Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, vključno z resolucijo z dne 8. septembra 2010 o razmerah na področju človekovih pravicah v Iranu, zlasti primerov Sakineh Mohamadi Aštiani in Zahra Bahrami(1), resolucijo z dne 10. februarja 2010 o razmerah v Iranu(2) in resolucijo z dne 22. oktobra 2009 o Iranu(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o svetovnem dnevu proti smrtni kazni(4),

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in Konvencije o otrokovih pravicah, ki jih je podpisal Iran,

–  ob upoštevanju skupne izjave EU in ZDA z dne 8. februarja 2010, s katero iransko vlado pozivajo, naj izpolni svoje obveznosti glede človekovih pravic,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Unije Catherine Ashton (v nadaljevanju: visoka predstavnica) z dne 24. septembra 2010 o „nezaslišanih in nesprejemljivih“ izjavah iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, ki jih je izrekel na Generalni skupščini OZN,

–  ob upoštevanju deklaracije EU o neširjenju orožja za množično uničevanje, ki jo je sprejel Evropski svet na zasedanju v Solunu 19. in 20. junija 2003, ter strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje z dne 10. decembra 2003,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika visoke predstavnice z dne 23. septembra 2010, v kateri obsoja bombni napad v mestu Mahabad v Iranu,

–  ob upoštevanju poročila o izvajanju evropske varnostne strategije z naslovom „Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu“, ki ga je Evropski svet sprejel 12. decembra 2008,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice z dne 22. septembra 2010 v imenu skupine E3+3 o rešitvi iranskega jedrskega vprašanja v zgodnjih pogajanjih,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice v imenu Evropske unije z dne 12. avgusta 2010 o obsodbi sedmih voditeljev skupnosti Baha'i,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika visoke predstavnice z dne 16. julija 2010, v kateri obsoja napade v Iranu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. marca 2010 o prostem dostopu do informacij v Iranu,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice z dne 6. julija 2010 o grozečih bližnjih usmrtitvah v Iranu,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice v imenu Evropske unije z dne 12. junija 2010 o „hudem poslabšanju stanja na področju človekovih pravic v Iranu po predsedniških volitvah junija 2009“,

–  ob upoštevanju podatkov iranskega statističnega centra, po katerih se je brezposelnost v Iranu spomladi 2010 povečala na 14,6 %, kar po ocenah pomeni več kot 3,5 milijona brezposelnih,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Iran podpisal Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, s čimer se je odrekel pridobivanju jedrskega orožja, in je po zakonu dolžan prijaviti in podrediti vse svoje jedrske dejavnosti, vključno z jedrskim materialom, varnostnim mehanizmom Mednarodne agencije za jedrsko energijo,

–  ob upoštevanju deklaracije Mednarodne agencije za jedrsko energijo z dne 27. septembra 2005, v kateri je navedeno, da Iran ne izpolnjuje svojih obveznosti v okviru Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Varnostni svet Združenih narodov v šestih zaporednih resolucijah (1696, 1737, 1747, 1803, 1835 in 1929) potrdil prenehanje bogatenja urana in druge zahteve kot pogoj za obnovitev pravic Irana v okviru Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja,

–  ob upoštevanju izjave generalnega direktorja Mednarodne agencije za jedrsko energijo Yukija Amana v četrtletnem poročilu svetu guvernerjev z dne 18. februarja 2010, da „Iran ne izpolnjuje zahtev iz ustreznih resolucij sveta guvernerjev in Varnostnega sveta“,

–  ob upoštevanju predloga Mednarodne agencije za jedrsko energijo za sporazum o zagotavljanju jedrskega goriva za teheranski raziskovalni reaktor v zameno za nizko obogateni uran iz iranskih zalog ter predloga premostitvenega sporazuma, ki sta ga podprli vladi Turčije in Brazilije, da bi okrepili zaupanje in olajšali pogajanja med Iranom in E3+3 ter Iranom in Dunajsko skupino,

–  ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1929 (2010), ki uvaja nove omejevalne ukrepe proti Iranu, kar pomeni četrti krog sankcij proti Iranu zaradi njegovega jedrskega programa,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Iranu z dne 26. julija 2010 ter dejstva, da je Svet sprejel sveženj omejevalnih ukrepov proti Iranu na področju trgovine, finančnih storitev, energetike in prometa ter uredbo o razširitvi seznama subjektov in oseb, za katere velja zamrznitev sredstev,

–  ob upoštevanju dodatnih sankcij proti Iranu, ki so jih napovedale ZDA, Japonska, Kanada in Avstralija,

