kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah, v katere so vpletene države članice EU, in te poziva, naj izvršijo s tem povezane sodbe ter z uvedbo potrebnih reform odpravijo strukturne pomanjkljivosti in sistematično kršenje človekovih pravic;

30.    izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da mednarodno sodelovanje v boju proti terorizmu pogosto privede do nižje stopnje varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti temeljne pravice do zasebnosti, varstva podatkov in nediskriminacije, ter meni, da bi morala EU na mednarodni ravni odločneje ukrepati za uveljavitev resnične strategije, osnovane na popolnem spoštovanju mednarodnih standardov in obveznosti s področja človekovih pravic ter varstva osebnih podatkov in zasebnosti v skladu s členoma 7 in 8 Listine temeljnih pravic; zato poziva Svet, naj sprejme osnutek okvirnega sklepa o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v sklopu policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, v skladu s priporočili Parlamenta za višje standarde; meni, da mora tovrstna strategija upoštevati potrebo po učinkovitem pravnem nadzoru obveščevalnih služb, da ne bi prihajalo do tega, da bi bile informacije, pridobljene z mučenjem ali slabim ravnanjem ali drugimi metodami, ki ne ustrezajo mednarodnim standardom v zvezi s človekovimi pravicami, uporabljene kot dokaz v sodnih postopkih, tudi med preiskavo ne;

31.    izrecno poziva institucije EU in države članice, naj začnejo izvajati priporočila iz njegove resolucije z dne 14. februarja 2007 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije Cia(5)1; v zvezi s tem pozdravlja izjavo novoizvoljenega ameriškega predsednika o zaprtju prostorov za pridržanje v Guantanamu in o začetku sojenja tem zapornikom; poziva države članice, naj izrazijo pripravljenost za skupno iskanje rešitev za druge zapornike;

32.    obžaluje, da EU kljubuje sodbi Evropskega sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2006 in odločitvi britanskega pritožbenega sodišča z dne 7. maja 2008 v korist Organizacije mudžahidov iranskega ljudstva ter ju še ni izpolnila;

Diskriminacija

Splošni pregled

33.    poudarja, da je razlika med varstvom manjšin in protidiskriminacijskimi politikami; meni, da so enake možnosti temeljna pravica vsakega človeka, ne privilegij, in zlasti ne zgolj za državljane ene izmed držav članic; ob tem ocenjuje, da se je treba vsem oblika diskriminacije enako intenzivno zoperstaviti;

34.    poziva države članice in Komisijo, naj v celoti sledijo priporočilom, ki jih je Agencija za temeljne pravice oblikovala v poglavju 7 svojega prvega letnega poročila(6);

35.    z zaskrbljenostjo spremlja nezadovoljivo stanje pri izvajanju protidiskriminacijskih politik in v tem smislu podpira oceno iz poročila agencije za leto 2008; odločno poziva države članice, ki tega še niso storile, naj začnejo konkretno izvajati te politike, zlasti direktivo 2000/43/ES in direktivo 2000/78/ES, in opozarja, da direktivi opredeljujeta minimalni standard, zato bi morali biti temelj, na katerem se bo gradila obsežna politika proti različnim oblikam diskriminacije;

36.    poziva države članice, ki tega še niso storile, naj ratificirajo protokol št. 12(7) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, saj predpisuje splošno prepoved vseh oblik diskriminacije in zagotavlja, da noben javni organ ne bo proti nikomur izvajal diskriminacije na kateri koli podlagi; takšne določbe zaenkrat ni v nobenem veljavnem pravnem aktu Evropske unije ali Sveta Evrope;

37.    pozdravlja predlog Komisije o direktivi o izvajanju načela enakopravnosti zunaj področja zaposlovanja, pri čemer se razširi področje uporabe direktive 2000/43/ES na vse druge oblike diskriminacije, s čimer bi se začel izvajati člen 21 Listine o temeljnih pravicah, ki omogoča več manevrskega prostora kot člen 13 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, saj so v njem omenjeni dodatni primeri diskriminacije – barva, socialni izvor, genetske značilnosti, jezik, politično ali drugo prepričanje, pripadnost narodnostni manjšini, lastnina ali rojstvo;

38.    obžaluje, da predlagana direktiva pušča veliko vrzeli v pravnem varstvu pred diskriminacijo, zlasti z dolgo vrsto izjem, ki se nanašajo na javni red, javno varnost in javno zdravje, gospodarske dejavnosti in družinski status ter na reproduktivne pravice, izobraževanje in veroizpoved; je zaskrbljen, ker utegnejo te „klavzule za izogibanje“ dejansko uzakoniti obstoječe diskriminatorno ravnanje, namesto da bi odpravile diskriminacijo; opominja Komisijo, da mora biti direktiva skladna z obstoječo sodno prakso na področju pravic lezbijk, homoseksualcev, biseksualcev in transseksualcev, zlasti s sodbo v zadevi Maruko(8);

39.    poziva Komisijo, naj Agencijo za temeljne pravice vključi v protidiskriminacijski zakonodajni proces Skupnosti in ji omogoči pomembno vlogo tako, da bo redno zagotavljala najnovejše in natančne informacije, primerne za pripravo dodatnih predpisov, ter jo bo Komisija za mnenje zaprosila že v pripravljalni fazi oblikovanja osnutkov zakonodajnih aktov;

40.    poziva Svet, naj čim prej sprejme predlog Komisije za okvirni sklep Sveta o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskim pravom(9) v skladu s političnim dogovorom iz decembra 2007; opozarja na svoje mnenje z dne 29. novembra 2007(10), v katerem izraža naklonjenost temu predlogu; poziva Komisijo, naj po posvetovanju z Agencijo za temeljne pravice predlaga podoben zakonodajni akt za boj proti homofobiji;

41.    izraža zaskrbljenost zaradi slabega poznavanja protidiskriminacijske zakonodaje v državah članicah ter ugotavlja, da morajo imeti državljani Unije možnost priziva v okviru evropske zakonodaje na tem področju, da bi lahko uresničevali svoje pravice; Komisijo in države članice poziva, naj podvojijo prizadevanja za ozaveščenosti o tem; hkrati opozarja, da je zakonodaja učinkovita le, če državljani brez težav lahko dostopajo do sodišč, saj je sistem varovanja, predviden s protidiskriminacijskimi direktivami, odvisen od pobud žrtev;

42.    meni, da mora boj proti različnim oblikam diskriminacije presegati zgolj zakonodajne instrumente in pravna sredstva ter nujno temeljiti na izobraževanju, spodbujanju najboljše prakse in obveščevalnih kampanjah, namenjenih širši javnosti ter področjem in sektorjem, kjer prihaja do diskriminacije; poziva nacionalne in lokalne organe, naj pri izobraževalnih kampanjah in ukrepih za uveljavljanje protidiskriminacijskih politik uporabljajo izobraževalne pripomočke, ki jih pripravljata Agencija za temeljne pravice in Svet Evrope;

43.    poudarja, da pojma aktivnega ukrepanja, s katerim se pokaže, da je včasih za učinkovito ukrepanje v boju proti različnim oblikam diskriminacije potrebno aktivne posredovanje javnih organov za ponovno vzpostavitev močno ogroženega ravnotežja, ne moremo skrčiti na kvote; poudarja, da tovrstno ukrepanje lahko v praksi poteka v najrazličnejših oblikah, kot so zajamčen razgovor za službo, prednostni dostop do usposabljanja za delovno mesto tam, kjer so nekatere skupnosti premalo zastopane, prednostno informiranje o prostih delovnih mestih za nekatere skupnosti in večje upoštevanje strokovnih izkušenj v primerjavi s kvalifikacijami;

44.    meni, da je zbiranje podatkov o položaju manjšin in prikrajšanih skupin pomembno, kakor je bilo poudarjeno v več poročilih Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije in Agencije za temeljne pravice; poziva države članice, naj javno objavijo podrobne statistične podatke o rasističnih kaznivih dejanjih ter pripravijo raziskave o kaznivih dejanjih in/ali žrtvah kaznivih dejanj, ki bodo omogočile zbiranje primerljivih količinskih podatkov o žrtvah tovrstnih kaznivih dejanj;

