POROČILO o prenosu in uporabi Direktive 2002/73/ES o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev

9.12.2008 - (2008/2039(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Teresa Riera Madurell

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o prenosu in uporabi Direktive 2002/73/ES o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev

(2008/2039(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 16. decembra 2003 o boljši pripravi zakonodaje[1], ki so ga sprejeli Parlament, Svet in Komisija,

–   ob upoštevanju Direktive 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev[2],

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6 0491/2008),

A. ker načeli demokracije ter pravne države, ki sta določeni v Pogodbi ES, zakonodajalcu omogočata nadzor nad izvajanjem zakonodaje, ki jo je sprejel,

B.  ker je naloga Parlamenta kot sozakonodajalca v zvezi z nadzorom nad izvajanjem direktive 2002/73/ES zapletena, saj mu Komisija posreduje le malo informacij; zato so bila pristojnim odborom nacionalnih parlamentov ter organom za obravnavanje enakosti med spoloma poslana pisma s prošnjo za informacije, na katera je odgovorilo 27 nacionalnih parlamentov ter 16 organov za obravnavanje enakosti,

C. ker je direktiva 2002/73/ES pomemben mejnik v procesu doseganja enakosti med ženskami in moškimi ter spopadanja z diskriminacijo na podlagi spola v družbi kot celoti,

D. ker je bilo spolno nadlegovanje na ravni EU prvič opredeljeno v direktivi 2002/73/ES, v kateri so opredeljeni tudi pojmi neposredne diskriminacije, posredne diskriminacije in nadlegovanja, v kateri je prepovedana diskriminacija žensk zaradi nosečnosti ali porodniškega dopusta ter določena pravica do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto po porodniškem, očetovskem ali posvojiteljskem dopustu, kadar so te pravice v državah članicah priznane,

E.  ker so države članice pri izvajanju direktive 2002/73/ES do 5. oktobra 2005 prevzele številne obveznosti, na primer:

Ø ustanovitev organa oziroma več organov za spodbujanje, analizo, spremljanje in podpiranje enakega obravnavanja moških in žensk,

Ø uveljavljanje socialnega dialoga med socialnimi partnerji, usmerjenega v krepitev enakega obravnavanja, med drugim s spremljanjem praks na delovnem mestu, kolektivnih pogodb itd.,

Ø spodbujanje dialoga z ustreznimi nevladnimi organizacijami za uveljavljanje načela enakega obravnavanja,

Ø načrtno in sistematično spodbujanje enakega obravnavanja na delovnem mestu, npr. v poročilih podjetij o enakosti z rednimi informacijami o enakem obravnavanju moških in žensk,

Ø učinkoviti ukrepi za zagotovitev dejanskih sankcij za kršitve direktive, kadar odškodnina za žrtve ne sme biti omejena s predhodno določeno zgornjo mejo, razen v zelo redkih primerih,

Ø zagotovljena enaka zaščita pred negativnim obravnavanjem za osebe, ki podpirajo žrtve spolne diskriminacije in nadlegovanja,

Ø da bodo Komisiji vsaka štiri leta poročale o ukrepih, ki so jih sprejele za zagotovitev specifičnih ugodnosti za manj zastopani spol v poklicnih dejavnostih, ter o izvajanju teh ukrepov,

Ø da bodo zagotovile, da bodo določbe pogodb ali sporazumov, ki kršijo direktivo, spremenjene ali razglašene za nične in neveljavne,

F.  ker bi lahko s počasnim ali nekakovostnim izvajanjem direktive 2002/73/ES ogrozili uresničevanje lizbonske strategije ter razvoj vseh možnosti socialnih in ekonomskih zmogljivosti EU,

G. ker se mnogo držav članic spopada s težavami pri prenosu direktive 2002/73/ES v nacionalno zakonodajo, zlasti pri uvajanju posebnih in ustreznih ukrepov za izboljšanje enakosti med spoloma in zmanjšanje diskriminacije glede zaposlovanja, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev,

H. ker kazalniki kažejo, da v letih po začetku veljave nove in izboljšane zakonodaje o enakem obravnavanju ni bilo omembe vrednih vplivov na zmožnost žensk za zaposlitev in napredovanje,

I.   ker v mnogih državah članicah načela enakosti med spoloma v političnih in upravnih odločitvah ni mogoče vključevati zaradi pomanjkanja znanja in ozaveščenosti glede tega pristopa,

J.   ker je diskriminacija na podlagi spola z drugih družbenih in političnih vidikov še večja zaradi še vedno obstoječih razlik v plačah med moškimi in ženskami, zlasti med tako imenovanimi ženskimi in moškimi ekonomskimi sektorji,

K.  poudarja, da je ekonomska neodvisnost žensk temeljna za njihovo emancipacijo, zaradi česar je zaposlenost s pravicami zagotovilo za njihov osebni razvoj in socialno vključenost;

1.  poziva Komisijo, naj natančno spremlja prenos direktive 2002/73/ES in spoštovanje zakonodaje, povezane s tem prenosom, ter naj še naprej izvaja pritisk na države članice; poudarja, da je treba za dosego teh ciljev zagotoviti ustrezna sredstva;