–  ob upoštevanju dolgotrajne zavezanosti Evropske unije k prizadevanjem za diplomatsko rešitev iranskega jedrskega vprašanja,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0037/2011),

A.  ker se Islamska republika Iran (v nadaljevanju: Iran) sooča z vrsto izzivov upravljanja – od boja za prevlado med različnimi frakcijami znotraj državne vladajoče elite do socialne in gospodarske ohromelosti, problematičnega stanja regionalne varnosti in rastočega nezadovoljstva domačega prebivalstva – od katerih je za številne kriv sam iranski režim,

B.  ker so politični dogodki v Iranu po spornih predsedniških volitvah junija 2009, ki na splošno veljajo kot goljufive, pokazali, da ima država velike možnosti za demokratične spremembe na pobudo ljudstva in pri katerih bi imela osrednjo vlogo njegova dinamična in aktivna družba, ugotavlja, da se reformisti največkrat enačijo z Zelenim gibanjem, ki se je izoblikovalo med množičnimi protesti proti ponovni izvolitvi predsednika Ahmadinedžada,

C.  ker so se iranske varnostne sile – revolucionarna garda, milica Basidž in policija – odzvale z ostrimi represivnimi ukrepi, samovoljnimi aretacijami več tisoč miroljubnih protestnikov in disidentov, vključno s študenti in akademiki, aktivisti za pravice žensk, sindikalisti, pravniki, novinarji, avtorji spletnih dnevnikov, duhovniki in uglednimi zagovorniki človekovih pravic, z jasnim namenom ustrahovati kritike in zadušiti nasprotovanja; ker je sodstvo uprizorilo množične zrežirane sodne procese zoper več sto uglednih reformatorjev in aktivistov, v katerih so bili nekateri obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni in celo na smrt,

D.  ker je od izvolitve predsednika Ahmadinedžada leta 2005 Iranska revolucionarna garda sredstva, ki so se zbirala od osemdesetih let 20. stoletja, porabljala za nakupe državnih podjetij in podjetij, ki so bila privatizirana prek teheranske borze,

E.  ker se nadaljujejo nekaznovane kršitve temeljnih človekovih pravice Irancev – pravica do življenja, svobode izražanja in združevanja ter pravica do življenja brez samovoljnih aretacij, pridržanj in mučenja ter vseh oblik diskriminacije,

F.  ker Iran sodi med države z najbolj razširjenim dostopom do interneta na Bližnjem vzhodu, zaradi česar je ta država tretja največja blogosfera na svetu, takoj za Združenimi državami in Kitajsko; ker redne motnje delovanja telekomunikacij in interneta po volitvah junija 2009 niso naključne,

G.  ker Iran še vedno uporablja smrtno kazen in je ena od treh držav na svetu, v katerih izvedejo največ usmrtitev; ker je Iran država, v kateri usmrtijo največ mladoletnih prestopnikov; ker Iran še vedno uporablja smrtno kazen s kamenjanjem, kar je v nasprotju z drugim izbirnim protokolom k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah,

H.  ker so bili številni Iranci usmrčeni iz političnih razlogov, mnogi so v zaporu, več sto pa jih je bilo prisiljenih, da pobegnejo iz države v strahu za življenje in/ali pred priprtjem za nedoločen čas, zasliševanjem ter mučenjem,

I.  ker so organizacije za varstvo človekovih pravic v Iranu (npr. Islamska komisija za človekove pravice in komisija iz člena 90) vladne zaveznice in večinoma nepomembne,

J.  ker je bil iranski jedrski program v preteklosti večkrat prikrivan, kar je sčasoma zmanjšalo verodostojnost iranskih trditev, da je program le v miroljubne namene,

K.  ker mora Iran še izpolniti svoje obveznosti v skladu z vsemi zadevnimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov, najnovejša med njimi je resolucija št. 1929 (2010), in ker vse zahteve sveta guvernerjev Mednarodne agencije za jedrsko energijo, izrecno opredeljujejo popoln in brezpogojen dostop agencije do vseh lokacij, opreme, oseb in dokumentov, kar bi omogočilo ustrezen pregled iranskih jedrskih namenov, Mednarodni agenciji za jedrsko energijo pa, da opravi svojo vlogo jedrskega čuvaja,

L.  ker nekatere politike iranske vlade ogrožajo stabilnost in mir v tej regiji; ker Iran s svojo agresivno in ciljno usmerjeno retoriko, nadaljevanjem jedrskega programa in podporo Hezbolaha in Hamasa ustrahuje zlasti Izrael in območje Zaliva, ker bi lahko Iran po drugi strani s ponovno pridobljenim pozitivnim vplivom na stabilizacijo koristil celotni regiji, če bi uredil svoje mednarodne odnose, zlasti s sosednjimi državami, dokončno odpravil vse dvome o dejanskem namenu jedrskega programa in zagotovil spoštovanje človekovih pravic in demokracije,