Manjšine

45.    opozarja, da se je z nedavnimi širitvami EU petdesetim manjšinskim skupnostim, ki so živele v EU s petnajsterico držav, pridružilo skoraj sto manjšinskih skupin, ter poudarja, da sta v državah članicah srednje in vzhodne Evrope zaradi nizkega deleža priseljencev, beguncev in državljanov iz tretjih držav in zaradi vidnejše navzočnosti "tradicionalnih" manjšinskih skupin (ki tam od nekdaj živijo) politika priseljevanja in vključevanja ločeni od politik, ki zadevajo manjšine;

46.    poudarja, da čeprav sodi varstvo manjšin med köbenhavnska merila, politika Skupnosti ne pozna niti skupnih meril niti minimalnih standardov glede pravic nacionalnih manjšin in da EU nima skupne opredelitve v zvezi s pripadnostjo nacionalni manjšini; priporoča oblikovanje takšne opredelitve na evropski ravni na osnovi priporočila Sveta Evrope št. 1201 iz leta 1993; poziva države članice, ki še niso podpisale in ratificirale Evropske listine za regionalne in manjšinske jezike ter Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, naj to čim prej storijo;

47.    v zvezi s tem poudarja, da se vedno več državljanov EU seli iz ene države članice v drugo in bi morali v celoti uživati vse pravice, ki jim v zvezi z njihovim statusom državljanov EU pripadajo po ustanovnih pogodbah, zlasti pravico o sodelovanju na lokalnih in evropskih volitvah ter pravico do prostega gibanja; poziva države članice, naj v celoti izpolnjujejo direktivo 2004/38/ES o prostem gibanju, institucije EU pa, naj sprejmejo dodatne ukrepe za zagotavljanje varstva pravic evropskih državljanov po vsej EU;

48.    poudarja pomen varovanja in spodbujanja regionalnih ali manjšinskih jezikov, pri čemer ugotavlja, da je pravica do govorjenja in izobraževanja v maternem jeziku ena najosnovnejših temeljnih pravic; pozdravlja dejavnosti držav članic pri podpiranju medkulturnega in medverskega dialoga, ki sta bistvenega pomena za celovito uživanje pravic kulturnih in verskih manjšin;

49.    meni, da sta načeli subsidiarnosti in samoupravljanja najučinkovitejši sredstvi za reševanje težav tradicionalnih skupnosti narodnostnih manjšin v skladu z najboljšo prakso v Uniji; spodbuja uporabo ustreznih vrst samoupravnih rešitev (osebna – kulturna, ozemeljska, regionalna avtonomija), ki temeljijo na dogovoru med večinsko in manjšinsko skupnostjo ter v celoti spoštujejo suverenost in ozemeljsko celovitost držav članic;

50.    poudarja, da bi morala politika večjezičnosti EU varovati in podpirati regionalne in manjšinske jezike z namenskim financiranjem in posebnimi programi, podobnimi programu vseživljenjskega učenja;

51.    meni, da so osebe brez državljanstva, ki v državah članicah stalno prebivajo, v Evropski uniji v izrednem položaju, saj so v nekaterih državah članicah žrtev neupravičenih ali ne ravno potrebnih zahtev, zaradi česar so v primerjavi z državljani večinske skupnosti v diskriminiranem položaju; zato od vseh zadevnih držav članic zahteva, da ratificirajo konvenciji Združenih narodov o statusu oseb brez državljanstva (1954, 1961) in zmanjševanju njihovih primerov; zahteva od držav članic, ki so v 90. letih postale samostojne ali znova pridobile samostojnost, da vse osebe, ki so na njihovem ozemlju prebivale pred neodvisnostjo, obravnavajo brez vsakršne diskriminacije, ter jih poziva, naj v zvezi s težavami, s katerimi se srečujejo žrtve diskriminatornega ravnanja, sistematično sprejemajo pravične odločitve, ki bodo temeljile na priporočilih mednarodnih organizacij; še posebej obsoja prakso namernega izbrisa registriranih stalnih prebivalcev v Evropski uniji ter poziva zadevne vlade, naj učinkovito ukrepajo za obnovitev statusa teh oseb brez državljanstva;

Romi

52.    meni, da je treba romsko skupnost posebej zaščititi, saj je po širitvi Unije postala ena največjih manjšin v EU; poudarja, da je ta skupnost že iz preteklosti potisnjena na rob družbe in se zaradi diskriminacije, stigmatizacije in izključenosti ne more razvijati na ključnih področjih, zaradi česar se je njen položaj še poslabšuje;

53.    ocenjuje, da sta socialna odrinjenost in diskriminacija romskih skupnosti gotovo dejstvo kljub pravnim, političnim in finančnim instrumentom, ki so bili vzpostavljeni proti temu; ugotavlja, da dosedanja razpršena in neusklajena prizadevanja Unije in držav članic Romom niso prinesla strukturnih in trajnih izboljšav, zlasti ne na ključnih področjih, kot so dostop do izobraževanja, zdravstva, stanovanj in zaposlovanja, in da se ta neuspeh danes javno priznava;

54.    obžaluje pomanjkanje zaokrožene in integrirane politike EU, ki bi posebej obravnavala diskriminacijo proti Romom ter glavne težave, s katerimi se soočajo, kot so bili opredeljeni z nekaterimi mehanizmi za nadzor in spoštovanje človekovih pravic, med drugim s predpristopnim ocenjevanjem, ki ga izvaja Komisija, sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice in poročil Agencije za temeljne pravice; potrjuje kolektivno dolžnost Unije, da poišče odgovor na omenjene težave, ki so eno izmed najbolj daljnosežnih in najbolj zapletenih vprašanj na področju človekovih pravic, ter da se z njimi spopade z vsemi močmi;

55.    poudarja, da je potreben celostni pristop za odpravo diskriminacije, ki bo usmerjen k spoštovanju človekovih pravic in dejanjem ter bo ustrezal evropski razsežnosti diskriminacije Romov; meni, da bi se morala okvirna strategija Evropske unije za vključitev Romov v družbo lotiti dejanskih vprašanj – z oblikovanjem časovnega načrta, po katerem bi države članice določile cilje in prednostne naloge ter olajšale izvajanje postopkov spremljanja in ocenjevanja, pri čemer bi upoštevali:

–       segregacijo Romov pri dostopu do stanovanj, kršenje njihovih človekovih pravic, na primer s prisilnimi deložacijami, njihovo izključenost iz zaposlovanja, javnega izobraževanja in zdravstva z uveljavljanjem protidiskriminacijske zakonodaje in razvijanjem politik za odpravljanje visoke ravni brezposelnosti;

–       pogosto zavračanje njihovih pravic s strani državnih organov in njihovo premajhno zastopanost v politiki;

–       razširjeno nastrojenost proti Romom, zelo nezadostna poroštva za preprečevanje rasne diskriminacije na lokalni ravni in maloštevilnost ustreznih programov za integracijo; očitno diskriminacijo pri zdravstveni negi, tudi s prisilno sterilizacijo, segregacijo in pomanjkanje ustreznih informacij o načrtovanju družine;

–       diskriminacijo s strani policije; policijsko rasno razvrščanje (med drugim z jemanjem prstnih odtisov ali drugimi oblikami zbiranja podatkov) in široka pooblastila policije, vključno z nesorazmernimi nenajavljenimi pregledi, kar kaže na nujno potrebne programe za policijo za usposabljanje in ozaveščanje o nediskriminaciji; česar zdaj večinoma še ni;

–       izrazito občutljiv položaj romskih žensk, proti katerim se izvaja več oblik diskriminacije;

Enake možnosti

56.    poziva države članice, naj okrepijo spoštovanje, zaščito in izvajanje pravic iz konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ter od zadevnih držav članic zahteva, da umaknejo svoje zadržke in ratificirajo izbirni protokol k tej konvenciji(11); obenem poudarja, da si morajo odločno prizadevati za izpolnjevanje zavez, ki so jih prevzele v okviru Združenih narodov, in izhodišč za ukrepanje s 4. svetovne konference o ženskah v Pekingu leta 1995;

57.    poziva države članice in EU, naj se z učinkovitimi ukrepi bojujejo proti neposredni in posredni diskriminaciji žensk na vseh področjih (vključno z zakonskimi zvezami, partnerstvi in drugimi družinskimi razmerji) ter proti večplastni diskriminaciji (na podlagi spola in hkrati na podlagi drugih razlogov);