2.  opozarja na točko 34 medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje, zlasti na zavezo Sveta glede spodbujanja držav članic, da pripravijo in objavijo tabele, s katerimi bodo ponazorile korelacijo med direktivami in nacionalnimi ukrepi za prenos; meni, da bi korelacijske tabele Komisiji olajšale nalogo pri nadzoru nad prenosom direktive 2002/73/ES;

3.  ugotavlja, da bi tesno sodelovanje med pristojnimi odbori nacionalnih parlamentov in Evropskim parlamentom pri nadzoru nad prenosom in izvajanjem zakonodaje o enakosti med spoloma pripomoglo k temu, da bi enakost spolov približali oblikovalcem politik in državljanom;

4.  ceni veliko število podrobnih odzivov, ki jih je v kratkem času prejel od nacionalnih parlamentov in organov za obravnavanje enakosti med spoloma o stanju pri izvajanju direktive in težavah, povezanih s tem;

5.  obžaluje, da poročilo Komisije Evropskemu svetu in Svetu na podlagi podatkov, ki naj bi jih države članice posredovale do konca leta 2005, še ni na voljo;

6.  obžaluje, da več držav članic v svoji zakonodaji še ni dovolj jasno in natančno opredelilo neposredne in posredne diskriminacije, nadlegovanja in spolnega nadlegovanja;

7.  je zaskrbljen, ker v več državah članicah prepoved diskriminacije še ni tako obsežna, da bi bila v skladu z direktivo 2002/73/ES; opozarja, da prepovedane oblike diskriminacije negativno vplivajo tako na zasebni kot na javni sektor;

8.  obžaluje, da je v nekaterih državah članicah zakonodaja v nasprotju z načelom učinkovitih, sorazmernih in odvračalnih sankcij, saj so določene najvišje vrednosti za plačilo nadomestila ali odškodnine žrtvam diskriminacije;

9.  opozarja, da manj ugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali porodniškim dopustom, pomeni diskriminacijo; obžaluje, da nekatere države članice niso izrecno priznale pravice do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto po porodniškem dopustu;

10. poziva države članice, naj zagotovijo popoln, pravilen in učinkovit prenos ter ustrezno izvajanje vseh določb direktive 2002/73/ES;

11. opozarja, da se enako obravnavanje ne uporablja v vseh sistemih socialne varnosti; poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da poklicni pokojninski sistemi ne bodo diskriminirali žensk in krepili obstoječih vzorcev, ki ženske že postavljajo v slabši položaj glede nadomestil in prispevkov;

12. pozdravlja prizadevanja držav članic, ki so razširile ali poglobile zahteve direktive 2002/73/ES, zlasti pobude, s katerimi so zaščito pred diskriminacijo uvedle v novih delih družbe;

13. poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo delodajalce spodbudile k zavzemanju za delovne razmere, v katerih spolno nadlegovanje in nadlegovanje na podlagi spola ne bosta mogoča, ter k uvedbi posebnih postopkov za preprečitev takšnega obnašanja;

14. poziva države članice, naj razvijejo zmogljivosti in namenijo dovolj sredstev za organe za spodbujanje enakosti med spoloma in enake možnosti za oba spola, kot je določeno v direktivi 2002/73/ES, ter opozarja na zahtevo iz direktive, da je treba tem organom zagotoviti neodvisnost;

15. ugotavlja, da obstajajo različni pristopi k izvajanju člena 8a direktive 2002/73/ES, iz česar je razvidna potreba po sodelovanju in izmenjavi dobrih praks med državami članicami; meni, da sta mreža nacionalnih organov za obravnavanje enakosti med spoloma, ki jo je vzpostavila Komisija, ter Equinet pomembni orodji za krepitev tega sodelovanja ter spodbujanje enotnega izvajanja prava Skupnosti na področju enakega obravnavanja žensk in moških;

16. pozdravlja namero Komisije, da bo v letu 2009 opravila raziskavo o organizaciji organov za obravnavanje enakosti med moškimi in ženskami; poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, kako dobro državljani EU poznajo storitve, ki jih izvajajo organi za obravnavanje enakosti med spoloma, ter naj uvedejo informacijske kampanje za večjo prepoznavnost teh organov;

17. opozarja na nizko raven poznavanja pravic na podlagi direktive 2002/73/ES med ženskami, na kar kaže maloštevilnost postopkov o enakosti med spoloma ter vloženih pritožb; poziva države članice, sindikate, delodajalce ter nevladne organizacije, naj okrepijo svoja prizadevanja za obveščanje žensk o možnostih, ki so na voljo žrtvam diskriminacije po veljavni nacionalni zakonodaji od leta 2005;

18. ugotavlja, da žrtve diskriminacije ne zaupajo preveč sodnemu varstvu; poziva države članice, naj poskrbijo, da bo dodeljena pomoč neodvisna in brezplačna, naj okrepijo zagotovila žrtvam diskriminacije ter omogočijo sodno varstvo osebam, ki branijo ali pričajo v imenu osebe, zaščitene na podlagi direktive 2002/73/ES;