M.  ker je Iran gostil dve generaciji afganistanskih beguncev, ki so lahko koristili osnovne zdravstvene in izobraževalne storitve; ker je leta 2010 v Iranu prebivalo več kot milijon registriranih Afganistancev; ker je Iran na tem področju prejel le malo mednarodne pomoči,

N.  ker sodi Iran med tri največje svetovne imetnice dokazanih rezerv nafte in zemeljskega plina,

O.  ker so se odnosi med Iranom in Turčijo močno okrepili; ker Iran svoje državne in nedržavne zaveznice, kot so Sirija, Hezbolah in Hamas, ter tudi muslimansko bratovščino izrablja za destabilizacijo regije,

P.  ker člen IV Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja omenja neodtujljivo pravico pogodbenic, da raziskujejo, proizvajajo in uporabljajo jedrsko energijo za miroljubne civilne namene, brez kakršne koli diskriminacije in v skladu s členoma I in II te pogodbe,

Notranje razmere

1.  z zaskrbljenostjo spremlja notranjepolitične razmere, zlasti kar zadeva demokracijo; prav tako ugotavlja, da si iranski narod, zlasti mlajše generacije, prizadeva za demokratične spremembe, in globoko obžaluje dejstvo, da iranska vlada in parlament očitno nista sposobna odgovoriti na upravičene zahteve iranskih državljanov; poudarja, da je nezadovoljstvo prebivalcev z iransko vlado zaradi hudih družbeno-gospodarskih razmer ter odsotnosti svobode in osnovnega spoštovanja človekovega dostojanstva v Iranu glavni izziv za obstoj režima;

2.  poudarja, da demokratičnih sprememb ni mogoče vsiliti od zunaj ali celo z vojaškimi sredstvi, temveč morajo biti dosežene z mirnim demokratičnim procesom; izraža občudovanje poguma več deset tisoč Irancev, ki s pozivanjem k večji svobodi in demokratičnim pravicam v Islamski republiki Iran, še naprej tvegajo svoj poklic in življenje;

3.  poudarja, da se domače težave Irana kljub temu, da je bil predsednik Ahmadinedžad leta 2005 izvoljen na podlagi razprav o socialni pravičnosti in ekonomskega populizma in kljub rastočim cenam še naprej slabšajo; zato obžaluje, da si Ahmadinedžad prizadeva utrditi svoj politični položaj na domačem prizorišču z radikalno mednarodno agendo ob pričakovanju, da bo ostra protizahodnjaška in protiizraelska drža okrepila vodilni položaj Irana v muslimanskem svetu;

4.  ugotavlja, da so iranska množična gibanja v preteklosti vodila dvojna stremljenja: po blaginji in svobodi, ter da obe ostajata neizpolnjeni obljubi revolucije leta 1979; poudarja, da so se gospodarske pomanjkljivosti, kot so inflacija, korupcija, visoka stopnja brezposelnosti, pomanjkanje energije, neučinkovit javni sektor in potrata javnih sredstev, v zadnjih letih močno povečale;

5.  ugotavlja, da reformistično gibanje pokriva spekter intelektualnih teženj in političnih programov, od želje po postopni modernizaciji iranskih vladnih ustanov do temeljite prenove režima;

6.  izraža solidarnost z milijoni Irancev, ki so po predsedniških volitvah junija 2009 v upanju na politične spremembe v Iranu odšli na ulice;

7.  ostro obsoja nezakoniti pripor voditeljev iranske opozicije Hosseina Mousavija in Mehdija Karroubija in njunih žena, ki so ga izvedle iranske varnostne sile, ter poziva k njihovemu takojšnjemu in brezpogojnemu izpustu; poudarja, da je bilo s priporom kršeno iransko pravo; obsoja odnos iranskih oblasti do opozicije, ki izvaja svojo legitimno pravico do protesta in izraža solidarnost z demokratičnimi težnjami iranskega ljudstva; obžaluje sprenevedanje iranske vlade, ki je ob siceršnjem zatrjevanju podpore svobodi v Egiptu uporabila pretirano silo, ustrahovala in samovoljno priprla miroljubne protestnike, ki so 14. februarja 2011 izražali solidarnost z egiptovskim ljudstvom;