58.    poziva, naj se posebna pozornost posveti položaju priseljenk in pripadnic etničnih manjšin, saj je njihova marginalizacija še večja zaradi večplastne diskriminacije tako v njihovih skupnostih kot zunaj njih; priporoča sprejetje integriranih nacionalnih programov ukrepanja za boj proti večplastni diskriminaciji, še posebej če se v kaki državi z vprašanji diskriminaciji ukvarjajo različni organi;

59.    poudarja, da je treba priznati problem nasilja, katerega žrtve so ženske, še posebej družinsko nasilje, ter da se je treba proti njemu boriti na evropski in nacionalni ravni, saj gre za zelo razširjeno kršenje pravic žensk, ki se ga pogosto podcenjuje; zato od držav članic zahteva, da sprejmejo ustrezne in učinkovite ukrepe, ki bodo ženskam zagotavljali življenje brez nasilja, ob ustreznem upoštevanju deklaracije o odpravi nasilja nad ženskami(12);

60.    poziva države članice in EU, naj prepoznajo in odpravijo vse oblike spolnega izkoriščanja; države članice, ki ne upoštevajo dogovorjene zakonodaje EU za boj proti trgovini z ljudmi, bi morale odgovarjati(13); države članice bi morale ratificirati protokol o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovine z ljudmi, predvsem žensk in otrok, ki dopolnjuje konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in konvencijo Sveta Evrope o ukrepih proti trgovini z ljudmi; poziva Komisijo, naj izvaja akcijski načrt na področju trgovine z ljudmi;

61.    poudarja, da je treba povečati ozaveščenost javnosti glede pravice do reproduktivnega in spolnega zdravja, in poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo lahko ženske v celoti uživale te pravice, omogočijo ustrezno spolno vzgojo ter storitve za informacije in zaupno svetovanje ter olajšajo dostop do kontracepcije, da bi preprečili neželene nosečnosti ter nezakonite in tvegane splave, ter se bojujejo proti pohabljanju ženskih spolnih organov;

62.    poudarja, da bi moral biti zagotovljen dostop do javnih sredstev za ženske iz manjšinskih etničnih skupin, ne glede na njihov pravni status, da se jim zagotovi dostop do varnih, enakopravnih zdravstvenih storitev in pravic, pri čemer bodo upoštevane tudi kulturne posebnosti, zlasti dostop do storitev in pravic spolnega in reproduktivnega zdravja; sprejeti bi bilo treba evropski pravni okvir za zagotavljanje telesne integritete mladih deklet v skupnostih, kjer se opravlja pohabljanje ženskih spolnih organov;

63.    poudarja, da so ženske kljub napredku pri zaposlovanju in kljub njihovi visoki stopnji izobrazbe še vedno pogostejše v nekaterih poklicih, manj plačane za enako delo kot moški, jih ni toliko na vodilnih položajih, delodajalci pa jih sumničavo obravnavajo zaradi nosečnosti in materinstva; resno je treba obravnavati razlike v plačah med spoloma, da se zagotovi ekonomska neodvisnost žensk ter enakopravnost med ženskami in moškimi na trgu dela;

64.    zahteva od držav članic in socialnih partnerjev, da sprejmejo ukrepe za boj proti spolnemu in psihičnemu nadlegovanju na delovnem mestu;

65.    vztraja, da je treba ženske podpreti na njihovi poklicni poti, tudi s proaktivnimi politikami za uravnoteženje zasebnega, poklicnega in družinskega življenja; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo deljen starševski dopust in očetovski dopust ter uskladijo stroške za materinski in očetovski dopust, zato da ženske ne bodo več dražja delovna sila kot moški; poudarja tudi, da so potrebne kampanje ozaveščanja za preprečevanje družinskih vzorcev, ki temeljijo na spolnih stereotipih, ter poudarja pomen zagotavljanja prožnih pogojev dela, večje dostopnosti otroškega varstva in zagotavljanja polne udeležbe v pokojninskih sistemih za ženske z otroki;

66.    zahteva od držav članic, da se skupaj s socialnimi partnerji borijo proti diskriminaciji nosečnic na trgu dela in naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki bodo materam zagotavljali visoko raven zaščite; od Komisije zahteva, da opravi podrobnejšo oceno skladnosti nacionalnih določb s tega področja s pravom Skupnosti in da po potrebi predlaga ustrezno revizijo zakonodaje Skupnosti;

67.    opozarja na veliko število partnerjev (večinoma žensk) samozaposlenih (predvsem v kmetijstvu), katerih pravni status je v številnih državah članicah nejasen, zaradi česar lahko pride do finančnih težav in posebnih pravnih problemov v zvezi z materinskim dopustom in bolniško, zbiranjem pokojninskih pravic in dostopom do socialne varnosti ter pri ločitvi;

68.    priznava, da neenakopraven dostop žensk do ekonomskih sredstev na trgu dela ogroža njihov dostop do socialne zaščite, zlasti pokojninskih pravic, zaradi česar je delež starejših žensk, ki jim grozi revščina, večji kot delež moških; za preprečevanje diskriminacije žensk je bistveno, da se v sistemih socialne zaščite zagotovi individualizacija pravic, ne pa da so vezane na družinsko enoto; za čas, ki zaradi skrbstva ni bil preživet na uradnem trgu dela, bi bilo treba priznati „časovne kreditne enote“, ki bi se upoštevale pri izračunu pravic do polne pokojnine;

69.    poudarja, da je pomembno zagotoviti, da so državljani tretjih držav, ki vstopajo na ozemlje Evropske unije, in državljani Unije, seznanjeni z veljavnimi zakoni in družbenimi konvencijami s področja enakosti med moškimi in ženskami, da bi preprečili diskriminacijo zaradi nerazumevanja pravnega in družbenega konteksta;

70.    zahteva od držav članic, da ne dovolijo sklicevanje na navade, običaje ali druge verske razloge za opravičevanje kakršne koli diskriminacije žensk, nasilja nad njimi ali njihovega zatiranja ali za sprejemanje politik, ki bi lahko ogrožale njihovo življenje;

71.    poziva Komisijo, naj izvede študijo o diskriminaciji samskih gospodinjstev, zlasti glede davčnega obravnavanja, socialne varnosti, javnih in zdravstvenih storitev ter stanovanja;

Spolna usmerjenost

72.    meni, da diskriminatorne pripombe političnih ali verskih voditeljev, ki so uperjene proti homoseksualcem, spodbujajo sovraštvo in nasilje, zato od ustreznih vodstvenih organov zahteva, da jih obsodijo;

73.    pozdravlja objavo prvega tematskega poročila Agencije za temeljne pravice, ki je bilo oblikovano na zahtevo Parlamenta in ki obravnava homofobijo in diskriminacijo v državah članicah zaradi spolne usmerjenosti, ter poziva države članice in institucije EU, naj nujno izvajajo priporočila agencije ali navedejo razloge, zaradi katerih tega ne storijo;

74.    opozarja vse države članice, da se v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pravica do zbiranja lahko uveljavlja tudi, če je mnenje tistih, ki to pravico uveljavljajo, v nasprotju z mnenjem večine, in da je zato diskriminatorna prepoved parad, pa tudi neizpolnjevanje dolžnosti, da se zaščitijo njihovi udeleženci, v nasprotju z načeli Evropskega sodišča za človekove pravice, členom 6 Pogodbe o EU o skupnih vrednotah in načelih EU ter Listino EU o temeljnih pravicah;

75.    poziva države članice, ki so sprejele zakonodajo s področja istospolnih partnerstev, naj priznajo določbe, ki so jih sprejele druge države članice in imajo podoben učinek; poziva te države članice, naj predlagajo smernice za medsebojno priznavanje obstoječe zakonodaje med državami članicami, da bi zagotovile, da se bo pravica do prostega gibanja v Evropski uniji za istospolne pare uporabljala pod enakimi pogoji kot za heteroseksualne pare;

76.    poziva Komisijo, naj predstavi predloge, ki bodo zagotovili, da bodo države članice izvajale načelo vzajemnega priznavanja za homoseksualne pare, najsi bodo poročeni ali v registriranem civilnem partnerstvu, še posebej kadar uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja po pravu Evropske unije;

77.    poziva države članice, ki tega še niso storile, naj sprejmejo zakonodajne ukrepe za odpravo diskriminacije, s katero se soočajo istospolni pari zaradi svoje spolne usmeritve, zato da se uveljavi načelo enakosti;

