Evropski parlament,

–  ob upoštevanju razvoja evropske sosedske politike od leta 2004, zlasti poročil Komisije o napredku na področju njenega izvajanja,

–  ob upoštevanju akcijskih načrtov, sprejetih skupaj z Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Libanonom, Marokom, palestinsko upravo in Tunizijo,

–  ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 11. marca 2003 z naslovom Razširjena Evropa – sosedstvo: ?nov okvir za odnose EU z njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami (KOM(2003)0104), z dne 12. maja 2004 z naslovom Evropska sosedska politika – strateški dokument (KOM(2004)0373), z dne 4. decembra 2006 z naslovom Krepitev Evropske sosedske politike (KOM(2006)0726), z dne 5. decembra 2007 z naslovom Močna evropska sosedska politika (KOM(2007)0774) in z dne 12. maja 2010 z naslovom Pregled evropske sosedske politike (KOM(2010)0207),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 8. marca 2011 o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja (KOM(2011)0200),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanjo politiko o evropski sosedski politiki z dne 26. julija 2010,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij z dne 19. januarja 2006 o evropski sosedski politiki(1), z dne 6. julija 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta(2), z dne 15. novembra 2007 o krepitvi evropske sosedske politike(3), z dne 19. februarja 2009 o Barcelonskem procesu: Unija za Sredozemlje(4), z dne 19 februarja 2009 o reviziji Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva(5), z dne 20. maja 2010 o Uniji za Sredozemlje(6) in z dne 9. septembra 2010 o stanju reke Jordan s posebnim poudarkom na območju njenega spodnjega toka(7),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 3. februarja 2011 o razmerah v Tuniziji(8), z dne 17. februarja 2011 o razmerah v Egiptu(9) in z dne 10. marca 2011 o južnem sosedstvu, zlasti Libiji, vključno s humanitarnimi vidiki(10),

–  ob upoštevanju sklepov pridružitvenega sveta EU-Maroko z dne 13. oktobra 2008, ki je Maroku podelil prednostni status,

–  ob upoštevanju sklepov pridružitvenega sveta EU-Jordanija z dne 26. oktobra 2010, ki je Jordaniji podelil prednostni status,

–  ker je Evropski svet na zasedanju 13. in 14. marca 2008 v Bruslju dal soglasje k barcelonskemu procesu: Uniji za Sredozemlje,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2008 o barcelonskem procesu in Uniji za Sredozemlje (KOM(2008)0319),

–  ob upoštevanju končne izjave s srečanja ministrov za zunanje zadeve iz držav Unije za Sredozemlje, ki je potekalo v Marseillu 3. in 4. novembra 2008,

–  ob upoštevanju izjave z vrha za Sredozemlje, ki je potekal 13. julija 2008 v Parizu,

–  ob upoštevanju barcelonske izjave, sprejete na evro-sredozemski konferenci ministrov za zunanje zadeve, ki je potekala v Barceloni 27. in 28. novembra 1995, o ustanovitvi evro-sredozemskega partnerstva,

–  ob upoštevanju izjav predsedstva parlamentarne skupščine in Unije za Sredozemlje na njenem srečanju v Parizu (12. julij 2008), Kairu (20. novembra 2009), Rabatu (22. januarja 2010), Palermu (18. junija 2010) in Rimu (12. novembra 2010),

–  ob upoštevanju priporočila, ki ga je sprejela Evro-sredozemska parlamentarna skupščina 13. oktobra 2008 v Amanu in je bilo predloženo na prvem srečanju ministrov za zunanje zadeve v barcelonskem procesu: Unija za Sredozemlje,

–  ob upoštevanju priporočil odborov parlamentarne skupščine in Unije za Sredozemlje, ki so bila sprejeta na 6. plenarnem zasedanju v Amanu 13. in 14. marca 2010,

–  ob upoštevanju sklepov ustanovne seje Evro-sredozemske regionalne in lokalne skupščine v Barceloni z dne 21. januarja 2010,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva(11),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 13. decembra 2010 o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo,

–  ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.  ker so spoštovanje in spodbujanje demokracije in človekovih pravic, zlasti pravic žensk, pravne države, krepitve varnosti, demokratična stabilnost, blaginja, pravična porazdelitev dohodka, bogastva in možnosti v družbi ter posledično boj proti korupciji in spodbujanje dobrega upravljanja temeljna načela in cilji Evropske unije, ki morajo sestavljati skupne vrednote partnerskih držav evropske sosedske politike in postati njeni temeljni cilji,

B.  ker bi evropska sosedska politika morala upoštevati proteste, ki so pozivali k svobodi, demokraciji in reformam v mnogih državah južnega sosedstva EU, saj so ponazarjali močno željo ljudi po resničnih spremembah in boljših življenjskih razmerah v regiji,

C.  ker po vsej regiji naraščajo državljanski nemiri, ki izhajajo iz splošnega nezadovoljstva prebivalstva z vladajočimi režimi in jih podžigajo neenaka razporeditev bogastva in gospodarske rasti ter pomanjkanje svobode,

D.  ker so se učinki gospodarske in finančne krize pridružili že obstoječim političnim, gospodarskim in družbenim izzivom in še zlasti izzivom, ki so povezani z brezposelnostjo in rastjo cen, kar je privedlo do vstaje v regiji,

E.  ker mora EU zaradi dogodkov v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Siriji, Alžiriji, Maroku, Jordaniji in drugih državah, ki pozivajo k demokratičnim reformam, primerno spremeniti evropsko sosedsko partnerstvo, da bo učinkovito podprla proces političnih, gospodarskih in socialnih reform, obenem pa enoglasno obsoditi uporabo sile pri obvladovanju mirnih demonstracij,