8.  odločno zavrača obsodbo protestnikov in opozicije s strani režima po volitvah leta 2009 kot „sovražnikov Alaha“ („muharib“), ki si v skladu z islamom zaslužijo najhujšo kazen; sklepa, da se kritika režima, ki je med vladavino šaha pomenila kaznivo dejanje, v sedanjem režimu enači z grehom zoper islam;

9.  opozarja, da vse večja vloga Islamske revolucionarne garde v iranski družbi, vojski, političnih in gospodarskih zadevah, povzroča strah pred nadaljnjo militarizacijo države; izraža najglobljo zaskrbljenost, da bodo take težnje privedle do stopnjevanja nasilja in zatiranja politične opozicije;

10.  je zelo zaskrbljen zaradi pomembne vloge, ki jo študentska organizacija milice Basidž igra v iranski družbi pri nadzoru in zatiranju študentskega upora pod osrednjim nadzorom Islamske revolucionarne garde, in poudarja, da je iransko študentsko gibanje eden od najpomembnejših akterjev v boju za demokracijo, svobodo in pravičnost;

Človekove pravice

11.  poziva Iran, naj konča vse oblike diskriminacije v državi; je zaskrbljen zaradi diskriminacije ter politične in socialne represije, ki v Iranu vpliva zlasti na ženske; poziva iranske oblasti, naj končajo diskriminacijo oseb na podlagi njihove spolne usmerjenosti; obsoja nečloveško in srednjeveško prakso smrtnih obsodb zaradi domnevnih dejanj v zvezi z izbiro partnerjev ali spolnimi praksami;

12.  je zgrožen nad dejstvom, da je bilo glede na letna poročila o smrtni kazni v Iranu število usmrtitev v letu 2009 najvišje v zadnjih desetih letih, kar Iran uvršča v sam svetovni vrh držav glede števila usmrtitev na število prebivalcev; nadalje poziva Iran, naj objavi uradno statistiko o uporabi smrtne kazni; poziva Iran, naj dokončno odpravi smrtno kazen za kazniva dejanja, storjena pred 18. letom, in spremeni zakonodajo, ki krši mednarodne konvencije o človekovih pravicah, ki jih je Iran ratificiral, vključno s Konvencijo o otrokovih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah; v skladu z resolucijama 62/149 in 63/138 Generalne skupščine OZN poziva iranske oblasti, naj do odprave smrtne kazni uvedejo moratorij na usmrtitve; poudarja dejstvo, da morajo institucije EU v zvezi s tem izvajati stalni pritisk na Iran;

13.  strogo obsoja usmrtitev iransko-nizozemske državljanke Zahre Bahrami v Teheranu 29. januarja 2011; je osupel, ker so iranske oblasti zavrnile konzularni dostop do ge. Bahrami in niso poskrbele za pregleden in pošten sodni proces;

14.  je seznanjen s trditvami iranskih oblasti, da nasprotujejo rasni diskriminaciji, vendar poudarja, da iranske etnične manjšine tožijo zaradi slabše gospodarske razvitosti provinc, v katerih predstavljajo večino; obsoja številne teroristične napade Alahove vojske v provinci Sistan in Balučistan od njene ustanovitve leta 2003; hkrati zahteva konkretne dokaze za uradno iransko trditev, da Alahovo vojsko podpirata ameriška in britanska obveščevalna služba;

15.  izraža izjemno osuplost, da je Iran še vedno v skupini maloštevilnih držav skupaj z Afganistanom, Somalijo, Savdsko Arabijo, Sudanom in Nigerijo, ki še vedno izvajajo kazen s kamenjanjem; poziva iranski parlament, naj sprejme zakonodajo, ki bo prepovedovala to kruto in nečloveško obliko kaznovanja;

16.  poziva iranske oblasti, naj pravno in dejansko odpravijo vse oblike mučenja in drugega krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter uveljavljajo pravice do pravilnega sodnega postopka in odpravijo nekaznovanost v primerih kršitev človekovih pravic; zlasti poziva iranski parlament in sodstvo, naj odpravita krute in nečloveške kazni, kot so amputacije udov, kamenjanje in bičanje, ki niso v skladu z iranskimi mednarodnimi obveznostmi; odločno zavrača predstavo, ki jo zagovarjajo iranski sodni organi, da so take kazni kulturno upravičene;

17.  opominja na množične (in upravičene) pozive „Kje je moj glas?“ iranskih protestnikov 13. junija 2009 v zvezi z njihovim prepričanjem o vsesplošni goljufiji na volitvah dan prej, ki so pustili madež na drugem mandatu predsednika Ahmadinedžada;