78.    poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice odobrile azil osebam, ki zaradi svoje spolne usmeritve bežijo pred preganjanjem v državi izvora, naj na dvostranski in večstranski ravni sproži pobude za odpravo preganjanja oseb zaradi njihove spolne usmeritve ter naj izvede študijo o položaju transseksualcev v državah članicah ter državah kandidatkah, še posebej glede njihove izpostavljenosti nadlegovanju in nasilju;

Ksenofobija

79.    poziva Svet in Komisijo ter lokalne, regionalne in nacionalne organe v državah članicah, naj uskladijo svoje ukrepe za boj proti antisemitizmu in preprečevanje napadov na manjšinske skupine v državah članicah, med drugim Rome, tradicionalne narodnostne manjšine in državljane tretjih držav, da bi uveljavljali načela strpnosti in nediskriminacije ter spodbujali družbeno, gospodarsko in politično vključevanje; poziva vse države članice, ki tega še niso storile, naj razglasijo pristojnost odbora Združenih narodov za odpravo rasne diskriminacije, da prejema in obravnava posamezna sporočila po Mednarodni konvenciji združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije;

80.    poziva države članice, naj odločno preganjajo vse oblike sovražnega govora v rasističnih programih v medijih in v člankih, ki širijo nestrpna stališča, v kaznivih dejanjih iz sovraštva proti Romom, priseljencem, tujcem, tradicionalnim narodnostnim manjšinam in drugim manjšinskim skupinam ter v besedilih glasbenih skupin ali na neonacističnih koncertih, ki se pogosto brez posledic javno odvijajo; poziva tudi politične stranke in gibanja, ki imajo velik vpliv nad množičnimi mediji, naj se vzdržijo sovražnega govora in obrekovanja proti manjšinskim skupinam v Uniji;

Mladi, starejši in invalidi

81.    poziva države članice, naj spodbujajo še večjo udeležbo socialnih partnerjev pri ukrepih za odpravo diskriminacije zaradi invalidnosti ali starosti ter naj korenito izboljšajo dostop mladih, starejših in invalidnih oseb na trg dela ter do programov usposabljanja; poziva vse države članice, ki še niso ratificirale Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in izbirnega protokola k tej konvenciji, naj to storijo;

82.    meni, da je treba vsem, ki potrebujejo geriatrično nego ali nego zaradi bolezni ali invalidnosti, zagotoviti dostop do nege in zdravljenja, ter poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju oskrbe in varstvu invalidnih mladih;

Kultura

83.    poudarja pomembnost medijev pri spodbujanju raznolikosti, večkulturnosti in strpnosti; poziva vse medije k preprečevanju vsebin, ki bi podpirale rasizem, ksenofobijo, nestrpnost ali kakršno koli obliko diskriminacije;

84.    poziva države članice, naj v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga (2008) sodelujejo s široko paleto zainteresiranih strani, zlasti z nevladnimi organizacijami, ter tako spodbujajo medkulturni dialog in predvsem med mladimi širijo ozaveščenost o skupnih vrednotah in spoštovanju kulturne, verske in jezikovne raznolikosti;

85.    poudarja pomembno vlogo športa pri spodbujanju strpnosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja; poziva nacionalne in evropske športne organizacije, naj nadaljujejo prizadevanja v boju proti rasizmu in ksenofobiji ter spodbujajo nove, odločnejše in bolj daljnosežne pobude, s katerimi bi dopolnili veljavne ukrepe;

86.    poudarja pomen medijske pismenosti v zvezi s pravičnimi in enakimi izobraževalnimi možnostmi za vse državljane Evropske unije;

87.    poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito vključevanje novih priseljencev iz držav zunaj Evropske unije, zlasti otrok in mladine, v izobraževalne sisteme držav članic EU in jim pomagajo s spodbujanjem njihove kulturne raznolikosti;

Oborožene sile

88.    opozarja, da se temeljne pravice ob vhodu v vojašnice ne prenehajo in da se v celoti nanašajo tudi na državljane, ki nosijo uniformo, ter priporoča, naj države članice zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic tudi v oboroženih silah;

Migranti in begunci

Dostop do mednarodne zaščite in zakonito priseljevanje

89.    je šokiran nad tragično usodo ljudi, ki umrejo na poti, ko poskušajo priti na ozemlje Evropske unije, saj zakonitih poti preseljevanja iz tretjih držav v Evropsko unijo skoraj ni, zaradi česar je usoda migrantov v rokah vodnikov za ilegalne prehode čez mejo in trgovcev z ljudmi, s potovanjem do Evrope pa tvegajo življenje, pri čemer jih vsako leto več tisoč umre;

90.    poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo učinkovite in dolgoročne migracijske politike ter zagotovijo dejanski dostop do ozemlja EU in do postopka za prožnejša in bolj usklajena pravila za prosilce za azil, namesto da vlagajo vse svoje moči v preprečevanje nezakonitega priseljevanja, pri čemer uporabljajo vse več mejnih pregledov, pri katerih primanjkuje mehanizmov za identifikacijo morebitnih prosilcev za azil, zaradi česar prihaja do kršitev načela o nevračanju, kot je zapisano v konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951;

91.    poziva države članice, naj pri izvajanju veljavnih evropskih direktiv o azilu uporabljajo smernice visokega komisariata združenih narodov za begunce za področje spola iz leta 2002;

92.    poziva Svet, naj pojasni razliko med vlogo Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex) ter vlogo držav članic, kadar ni jasno in pregledno, kakšen je točen obseg pristojnosti te agencije pri usklajevanju in načinih izvajanja operacij, da bi pri mejnih pregledih zagotovili spoštovanje človekovih pravic; meni, da je nujno treba okrepiti pristojnosti te agencije in mednje vključiti reševanje na morju; poziva, naj Evropski parlament demokratično nadzira agencijo Frontex pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami, zlasti kar zadeva skupno organiziranje vračanja;

93.    poziva Svet in Komisijo, naj agencijo Frontex pooblastita za vzpostavitev strukturiranega sodelovanja z Agencijo za temeljne pravice in visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, da bi lažje izvajali operacije, ki zadevajo varstvo človekovih pravic;

94.    je zaskrbljen nad težnjo, da se mejni pregledi opravljajo vse dlje in dlje od geografskih meja Unije, zaradi česar je težko nadzirati, kaj se dogaja, ko osebe, ki želijo pridobiti status beguncev ali ki potrebujejo mednarodno zaščito, pridejo v stik z organi tretje države;

95.    poziva Komisijo in še posebej Svet, naj hitro in ambiciozno spodbudita v prihodnost usmerjeno evropsko strategijo na področju azila, in sicer v izvajanje druge faze, vključno z revizijo direktive o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, pa tudi direktive o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali apatridi, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, ter oblikovanjem evropske podporne pisarne za azil;

Sprejem

96.    zahteva od Komisije, da še naprej strogo ocenjuje prenos direktive o sprejemu, da če direktiva ne bila prenesena ali bi bila prenesena le delno, številne države članice ne bi izvajale praks, kjer se ne bi dosegali minimalni standardi, ki jih določa direktiva;

97.    opozarja, da morajo biti tudi migranti, ki ne oddajo prošnje za azil, sprejeti v posebnih in ustreznih prostorih, kjer se lahko s pomočjo tolmačev in posebej usposobljenih kulturnih mediatorjev seznanijo s svojimi pravicami in z možnostmi, ki jih ponujajo zakonodaja države gostiteljice, pravo Skupnosti in mednarodnimi konvencije;

Otroci migrantov, prosilcev za azil in beguncev

98.    poziva, naj se posebna pozornost nameni položaju otrok beguncev, prosilcev za azil in migrantov, in otrok, katerih starši so prosilci za azil, begunci ali osebe brez dokumentov, da bi vsem otrokom omogočili polno uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz konvencije Združenih narodov o pravicah otroka, med katerimi je tudi pravica do nediskriminacije, pri čemer je treba pri vseh ukrepih na prvem mestu kar najbolj upoštevati interes otroka, pa tudi priznati pomembno vlogo in odgovornost staršev; opozarja na razvoj dvotirnega izobraževalnega sistema v nekaterih državah članicah in poudarja, da različne vrste oskrbe in pomoči za otroke z državljanstvom in otroke brez njega ne bi smele biti diskriminatorne niti trajne ter bi jih bilo treba utemeljiti z zagotavljanjem boljšega izobraževanja za vse otroke, tudi v jezikih države gostiteljice;