19. poziva Komisijo, naj preveri, ali države članice žrtvam in združenjem ter organizacijam, ki imajo legitimni interes za skladnost z direktivo 2002/73/ES, zagotavljajo, da jim pravne ali druge ovire, kot so pretirano kratki roki, ne preprečujejo, da bi zaradi kršitev v zvezi z zaščito pred diskriminacijo in neupoštevanjem enakosti med spoloma sprožili postopek pred sodiščem ali pa svoje pravice iz direktive 2002/73/ES v celoti uveljavljali v drugih upravnih postopkih;

20. priznava pozitivne učinke preprečevanja in ocenjevanja diskriminatornih praks, kar je mogoče doseči s tesnim sodelovanjem organov za obravnavanje enakosti med spoloma in inšpektorjev za delo; poziva države članice, naj vztrajajo pri usposabljanju inšpektorjev za delo glede novih odgovornosti zaradi prenosa direktive 2002/73/ES ter novih orodij, na primer obrnjenega dokaznega bremena;

21. poudarja bistveno vlogo nevladnih organizacij pri zagotavljanju pomoči žrtvam diskriminacije; poziva javne organe, naj namenijo sredstva za projekte mediacije in pomoči, ki so dražji kot informacijske kampanje, njihova izvedba pa je bolj zapletena;

22. poudarja, da so zanesljivi, primerljivi in razpoložljivi kazalniki kakovosti in količine ter statistični podatki, razčlenjeni po spolu, pomembni za zagotavljanje izvajanja direktive in nadaljnjega ukrepanja na njeni podlagi; poziva organe za obravnavanje enakosti med spoloma, naj okrepijo prizadevanja pri izvajanju neodvisnih raziskav, objavljanju neodvisnih poročil ter pripravi priporočil o vseh vprašanjih, povezanih z diskriminacijo; opozarja na vlogo Evropskega inštituta za obravnavanje enakosti med spoloma, katerega naloge so zbiranje in analiza podatkov o enakosti med spoloma, večanje obveščenosti državljanov EU o tem ter razvijanje metodoloških orodij za podporo vključevanju načela enakosti med spoloma;

23. poudarja, da je treba med socialnimi partnerji spodbujati socialni dialog, da bi načelo enakega obravnavanja uveljavili z nadzorom praks na delovnem mestu, s kolektivnimi pogodbami, kodeksi ravnanja, raziskavami ter izmenjavo izkušenj in dobre prakse;

24. poziva države članice, naj v svojo zakonodajo vključijo zahtevo, da morajo podjetja pripraviti in izvajati letni načrt za enakost, pravice žensk in moških, ki skrbijo za družinske člane, ter zagotoviti uravnoteženo zastopanost obeh spolov v upravnih odborih;

25. poziva države članice, naj delodajalce spodbujajo, da bodo delavcem in njihovim predstavnikom redno zagotavljali informacije o upoštevanju načela enakega obravnavanja žensk in moških;

26. poziva države članice, naj delodajalce spodbujajo, da bodo delavcem in njihovim predstavnikom redno zagotavljali informacije v zvezi z vprašanji spolov in o pravici do dopusta;

27. vztraja, da je treba razviti nacionalne mehanizme za nadzor nad izvajanjem načela enakega plačila in vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto po materinskem ali očetovskem dopustu oziroma pomoči za vzdrževane družinske člane;

28. ugotavlja, da še vedno obstajajo razlike v plačah, saj ženske prejemajo povprečno 15 % nižje plače kot moški, da se je ta razlika med letoma 2000 in 2006 zmanjšala samo za 1 % in da je delež žensk na odgovornih mestih še vedno veliko nižji od deleža moških; vztraja, da je treba razviti nacionalne mehanizme za nadzor nad izvajanjem načela enakega plačila in poziva Komisijo, naj ponovno načrtuje podporne ukrepe za ta namen in ob tem ustrezno upošteva načelo subsidiarnosti;

29. poudarja, da je treba spodbujati pobude, ki v podjetjih prispevajo k vzpostavitvi in izvajanju kadrovske politike in pozitivnih ukrepov za uveljavljanje enakosti med spoloma; spodbuja države članice, naj v nacionalno zakonodajo uvedejo zahteve, naj podjetja pripravijo in izvajajo letni načrt za enakost ter zagotovijo uravnoteženo zastopanost obeh spolov v upravnih odborih;

30. opominja države članice, da je pri pripravi in izvajanju zakonov pomembno dejavno vključevanje načela enakosti med spoloma ter usklajevanje družinskega in poklicnega življenja;

31. poudarja, da se je treba boriti proti posebnim oviram, s katerimi se glede enakega dostopa do šolanja in trga dela soočajo invalidke in starši invalidnih otrok, ter da je treba prilagoditi ukrepe za vključitev razsežnosti spolov v vse politike, zlasti posebnim potrebam teh skupin;

32. opozarja, da je treba zagotoviti večjo prilagodljivosti glede starševskega dopusta, zlasti za starše invalidnih otrok;

33. poziva države članice, naj s ciljno usmerjenimi ukrepi odpravi diskriminacijo deklet in mladih žensk pri prehodu iz šole v usposabljanje in iz usposabljanja v poklicno življenje, pa tudi pri ponovni vključitvi na trg dela po prekinitvi zaradi skrbi za otroke ali sorodnike; poudarja, da so potrebni javno otroško varstvo in negovalne storitve ter oskrba starejših; opozarja države članice na zavezo, ki so jo sprejele v zvezi s tem na vrhunskem srečanju v Barceloni leta 2002;

34. poziva Komisijo, naj preveri v kolikšni meri so države članice izkoristile možnosti za posebne ugodnosti na področjih, kjer so negativni vplivi na kariero žensk posebno hudi in očitni; poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o tem;

35. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, nacionalnim parlamentom ter nacionalnim organom za obravnavanje enakosti med spoloma.