18.  je zgrožen nad dejstvom, da je streljanje v množice protestnikov od noči 15. junija 2009 naprej sprejemljivo za varnostne sile, kar je vidno na video posnetkih; je globoko zaskrbljen zaradi stopnjevanja zatiranja eno leto po ljudski vstaji v Iranu in zaradi poročil o samovoljnih aretacijah, mučenju, slabem ravnanju in usmrtitvah političnih disidentov; obsoja prizadevanja iranske vlade, da bi utišala vso politično opozicijo, pa tudi njene poizkuse, da bi se izognila mednarodnemu nadzoru kršitev, ki so se zgodile med nemiri po volitvah; odločno poziva institucije EU, naj iranskim oblastem predložijo podroben seznam vseh znanih incidentov oziroma nasilnih dejanj proti iranskim civilistom po volitvah ter zahtevajo neodvisno mednarodno preiskavo in objavo njenih rezultatov;

19.  poziva iranske oblasti, naj nemudoma izpustijo vse, ki so priprti zaradi miroljubnega uveljavljanja svoje pravice do svobode izražanja, združevanja in zbiranja, ter uvedejo preiskave in sodni pregon vladnih uslužbencev in pripadnikov varnostnih sil, odgovornih za uboje, zlorabe in mučenje svojcev oporečnikov, demonstrantov in pripornikov;

20.  vztraja, naj visoka predstavnica v vseh morebitnih prihodnjih pogajanjih z Iranom stanje človekovih pravic v državi obravnava kot glavno prednostno nalogo; poziva Komisijo k izvajanju vseh razpoložljivih instrumentov za zaščito in spodbujanje človekovih pravic v Iranu; zlasti jo poziva, naj z namenom aktivne zaščite zagovornikov človekovih pravic oblikuje dodatne ukrepe v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice; poudarja, da je zagotavljanje zatočišča zagovornikom človekovih pravic in dostopa do organizacijskih virov in komunikacijskih platform izredno pomembno; spodbuja države članice, naj podprejo evropski program za mesta zatočišča in programe za razvoj ukrepov proti tehnologijam prestrezanja medijev;

21.  obžaluje dejstvo, da iranski možje lahko trdijo, da so njihova prešuštniška razmerja v resnici zakoniti začasni zakoni, medtem ko poročene ženske, ki so obtožene nezvestobe, nimajo dostopa do take rešitve; obžaluje tudi, da člen 105 kazenskega zakonika Islamske republike sodniku omogoča, da prešuštnika obsodi na kamenjanje samo na podlagi svojega „védenja“; in da poskuša Iran omejiti mednarodno seznanjenost o njegovi nasilnosti tako, da obsodb na kamenjanje ne objavlja v javnosti;

22.  obsoja sistematično nadlegovanje delavskih aktivistov s strani iranskih oblasti, v nasprotju z zavezami, ki jih je Iran sprejel v procesu splošnega rednega pregleda Združenih narodov, da bo spoštoval socialne in gospodarske pravice državljanov in njihovo pravico do svobodnega izražanja; poziva iranske oblasti, naj izpustijo vse prijete delavske aktiviste ter spoštujejo pravico sindikalnih aktivistov in učiteljev do praznovanja mednarodnega dneva delavcev (1. maj) in nacionalnega dneva učiteljev (2. maj); poziva iransko vlado, naj spoštuje osnovne pravice delavcev, kot so opredeljene z mednarodnimi delovnimi standardi;

23.  obsoja kampanjo odpuščanja uglednih univerzitetnih profesorjev iz političnih razlogov kot nesprejemljiv napad na njihove človekove pravice in akademsko svobodo; meni, da bodo te politike dodatno politizirale in omajale iranske univerze, ki so bile dolgo vir nacionalnega ponosa in občudovanja izobražencev po vsem svetu; poziva iranske oblasti, naj nemudoma sprejmejo ukrepe za povrnitev akademske svobode v državi;

24.  obžaluje dejstvo, da se člani verskih manjšin v nasprotju z ustavo soočajo z diskriminacijo pri stanovanjskem vprašanju, izobraževanju in uradnem zaposlovanju, zaradi česar se mladi člani teh manjšin odločajo za emigracijo; obsoja zlasti sistematično preganjanje skupnosti Baha'i, val aretacij kristjanov leta 2009 in nadlegovanje verskih disidentov ter sufistov in sunitskih muslimanov; ponovno zahteva izpustitev sedmih voditeljev skupnosti Baha'i ter poziva iranski parlament, naj spremeni iransko zakonodajo in tako zagotovi, da bodo vsi privrženci različnih prepričanj v Iranu, ne glede na to, ali jih ustava priznava ali ne, lahko sledili svojim prepričanjem brez preganjanja in da bodo imeli zagotovljene enake pravice tako po zakonu kot v praksi;

