Evropski parlament,

–   ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, ki jih je Organizacija združenih narodov sprejela na vrhunskem srečanju tisočletja septembra 2000,

–   ob upoštevanju programa EU za ukrepanje glede razvojnih ciljev tisočletja Evropskega sveta iz junija 2008 in njegovih mejnikov za leto 2010,

–   ob upoštevanju prireditve na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja, ki je potekala 25. septembra 2008 na sedežu OZN v New Yorku,

–   ob upoštevanju poročila EU o razvojnih ciljih tisočletja 2000–2004 (SEK(2005)456),

–   ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Bruslju 16. in 17. decembra 2004, ki potrjujejo popolno zavezanost Evropske unije k razvojnim ciljem tisočletja in skladnosti politik,

–   ob upoštevanju deklaracije OZN o pravicah otroka z dne 20. novembra 1959, v skladu s katero je treba otroku in materi zagotoviti posebno nego in varstvo, vključno z ustrezno nego pred porodom in po njem, ter konvencije OZN o pravicah otroka z dne 20. novembra 1989, po kateri morajo države pogodbenice materam zagotoviti ustrezno pred- in poporodno zdravstveno nego,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v razvojnem sodelovanju (KOM(2007)0100),

–   ob upoštevanju skupne strategije EU in Afrike, sprejete na lizbonskem vrhu EU-Afrika leta 2007,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2008 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v razvojnem sodelovanju(1),

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 12. aprila 2005 o vlogi Evropske unije pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja(2) in z dne 20. junija 2007 o razvojnih ciljih tisočletja – vmesna točka(3),

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 17. novembra 2005 o razvojni strategiji za Afriko(4) in z dne 25. oktobra 2007 o sedanjem stanju odnosov med EU in Afriko(5),

–   ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter naknadnih končnih dokumentov, sprejetih na izrednih zasedanjih z naslovom OZN Peking +5 in Peking +10 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 10. junija 2000 in 11. marca 2005,

–   ob upoštevanju skupne izjave Sveta, predstavnikov vlad držav članic znotraj Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije: Evropsko soglasje (evropsko soglasje o razvoju)(6) in evropskega soglasja o humanitarni pomoči(7),

–   ob upoštevanju poročil Sklada OZN za prebivalstvo o stanju svetovnega prebivalstva z naslovom Obljubljena enakost: enakost med spoloma, reproduktivno zdravje in razvoji cilji tisočletja iz leta 2005 ter Pot do upanja: ženske in mednarodna migracija iz leta 2006,

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (instrument za razvojno sodelovanje)(8),

–   ob upoštevanju Protokola k Afriški listini o človekovih in ljudskih pravicah in o pravicah žensk v Afriki, znanega tudi kot maputski protokol, ki je začel veljati 25. novembra 2005, in maputskega akcijskega načrta za uveljavitev okvira celinske politike za spolno in reproduktivno zdravje ter pravice na tem področju za obdobje 2007–2010, ki je bil sprejet na izrednem zasedanju konference ministrov za zdravstvo Afriške unije septembra 2006,

–   ob upoštevanju mednarodne konference OZN o prebivalstvu in razvoju, ki je potekala v Kairu septembra 1994, končnega akcijskega programa, ki je bil sprejet v Kairu, in naknadnih končnih dokumentov, sprejetih leta 1999 na posebnem zasedanju generalne skupščine OZN Kairo +5 o nadaljnjih ukrepih za izvajanje akcijskega programa,

–   ob upoštevanju bruseljskega okvira za ukrepanje in priporočil o zdravju za trajnostni razvoj, ki je bil sprejet na zasedanju ministrov za zdravstvo skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) oktobra 2007 v Bruslju,

–   ob upoštevanju mednarodnega pakta ZN o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, ki je začel veljati 3. januarja 1976, zlasti člena 12 Pakta,

–   ob upoštevanju splošne pripombe št. 14 Odbora ZN za gospodarske, družbene in kulturne pravice o členu 12 pakta ZN o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah (pravica do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda),

–   ob upoštevanju konvencije ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki je začela veljati 3. septembra 1981,

–   ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.   ker je zdravje mater med tistimi razvojnimi cilji tisočletja, pri katerih je bilo doseženega najmanj napredka, zato peti cilj do leta 2015 najverjetneje ne bo uresničen, zlasti v podsaharski Afriki in južni Aziji,

B.   ker vsako leto več kot pol milijona žensk umre med nosečnostjo ali pri porodu, 99 % teh smrti pa se zgodi v državah v razvoju; ker se število smrti v podsaharski Afriki v 20 letih skoraj ni spremenilo, saj se v tej regiji stopnja letno zmanjšuje le za 0,1 %, za ženske pa obstaja življenjsko tveganje ena proti šestnajst, da ne bodo preživele nosečnosti in poroda; ker je maternalna umrljivost najbolj dramatični kazalnik svetovnih neenakosti na področju zdravja,