• [1]  UL C 321. 31.12.2003, str. 1.
• [2]  UL L 269, 5.10.2002, str. 15.

OBRAZLOŽITEV

Enakost med spoloma je temeljna pravica s posebnim statusom v pravu EU, toda kot je razvidno iz razlike v stopnji zaposlenosti med moškimi in ženskami, ki je v letu 2007 za EU-27[1] znašala 28,4 odstotnih točk, je neenakost med spoloma na trgu dela še vedno strukturni problem, ki ga je treba obravnavati. Ukrepanje je nadvse pomembno iz očitnega razloga, da je enakost temeljna pravica, pa tudi zato, ker je Evropski svet marca 2000 v Lizboni določil cilj, da je treba v Evropski uniji stopnjo zaposlenosti žensk do leta 2010 povečati nad 60 %.

Poleg tega razlike v plači med spoloma kažejo, da neenakosti ni treba odpraviti le pri stopnji zaposlenosti, ampak tudi z vidika kakovosti zaposlitve. V poročilu mednarodne konfederacije sindikatov za leto 2008 o razliki v plači med spoloma na svetovni ravni je navedeno, da višja izobrazba žensk ne pomeni nujno manjših razlik v plači, v nekaterih primerih pa se te z ravnijo izobrazbe celo povečujejo.

Evropski parlament in Svet sta s sprejetjem direktive 2002/73/ES z dne 23. septembra 2002 o spremembi direktive Sveta 76/207/EGS državam članicam EU dala na voljo učinkovito orodje za okrepitev nacionalne zakonodaje o enakem obravnavanju žensk in moških na trgu dela.

Toda s počasnim ali nekakovostnim izvajanjem te direktive bi lahko ogrozili uresničevanje lizbonske strategije ter možnost razvoja socialnih in ekonomskih zmogljivosti EU v polni meri.

Skladnost – aktualno stanje

Postopki zaradi neobveščanja

Ob koncu roka za prenos direktive (5. oktober 2005) devet držav članic ni sporočilo ukrepov v zvezi z njenim prenosom, zato je Komisija proti njim uvedla postopek za ugotavljanje kršitev. Rezultat sta bila postopka zaradi neobveščanja proti Belgiji in Luksemburgu.

Postopki zaradi neskladnosti

Zaradi zapletenosti in novosti določb direktive je pri prenosu Komisija ugotovila številne težave. V prvi polovici leta 2007 je bilo 22 državam članicam poslano opozorilo. Od 23 držav, katerih zakonodaja je bila preverjena z vidika skladnosti, tega opozorila ni prejela le Španija.

To pa ne pomeni, da ima vseh 22 držav članic resne težave zaradi neskladnosti. Izkušnje kažejo, da so številne napake, na katere Komisija opozori v postopku za ugotavljanje kršitev, odpravljene po prejetem opozorilu in zlasti po obrazloženem mnenju.

Komisija navaja, da so vse države članice odgovorile na uradno opozorilo, in že zaključuje analizo njihovih odgovorov. Odbor FEMM je bil obveščen, da sta Estonija in Finska že prejeli obrazloženo mnenje ter da naj bi Komisija do konca leta 2008 pripravila odločitev o nadaljnjih ukrepih v zvezi z drugimi postopki v teku, in sicer naj bi poslala obrazložena mnenja ali pa zadeve zaključila.

Zadeve na sodišču

Sodišče Evropskih skupnosti je pred kratkim ugotovilo, da sta Belgija in Luksemburg kršila obveznost obveščanja, čeprav je Luksemburg medtem že dokončal prenos direktive.

Dne 27. maja 2008 je na seji odbora FEMM potekala izmenjava mnenj o tem dosjeju. Komisija je sporočila, da bo prvo poročilo o prenosu te direktive objavljeno v prvi polovici leta 2009, ko bodo preučeni rezultati postopka ugotavljanja kršitev.

Opredelitve pojmov

Opredelitve pojmov so bile tako ali drugače nepravilno prenesene v 15 državah članicah.

Številne države članice so se odločile za splošno opredelitev diskriminacije, pri čemer niso omenile spolne diskriminacije, temveč so uporabile splošne izraze, ki lahko imajo neželene učinke in so v nasprotju z duhom direktive. Tako na primer ni bila omenjena nosečnost ali pa ni bilo zahteve po statističnih podatkih različnih sodišč o tožbah zaradi spolne diskriminacije.

Naslednja najpogostejša težava pri prenosu veljavne direktive je bila, da ni bilo omenjeno spolno nadlegovanje ali pa je bil ta izraz združen s splošno definicijo nadlegovanja, zaradi česar je težko zaščititi žrtve spolnega nadlegovanja, zlasti kadar gre za dokaze.