99.    zahteva, naj se nameni posebna pozornost mladoletnim osebam brez spremstva in tistim, ki so bile na poti do ozemlja Unije po nezakonitih poteh priseljevanja ločene od staršev, ter poudarja, da so jim države članice dolžne zagotoviti pomoč in posebno zaščito; poziva lokalne, regionalne in nacionalne organe ter evropske institucije, naj tesno sodelujejo za zaščito otrok pred vsemi oblikami nasilja in izkoriščanja, brez odlašanja imenujejo njihovega skrbnika, jim nudijo pravno pomoč, poskušajo najti njihovo družino in izboljšajo pogoje njihovega sprejema z nudenjem ustreznega bivališča ter olajšanim dostopom do zdravstvenih storitev, izobraževanja in usposabljanja, še posebej pri učenju uradnega jezika države gostiteljice, poklicnem usposabljanju in popolni vključitvi v šolski sistem;

100.  opozarja, da upravno pridržanje otrok ni dovoljeno in da se lahko otroke, ki jih spremlja družina, pridrži le v izjemnih primerih za najkrajši možni čas in le, če je to v njihovem interesu, v skladu s členoma 3 in 37(b) konvencije Združenih narodov o pravicah otroka;

Vključevanje

101.  zahteva večjo mero usklajevanja nacionalnih politik za vključevanje državljanov tretjih držav v družbo in pobude EU na tem področju; poudarja, da bi morala skupna temeljna načela za skladen evropski okvir na tem področju zagotavljati, da bi politika vključevanja zajemala, vendar tudi presegala politiko nediskriminacije ter da bi zajela vrsto področij, na primer zaposlovanje, izobraževanje in poklicno usposabljanje;

102.  poziva k razvoju programov vključevanja in medkulturnega dialoga, ki bi bili zaradi priseljevanja po širitvi namenjeni preprečevanju možnih trenj med migranti znotraj skupnosti in v odnosih z avtohtonimi skupnostmi;

103.  meni, da za priseljenske manjšine najbolj nujno, da se čim hitreje vključijo v družbo države, kjer živijo, pri čemer mora vladati ozračje vzajemnosti; meni, da je treba tudi vsem osebam, ki so rojene v državi članici in v njej živijo, priznati državljanske pravice; je prepričan, da bi pravica rezidentov za daljši čas, da sodelujejo na evropskih in lokalnih volitvah, spodbudila socialno in politično vključevanje;

104.  je zaskrbljen, ker pomanjkanje učinkovitih politik vključevanja povzroča izključenost več sto tisoč tujcev in oseb brez državljanstva iz poklicnega, družbenega in političnega življenja, kar spodkopava tudi cilj EU, da bi povečala mobilnost delovne sile za večjo konkurenčnost in gospodarsko blaginjo; priznava tveganje, da je oseba z izključitvijo potisnjena v ranljiv položaj, s čimer se omogočijo radikalizacija, trgovina in druge oblike izkoriščanja;

Vračanje

105.  vztraja pri dejstvu, da se lahko osebe pošlje nazaj v njihovo državo le po pravični in popolni obravnavi njihove prošnje; meni, da države članice v primeru nemogoče ali nehumane vrnitve zaradi kritičnih razmer na področju človekovih pravic v državi izvora v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice osebe ne bi smele vrniti v državo izvora;

106.  poziva države članice, naj spremljajo bivalne razmere in vključevanje oseb, ki so bile vrnjene v države izvora in tranzita, ter naj sprejmejo ukrepe, da bo tem osebam ponujena ustrezna pomoč;

Pridržanje in sporazumi o ponovnem sprejemu

107.  je zaskrbljen, da se je v zadnjih letih število centrov za pridržanje tujcev v državah članicah in na njihovih mejah povečalo; na osnovi številnih poročil, vključno s poročili delegacij odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ki pričajo o pogostih kršitvah človekovih pravic, poziva, naj se sprejmejo takšni ukrepi:

–           zagotovitev dostopa nevladnih organizacij, specializiranih za varstvo temeljnih pravic migrantov in prosilcev za azil, tako da bo njihova prisotnost v centrih za pridržanje temeljila na zakonodaji in ne bo odvisna le od dobre volje;

–           ustanovitev neodvisnega nadzornega organa na evropski ravni, ki bo odgovoren za nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic v centrih za pridržanje;

–           poziv Agenciji za temeljne pravice, naj letno pripravlja poročilo, v katerem bo analizirala položaj oseb v centrih za pridržanje, za katere so pristojne države članice, zunaj ali znotraj njihovih meja, ter ga predloži Parlamentu;

108.  je zaskrbljen, ker so od leta 2002 klavzule o ponovnem sprejemu vključene v večino dvostranskih sporazumov, sklenjenih med EU in tretjimi državami, vključno s trgovinskimi sporazumi, zaradi česar prihaja do vse večjega zunanjega izvajanja politike priseljevanja Evropske unije, za katero je značilen nezadosten parlamentarni nadzor na evropski in nacionalni ravni; zato poziva Komisijo in Svet, naj v zgodnji fazi pogajanj o tovrstnih sporazumih vključita Parlament in mu redno poročata o številu oseb, ki so izgnane iz Evropske unije na podlagi teh klavzul;

Svoboda izražanja

109.  pozdravlja svobodo izražanja kot eno temeljnih vrednot Evropske unije; meni, da se mora izvajati v okviru zakonodaje in z osebno odgovornostjo ter temeljiti na spoštovanju pravic drugih;

110.  pozdravlja na splošno zadovoljive razmere glede svobode tiska v državah članicah, saj se je vseh 27 držav članic uvrstilo na prvih 56 mest svetovne lestvice o svobodi tiska za leto 2007, ki jo je pripravila organizacija Novinarji brez meja;

111.  poziva države članice, ki so v zadnjih letih uporabile svoje pravosodne institucije za kršitev pravic novinarjev glede zaupnosti njihovih virov, pa tudi pravice novinarjev in urednikov do objavljanja informacij, ali nameravajo v tem smislu spremeniti svojo zakonodajo, naj izboljšajo svojo zakonodajo in prakse ter jih uskladijo s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 27. marca 1996 in priporočilom odbora ministrov Sveta Evrope o pravicah novinarjev glede nerazkritja svojih virov informacij(14), saj je kršitev te pravice danes največja grožnja novinarski svobodi izražanja v EU in se to v zadnjih letih ni bistveno izboljšalo;

112.  meni, da sta svoboda izražanja in svoboda tiska splošni človekovi pravici, ki ju ne sme ogrožati noben posameznik ali skupina, ki bi se čutila napadena zaradi nečesa, kar je bilo napisano ali povedano; obenem poudarja, da je treba na sodiščih zagotoviti pravico do odškodnine v primeru napačne novice ali obrekovanja v skladu z veljavno zakonodajo;

113.  meni, da bi se morala svoboda tiska vedno izvajati v mejah zakonodaje, vendar je obenem zaskrbljen, ker so nekateri poskusi v zadnjih letih, katerih namen je bil iz javne razprave izločiti nekatere teme, v medijih v več državah članicah povzročili neko obliko neuradne cenzure ali avtocenzure;

Otrokove pravice

Nasilje, revščina in delo

114.  obsoja vsakršno nasilje nad otroki in vztraja zlasti pri tem, da se je treba bojevati proti vsem najpogostejšim oblikam nasilja, ki ga je mogoče najti v državah članicah: pedofilija, spolne zlorabe, nasilje v družini, telesno kaznovanje v šolah in različne oblike zlorab v institucijah; zahteva vzpostavitev varnih, zaupnih in dostopnih mehanizmov, ki bi otrokom v vseh državah članicah omogočili, da prijavijo nasilje, in da je o teh mehanizmih javnost dobro obveščena;

115.  poziva države članice, naj izvajajo učinkovite ukrepe za odpravo različnih oblik izkoriščanja otrok, vključno z izkoriščanjem za prostitucijo, produkcijo materiala z otroško pornografijo, trgovanjem z drogami, žeparstvom in beračenjem ter z drugimi oblikami izkoriščanja;

116.  poziva države članice, naj končajo prakso neuradnih porok med mladoletniki, pogosto v rani mladosti; meni, da je takšno ravnanje oblika spolne zlorabe, ki škoduje otrokovemu razvoju in je vzrok za opustitev šolanja;