C.   ker poleg geografske neenakosti izkušnje in raziskave o maternalni umrljivosti kažejo na velike razlike v stopnjah maternalne umrljivosti v povezavi z bogastvom, raso in narodnostjo, mestnim ali podeželskim območjem, stopnjo pismenosti in celo jezikovnimi ali verskimi delitvami v državi, vključno z industrializiranimi državami, to pa so razlike, ki kažejo največje neskladnosti vseh javnozdravstvenih statistik,

D.   ker se je skupina G8 dogovorila o paketu na področju zdravja, ki bo v pomoč pri usposabljanju in zaposlovanju 1,5 milijona zdravstvenih delavcev v Afriki, s čimer bo zagotovljeno, da bo pri 80 % mater pri porodu navzoč usposobljen zdravstveni delavec; ker to zajema zavezo k povečanju števila zdravstvenih delavcev na 2,3 delavca za 1000 ljudi v 36 afriških državah, kjer je pomanjkanje kritično; ker pa ni nikjer omenjeno, da bo zagotovljenih 10 milijard ameriških dolarjev, kolikor bi bilo po trditvah aktivistov civilne družbe potrebno, da bi vsako leto rešili življenje šestih milijonov mater in otrok;

E.   ker sta maternalna umrljivost in obolevnost odraz izrednih razmer v svetovnem zdravju, saj vsako leto med porodom umre približno 536 000 mater, vsaka 20. ženska pa ima resne komplikacije, in sicer od kroničnih vnetij do poškodb, ki povzročajo invalidnost, kot je na primer fistula ali trajna invalidnost,

F.   ker ni skrivnost, zakaj ženske umirajo med nosečnostjo in porodom: vzroki maternalne umrljivosti so jasni in dobro poznani, kot so tudi sredstva za njeno preprečevanje,

G.   ker bi lahko vzroke maternalne umrljivosti preprečili tako, da bi materam zagotovili varno oskrbo, dostop do učinkovitih kontracepcijskih sredstev ter zakonito in varno prekinitev nosečnosti,

H.   ker bi lahko maternalno umrljivost preprečili tako, da bi sprejeli metode za načrtovanje družine in povečali dostop do njih, z zagotavljanjem varne in kakovostne materinske nege, zlasti med nosečnostjo, med porodom z nujno porodniško nego in med poporodnim obdobjem, ter z dostopom do te nege, pa tudi z izboljšanjem zdravja in prehrane žensk ter njihovega položaja v družbi,

I.   ker ta preprečevalni pristop vključuje usposabljanje žensk in zdravstvenih delavcev, da prepoznajo zaplete med nosečnostjo in porodom ter poiščejo ustrezno nego, mrežo ustreznih zdravstvenih ustanov, dostopnih v razumnem času glede na razpoložljivo infrastrukturo in prevoz, ter zagotovitev ustrezne nege na teh bližnjih zdravstvenih ustanovah, ki bi jo nudilo usposobljeno osebje z učinkovitim vodstvom, ki ima na voljo elektriko, vodo in medicinsko opremo, vključno s podeželskimi območji,

J.   ker je smrt mater, ki bi se dala preprečiti, kršitev pravice žensk in mladoletnih deklet do življenja, kot je določeno v številnih mednarodnih zavezah o človekovih pravicah, vključno s splošno deklaracijo OZN o človekovih pravicah, in ker vzroki za maternalno umrljivost in obolevnost lahko vodijo do kršitve drugih človekovih pravic, tudi pravice do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja ter pravice do nediskriminacije pri dostopu do osnovnega zdravstvenega varstva,

K.   ker pravica do samoodločanja glede spolnosti in reproduktivnosti zajema pravico do sklepanja zakonske zveze, oblikovanja družine in do prostovoljne udeležbe v spolnem odnosu ter pravico do življenja brez spolnega nasilja in prisile,

L.  ker je odgovornost vlad, da bodisi same bodisi prek drugih zagotovijo storitve zdravstvenega varstva kot pravico, in ker celo vlade, ki razpolagajo z omejenimi sredstvi, lahko sprejmejo neposredne ukrepe, ki bodo vplivali na zdravje mater,

M.   ker je navsezadnje manj verjetno, da so temeljni vzroki za maternalno umrljivost in poškodbe, povezane s porodi, praktični ali strukturni, temveč odražajo nizko vrednost in status žensk, ki so na splošno prikrajšane v družbi, in ker v državah s podobno ravnjo gospodarske razvitosti velja, da je z višjim statusom žensk stopnja umrljivosti mater nižja,