F.  ker je evropska sosedska politika od svojega začetka leta 2004 pokazala neučinkovitost pri izpolnjevanju svojih ciljev na področju demokracije in človekovih pravic ter ni prinesla potrebnih političnih, socialnih in institucionalnih reform; ker je EU v odnosih s to regijo zanemarila dialog s civilno družbo in demokratičnimi silami na južni obali Sredozemlja; ker so še pomanjkljivosti in izzivi, sedaj pa bi se bilo treba osredotočiti na izvajanje ob prizadevanju za skupno delovanje s partnerji, ki dejansko zastopajo civilno družbo in ključnimi institucijami, bistvenimi za gradnjo demokracije, z jasno opredeljenimi prednostnimi nalogami za ukrepanje, jasnimi primerjalnimi merili in razlikovanjem na podlagi uspešnosti in dosežkov,

G.  ker med državami članicami Evropske unije in državami južne dimenzijeevropske sosedske politike obstajajo velike gospodarske, socialne in demografske razlike, ki v skupnem interesu vseh partnerjev zahtevajo odgovore,

H.  ker mora EU bolje opredeliti strateške cilje in prednostne naloge v svojih partnerstvih z vzhodnimi in južnimi sosedami ter nameniti ustrezno pozornost povezovanju točk na svojem političnem dnevnem redu z načrtovanjem proračuna,

I.  ker bi morala evropska sosedska politika vključevati bolj ambiciozne in učinkovite instrumente, da bi tako spodbujala in podpirala politične, gospodarske in družbene reforme v sosedstvu EU,

J.  ker je Lizbonska pogodba ustvarila razmere, da lahko EU izboljša učinkovitost in skladnost svojih politik in delovanja, zlasti na področju zunanjih odnosov, z oblikovanjem mesta visokega predstavnika/podpredsednika Komisije in ustanovitvijo Evropske službe za zunanje delovanje; ker mora visoki predstavnik/podpredsednik Komisije zagotavljati, da se sliši glas EU na mednarodnem prizorišču,

K.  ker člena 3 in 21 Pogodbe o Evropski uniji dodatno razvijata cilje zunanje politike EU in uvrščata spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, še posebej univerzalnost ter neločljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v osrčje zunanjega delovanja EU,

L.  ker je v členu 8 Pogodbe o EU določeno, da mora Unija razvijati posebne odnose z državami v svojem sosedstvu s ciljem, da ustvari območje blaginje in dobrega sosedstva, ki temelji na vrednotah Unije in za katero so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju,

M.  ker nerešeni spori in kršitve mednarodne zakonodaje o človekovih pravicah pomenijo prepreko za uresničitev evropske sosedske politike ter zavirajo gospodarski, družbeni in politični razvoj, pa tudi regionalno sodelovanje, stabilnost in varnost,

N.  ker je v zadnjih nekaj letih v odnosih EU z njenimi južnimi sosedami iskanje kratkoročne stabilnosti pogosto prevladalo nad vrednotami demokracije, socialne pravičnosti in človekovih pravic,

O.  ker bi morala EU izvajati pristop od spodaj navzgor z večjo podporo izgradnji institucij, civilni družbi in pripravljenosti za zagon procesa demokratizacije, zlasti udeležbe žensk, ter družbenemu in gospodarskemu razvoju, kar so pogoji za dolgoročno stabilizacijo,

P.  ker so spoštovanje človekovih pravic, demokracije in pravne države, vključno z bojem proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ter nasprotovanje smrtni kazni temeljna načela EU,

Q.  ker je Unija za Sredozemlje trenutno v slepi ulici, zlasti po tem, ko so bili za nedoločen čas prestavljeni drugi vrh voditeljev držav in vlad Unije za Sredozemlje ter ministrska srečanja in po odstopu generalnega sekretarja; ker so za regionalni okvir, v katerem se oblikuje Unija za Sredozemlje, značilni ozemeljski spori, politične krize in povečanje socialnih napetosti in ker so ga presegle ljudske vstaje v Tuniziji, Egiptu ter drugih sredozemskih in bližnjevzhodnih državah, vse to pa ovira delovanje institucij Unije za Sredozemlje, pa tudi začetek večjih projektov regionalnega povezovanja, ki so jih določili vodje držav in vlad na vrhu v Parizu julija 2008 ter ministri za zunanje zadeve Unije za Sredozemlje na seji 3. in 4. novembra 2008 v Marseillu; ker se je izkazalo, da Unija za Sredozemlje, ki naj bi okrepila politiko EU v tej regiji, ne more učinkovito blažiti vse večjega nezaupanja in izpolnjevati osnovnih potreb ljudi,

R.  ob upoštevanju priložnosti, ki se je ponudila z ustanovitvijo Unije za Sredozemlje, za krepitev dopolnjevanja med dvostranskimi politikami na eni strani in regionalnimi politikami na drugi, da bi bili bolj učinkoviti pri doseganju ciljev evro-sredozemskega sodelovanja,

S.  ker drugi globalni akterji, zlasti države skupine BRIC, še naprej krepijo svojo gospodarsko prisotnost in politični vpliv v južnem sosedstvu EU,

T.  ker so učinki politične, gospodarske, socialne in finančne krize še povečali gospodarske in socialne izzive, s katerimi se spoprijemajo južne države partnerice evropske sosedske politike; ker so stroški reform, povezani s približevanjem pravnemu redu EU in prilagajanjem v skladu s postopnim zbliževanjem gospodarskih in socialnih odnosov dodaten izziv v južnih sosedah EU; ker so ti dejavniki v nekaterih državah v veliki meri prispevali k civilnim nemirom in zahtevam po demokratizaciji in reformah,

U.  ker je vprašanje upravljanja z vodo in zlasti pravične razdelitve vode, ki bo upoštevala potrebe vseh ljudi v tej regiji, bistvenega pomena za trajen mir in stabilnost na Bližnjem vzhodu,