117.  poziva trinajst držav članic, ki nimajo ustrezne zakonodaje telesnih kaznih, naj jih v skladu s študijo Združenih narodov o nasilju nad otroki iz leta 2006, v kateri je ta oblika opredeljena kot najpogostejša oblika nasilja nad otroki, popolnoma prepovedo;

118.  poudarja, da morajo vse politike, na ravni EU in na nacionalni ravni, težiti k odpravi dela otrok v vseh oblikah; meni, da je redno izobraževanje najboljši način za rešitev te težave, saj se na ta način zlorabe preprečujejo, obenem pa se prekine začarani krog nepismenosti in revščine;

119.  opaža, da v nekaterih državah članicah na tisoče otrok na podeželskih in mestnih območjih opravlja najslabša dela, zato poziva države članice, naj se odločno spopadejo s to težavo s strogim izvajanjem nacionalne zakonodaje ter organizacijo nacionalnih izobraževalnih kampanj za otroke in starše;

120.  opozarja, da okoli 20 % otrok v EU živi pod pragom revščine ter da najranljivejši med njimi prihajajo iz enostarševskih družin in/ali imajo starše, rojene v tujini; zato vztraja, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za dostop do pravic, osredotočenih na potrebe otrok, vključno z ukrepi za podporo družinam, in poziva države članice, zlasti tiste, kjer je stopnja revščine med najvišjimi, naj si zastavijo ambiciozne in uresničljive cilje za zmanjšanje revščine otrok in njihovih družin;

121.  poziva Komisijo, naj skuša vključiti različne strategije, kjer bodo posebej obravnavani revščina otrok in njihovih družin, brezposelnost mladih in socialno vključevanje manjšin, v vse ustrezne razvojne strategije, vključno s strateškimi dokumenti in usmeritvenimi programi za zmanjševanje revščine; poziva države članice, naj učinkovito ukrepajo proti trgovini z otroki z večjim čezmejnim sodelovanjem, zagotavljanjem posebnega usposabljanja in izvajanjem temu namenjenih pravnih standardov;

122.  poudarja, da je zaščita otrok pomembna; meni, da bi bilo treba celovito izvajati in še dodatno razvijati pobude v zvezi s strategijo EU o otrokovih pravicah, na primer spletne strani, ki bi bile v celoti posvečene otroškim zadevam, posebno pomoč, telefone za klic v sili in proračunska sredstva za programe EU, namenjene otrokom;

Diskriminacija

123.  poziva Komisijo in države članice, da posebno pozornost namenijo diskriminaciji mladih in otrok, ki se pogosto kaže v različnih oblikah ter ki zadeva zlasti otroke, ki živijo v revščini, otroke z ulice in mlade, ki pripadajo etničnim manjšinam in skupinam priseljencev, ter invalidne otroke in mlade, ter ki pogosto vodi onemogočen dostop do izobraževanja in do zdravstvenih storitev;

124.  poziva, da se za romske otroke, zlasti – vendar ne izključno – v državah članicah, kjer so Romi velika etnična manjšina, uporabijo posebni ukrepi, da se odpravijo diskriminacija, ločevanje, socialna izključenost in izključenost iz šole, katerih žrtve so pogosto romski otroci; poziva zlasti države članice, naj si prizadevajo odpraviti preveliko in neupravičeno vključevanje romskih otrok v ustanove za duševno prizadete, naj organizirajo kampanje za spodbujanje šolanja ter si prizadevajo za to, da se številnim romskim otrokom ne bi zavrnila prošnja za osebno izkaznico;

125.  poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito vključevanje prikrajšanih in socialno izključenih otrok v izobraževalne sisteme že v najmlajših letih ter s tem namenom spodbujajo izmenjavo najboljših praks;

126.  poziva države članice k boju proti diskriminaciji v izobraževanju, kot je denimo segregacija romskih otrok v šolah, v skladu z nedavno razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v tej zadevi(15);

Pravosodje za mlade

127.  meni, da se mora pridržanje mladoletnih prestopnikov uporabiti le kot ukrep v skrajni sili in za čim krajše obdobje, zato poziva, naj se za mladoletnike namesto pridržanja določijo druge možnosti; vztraja, naj se izvajajo ukrepi za prevzgojo, na primer javna dela, s čimer se zagotovi ponovno vključevanje teh oseb v družbo in delovno okolje;

128.  ugotavlja, da starost, ko oseba postane kazensko odgovorna, ni enaka v vseh državah članicah, in je zaskrbljen, ker je v nekaterih državah članicah običajno, da se otrokom sodi kot odraslim, v drugih pa so sodišča za mladoletnike zaprta; poziva države članice, naj uskladijo svoje pravosodne sisteme, da se nobenemu otroku ne bo sodilo kot odraslemu;

129.  poziva vse države članice, naj zagotovijo učinkovito in neodvisno zastopanje otrok v vseh sodnih in podobnih postopkih, ki jih zadevajo, ter da se jim določi začasni zastopnik, če jih ne more zastopati noben član družine; poudarja, da bi morali organi obvestiti vse otroke, vključno s tistimi, ki so v sodnih skrbstvenih ustanovah, o mehanizmih za pritožbe;

Pomoč otrokom

130.  poziva države članice, naj v družinah zagotovijo pravice otrok ter da poiščejo učinkovite rešitve, da ne pride do ločevanja staršev in otrok ter zapuščanja otrok; prav tako poziva države članice, naj se odmaknejo od politike velikih institucij, in namesto tega prenovijo, razvijejo in okrepijo druge učinkovite izobraževalne strukture, ki temeljijo na družini in skupnosti; poziva države članice, naj v primeru oddaje zagotovijo sredstva, ki bodo otrokom omogočila vrnitev k svojim družinam;

131.  poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi bo zagotovljena kakovost struktur za oskrbo otrok, vključno s stalnim strokovnim spopolnjevanjem, dobrimi delovnimi pogoji in dostojno plačo za tiste, ki se poklicno ukvarjajo z otroki; poudarja, da takšne strukture in njihovo osebje otrokom zagotavljajo trdne temelje za prihodnost, koristne pa so tudi za starše, zlasti za tiste z velikimi delovnimi obremenitvami ali za enostarševske družine, ter zagotavljajo tudi drugo možnost za otroke z nezadostnimi ali neobstoječimi družinskimi strukturami;

Udeležba

132.  opozarja, da imajo otroci pravico izraziti svoje mnenje glede na svojo starost in zrelost, ter da jim je treba omogočiti pripadnost skupini otrok ali združenju, kjer lahko srečujejo druge otroke in se v tem okviru izražajo; zato poziva države članice in lokalne organe, naj spodbujajo projekte, ki bi otrokom omogočili, da se na ta način izražajo, v okviru lokalnih otroških svetov in parlamentov, pri čemer je treba zagotoviti, da lahko sodelujejo tudi najbolj izključeni otroci ter da so otroci o teh dejavnostih dobro obveščeni;

133.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija vzpostavila forum, ki združuje predstavnike evropskih institucij ter nacionalne in mednarodne organizacije, ki delajo na področju otrokovih pravic; meni, da bi moralo biti sodelovanje otrok eden glavnih ciljev foruma, zato poziva Komisijo, da zagotovi sodelovanje otrok na vseh stopnjah dejavnosti tega foruma;

134.  meni, da je pomembno, da so otroci na dostopen način in z ustreznimi sredstvi obveščeni o svojih pravicah; poziva Komisijo, naj razvije učinkovita sredstva za komunikacijo, ki bodo okrepila ozaveščenost otrok o njihovih pravicah, o položaju otrok v državah članicah in dejavnostih EU na tem področju;

Socialne pravice

135.  meni, da se je proti revščini in socialni izključenosti mogoče boriti le z zagotavljanjem vseh temeljnih pravic, tudi gospodarskih in socialnih, za vse; zato pozdravlja odločitev, da leto 2010 postane evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti; poziva Komisijo in države članice, naj zastavijo ambiciozne cilje na tem področju in jih uresničujejo;

136.  poudarja, da obstaja skupek nedeljivih in soodvisnih temeljnih pravic, do katerih morajo imeti vsi ljudje zagotovljen resničen dostop;