Poleg tega je bila opredelitev posredne diskriminacije pogosto izpuščena, čeprav je to danes verjetno najzahrbtnejša oblika diskriminacije. Kot že rečeno, razširjenost razlik v plači med spoloma kaže, da so ženske in moški uvrščeni v različne kategorije, čeprav opravljajo isto delo, oziroma da so panoge, v katerih so zaposlene večinoma ženske, vedno med najslabše plačanimi.

Po drugi strani pa so nekatere države članice razširile ali poglobile opredelitve pojmov in na primer vključile izrecno omembo „transspolne identitete ali izražanja“ ali pa diskriminacijo staršev opisale kot obliko spolne diskriminacije.

Področje uporabe

18 držav članic področja uporabe ni ustrezno upoštevalo, pri čemer je šlo najpogosteje za neomembo samozaposlitvenih dejavnosti ter članstva in sodelovanja v delavskih združenjih ali združenjih delodajalcev.

Nekatere države članice pa so področje uporabe razširile in presegle zahteve direktive, saj so vključile:

- socialno varnost in pomoč, zdravstveno varstvo, izobraževanje ter izmenjavo blaga in storitev;

- poleg posameznikov tudi skupine oseb, pravne osebe in organizacije;

- poleg plače tudi druga delodajalčeva izplačila, ki spadajo med osebne prejemke;

- delavce, ki delajo v nacionalnih organizacijah zunaj države članice.

Na Madžarskem so v varstvo nosečnic vključene tudi ženske, ki sodelujejo v programih za umetno oploditev.

Organi za obravnavanje enakosti med spoloma

Člen 8a direktive določa, da morajo države članice imenovati organ za obravnavanje enakosti med spoloma. Odbor FEMM je prejel odgovor od samo dveh takih organov, katerih obstoj sta potrdila tudi nacionalna parlamenta.

Komisija je ugotovila, da 16 držav članic ni pravilno izvedlo določb, saj obstoječi organi nimajo vseh pooblastil, ki jim jih daje direktiva, ali pa se porajajo dvomi o njihovi sposobnosti za neodvisno opravljanje nalog.

Primerljive izkušnje kažejo, da so pomembne razlike v tem, kako ti organi delujejo, na kakšni podlagi, pod čigavim nadzorom, kakšne človeške in finančne vire imajo itd., čeprav večina odgovorov kaže na nagnjenost k organom za obravnavanje enakosti med spoloma na horizontalni ravni, katerih naloga je boj proti vsem oblikam diskriminacije.

Tudi glede človeških in finančnih virov so med državami članicami velike razlike. Težave so opisane v dveh zelo podobnih odgovorih, ki jih je odbor FEMM prejel od organov za obravnavanje enakosti: zaradi pomanjkanja sredstev zadev o diskriminaciji ni mogoče dovolj hitro obravnavati, saj je zelo težko opraviti ustrezno preiskavo; osebam, ki na sodišču dokazujejo, da so žrtve diskriminacije, ni vedno mogoče nuditi pomoči, čeprav je to z zakonom določeno; poleg tega je zaradi pomanjkanja sredstev oteženo spremljanje načrtovanja enakosti, organi za enakost pa lahko na lastno pobudo izvajajo samo raziskave manjšega obsega.

Organizacijska struktura in pristojnosti

Medtem ko so nekatere države članice vzpostavile popolnoma nove organe za spodbujanje enakosti, so številne povečale in podrobneje predpisale pristojnosti že obstoječih.

Obstajajo trije organizacijski modeli: države članice s civilnim pravom, države članice z institucijo ombudsmana ter države članice s tradicijo rimskega prava.

V sistemih civilnega prava imajo organi za enakost pristojnost, da opravljajo preiskave, in vlogo pri alternativnemu reševanju sporov, medtem ko lahko ombudsman, zadolžen za boj proti diskriminaciji, sodeluje pri sodnih obravnavah. V sistemih z rimsko pravno tradicijo lahko v civilnih, socialnih in upravnih postopkih na splošno sodelujejo fizične in pravne osebe, za preiskave pa so pristojni inšpektorji za delo.

Stopnja pristojnosti organov za obravnavanje enakosti med moškimi in ženskami se med državami članicami močno razlikuje in zajema samo zunajsodno pomoč, mediacijo, pravico do preiskave po uradni dolžnosti ter pristojnost posredovanja v sodnih zadevah.

Sklep in priporočila, ki jih izdajo, ponavadi niso pravno zavezujoči, čeprav večina organov za enakost priznava, da iz njih izhaja močna moralna obveznost ter jih sodišče in/ali delodajalci večinoma upoštevajo. Ombudsman na Cipru je edini organ za obravnavanje enakosti in diskriminacije, ki ima pristojnost, da naloži sankcije ter izda zavezujoče sklepe.

Naslednji primer je nizozemska komisija za enako obravnavanje, ki je parasodni organ (neodvisne preiskave, zaslišanja in sodbe) in deluje ločeno od sodstva. Toda pravna uveljavitev sodbe komisije in terjanje odškodnine sta mogoča le na sodišču.

Številni organi za enakost tesno sodelujejo z inšpektorji za delo. Portugalska agencija za enakost na primer obiskuje zaposlene na delovnem mestu ali to zahteva od generalnega inšpektorata za delo, da bi dobila oceno o obstoju diskriminatorne prakse.