V.  ker demografski razvoj kaže, da bo v prihodnjih dvajsetih letih raven prebivalstva v državah članicah stabilna, vendar bo vse več starejših; tudi število prebivalcev v južnih državah partnericah evropske sosedske politike se bo povečalo, vendar zlasti v razponu za delo sposobnega prebivalstva; ker gospodarska rast in ustvarjanje delovnih mest v teh državah morda ne bosta uspela iti v korak s predvidenim povečanjem števila prebivalcev, zlasti ker se nekatere države že soočajo z zelo visoko stopnjo brezposelnosti in še večjo stopnjo brezposelnosti mladih;

W.  ker korupcija v južnih državah evropske sosedske politike ostaja resen problem, ki vključuje velik del družbe in državne institucije,

X.  ker je Evropski instrument sosedstva in partnerstva pomagal poenostaviti financiranje evropske sosedske politike; ker bi moral proces razvoja njegovega naslednika odražati nedavne dogodke v regiji in zlasti legitimne demokratične težnje prebivalstva ter sklepe strateškega pregleda evropske sosedske politike in potekati na podlagi posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi in zlasti lokalnimi akterji,

Pregled evropske sosedske politike – splošno

1.  ponovno potrjuje vrednote, načela in zaveze, na katerih je bila zgrajena evropska sosedska politika, ki vključujejo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic, pravic žensk in temeljnih svoboščin, dobro upravljanje ter tržno gospodarstvo in trajnostni razvoj, ter ponavlja, da je evropska sosedska politika postala veljaven okvir za poglobitev in okrepitev odnosov z našimi najbližjimi partnerji, tako da spodbuja in podpira njihove politične, družbene in gospodarske reforme, ki so oblikovane tako, da vzpostavljajo in utrjujejo demokracijo, napredek ter socialne in ekonomske priložnosti za vse; poudarja pomen ohranitve načel deljene odgovornosti in skupnega lastništva pri snovanju in izvajanju programov evropske sosedske politike; meni, da je evropska sosedska politika od svojega začetka leta 2004 prinesla jasne koristi tako za partnerice evropske sosedske politike kot za EU, in sicer kot enotni okvir ter politike, kot razlikovanje, ki temelji na uspešnosti, in prilagojena pomoč;

2.  glede na sedanje dogodke v južnem Sredozemlju, zlasti v Tuniziji in Egiptu, Libiji, Siriji, Alžiriji, Maroku, Jordaniji in drugih državah, ki pozivajo k demokratičnim reformam, opozarja, da evropska sosedska politika ni bila uspešna pri spodbujanju in zagotavljanju človekovih pravic v tretjih državah; poziva EU, naj se iz teh dogodkov kaj nauči ter naj pregleda svojo politiko podpore demokraciji in človekovim pravicam, da bi ustvarila mehanizem za izvajanje klavzule o človekovih pravicah v vseh sporazumih s tretjimi državami; vztraja, da je treba v evropski sosedski politiki prednostno razvrstiti merila za neodvisnost sodstva, spoštovanje temeljnih pravic, pluralizem in svobodo tiska ter boj proti korupciji; poziva k boljši usklajenosti z drugimi politikami Unije do teh držav;

3.  poziva EU, naj s pomočjo vseh obstoječih instrumentov v okviru evropske sosedske politike odločno podpre proces političnih in gospodarskih reform v regiji ter sprejme nove, kjer je to potrebno, da bi kar najbolj učinkovito pomagala pri procesu demokratičnega prehoda, pri čemer se mora osredotočiti zlasti na spoštovanje temeljnih svoboščin, dobro upravljanje, neodvisnost sodstva in boj proti korupciji ter tako odgovoriti na potrebe in pričakovanja narodov v južnih sosedah;

4.  poudarja, da je treba povečati sredstva, namenjena evropski sosedski politiki, v večletnem finančnem načrtu za obdobje po letu 2013 in glede na nedavne dogodke dati prednost južni dimenziji evropske sosedske politike; meni, da bi bilo treba v novem večletnem finančnem okviru upoštevati posebne značilnosti in potrebe vsake države;

5.  poudarja, da je treba sosednjim državam predstaviti konkretno ponudbo tesnejšega političnega partnerstva in gospodarskega povezovanja, ki bo temeljila na načelih odprtosti, skupne odgovornosti in pogojenosti; poziva, naj bo ponudba prilagojena različnim potrebam posameznih držav in regij, da se omogoči najbolj razvitim partnericam hitrejšo pot do skladnosti s standardi in vrednotami EU;

6.  poziva k temu, da se je treba bolj osredotočiti na sodelovanje z organizacijami civilne družbe, saj so te gonilna sila ljudskih vstaj po vsej regiji;

7.  poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno raven financiranja EU za sodelovanje s sosedstvom in ponovno poudarja pomen Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva kot glavnega finančnega instrumenta evropske sosedske politike, ki se mora razviti tako, da bo omogočal prožnejši odziv na razlikujoče se potrebe sosednjih držav in regij, zagotavljal neposredno povezavo med cilji evropske sosedske politike in programiranjem v okviru Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva ter odražal naravo prihodnje evropske sosedske politike, ki bo temeljila na uspešnosti; poudarja pa, da je treba zagotoviti bolj ciljno usmerjeno pomoč, zlasti civilni družbi in lokalnim skupnostim, v skladu s pristopom od spodaj navzgor; poudarja pomen spremljanja, upravljanja in izvajanja različnih programov v okviru Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva;

8.  poudarja, da morajo biti pripravljeni vsi potrebni ukrepi, vključno s finančnimi, človeškimi in tehničnimi viri, da se zagotovi ustrezno odzivanje EU na morebitno množično preseljevanje v skladu s členom 80 PDEU;