N.   ker so ženske posebej ranljive med nosečnostjo ali porodom zaradi več oblik diskriminacije, kamor sodijo neenakost med moškimi in ženskami v gospodinjstvu, tradicionalne prakse, ki škodijo ženskam, nasilje nad njimi, nemoč žensk glede reprodukcijskega zdravja in pravic, zavračanje otrok ženskega spola in stereotipi o ženskah kot prvenstveno materah in skrbnicah; ker so vse države članice EU ratificirale konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

O.   ker je generalna skupščina OZN "univerzalni dostop do reproduktivnega zdravstva do leta 2015" uvrstila kot enega izmed mednarodnih razvojnih ciljev tisočletja, in sicer pod peti razvojni cilj tisočletja – zmanjšati maternalno umrljivost,

P.   ker je mednarodna skupnost na mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju obljubila nova sredstva ter reproduktivno zdravje (vključno z načrtovanjem družine in maternalnimi zdravstvenimi storitvami) opredelila kot osrednjo prednostno nalogo za mednarodna razvojna prizadevanja,

Q.   ker je namesto, da bi se podpora povečala, skupno financiranje donatorjev za družinsko načrtovanje sedaj veliko manjše, kot je bilo leta 1994, saj se je s 723 milijonov ameriških dolarjev iz leta 1995 zmanjšalo na 442 milijonov v letu 2004 v absolutni vrednosti v dolarjih,

R.   ker je EU redno in dosledno sprejemala obveze, da bo izpolnila peti razvojni cilj tisočletja – nazadnje v zgoraj navedenem načrtu EU za ukrepanje glede razvojnih ciljev tisočletja,

S.   ker so kljub resnosti tega problema in kršenju človekovih pravic maternalne zdravstvene storitve ostale na dnu mednarodnega dnevnega reda, saj jih je zasenčila pozornost ukrepom, namenjenih specifičnim boleznim, kar je privedlo do marginalizacije maternalne umrljivosti, visoke ravni okuženosti z virusom HIV pa so prispevale k stagnaciji ali poslabšanju napredka v smeri zmanjšanja umrljivosti in obolevnosti mater;

1.   izraža globoko zaskrbljenost, ker je maternalna umrljivost (peti razvojni cilj tisočletja) edini razvojni cilj tisočletja, pri katerem po letu 2000 ni bilo napredka, povrh vsega pa so sedanje številke enake kot pred 20 leti;

2.   opaža, da poleg izobraževanja krepitev vloge in položaja žensk pomembno prispeva k doseganju petega razvojnega cilja tisočletja (zdravje mater);

3.   poziva Svet in Komisijo, naj pred srečanjem OZN na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja namenita prednost ukrepom za doseganje petega razvojnega cilja tisočletja (izboljšanje zdravja mater);

4.   poziva Svet in Komisijo, naj zmanjšata neenakost med stopnjami maternalne umrljivosti v industrializiranih državah in državah v razvoju s povečanimi naložbami in ukrepi za izboljšanje človeških virov za zdravje ter z večjimi sredstvi in zavezami za krepitev zdravstvenih sistemov in temeljne zdravstvene infrastrukture, vključno z dodeljevanjem sredstev za spremljanje, nadzor, temeljne funkcije javnega zdravstva, ukrepe v skupnostih in druge potrebne podporne funkcije;

5.   poziva Svet in Komisijo, naj okrepita prizadevanja za odpravo maternalne umrljivosti in obolevnosti, ki ju je mogoče preprečiti, in sicer z razvijanjem, izvajanjem in rednim ocenjevanjem časovnih in akcijskih načrtov za zmanjšanje svetovnega bremena maternalne umrljivosti in obolevnosti, pri čemer bosta uporabila nepristranski, sistematičen, trajnosten in na človekove pravice osredotočen pristop, ki naj bo primerno podprt in omogočen s pomočjo trdnih institucionalnih mehanizmov in financiranja;

6.   poziva Komisijo in Svet, naj razširita zagotavljanje maternalnih zdravstvenih storitev v okviru primarnega zdravstvenega varstva, ki naj temelji na konceptu odločanja na podlagi informacij, izobraževanja o varnem materinstvu, osredotočeni in učinkoviti predporodni negi, programih o prehranjevanju mater, ustrezni pomoči ob porodu, ki naj se izogiba pretirani uporabi carskega reza in poskrbi za porodniško pomoč v nujnih primerih, napotitvenih službah v primeru zapletov, povezanih z nosečnostjo, porodom in splavom, ter na poporodni negi in načrtovanju družine;

7.   poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata dostop vseh žensk do celostnih informacij in storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja;

8.   poziva Svet in Komisijo, naj prevzameta in razvijata že dobro uveljavljene kazalnike in merila uspešnosti za zmanjševanje umrljivosti pri materah (ki naj vključujejo razporejanje uradne razvojne pomoči (ODA)) in vzpostavita mehanizme spremljanja in odgovornosti, ki bi pripomogli k stalnemu izboljševanju obstoječih politik in programov;