25.  ugotavlja, da se je po nemirih, ki so sledili spornim predsedniškim volitvam 12. junija 2009, položaj iranskih nevladnih organizacij občutno poslabšal; ostro kritizira dejstvo, da oblasti vse mednarodne stike ali finančno podporo nevladnim organizacijam v Iranu sistematično zlorabljajo za poskuse diskreditacije teh organizacij in njihovega dela;

26.  izraža veliko zaskrbljenost zaradi vsakoletnih številnih usmrtitev mladoletnih oseb in javnega kamenjanja žensk kljub mednarodnim pozivom k ravnanju v skladu z mednarodnimi standardi;

27.  poziva k vzpostavitvi mandata posebnega poročevalca OZN, ki bo raziskoval primere zlorabe človekovih pravic in si prizadeval za ugotavljanje odgovornosti kršiteljev človekovih pravic v Iranu; poziva iranske oblasti, naj se pozitivno odzovejo na vztrajne pozive številnih posebnih poročevalcev OZN (npr. za zunajsodne, nagle ali samovoljne usmrtitve, mučenje, svobodo veroizpovedi ali prepričanja, neodvisnost sodnikov in odvetnikov) za uradni obisk v Iranu;

28.  obžaluje dejstvo, da se je položaj odvetnikov v Iranu v nasprotju z osnovnimi načeli Združenih narodov o njihovi vlogi po volitvah junija 2009 občutno poslabšal, saj iranske oblasti z metodami zatiranja (npr. aretacijami, črtanjem iz registra odvetnikov, kršenjem svobode izražanja, neupravičenimi davčnimi preiskavami in drugimi finančnimi pritiski) odvetnikom preprečujejo svobodno opravljanje poklica;

29.  obžaluje dejstvo, da se položaj zagovornikov človekovih pravic, tudi pravnikov za področje človekovih pravic in zagovornikov pravic žensk, ki so še posebej izpostavljeni, poslabšuje; je globoko zaskrbljen zaradi dejstva, da so zagovorniki človekovih pravic tarče raznih napadov in nepoštenih sodnih procesov in odvračanja od uveljavljanja svojih ustavnih pravic; poziva k takojšnji izpustitvi tistih zagovornikov človekovih pravic in zapornikov vesti, ki so še vedno v zaporih;

30.  poziva Islamsko republiko Iran, naj podpiše, ratificira in izvaja Konvencijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

31.  podpira kampanjo „Milijon podpisov zahteva spremembe diskriminatornih zakonov“, katere cilj je zbrati milijon podpisov v podporo spremembam zakonov v Iranu, ki diskriminirajo ženske; poziva iranske oblasti, naj prenehajo nadlegovati pripadnike te kampanje tudi na ravni pravosodja;

32.  poziva iransko vlado, naj izboljša pravice žensk in tako prizna njihovo ključno vlogo v družbi in naj spoštuje iranske zaveze v okviru Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; ponovno poziva iranski parlament, naj sprejme zakonodajo, ki bo kruto in nečloveško prakso kamenjanja označila kot nezakonito; poziva visoko predstavnico, naj nameni posebno pozornost pravicam žensk v Iranu ter pri iranskih oblasteh odpre primera Sakine Mohamadi Aštiani in Zahre Bahrami;

33.  poudarja, da bi morali predstavniki institucij EU razviti stike s predstavniki široke palete organizacij iranskega političnega in družbenega življenja, vključno z vidnimi iranskimi zagovorniki človekovih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo podporo za ljudske aktivnosti ter stike med ljudmi;

34.  obsoja dejstvo, da iranske oblasti zatirajo neodvisne medije in cenzurirajo video in slikovni material, da bi omejile dostop do komunikacij in informacij ter njihov pretok; je močno zaskrbljen zaradi dejstva, da je samovoljno upravljanje sodstva v Iranu privedlo do močne samocenzure v medijih; odločno poziva uradne predstavnike EU in njenih držav članic, naj opozorijo Iran na njegovo mednarodno obveznost podpirati svobodo medijev; poziva EU in njene države članice, naj med srečanji z iranskimi kolegi vztrajajo pri ponovnem zagonu številnih prisiljeno ukinjenih dnevnih časopisov ter izpustitvi političnih zapornikov, pri čemer naj v obeh primerih predložijo seznam imen; obsoja prakso izgona tujih dopisnikov s strani iranske vlade, vključno s poročevalci največjih evropskih časopisnih hiš; pozdravlja uvedbo predvajanja programa evropskih novic Euronews v jeziku farsi;