9.  poudarja, da bi moral strateški pregled evropske sosedske politike ustrezno obravnavati pomanjkljivosti politike in zagovarjati močnejšo politično zavezo vseh partneric ter hkrati okrepiti razlikovanje, ki bi temeljilo na uspešnosti in jasno določenih merilih; poziva, naj se pri pregledu nameni veliko pozornost nujno potrebnemu razvijanju večstranske razsežnosti ob prizadevanjih, da se oblikuje okrepljen, stalen in stvaren političen dialog z državami partnericami;

10.  meni, da je še posebej pomembno stalno ocenjevanje ne le dosedanjih rezultatov, doseženih z izvajanjem programov, ampak tudi ustreznosti virov, uporabljenih v okviru partnerstva; meni, da bo v prihodnje mogoče s pomočjo tega postopka popraviti morebitne pomanjkljivosti in neposrečene odločitve;

11.  poziva Svet in Komisijo, naj pregledata evropsko sosedsko politiko za južno sosedstvo, da bi zagotovila potrebna sredstva in pomoč za resničen demokratični prehod in postavila temelje za daljnosežne politične, socialne in institucionalne reforme; vztraja, da mora pregled sosedske politike dati prednost merilom, povezanim z neodvisnim sodstvom, spoštovanjem temeljnih svoboščin, vključno s svobodo medijev, ter z bojem proti korupciji;

12.  priznava in poudarja razliko med „evropskimi sosedami“ – državami, ki se lahko formalno pridružijo EU, ko izpolnijo københavnska merila – in „sosedami Evrope“ – državami, ki se zaradi geografske lege ne morejo pridružiti EU;

13.  meni, da je zato zelo pomembno in nujno ponovno premisliti in pregledati strategijo EU glede Sredozemlja ter da mora nova strategija krepiti politični dialog ter podpirati vse demokratične in družbene sile, vključno z akterji civilne družbe; v zvezi s tem poziva Svet, naj opredeli niz političnih meril, ki jih morajo države evropske sosedske politike izpolnjevati, da se jim dodeli prednostni status;

14.  poudarja, da je treba potrditi in izkoristiti spremembe, nastale z Lizbonsko pogodbo, zlasti okrepljeno vlogo visokega predstavnika/podpredsednika Komisije, ustanovitev evropske službe za zunanje delovanje in nova pooblastila Parlamenta, da bi povečali enotnost zunanje politike EU ter povečali učinkovitost in legitimnosti njene zunanje razsežnosti in delovanja; meni, da bo EU lahko razvila verodostojno in učinkovito politiko do sredozemskih partneric le, če se bosta Svet in Komisija zmožna česa naučiti iz preteklih in sedanjih dogodkov ter bosta izvedla temeljito in obsežno analizo pomanjkljivosti in napak sedanje evropske sosedske politike;

15.  poudarja pomen partnerstva med EU in njenimi južnimi sosedami ter izpostavlja, da je takšno tesno sodelovanje v interesu obeh strani;

16.  meni, da se mora EU iz nedavnih dogodkov v njenem južnem sosedstvu česa naučiti ter da mora v luči teh dogodkov pregledati evropsko sosedsko politiko in si kot cilj zastaviti partnerstvo z družbami, ne le z državami;

Južna dimenzija

17.  poudarja pomen ustanovitve projektne skupine, v katero bo vključen Parlament, v odgovor na pozive k spremljanju procesov demokratičnega prehoda, ki so jih sprožili akterji za demokratične spremembe, zlasti svobodnih in demokratičnih volitev ter vzpostavljanja institucij, vključno z neodvisnim sodstvom;

18.  v luči nedavnih dogodkov v regiji močno podpira legitimne demokratične težnje, ki so jih izrazili ljudje v nekaterih državah južnega sosedstva EU, in poziva oblasti v teh državah, naj čim prej izpeljejo miren prehod v resnično demokracijo; poudarja, da mora strateški pregled evropske sosedske politike v celoti upoštevati in odražati te dogodke;

19.  v zvezi s tem poziva, naj EU v partnerstvu z zadevnimi družbami odločno podpre demokratične spremembe v svojih južnih sosedah z izvajanjem, pregledom in prilagoditvijo obstoječih instrumentov, katerih namen je spodbuditi politične, gospodarske in socialne reforme; v zvezi s tem poziva Svet in Komisijo, naj dasta na razpolago mehanizme za kratkoročno prehodno finančno pomoč, vključno s posojili, tistim državam, ki izrazijo potrebo po njih zaradi hitrih demokratičnih sprememb in izjemnega zmanjšanja likvidnosti; poleg tega poziva Komisijo, naj čim hitreje pregleda nacionalne okvirne programe Tunizije in Egipta za obdobje 2011-2013, da bi lahko upoštevala nove nujne potrebe teh partneric pri izgradnji demokracije;

20.  poudarja pomen krepitve političnega dialoga z južnimi sosedami EU; ponovno poudarja, da so krepitev demokracije, pravna država, dobro upravljanje, boj proti korupciji ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin bistveni elementi tega dialoga; v zvezi s tem poudarja pomen spoštovanja svobode vesti, veroizpovedi in misli, svobode izražanja, svobode tiska in medijev, svobode združevanja, pravic žensk in enakosti spolov, varstva manjšin ter boja proti diskriminaciji zaradi spolne usmerjenosti;

21.  opaža, da je bil prednostni status že podeljen ali o njem potekajo pogajanja z nekaterimi državami partnericami; poudarja, kako pomembno je okrepiti preglednost in doslednost pristopa do tega razlikovanja, da bi tako vzpostavili soliden proces, ki prinaša vrednost, ter oblikovati jasna primerjalna merila in se izogniti uporabi dvojnih standardov v zvezi z merili, ki jih je treba izpolniti za pridobitev prednostnega statusa;