Vloga delodajalcev

Direktiva delodajalce spodbuja k načrtnemu in sistematičnemu podpiranju enakega obravnavanja moških in žensk na delovnem mestu. Na Nizozemskem je obvezna priprava načrtov za enakost v podjetjih z več kot 30 zaposlenimi, v Španiji pa v podjetjih z več kot 250 zaposlenimi ali kakor je določeno v kolektivni pogodbi. Po drugi strani pa estonski zakon za enakost med spoloma izrecno določa, da morajo delodajalci zbirati statistične podatke o zaposlitvi ločeno po spolu.

Vloga civilne družbe

Iz odgovorov je razvidno, da ženske oklevajo glede uveljavljanja svojih pravic, organi za enakost pa se strinjajo, da pomanjkanje vloženih pritožb pomeni omejeno zaupanje v mehanizem zaščite. Kot ugotavlja grški ombudsman, je stike med institucionalnimi mehanizmi ter posameznimi žrtvami diskriminacije mogoče izboljšati le prek socialnih organizacij, ki delujejo na terenu.

Sprejeti je treba pobude za večjo udeležbo civilne družbe, zlasti na regionalni in lokalni ravni, ki bodo presegale informacijske kampanje ter kampanje za ozaveščanje, za katere se pogosto porabi večina razpoložljivih sredstev nevladnih organizacij. Zvezam bi bilo treba nameniti sredstva za zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije ter jim podeliti pooblastila za uporabo sodnega postopka, kot je navedeno v členu 6(3) direktive.

V bistvu več nevladnih organizacij na svojih spletnih straneh že nudi svetovanje v zvezi z diskriminacijo, v nekaterih državah članicah pa lahko zastopajo žrtve diskriminacije.

Spodbujanje enakosti med spoloma

Nacionalne zakonodaje ne prispevajo dosti k splošnejšim vidikom spodbujanja enakega obravnavanja, kot so preventivni ukrepi ali sistematične strategije proti diskriminaciji.

Komisija v svojih rednih poročilih o enakosti med moškimi in ženskami vsako leto ponavlja, da je treba okrepiti integracijo načela enakosti med spoloma. Novo ministrstvo za enakost med spoloma, ki so ga pred kratkim ustanovili v Španiji, odraža prizadevanja za vključevanje tega koncepta, vendar je bilo v drugih državah članicah sprejetih malo političnih in institucionalnih obveznosti za uresničitev strategij za vključevanje tega načela.

Odstavka 1 in 2 člena 8b direktive spodbujata države članice k podpiranju socialnega dialoga med socialnimi partnerji. Medtem ko so številne države članice priznale vlogo sindikatov pri razširjanju vzorca pogodbe z vključitvijo odstavkov o enakosti med spoloma, nekateri socialni partnerji poročajo o splošnem pomanjkanju informacij, kar na primer negativno vpliva na vključitev določb o posredni diskriminaciji. Države članice potrjujejo tudi, da vlade tesno sodelujejo s socialnimi partnerji pri oblikovanju zakonov za prenos direktive.

• [1]  http://ec.europa.eu/employment_social/employment_strategy/pdf/2008compendium_en.pdf

MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (26.6.2008)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o prenosu in uporabi direktive 2002/73/ES o uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev
(2008/2039(INI))

Pripravljavka mnenja: Ilda Figueiredo

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva obor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker se mnogo držav članic sooča s težavami pri prenosu direktive 2002/73/ES, zlasti pri uvajanju posebnih in ustreznih ukrepov za izboljšanje enakosti med spoloma in zmanjšanje diskriminacije glede zaposlovanja, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev, v nacionalno zakonodajo,

B.  ker kazalniki kažejo, da v letih po začetku veljave nove in izboljšanje zakonodaje o enakem obravnavanju ni bilo omembe vrednih vplivov na zmožnost žensk za zaposlitev in napredovanje,

C. ker v mnogih državah članicah načela enakosti med spoloma v političnih in upravnih odločitvah ni mogoče upoštevati zaradi pomanjkanja znanja in ozaveščenosti glede tega pristopa,

D. ker je bil v vsaki državi članici ustanovljen vsaj en organ, ki je pristojen za pospeševanje, analiziranje, spremljanje in spodbujanje enakosti med spoloma,

E.  ker je diskriminacija na podlagi spola z drugih družbenih in političnih vidikov še večja zaradi obstoječih razlik v plačah med moškimi in ženskami, zlasti med tako imenovanimi ženskimi in moškimi gospodarskimi sektorji,

1.  obžaluje dejstvo, da se kljub določenem napredku, doseženem pri zaposlovanju in pri pogojih zaposlovanja na trgu delu, proti ženskam še vedno izvaja diskriminacija ter je mnenja, da je zato nujen prenos direktive 2002/73/ES v celoti v nacionalno zakonodajo v vseh državah članicah, tako kot je nujno njeno izvajanje v praksi v zvezi s posredno diskriminacijo; poudarja tudi, da izvajanja ne sme spremljati zmanjšanje ravni obstoječe zaščite žensk;

2.  poudarja, da se je treba boriti proti posebnim oviram, s katerimi se glede enakega dostopa do izobrazbe in trga dela soočajo invalidke in starši invalidnih otrok, ter da je treba prilagoditi ukrepe za vključitev načela enakosti med spoloma v vse politike, še zlasti posebnim potrebam teh skupin;