9.   poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bodo storitve na področju reproduktivnega zdravja cenovno ugodne, razpoložljive, dostopne in kakovostne, ter naj čim več sredstev, ki so na voljo, namenita politikam in programom maternalne umrljivosti;

10.   poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita zbiranje zanesljivih in pravočasnih podatkov za usmerjanje izvajanja pri spopadanju z maternalno umrljivostjo in obolevnostjo;

11.   poziva Svet in Komisijo, naj omogočita usposabljanje, krepitev zmogljivosti in infrastrukture za ustrezno število kvalificiranih porodničarjev ter naj vsem nosečim ženskam in dekletom zagotovita dostop do porodničarjev ter zagotovita, da bodo "časovni načrti" in nacionalni akcijski načrti odražali ta cilj;

12.   poziva da je treba v nacionalne zdravstvene programe vključiti testiranje za virus HIV pred nosečnostjo in med njo, antiretrovirusno zdravljenje nosečnic, okuženih z virusom HIV, ter preventivne ukrepe na področju virusa HIV, kot so kampanje za obveščanje in izobraževanje;

13.   poziva EU, naj bo še naprej v ospredju pri prizadevanjih za podporo pravicam do spolnega in reproduktivnega zdravja z ohranjanjem ravni financiranja za izvajanje akcijskega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, in obžaluje, da je v podsaharski Afriki stopnja maternalne umrljivosti najvišja in da je tam stopnja uporabe kontracepcije najnižja na svetu (19 %) ter da 30 % vseh smrti mater na celini povzročijo nestrokovno opravljene prekinitve nosečnosti;

14.   meni, da bi bilo treba za izpolnitev razvojnega cilja tisočletja o splošnem dostopu do reproduktivnega zdravstva do leta 2015 povečati raven financiranja iz EU, sicer bodo ženske še naprej umirale zaradi nosečnosti in z njo povezanih razlogov;

15.   poziva Svet in Komisijo, naj oblikujeta programe in politike za obravnavo temeljnih dejavnikov zdravja, ki so nepogrešljivi pri preprečevanju maternalne umrljivosti, kot so sodelovanje v postopkih odločanja, povezanih z zdravjem, informacije o spolnem in reproduktivnem zdravju, pismenost, prehrana, nediskriminacija in družbene norme, ki so podlaga za enakost spolov;

16.   poziva Svet in Komisijo, naj spremljata napredek, dosežen pri zmanjševanju maternalne umrljivosti, dejavno sodelujeta v svetovnih forumih, kot je pobuda Odštevanje do leta 2015, in izmenjujeta najboljšo prakso glede programov in politik na tem področju ter spodbujata nadaljnji zagon za izboljšanje;

17.   poziva države članice EU, naj ne prelomijo svojih obljub glede financiranja za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja, vključno s petim razvojnim ciljem, ter poziva predsedstvo Sveta, naj prevzame vodenje in postavi zgled z zagotovitvijo ustreznega, predvidljivega financiranja in stopnjevanjem prizadevanj, da bo mogoče rešiti življenja;

18.   opozarja na obveznost držav članic, da izpolnijo raven ODA 0,7 % BNP do leta 2015, ter poziva države članice, ki ne napredujejo k temu cilju, da povečajo svoja prizadevanja;

19.   poziva države, ki še niso prepovedale škodljive prakse in običajev, kot je pohabljanje ženskih spolnih organov, naj v ta namen ukrepajo in podprejo kampanje za obveščanje;

20.   poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja osredotočene predvsem na sektor zdravstva in izobraževanja;

21.   obžaluje prepoved uporabe kontracepcijskih sredstev, ki jo podpirajo cerkve, saj je uporaba kondomov bistvena za preprečevanje bolezni in neželene nosečnosti;

22.   obsoja ameriško pravilo "global gag rule", zaradi katerega tuje nevladne organizacije, ki prejemajo sredstva za načrtovanje družine Agencije ZDA za mednarodni razvoj (USAID), ne smejo uporabljati lastnih sredstev (ki jih ne prispevajo ZDA) za zagotavljanje zakonitih storitev za predčasno prekinitev nosečnosti;

23.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, medparlamentarni uniji in Odboru za razvojno pomoč Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

(1) P6_TA(2008)0103. (2) UL C 33 E, 9.2.2006, str. 311. (3) UL C 146 E, 12.6.2008, str. 232. (4) P6_TA(2007)0483. (5) UL C 280 E, 18.11.2006, str. 475. (6) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (7) UL C 25, 30.1.2008, str. 1. (8) UL L 378, 27.12.2006, str. 41.