Revščina

137.  poudarja, da člen 30 revidirane Evropske socialne listine vključuje pravico do varstva pred revščino in socialno izključenostjo, ter poziva države članice naj jo ratificirajo;

138.  poudarja, da je treba priznati vse večji pomen politikam „dejavnega vključevanja“ oseb, ki so najbolj oddaljene od trga dela;

139.  poudarja, da sta skrajna revščina in socialna izključenost kršenje temeljnih pravic kot celote;

140.  upa, da bodo socialna razsežnost in temeljne pravice resnično vključene v vse politike EU;

141.  se zavzema za trajnosten socialen razvojni model, skladen s pristopom, ki temelji na socialnih pravicah in katerega namen je zlasti večja socialna kohezija;

142.  opominja, da je v členih 34 in 36 Listine o temeljnih pravicah priznana pravica dostopa do socialne varnosti in socialnih služb ter dostop do storitev splošnega gospodarskega pomena; poziva države članice, naj vsem državljanom, tudi najbolj ranljivim, omogočijo dostop do teh pravic;

143.  opozarja, da mora boj proti revščini potekati v sodelovanju z najbolj prikrajšanimi skupinami prebivalstva, ki jih to najbolj zadeva ter ki lahko iz lastnih izkušenj povedo o posledicah onemogočenega dostopa do pravic in predlagajo morebitne rešitve; upa, da se bo čim prej vzpostavila participativna demokracija, kjer bo posebna pozornost namenjena sodelovanju oseb, ki se spopadajo z revščino, izključenostjo, diskriminacijo in neenakostjo;

Brezdomstvo

144.  poziva Komisijo, naj oblikuje okvirno evropsko opredelitev brezdomstva, zbere primerljive in zanesljive statistične podatke ter vsako leto poroča o sprejetih ukrepih in napredku v državah članicah pri odpravljanju brezdomstva;

145.  poziva države članice, naj kot del širše strategije glede brezdomstva pripravijo „načrte za nujno ukrepanje v zimskih razmerah“;

Nastanitev

146.  opominja, da je v členu 34(3) Listine o temeljnih pravicah priznana pravica do socialne pomoči in pomoči za nastanitev za vse, ki nimajo dovolj sredstev, da bi se spopadali s socialno izključenostjo in revščino; zato poziva države članice, naj zagotovijo dostop do ustreznih stanovanj;

147.  opozarja na ugotovitve in načela v poročilu komisarja Sveta Evrope za človekove pravice o dostojni nastanitvi(16);

Zdravstvo

148.  opominja, da sta v členu 35 Listine o temeljnih pravicah vsakomur priznani pravica do dostopa do preventivnega zdravstvenega varstva in pravica do zdravniške oskrbe; poziva države članice, naj zagotovijo dostop do ustreznega zdravstvenega varstva zlasti tistim, ki imajo nizke prihodke in katerih zdravstveno stanje zahteva dolgotrajno ali drago intenzivno oskrbo;

149.  poziva države članice in EU, naj zagotovijo, da bodo imele osebe, ki zlorabljajo narkotične snovi, poln dostop do specialističnih zdravstvenih storitev in zdravljenja z nadomestnimi snovmi, ter da ne bodo obravnavane kot storilci kaznivih dejanj le zaradi osebne rabe prepovedanih drog;

Delavci

150.  vztraja, da je treba izboljšati preglednost trga dela tako, da bo vsako delo (za določen ali nedoločen čas, s polnim ali krajšim delovnim časom ali priložnostno) dostojno plačano in v zvezi s katerim se bodo v celoti spoštovale pravice delavcev;

151.  priznava, da vse države članice nimajo nacionalne zakonodaje, s katero bi bila določena minimalna plača; poziva, naj se oblikujejo instrumenti, ki bodo vsem omogočili dostop do dostojne plače, da bodo vsi delavci v Evropski uniji imeli plačo, ki jim bo omogočala dostojno življenje;

152.  poziva države članice in države kandidatke, naj ratificirajo in v celoti izvajajo konvencije Mednarodne organizacije dela; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo Mednarodno organizacijo dela pri krepitvi njenega nadzornega sistema in mehanizmov;

153.  spodbuja podjetja, naj sprejmejo odgovorno, nediskriminacijsko kadrovsko politiko in politiko poklicnega razvoja, da se pospeši zaposlovanje žensk, mladih in prikrajšanih oseb;

154.  opozarja, da je treba diskriminacijo razumeti tudi kot poseganje v štiri temeljne svoboščine – zlasti v pravico do svobodnega gibanja oseb – in da kot takšna ovira delovanje notranjega trga; poziva Komisijo, naj spodbuja države članice k reviziji mednarodnih določb, ki urejajo dostop do njihovih trgov dela, da bi odpravile s tem povezano razlikovanje med evropskimi državljani;

155.  poziva države članice, naj revidirajo svojo zakonodajo in zagotovijo, da ponudnikov spolnih storitev ne bodo izkoriščale kriminalne združbe, da bodo zajamčene njihove temeljne pravice ter da bodo lahko dostopali do ustreznih socialnih in zdravstvenih storitev;

156.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo socialno vključevanje oseb, ki so najbolj oddaljene od trga dela, in naj začnejo reševati težave „revnih delavcev“; meni, da bi tovrstne strategije morale omogočiti ustrezno ravnovesje med vprašanji glede pravičnih plač, usklajevanja dela in zasebnega življenja, dobrih delovnih pogojev, socialne zaščite, zaposlitvenih možnosti in varnosti zaposlitve;

Nezakonito zaposlovanje

157.  poziva države članice, naj ratificirajo konvencijo Združenih narodov o pravicah delavcev migrantov(17) in opozarja, da večina delavcev, ki kot priseljenci nimajo ustreznih dokumentov, opravlja dela, ki so zakonita in nujna za evropsko gospodarstvo, na primer pobiranje sadja, gradbena in vzdrževalna dela ter skrb za bolne, starejše ali otroke;

158.  poziva evropske institucije in države članice, naj ne uporabljajo več izraza „nezakoniti priseljenci“, ki ima zelo negativne konotacije, pač pa naj namesto tega uporabljajo poimenovanje „nezakoniti delavci/migranti“ ali „delavci/migranti brez urejenega statusa“;

159.  ponovno poudarja, da je delovno pravo namenjeno zaščiti delavcev, ki so v nepravičnih delovnih razmerjih, kar velja predvsem za delavce brez urejenega statusa, in poziva države članice, naj omogočijo pravico članstva v sindikatih vsem delavcem, tudi tistim brez urejenega statusa;

160.  poziva Komisijo, naj nameni enako pozornost in prednost politiki priseljevanja, ki se sedaj razvija, in „sankcijam zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU“ ter jih obravnava skupaj;

161.  vztraja, da je prva naloga inšpektorjev za delo, da zaščitijo delavce, in poziva države članice, naj:

–       zagotovijo, da se bodo lahko delavci brez urejenega statusa pritožili nad izkoriščevalskimi delodajalci popolnoma varno, ne da bi jim grozil izgon;

–       vlagajo v usposabljanje delovnih inšpektorjev in tistih, ki nudijo pomoč delavcem brez urejenega statusa, o možnostih vložitve uradne pritožbe glede kršenja delovne zakonodaje;

–       vzpostavijo sistem sankcij, ki ne bi kaznoval delavcev namesto delodajalcev;

Starejše osebe

162.  meni, da je staranje prebivalstva izziv, ki ga je treba obravnavati kot priložnost za tesnejše vključevanje ljudi z dolgimi in dragocenimi izkušnjami v družbo, s čimer bi spodbujali dejavno staranje; meni, da si je treba prizadevati za vključevanje starejših delavcev na trg dela;

163.  meni, da je treba posebno pozornost nameniti starejšim ženskam, ki živijo same, saj so posebej občutljiva skupina in so pogosto prve žrtve revščine, ko pride do gospodarskega upada;

164.  ugotavlja, da se je treba glede na ranljivost in vedno večje število starejših žensk v Uniji bojevati proti njihovi diskriminaciji in spodbujati njihovo udeležbo na trgu dela (na primer s programi vseživljenjskega učenja);

165.  opominja, da člen 25 Listine o temeljnih pravicah starejšim priznava pravico do dostojnega in samostojnega življenja; zato v povezavi s členoma 34 in 35 Listine o temeljnih pravicah priporoča preventivno zdravniško oskrbo in socialno varstvo za starejše, da jim bo zagotovljeno dostojno življenje;

166.  poziva države članice, ki tega še niso storile, naj sprejmejo zakonodajo glede oporok še živečih oseb, da v skladu s členom 8 oviedske konvencije o človekovih pravicah in biomedicini zagotovijo, da se upoštevajo „želje, ki jih je glede zdravniškega posega predhodno izrazil bolnik, ki ob posegu ni zmožen izraziti svoje volje“, ter naj urejajo pravico do dostojanstvene smrti;

* * *

167.  naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Agenciji za temeljne pravice, odboru ministrov pri Svetu Evrope, parlamentarni skupščini Sveta Evrope in komisarju Sveta Evrope za človekove pravice, ustreznim organom Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Organizaciji združenih narodov.