3.  je zaskrbljen, ker zaposlitveni položaj žensk še vedno kaže višjo stopnjo njihove brezposelnosti, bolj negotove oblike zaposlitve, nižje plače, izpostavljenost večjemu tveganju revščine in nesreč pri delu ter večje težave pri poklicnem napredovanju, ki so še hujše za invalidke in/ali migrantke;

4.  poudarja, da se je razlika med stopnjo zaposlenosti žensk in moških sicer nekoliko zmanjšala, vendar je leta 2006 še vedno znašala 14 %, in da je zaposlitveni položaj žensk bolj negotov, saj vedno več žensk opravlja delo s skrajšanim delovnim časom ali na podlagi začasne pogodbe;

5.  ugotavlja, da še vedno obstajajo razlike v plačah, saj ženske prejemajo povprečno 15 % nižje plače kot moški, da se je ta razlika med letoma 2000 in 2006 zmanjšala samo za 1 % in da je delež žensk na odgovornih mestih še vedno veliko nižji od deleža moških;

6.  poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja in boj proti diskriminaciji med ženskami in moškimi, zlasti glede enakih plač in prvega ali ponovnega vključevanja na trg dela, ter to obravnavajo kot nalogo z največjo prednostjo, in poziva Komisijo, naj v ta namen obnovi načrtovanje podpornih ukrepov z ustreznim spoštovanjem načela subsidiarnosti;

7.  poudarja, da je gospodarska neodvisnost žensk temeljna za njihovo emancipacijo, zaradi česar je zaposlenost s pravicami zagotovilo za njihov osebni razvoj in socialno vključenost;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo dejavnosti nacionalnih organov za obravnavanje enakosti med spoloma ter predlagajo ukrepe za okrepitev njihove vloge in izboljšanje učinkovitosti uveljavljanja ustrezne zakonodaje;

9.  poziva organe, pristojne za spodbujanje enakega obravnavanja iz direktive 2002/73/ES, naj zagotovijo neodvisnost pomoči žrtvam diskriminacije ter njihove podpore in preiskovalnih dejavnosti; države članice poziva tudi, naj zagotovijo pravično financiranje struktur in njihovih dejavnosti;

10. poziva Komisijo, naj preuči, ali so ženske ustrezno seznanjene s svojimi pravicami iz direktive 2002/73/ES, ali imajo neoviran dostop do urada varuha človekovih pravic, ki jim pomaga pri uveljavljanju njihovih pravic, in ali so države poleg prenosa zakonodaje sprejele dodatne ukrepe za zaščito žensk pred diskriminacijo pri zaposlovanju in usposabljanju ter ali so takšno zaščito razvile s ciljno usmerjenimi preventivnimi ukrepi;

11. poziva Komisijo, naj preuči, ali so uradi varuhov človekovih pravic, ki v državah članicah ščitijo žrtve, ustrezno financirani in imajo na voljo dovolj osebja za polno opravljanje svojih dolžnosti v skladu s členom 8a direktive 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev, ki je bila spremenjena z direktivo 2002/73/ES;

12. poziva Komisijo, naj preveri, ali države članice žrtvam in združenjem ter organizacijam, ki imajo legitimni interes za spoštovanje direktive 2002/73/ES, zagotavljajo, da jim pravne ali druge ovire, kot so pretirano kratki roki, ne preprečujejo, da bi zaradi kršitev v zvezi z zaščito pred diskriminacijo in neupoštevanjem enakosti med spoloma sprožili postopek pred sodiščem ali pa svoje pravice iz direktive 2002/73/ES v celoti uveljavljali v drugih upravnih postopkih;

13. poziva Komisijo, države članice, sindikalne organizacije, delodajalce ter vse vladne in nevladne akterje, naj okrepijo svoje običajne dejavnosti za osveščanje o obstoječih pravnih zagotovilih in o pravilni ter učinkoviti uporabi prava o enakopravni obravnavi ter naj izboljšajo obveščanje o možnostih vložitve tožbe v primeru diskriminacije;

14. meni, da je treba nemudoma sprejeti ukrepe, da se bo direktiva 2002/73/ES izvajala v celoti in učinkovito pri preprečevanju diskriminacije; poziva države članice, naj dajo več veljave kolektivnemu pogajanju, vsaka v skladu s svojo tradicijo, zagotovijo dostojanstvo tistih, ki delajo, strožje nadzorujejo delovne pogoje, zdravje in varnost ter izkoreninijo neposredno in posredno diskriminacijo pri plačah;

15. poudarja, da so kolektivna pogajanja pomembna za preprečevanje diskriminacije žensk, predvsem v zvezi z dostopom do zaposlitve, plačo, delovnimi pogoji, poklicnim napredovanjem in poklicnim usposabljanjem; poudarja, da pogodbe za nedoločen čas ostajajo norma;

16. poudarja, da so potrebne posebne politike in cilji, namenjeni doseganju resnične enakosti med ženskami in moškimi (enaka plača, starševski dopust, dostop do kakovostnega delovnega mesta z varstvom pravic, enak dostop do vseživljenjskega učenja, enaka zastopanost pri odločanju in odprava nasilja na podlagi spola na delovnem mestu) in organiziranju dela in delovnega časa tako, da sta poklicno in zasebno življenje bolje uravnotežena za ženske in moške;