22.  poudarja, da je treba prilagoditi københavnska merila zahtevam, povezanim z dodeljevanjem prednostnega statusa; poziva Komisijo, naj se prepriča, da bo tretjim državam podelila prednostni status, ko bodo izpolnile ta merila;

23.  poudarja, da mora biti boj proti korupciji, zlasti v sodstvu in policiji, glavna prednostna naloga EU pri razvoju odnosov z njenimi južnimi državami partnericami;

24.  vztraja, da se je treba z njim posvetovati na vseh stopnjah postopka podeljevanja prednostnega statusa državam članicam partnericam in izdelave osnutka akcijskih načrtov evropskega sosedskega partnerstva v skladu z novo vlogo po Lizbonski pogodbi; poziva Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj vključita Parlament v postopek odločanja glede prednostnega statusa, tako da razvijeta jasni mehanizem posvetovanja, ki se bo uporabljal na vseh stopnjah pogajanj, vključno z merili, ki jih je treba izpolniti, pa tudi v določanje prednostnih nalog in smernic, zajetih v akcijskih načrtih;

25.  poudarja, da lahko učinkovito partnerstvo med EU in njenimi južnimi sosedami temelji le na sinergiji med medsebojno povezanima dvostransko in večstransko razsežnostjo tega procesa sodelovanja, in zato obžaluje, da evropska sosedska politika ne upošteva dovolj potrebe po krepitvi večstranske razsežnosti;

26.  izraža spoštovanje pogumu ljudi v Tuniziji, Egiptu in Libiji, ki so se uprli, da bi zahtevali demokracijo in svobodo, ter poziva vse institucije EU, naj ponudijo polno podporo procesu tranzicije v teh državah;

27.  obžaluje izgube človeških življenj med mirnima vstajama v Tuniziji in Egiptu ter poziva oblasti, naj raziščejo zadevne incidente in odgovorne privedejo pred sodišče;

28.  je prepričan, da je izvor političnih napetosti na Bližnjem vzhodu in v celotnem Sredozemlju v izraelsko-palestinskem sporu;

29.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj si dejavno prizadeva za rešitev sporov in krepitev zaupanja v tej regiji z zagotovitvijo dejavne vloge EU kot akterja, ne le kot plačnika, in sicer v okviru osrednjega bližnjevzhodnega mirovnega procesa, pa tudi spora v Zahodni Sahari; meni, da je rešitev sporov ključ do političnega, gospodarskega in socialnega razvoja v regiji ter sprave in napredka regionalne razsežnosti evropske sosedske politike in njenih večstranskih oblik sodelovanja, kot je Unija za Sredozemlje; opozarja, da je za polni uspeh evropske sosedske politike ključnega pomena najti celovito rešitev, skladno z mednarodnim pravom, za razne spore v južni soseski EU, zlasti še za arabsko-izraelski spor;

30.  meni, da je medkulturni dialog v Sredozemlju bistven za krepitev medsebojnega razumevanja, solidarnosti, strpnosti in blaginje tamkajšnjih narodov; pričakuje, da bo pregled zajel tudi možnost razvoja instrumentov v ta namen;

31.  je globoko zaskrbljen zaradi stalnega odlaganja drugega vrha vodij držav in vlad Unije za Sredozemlje ter ministrskih srečanj za nedoločen čas, kar pošilja negativno sporočilo narodom in institucijam v tej regiji; meni, da odstop generalnega sekretarja jasno kaže, da je treba pojasniti postopke in institucije Unije za Sredozemlje; poudarja, da politične napetosti in regionalni spori v Sredozemski regiji ne bi smeli ovirati konkretnega napredka k sektorskemu in večstranskemu sodelovanju ter da lahko Unija za Sredozemlje z izvajanjem večjih projektov povezovanja in prek odprtega političnega dialoga prispeva k razvoju ozračja zaupanja, ki bo privedlo k doseganju ciljev pravosodja ter skupne varnosti v duhu solidarnosti in miru;

32.  obžaluje, da Uniji za Sredozemlje niso dodeljena ustrezna sredstva, ter tudi zelo šibko zavzetost držav članic na obeh straneh Sredozemlja; obžaluje nejasen pristop EU k sredozemski politiki in poziva EU, naj razvije dolgoročno strateško vizijo za razvoj in stabilizacijo regije; vztraja, da mora proces evro-sredozemskega povezovanja postati prednostna naloga na evropskem dnevnem redu;

33.  je prepričan, da bi bilo treba Unijo za Sredozemlje znova zastaviti, pri tem pa upoštevati nov razvoj dogodkov v regiji; meni, da bi ta nova Unija za Sredozemlje morala spodbujati zdrav gospodarski, socialni in demokratični razvoj ter ustvariti trdno in skupno osnovo za tesne odnose med EU in njenimi južnimi sosedami. meni, da bi taka nova skupnost tudi odprla nove možnosti za trajen mir na Bližnjem Vzhodu, ki bi bil vtkan v različne družbe v regiji, ne pa le pogojen s krhko politično voljo avtoritarnih voditeljev v njej;

34.  ugotavlja, da je treba v okviru pregleda obravnavati tudi dejstvo, da Unija za Sredozemlje ni izpolnila pričakovanj, in oceniti prihodnje izzive ter premisliti o novih načinih krepitve dvostranskih instrumentov znotraj evropske sosedske politike; v zvezi s tem meni, da je treba področjem, kjer je mogoče doseči viden napredek, nameniti več virov;