35.  izraža zaskrbljenost zaradi zatiranja kulturnega, glasbenega in umetniškega izražanja s cenzuro in prepovedmi ter represijo nad umetniki, glasbeniki, filmskimi režiserji, pisatelji in pesniki;

36.  poziva h končanju nekaznovanja v Iranu z vzpostavitvijo neodvisne sodne revizije v državi ali predajo zadev – prek Varnostnega sveta Združenih narodov – institucijam, ki delujejo v skladu z mednarodnim pravom, na primer Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

37.  pozdravlja ukrepe, ki jih je sprejelo več držav članic, da bi zagotovile zatočišče tistim iranskim zagovornikom človekovih pravic, disidentom, novinarjem, študentom, ženskam, otrokom in umetnikom, ki jih preganjajo zaradi verskega prepričanja, izražanja, spolne usmerjenosti ali drugih oblik uresničevanja človekovih pravic;

Jedrsko vprašanje

38.  ne glede na pravico Irana do razvoja jedrske energije v miroljubne namene v skladu s predpisi o režimu neširjenja jedrskega orožja ponovno poudarja, da nevarnost širjenja jedrskega orožja v povezavi z iranskim jedrskim programom ostaja razlog za veliko zaskrbljenost Evropske unije in mednarodne skupnosti, kot je zelo jasno izraženo v številnih resolucijah Varnostnega sveta Združenih narodov;

39.  poziva iranske oblasti, naj izpolnijo obveznosti Irana v okviru Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja; najodločneje zahteva, da Teheran ratificira in uresniči dodatni protokol k sporazumu o varovanju; obsoja dejstvo, da Iran še naprej zavrača polno sodelovanje z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo, da ovira njeno delo ter zavrača popoln in brezpogojen dostop do najpomembnejših jedrskih objektov in ugovarja napotitvi inšpektorjev;

40.  poudarja tudi dejstvo, da ima v skladu z osrednjim načelom Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja Iran pravico do bogatenja urana v miroljubne namene in do tehnične pomoči za uresničitev teh ciljev;

41.  podpira dvosmerni pristop Evropskega sveta, katerega namen je poiskati miroljubno rešitev jedrskega vprašanja, ki je obtičalo na mrtvi točki, s pogajanji, ter pozdravlja njegovo novo skupno stališče z dne 26. julija 2010, ki uvaja nove in daljnosežne samostojne ciljne ukrepe glede Irana; obžaluje, da Iran ni bil pripravljen sprejeti ponudb, ki so jih med gostovanjem Irana v Istanbulu na mizo predložili med zadnjim krogom pogovorov skupine P5+1 in da zato ti pogovori niso uspeli; kljub temu ostaja prepričan, da bi EU morala do Irana razviti širšo strategijo, ki bo presegla jedrsko vprašanje in obravnavala tudi človekove pravice in vlogo Irana v regiji;

42.  opozarja, da zaradi vprašanja iranskega jedrskega programa Iranu nasprotujejo vse članice Združenih narodov in ne le Zahod;

43.  ugotavlja, da so dodatne sankcije logična posledica pomanjkljivega sodelovanja Irana z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo; poziva visoko predstavnico in države članice EU, naj ovrednotijo vse mehanizme za uveljavljanje uresničitve skupnega stališča EU – zlasti v zvezi z licenciranjem izvoza, carinskim in mejnim nadzorom ter zračnim in morskim tovornim prometom – da se Iran ne bi izognil sankcijam in da bi lahko realno ocenili, ali sankcije prinašajo želene rezultate; ponavlja svoje stališče, da ti ukrepi ne smejo imeti negativnih posledic za splošno prebivalstvo; v tem kontekstu pozdravlja odločitev ZDA, da uvedejo usmerjene sankcije za iranske uradnike, za katere je bilo ugotovljeno, da so odgovorni za ali vpleteni v hude kršitve človekovih pravic v Iranu po spornih predsedniških volitvah junija 2009; poziva Svet, naj sprejme podobne ukrepe;

44.  meni, da je treba obnoviti prizadevanja, da bi svet osvobodili grožnje, ki jo pomeni jedrsko orožje; pozdravlja poziv predsednika Obame za jedrsko razorožitev in poziva visoko predstavnico, naj to vprašanje obravnava kot eno od svojih prednostnih nalog v odnosih z državami članicami in v stikih z vladami na Bližnjem vzhodu in v Aziji;