(1)

UL L 180, 19.7.2000, str. 22.

(2)

UL L 303, 2.12.2000, str. 16.

(3)

UL L 53, 22.2.07, str. 1.

(4)

Svet Evrope – Evropska unija: „Ena sama ambicija za evropsko celino“, poročilo Jean-Clauda Junckerja, 11. april 2006, str. 4.

(5)

1 UL C 287 E, 29.11.2007, str. 309.

(6)

Poročilo Agencije za temeljne pravice za leto 2008, objavljeno 24. junija 2008

(7)

Protokol št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisan 4. novembra 2000.

(8)

V zadevi C 267/06 Tadao Maruko proti Versorgungsanstalt der deutschen Bühnen z dne 1. aprila 2008 je Evropsko sodišče odločilo, da je zavrnitev izplačila vdovske pokojnine preživelemu partnerju neposredna diksriminacija na podlagi spolne usmerjenosti, če je preživeli življenjski partner glede tovrstnega izplačila v položaju, primerljivem s položajem zakonca.

(9)

11522/2007 – C6-0246/2007 – 2001/0270(CNS).

(10)

A6-0444/2007.

(11)

Izbirni protokol h konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki je bil sprejet 15. oktobra 1999.

(12)

Deklaracija Združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami, ki je bila sprejeta 20. decembra 1993.

(13)

Direktiva Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi, 2002/629/PNZ: okvirni sklep Sveta z dne 19. julija 2002 o boju proti trgovanju z ljudmi.

(14)

Priporočilo R (2000)7.

(15)

D.H. in drugi proti Češki republiki, v zvezi z zadevami iz prejšnjih let.

(16)

Komisarjevo stališče z dne 29. oktobra 2008 "Nihče ne bi smel biti brezdomec – ustrezno bivališče je pravica".

(17)

Mednarodna konvencija o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo št. 45/158 z dne 18. decembra 1990.


MNENJE Odbora za kulturo in izobraževanje (25. 1. 2008)

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji 2004-2007

(2007/2145(INI))

Pripravljavka mnenja: Viktória Mohácsi

POBUDE

Odbor za kulturo in izobraževanje poziva odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja pomembnost Evropske agencije za temeljne pravice, ustanovljene s sklepom Sveta (ES) št. 168/2007 z dne 15. februarja 2007(1), ki državam članicam zagotavlja pomoč in strokovno znanje pri izvajanju zakonodaje Skupnosti, da lahko v celoti upoštevajo temeljne pravice, vendar meni, da je aktualno nezapolnjeno mesto direktorja agencije problem, ki omejuje njeno učinkovitost;

2.  pozdravlja nedavni podpis Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ki bo sestavni del nove reformne pogodbe EU(2); z listino razglašene pravice bodo morale biti upoštevane v vseh predpisih, nastalih v Evropski uniji;

3.  poziva države, ki še niso podpisale ali ratificirale evropske listine Sveta Evrope za regionalne in manjšinske jezike iz leta 1992 in okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin iz leta 1994, naj to čim prej storijo;

4.  poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito vključevanje prikrajšanih in socialno izključenih otrok v izobraževalne sisteme že v najzgodnejših letih ter s tem namenom spodbujajo izmenjavo najboljše prakse;

5.  poudarja pomen zaščite otrok; meni, da bi bilo treba dosledneje izvajati in še dodatno razvijati pobude v zvezi s strategijo EU o otrokovih pravicah, na primer spletne strani, ki bi bile v celoti posvečene otroškim zadevam, posebno pomoč, telefone za klic v sili in proračunska sredstva za programe EU, namenjene otrokom;

6.  poziva države članice k boju proti diskriminaciji v izobraževanju, kot je denimo segregacija romskih otrok v šolah, v skladu z nedavno razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu o tem(3);

7.  poudarja pomembnost medijev pri spodbujanju raznolikosti, večkulturnosti in strpnosti; poziva vse medije k preprečevanju vsebin, ki bi podpirale rasizem, ksenofobijo, nestrpnost ali kakršno koli obliko diskriminacije;

8.  poziva države članice, naj v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga (2008) sodelujejo s široko paleto zainteresiranih strani, zlasti z nevladnimi organizacijami, ter tako spodbujajo medkulturni dialog in predvsem med mladimi širijo ozaveščenost o skupnih vrednotah ter spoštovanju kulturne, verske in jezikovne raznolikosti;

9.  poudarja pomembno vlogo športa pri spodbujanju strpnosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja; poziva nacionalne in evropske športne organizacije, naj nadaljujejo prizadevanja v boju proti rasizmu in ksenofobiji ter spodbujajo nove, odločnejše in bolj daljnosežne pobude, s katerimi bi nadgradili veljavne ukrepe;

10. poudarja pomembnost medijske pismenosti v zvezi s pravičnimi in enakimi izobraževalnimi možnostmi za vse državljane Evropske unije;

11. poziva države članice, naj se borijo proti vsem oblika rasizma, homofobije in diskriminacije na področju izobraževanja in kulture;

12. poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito vključevanje novih priseljencev iz držav izven Evropske unije, zlasti otrok in mladine, v izobraževalne sisteme držav članic EU in jim pomagajo s spodbujanjem kulturne raznolikosti.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

22.1.2008

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

0

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Ivo Belet, Guy Bono, Nicodim Bulzesc, Marie-Hélène Descamps, Věra Flasarová, Milan Gaľa, Claire Gibault, Vasco Graça Moura, Luis Herrero-Tejedor, Ruth Hieronymi, Mikel Irujo Amezaga, Ramona Nicole Mănescu, Manolis Mavrommatis, Marianne Mikko, Ljudmila Novak, Dumitru Oprea, Doris Pack, Zdzisław Zbigniew Podkański, Mihaela Popa, Christa Prets, Karin Resetarits, Pál Schmitt, Hannu Takkula, Helga Trüpel, Thomas Wise, Tomáš Zatloukal

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Victor Boştinaru, Emine Bozkurt, Ignasi Guardans Cambó, Gyula Hegyi, Viktória Mohácsi, Nina Škottová, Ewa Tomaszewska

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Donata Gottardi

(1)

UL L 53, 22.2.2007, str. 1.

(2)

Listina je bila uradno razglašena 12. decembra 2007 v Evropskem parlamentu.

(3)

D. H. in drugi proti Češki republiki, v zvezi z zadevami iz prejšnjih let;


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

2.12.2008

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

29

7

7

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Alexander Alvaro, Roberta Angelilli, Emine Bozkurt, Philip Bradbourn, Mihael Brejc, Kathalijne Maria Buitenweg, Maddalena Calia, Giusto Catania, Jean-Marie Cavada, Carlos Coelho, Panayiotis Demetriou, Gérard Deprez, Armando França, Urszula Gacek, Kinga Gál, Jeanine Hennis-Plasschaert, Magda Kósáné Kovács, Roselyne Lefrançois, Baroness Sarah Ludford, Claude Moraes, Rareş-Lucian Niculescu, Martine Roure, Sebastiano Sanzarello, Inger Segelström, Csaba Sógor, Vladimir Urutchev, Ioannis Varvitsiotis, Manfred Weber, Renate Weber, Tatjana Ždanoka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Monika Beňová, Simon Busuttil, Marco Cappato, Monica Giuntini, Ignasi Guardans Cambó, Sophia in ‘t Veld, Metin Kazak, Marian-Jean Marinescu, Stefano Zappalà

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Richard Howitt, Helmuth Markov, Luisa Morgantini, Feleknas Uca

Zadnja posodobitev: 10. december 2008Pravno obvestilo