35.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja napredka pri vzpostavljanju evro-sredozemskega prostotrgovinskega območja; poziva, naj se izpeljejo skupna pogajanja, ko bodo izpolnjene zahteve za razvita in celovita prostotrgovinska območja, ki so namenjene oblikovanju temeljev za evro-sredozemsko prostotrgovinsko območje, pri tem pa ustrezno upoštevajo družbeno-gospodarsko stanje posameznih držav članic ter pogoj, da se pravočasno oceni socialni in okoljski vpliv teh sporazumov; obžaluje, da različni akterji niso storili, kar bi bilo potrebno, da bi ustvarili potrebne razmere; spodbuja tudi razvoj dvostranskega in večstranskega gospodarskega sodelovanja jug-jug, ki bo prineslo oprijemljive koristi za državljane in izboljšalo politično ozračje v tej regiji;

36.  poudarja, da se je treba v vsaki zadevni državi osredotočiti na najpomembnejša posebna vprašanja, vendar ponavlja, da mora sosedska politika posebno pozornost posvetiti socialno-ekonomskemu položaju ljudi, zlasti mlajših generacij;

37.  meni, da bi lahko okrepljeno podregionalno sodelovanje med državami članicami in državami partnericami evropske sosedske politike s posebnimi skupnimi interesi, vrednotami in skrbmi ustvarilo pozitivno dinamiko za vse sredozemsko območje; spodbuja države članice, naj raziščejo potencial spremenljive geometrije kot vzorca sodelovanja, in poudarja, da bi morala prihodnja evropska sosedska politika olajšati in spodbujati ta pristop, zlasti s svojimi regionalnimi sredstvi financiranja;

38.  meni, da je treba v okviru južne dimenzije sosedske politike obravnavati problem nezakonitega priseljevanja; poziva Svet in Komisijo, naj spremljata izvajanje sporazumov z južnimi sosedskimi državami in obstoječih dvostranskih sporazumov med državami članicami EU in vsemi regionalnimi akterji v zvezi z vprašanji priseljevanja in še zlasti ponovnega sprejema;

39.  obžaluje neskladen pristop, ki ga je EU zavzela do svojih vzhodnih in južnih sosed na področju mobilnosti in vizumske politike; v zvezi z mobilnostjo se zavzema za olajšanje vizumskih postopkov za južne države partnerice evropske sosedske politike – zlasti za študente, raziskovalce in poslovneže – ter za sprejetje evro-sredozemskega partnerstva za mobilnost; poudarja pomembno vlogo, ki jo lahko nekatere države evropske sosedske politike igrajo pri upravljanju migracijskih tokov; poudarja, da mora biti sodelovanje pri upravljanju selitvenih tokov popolnoma skladno z vrednotami in mednarodnimi pravnimi obveznostmi EU; vztraja, da bi se lahko sporazumi o ponovnem sprejemu z državami partnericami predvideli le za nezakonite priseljence in da torej ne bi veljali za osebe, ki se izkazujejo kot prosilci za azil, begunci ali osebe, potrebne zaščite, ter ponavlja, da načelo nevračanja velja za vsakogar, ki mu preti nevarnost smrtne kazni, nečloveškega ravnanja in mučenja; poziva k tesnejšemu sodelovanju v boju proti trgovini z ljudmi in k izboljšanju pogojev, v katerih živijo delavci migranti tako v EU kot v južnih državah evropske sosedske politike;

40.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj pri svojih stikih z južnimi državami partnericami evropske sosedske politike dajo prednost političnim prednostnim nalogam EU: ukinitvi smrtne kazni, spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi svobodi vesti in veroizpovedi, svobodi združevanja in medijev, spoštovanju pravne države, boju proti mučenju, okrutnemu in nečloveškemu ravnanju, boju proti nekaznovanju ter ratifikaciji mnogih mednarodnih pravnih instrumentov, vključno z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča in konvencije o statusu beguncev iz leta 1951;

41.  poziva, da se v okviru pregleda evropske sosedske politike za južne države ponovno nameni pozornost polnemu spoštovanju pravice do svobode veroizpovedi v teh državah, kar še zlasti velja za vse verske manjšine; poudarja, da svoboda veroizpovedi pomeni svobodo, da človek sam ali v skupnosti zasebno ali javno izraža svojo vero pri bogočastju, pouku, praksi in verskih obredih, ter da mora ta pravica vključevati tudi pravico do spremembe vere;

42.  poudarja, da pogodbeni odnosi EU z vsemi državami partnericami evropske sosedske politike vsebujejo dogovore o rednem forumu za obravnavanje vprašanj glede človekovih pravic v obliki pododborov o človekovih pravicah; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v celoti izkoristi obstoječo ureditev in vključuje pododbore v vsa pogajanja, spodbuja k njihovi večji učinkovitosti in usmerjenosti v rezultate ter k zagotavljanju sodelovanja organizacij civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic; priporoča, da se neformalna delovna skupina EU-Izrael za človekove pravice nadgradi v redni pododbor; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se vključi v strukturno sodelovanje med COHOM in Pododborom Evropskega parlamenta za človekove pravice;

43.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj si dejavno prizadevajo za podporo in varstvo svobode komunikacije in dostopa do informacij, vključno s tistimi na internetu;

44.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj okrepijo vlogo organizacij civilne družbe, še posebej organizacij za človekove pravice in pravice žensk, pri spremljanju politike in načrtovanju pomoči z namenskim sistemom za krepitev zmogljivosti; v zvezi s tem izpostavlja potrebo po krepitvi moči žensk ter poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj sistematično analizirata učinek svojih projektov in programov z vidika spola ter se zavzameta, da bodo upoštevane pravice žensk ter enakost med spoloma pri reformah ustav, kazenskih zakonikov, družinskega prava in drugih zakonov s področja civilnega prava ter v dialogu o človekovih pravicah s partnerskimi državami evropske sosedske politike; vztraja, naj visoka predstavnica/podpredsednica Komisije, Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija ne krepijo odnosov med EU in tretjimi državami, če slednje ne v zadostni meri vključujejo v svoje politike organizacij civilne družbe; ugotavlja, da so organizacije civilne družbe najzvestejši in najmočnejši zaveznik EU pri spodbujanju demokratičnih vrednot, dobrega upravljanja in človekovih pravic v državah partnericah; poziva k večjemu vključevanju regionalnih in lokalnih oblasti, pa tudi strokovnih organizacij in socialnih partnerjev v sodelovanje med EU ter njenimi južnimi sosedami; poziva Svet in Komisijo, naj še bolj okrepita evropski instrument za demokracijo in človekove pravice ter ga v zvezi s tem še učinkoviteje uporabljata;