45.  poziva Komisijo, Svet in države članice EU, naj ocenijo trgovinske odnose z Iranom, ki niso del sankcij, da bi omejili kršitve človekovih pravic, do katerih prihaja zaradi izvoza tehnologij, skladnih z evropskimi standardi, na primer mobilnih telefonov, komunikacijskih omrežij, tehnologij (z dvojno rabo), tehnologij za nadzor ter programske opreme za pregledovanje in cenzuro interneta ter rudarjenje podatkov, vključno z osebnimi podatki, v Iran; poziva Komisijo, naj predloži predlog uredbe o novem sistemu dodeljevanja licenc, če bo ta pregled pokazal, da so potrebni zakonodajni ukrepi;

46.  poziva Komisijo in Svet, naj nemudoma sprejmeta ukrepe za prepoved izvoza tehnologij za nadzor (zlasti centrov za spremljanje) s strani podjetij EU v Iran;

47.  poziva Evropski svet, naj razširi seznam posameznikov v Iranu, ki so povezani z iranskim jedrskim in raketnim programom ter z omrežji za naročanje, povezanimi s temi programi; poziva zadevne organe, naj hitro zamrznejo njihovo premoženje in preprečijo njihov vstop na ozemlje EU ter uporabijo pristojnosti EU za izvajanje kakršnih koli dejavnosti, povezanih s temi programi;

48.  poziva visoko predstavnico, naj ohrani iransko jedrsko vprašanje in človekove pravice Irancev med najvišjimi prednostnimi nalogami, Iran pa, naj sodeluje v vsebinskih pogajanjih, da bi dosegli celovito in dolgoročno rešitev jedrskega vprašanja;

Zunanji odnosi

49.  najostreje obsoja željo po izbrisu Izraela, ki jo je izrazil iranski predsednik Ahmadinedžad, in njegovo antisemitsko retoriko, zlasti njegovo zanikanje holokavsta in prikrite poskuse delegitimizacije izraelske države; ponovno potrjuje polno podporo obstoju Izraela, za Palestino pa rešitev dveh držav;

50.  poziva Svet in Komisijo, naj budno spremljata stanje v območju Zaliva ter storita vse, kar je v njuni moči, za spodbujanje miru in stabilnosti v tej regiji;

51.  priznava vlogo Turčije kot vplivnega akterja v tej regiji in ji čestita za skupna prizadevanja z Brazilijo, da bi v pogajanjih našli rešitev za iransko jedrsko vprašanje; kljub temu obžaluje, da določbe tristranskega dogovora z dne 17. maja 2010 le delno ustrezajo zahtevam Mednarodne agencije za jedrsko energijo; poziva turške oblasti, naj privzamejo evropski pristop k iranski jedrski grožnji; spodbuja Turčijo, naj v pogovore z Iranom vključi tudi razmere na področju človekovih pravic;

52.  poudarja, da je Rusija eden največjih dobaviteljev sodobnega orožja in obogatenega urana Iranu; pozdravlja letošnjo odločitev Ruske federacije, da ustavi prodajo raketnih sistemov S-300 Iranu, in njeno podporo sankcijam Združenih narodov proti Iranu zaradi njegovega jedrskega programa; odločno zahteva, da Rusija ustavi vse oblike širjenja orožja in izvoza urana v Iran, da bi tako zagotovili učinkovitost sankcij proti Iranu in izpolnjevanje Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja;

53.  spodbuja visoko predstavnico, naj v povezavi z Iranom okrepi čezatlantsko usklajevanje in dopolnjevanje in naj se o ukrepih v povezavi z Iranom posvetuje s stalnimi članicami Varnostnega sveta OZN ter vsemi zadevnimi svetovnimi in regionalnimi partnerji, ki jih skrbi Iran;

54.  ugotavlja, da imata EU in Iran skupen interes za zagotovitev miru in stabilnosti v Afganistanu; pozdravlja konstruktivno vlogo Irana pri oživljanju infrastrukture in gospodarstva v Afganistanu ter preprečevanju trgovine z drogami iz te države; kljub temu poudarja, da se bodo za trajni mir in stabilnost v Afganistanu vse sosednje države morale vzdržati političnega vmešavanja v to državo;

55.  poziva visoko predstavnico, naj sedaj, ko je Evropska služba za zunanje delovanje od predsedstva na načelu rotacije prevzela odgovornost za zastopanje Evropske unije v tretjih državah, v Teheranu odpre delegacijo EU;

56.  poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata Iran h konstruktivni vlogi v prihodnjem razvoju Afganistana in poudarja skupne cilje EU in Irana glede stabilnosti Afganistana ter v zvezi z učinkovitim bojem proti pridelavi opija in trgovini z drogami;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU ter vladi in parlamentu Islamske republike Iran.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0310. (2) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 9. (3) UL C 265 E, 30.9.2010, str. 26. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0351.