17. opozarja, da je treba zagotoviti večjo prilagodljivosti glede starševskega dopusta, zlasti za starše invalidnih otrok;

18. poudarja, da so potrebne nove in boljše zmogljivosti izobraževanja in socialnih storitev tako za otroke in mlade kot za starejše, vključno z več (in boljšimi) priložnostmi za učenje; poziva države članice, naj s ciljno usmerjenimi ukrepi odpravi diskriminacijo deklet in mladih žensk pri prehodu iz šole v izobraževanje in iz izobraževanja v poklicno kariero, kot tudi pri ponovni vključitvi na trg dela po prekinitvi zaradi skrbi za otroke ali sorodnike; poudarja potrebo po javnem varstvu in storitvah zdravstvene nege ter oskrbi starejših; opozarja države članice na obveznost, ki so jo sprejele v zvezi s tem na vrhu v Barceloni leta 2002;

19. poudarja, da je treba za vse zaposlene ženske, vključno z ženskami, ki so samozaposlene ali delajo na družinskih kmetijah, zagotoviti polne pravice, vključno s pravicami do porodniške in socialne varnosti;

20. poziva Komisijo, naj preveri v kolikšni meri so države članice izkoristile možnosti za posebne ugodnosti na področjih, kjer so negativni vplivi na kariero žensk posebno hudi in očitni; v zvezi s tem zahteva poročilo Komisije;

21. meni, da je treba podrobneje obravnavati vprašanje glede oblikovanja metodologije, s katero bo možno natančno proučiti, kaj delovna mesta vključujejo, s čimer bi zagotovili pravico do enake plače žensk in moških, omogočili ustrezno priznavanje posameznikov in poklicev ter hkrati upoštevali delo kot strukturni dejavnik z vidika povečanja produktivnosti, konkurence in kakovosti podjetij ter izboljšanja življenjskih pogojev delavk in delavcev; meni, da so znanstvene analize na tem področju bistvene za spremembo sedanjih metod vrednotenja družbene vrednosti dela na podlagi tradicionalnih diskriminatornih idej o pomenu različnih dejavnosti, zaradi česar se ohranjajo strukturne razlike v plačah med sektorji;

22. poziva Komisijo in države članice, da določijo jasne, podrobne in merljive kazalnike in standarde enakega obravnavanja za ocenjevanje odnosov med spoloma in spoštovanja pravic žensk v podjetjih; meni, da je treba spodbujati pozitivne primere in da bi eno od meril za nepodelitev javnih naročil podjetjem lahko bila kršitev zakonov o enakem obravnavanju;

23. poziva Komisijo, naj državam članicam ponudi svoje strokovno znanje, kjer je to potrebno, in sprejme odločne ukrepe za podporo pri izmenjavi dobrih praks glede enakega obravnavanja žensk in moških na trgu zaposlovanja;

24. poudarja, da je treba spodbujati pobude, ki v podjetjih prispevajo k vzpostavitvi in izvajanju kadrovske politike in pozitivnih ukrepov za doseganje enakosti med spoloma, ter vzpodbujati ukrepe za obveščanje in izobraževanje, ki omogočajo uveljavljanje, prenos in vključitev praks, ki so se izkazale za uspešne v organizacijah in podjetjih;

25. poziva Komisijo, naj natančno spremlja prenos direktive 2002/73/ES in spoštovanje zakonodaje, ki izhaja iz prenosa, ter naj še naprej izvaja pritisk na države članice.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	25.6.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	41 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jan Andersson, Edit Bauer, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Luigi Cocilovo, Jean Louis Cottigny, Jan Cremers, Proinsias De Rossa, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Ilda Figueiredo, Karin Jöns, Ona Juknevičienė, Jean Lambert, Raymond Langendries, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Maria Matsouka, Elisabeth Morin, Juan Andrés Naranjo Escobar, Csaba Őry, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Pier Antonio Panzeri, Elisabeth Schroedter, Jean Spautz, Gabriele Stauner, Ewa Tomaszewska, Gabriele Zimmer
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Jean Marie Beaupuy, Petru Filip, Donata Gottardi, Marian Harkin, Rumiana Jeleva, Sepp Kusstatscher, Roberto Musacchio, Csaba Sógor, Patrizia Toia, Glenis Willmott

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	25.6.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	41 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jan Andersson, Edit Bauer, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Luigi Cocilovo, Jean Louis Cottigny, Jan Cremers, Proinsias De Rossa, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Ilda Figueiredo, Karin Jöns, Ona Juknevičienė, Jean Lambert, Raymond Langendries, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Maria Matsouka, Elisabeth Morin, Juan Andrés Naranjo Escobar, Csaba Őry, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Pier Antonio Panzeri, Elisabeth Schroedter, Jean Spautz, Gabriele Stauner, Ewa Tomaszewska, Gabriele Zimmer
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Jean Marie Beaupuy, Petru Filip, Donata Gottardi, Marian Harkin, Rumiana Jeleva, Sepp Kusstatscher, Roberto Musacchio, Csaba Sógor, Patrizia Toia, Glenis Willmott