45.  poudarja, da je treba izvajati vključevanje načela enakosti med spoloma in podpirati posebne ukrepe za doseganje učinkovitega ter sistematičnega pristopa k enakosti med spoloma v državah evropske sosedske politike; poziva vlade in civilno družbo, naj povečajo družbeno vključenost žensk, se borijo proti nepismenosti žensk ter spodbujajo njihovo zaposlovanje, da bi zagotovile pomenljivo prisotnost žensk na vseh ravneh;

46.  poudarja pomen strukturiranega sodelovanja na področju visokošolskega izobraževanja in raziskav, da bi spodbudili medsebojno priznavanje kvalifikacij in izobraževalnih sistemov, zlasti za povečanje mobilnosti študentov, raziskovalcev in učiteljev, ob podpori ukrepov za boj proti begu možganov; v zvezi s tem pozdravlja pomoč, ki jo je program Tempus zagotovil visokošolskemu izobraževanju, in izmenjave, organizirane pod okriljem drugega akcijskega programa Erasmus Mundus, pa tudi ustanovitev evro-sredozemske univerze, ki se osnuje kot evro-sredozemsko omrežje univerz z obeh obal;

47.  poudarja pomembno vlogo lokalnih oblasti za demokratični razvoj v naših partnerskih državah in spodbuja širjenje programov tesnega medsebojnega sodelovanja lokalnih organov iz EU ter iz partnerskih držav;

48.  poudarja pomen sindikatov in socialnega dialoga kot sestavnega dela demokratičnega razvoja južnih partneric; slednje spodbuja, naj okrepijo delavske in sindikalne pravice; izpostavlja pomembno vlogo, ki jo lahko ima socialni dialog pri obravnavi družbeno-gospodarskih izzivov v regiji;

49.  vztraja, da je pomembno bolj zbližati naložbe, usposabljanje, raziskave in inovacije, pri tem pa posebno pozornost nameniti usposabljanju, prilagojenemu potrebam trga dela, da bi se odzvali na družbeno-gospodarske izzive v tej regiji; poziva, naj se posveti posebna pozornost ženskam in prikrajšanim skupinam, kot so mladi; obenem poudarja, da je izredno pomembno še naprej podpirati lokalne razvojne projekte, da bi prispevali k oživitvi najbolj ranljivih mest in regij;

50.  poudarja, da je pravilno delujoč, učinkovit in varen večmodalni prevoz osnovni pogoj za gospodarsko rast in razvoj, ki spodbuja trgovino ter povezovanje med Evropsko unijo in njenimi partnericami iz južnega Sredozemlja; poziva Komisijo, naj predloži srednjeročno oceno akcijskega načrta za regionalni promet (2007-2013) za Sredozemlje ter rezultate upošteva pri morebitnem prihodnjem akcijskem načrtu za promet;

51.  meni, da bi moral biti trajnostni razvoj bistveno merilo pregleda evropske sosedske politike, pri tem pa bi se moral nameniti poudarek boljšemu varstvu okolja, razvoju obsežnega potenciala obnovljive energije ter uveljavljanju politik in projektov, ki spodbujajo boljšo uporabo omejenih vodnih virov;

52.  ponovno poziva Svet, Komisijo in države članice EU, naj spodbujajo in podpirajo celosten načrt, s katerim bi popravili opustošenje reke Jordan, ter naj še naprej zagotavljajo finančno in tehnično podporo za sanacijo reke, zlasti njenega spodnjega toka, tudi v okviru Unije za Sredozemlje;

53.  poudarja velik potencial sodelovanja na področju energije in virov obnovljive energije, na primer vetrne in sončne energije ter energije valov; podpira usklajeno izvajanje sredozemskega načrta za sončno energijo in industrijskih pobud, katerih namen bi moral biti zadovoljevanje primarnih potreb držav partneric ter sprejetje evro-sredozemske strategije za energetsko učinkovitost; poudarja, kako pomembno je spodbujati vseevropsko-sredozemske elektroenergetske, plinske in naftne povezave za povečanje zanesljivosti oskrbe z energijo pri prek uvedbe pametnega omrežja, ki povezuje celotno evro-sredozemsko regijo;

54.  opominja na pomen kmetijstva, varnosti preskrbe s hrano, neodvisnosti pri preskrbi s hrano, razvoja podeželja, prilagajanja na podnebne spremembe, dostopa do vodnih virov in njihove smotrne rabe ter energije; priporoča, da bi se moralo kmetijsko sodelovanje določiti kot prednostna naloga evropske sosedske politike v podporo evro-sredozemskim načrtom za kmetijstvo in kot dejavnik stabilizacije cen hrane na nacionalni, regionalni in svetovni ravni;

55.  ponovno poziva k ustanovitvi evro-sredozemskih sil za civilno zaščito, saj vse obsežnejše in vse številnejše naravne katastrofe zahtevajo nujno porazdelitev ustreznih sredstev, takšna pobuda pa bi tudi okrepila solidarnost med narodi evro-sredozemskih držav;

56.  poudarja, kako pomembno je tesnejše sodelovanje z večstranskimi regionalnimi organizacijami z juga, zlasti z Arabsko ligo in Afriško unijo, da bi se uspešno spoprijeli z izzivi na prej navedenih območjih; poziva Komisijo, naj ob pregledu evropske sosedske politike premisli o novem strukturiranem dialogu s temi forumi;

57.  ponovno poudarja pomen Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva kot finančnega instrumenta evropske sosedske politike, vendar poudarja, da je treba zagotoviti več prožnosti in učinkoviteje usmerjeno pomoč, zlasti civilni družbi in lokalnim skupnostim, v skladu s pristopom od spodaj navzgor; poziva tudi k celostni analizi učinkovitosti evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, katere cilj naj bo boljša uporaba razpoložljivih finančnih instrumentov in sredstev v odnosih EU z južnimi sosedami, ter zagotavljanje ustrezne uporabe razvojne pomoči in podpore v državah prejemnicah; meni, da sta bistvena preglednost financiranja in vključitev protikorupcijskega mehanizma v finančne instrumente; poudarja pomen spremljanja, upravljanja in izvajanja različnih programov v okviru Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva; poudarja, da je pomembno krepiti čezmejne projekte, pospešiti programe za stike med ljudmi in razviti spodbude za regionalno sodelovanje; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se v zvezi z načrtovano pripravo instrumenta, ki bo nasledil ta instrument, že v zgodnjih fazah posvetujeta s Parlamentom in akterji civilne družbe;

58.  poziva Svet, naj sprejme zakonodajni predlog spremembe člena 23 uredbe o evropskem instrumentu sosedstva in partnerstva, ki ga je Komisija predstavila maja 2008, Parlament pa sprejel 8. julija 2008, in ki bi omogočil ponovno naložbo sredstev, vrnjenih od preteklih dejavnosti, ter tako zagotovil EU zelo potrebno orodje za blažitev vpliva sedanje finančne krize na realno gospodarstvo sosedske regije, zlasti južne dimenzije, in znatno povečanje cen hrane;

59.  poudarja, da Evropski instrument sosedstva in partnerstva ni edini razpoložljivi instrument za financiranje programov in ukrepov evropske sosedske politike, zato vztraja, da je potreben skladen pristop na podlagi uporabe vseh finančnih instrumentov; zato poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj zagotovita jasen pregled denarja, dodeljenega posamezni državi prejemnici, skupaj z razčlenitvijo po posameznih instrumentih;

60.  poudarja, da je treba povečati sredstva, namenjena južni dimenziji evropske sosedske politike v prihodnjih finančnih perspektivah EU za obdobje 2014-2020, da bi zagotovili, da bodo ta sredstva ustrezala političnim ambicijam, in uresničili določbe o prednostnem statusu, ne da bi pri tem vplivali na druge prednostne naloge evropske sosedske politike; vztraja, da je potrebna skladnost s sporazumom, sprejetim po izjavi Komisije COREPER-ju iz leta 2006, ki namenja dve tretjini Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva južnim državam in eno tretjino vzhodnim državam v skladu z njihovo demografsko težo;

61.  poudarja pa, da mora povečanje dodeljenih sredstev temeljiti na natančnih ocenah potreb in biti skladno s povečanjem učinkovitosti izvajanih programov, ki morajo biti prilagojeni in razvrščeni po pomembnosti glede na potrebe vsake države prejemnice;

62.  pozdravlja delo Sklada Evropske investicijske banke za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo (FEMIP) ter poudarja, da je potrebno več sinergij z drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami, ki so tudi dejavne v regiji, ter znova predlaga, da se ustanovi finančna institucija za evro-sredozemski sorazvoj, pri kateri bi ostala Evropska investicijska banka glavni delničar; podpira zvišanje zgornje meje jamstva za financiranje EIB, da bi ta lahko ohranila intenzivnost svojega delovanja v regiji v prihodnjih letih; poziva Evropsko banko za raziskave in razvoj, naj spremeni svoj status tudi zato, da bi sodelovala v tem procesu finančne pomoči;

Vloga Evropskega parlamenta

63.  poudarja bistveno vlogo Evropskega parlamenta pri zagotavljanju, da sta stabilnost in blaginja Evrope tesno povezani z demokratičnim upravljanjem ter gospodarskim in socialnim napredkom v južnih državah evropske sosedske politike, in spodbujanju politične razprave, v celoti uveljavljenih svoboščin, demokratičnih reform in pravne države med njenimi sosedskimi partnerskimi državami, zlasti prek medparlamentarnih delegacij ter parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje;

64.  se ponovno zavezuje nadaljevanju izvajanja pravice do parlamentarnega nadzora nad izvajanjem evropske sosedske politike, med drugim z rednimi razpravami s Komisijo o uporabi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva; pozdravlja obširno posvetovanje Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje o pregledu evropske sosedske politike in upa, da bosta Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje zagotovili tudi popolno in sistematično posvetovanje s Parlamentom pri pripravi zadevnih dokumentov, na primer akcijskih načrtov evropske sosedske politike; nadalje poziva, naj se Parlamentu omogoči vpogled v mandate za pogajanje za vse mednarodne sporazume, ki so v postopku sklenitve, z državami partnericami evropske sosedske politike, v skladu s členom 218(10) PDEU, po katerem je treba Parlament nemudoma in izčrpno obveščati o vseh stopnjah postopka;

o
o   o

65.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic ter držav evropske sosedske politike in generalnemu sekretarju Unije za Sredozemlje.

(1) UL C 287 E, 24.11.2006, str. 312. (2) UL C 303 E, 13.12.2006, str. 760. (3) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 443. (4) UL C 76 E, 25.3.2010, str. 76. (5) UL C 76 E, 25.3.2010, str. 83. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0192. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0314. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0038. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0064. (10) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0095. (11) UL L 310, 9.11.2006, str. 1.