Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2013/2612(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B7-0188/2013

Razprave :

Glasovanja :

PV 23/05/2013 - 13.8

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0224

Sprejeta besedila
PDF 211kWORD 28k
Četrtek, 23. maj 2013 - Strasbourg Končna izdaja
Vračanje premoženja državam arabske pomladi v tranziciji
P7_TA(2013)0224B7-0188, 0189, 0192, 0193 in 0194/2013

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. maja 2013 o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji (2013/2612(RSP))

Evropski parlament ,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o državah arabske pomladi in Uniji za Sredozemlje, zlasti resolucije z dne 14. marca 2013 o razmerah v Egiptu(1) , in resolucije z dne 10. maja 2012 o trgovini za spremembe: trgovinska in naložbena strategija EU za južno Sredozemlje po arabski pomladi(2) ,

–  ob upoštevanju priporočil Odbora za politične zadeve, varnost in človekove pravice parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje z dne 12. aprila 2013,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta z dne 26. novembra 2012 o sprejetju novega zakonodajnega okvira za lažje vračanje premoženja v Egiptu in Tuniziji,

–  ob upoštevanju sklepov sopredsednikov delovnih skupin EU-Tunizija in EU-Egipt z dne 28. in 29. septembra 2011 in z dne 14. novembra 2012, zlasti razdelkov v zvezi z vračanjem premoženja,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 101/2011 z dne 4. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Tuniziji in Uredbe Sveta (EU) št. 1100/2012 o njeni spremembi,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 270/2011 z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Egiptu in Uredbe Sveta (EU) št. 1099/2012 o njeni spremembi,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/137/SZVP z dne 28. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in sklepov Sveta 2011/625/SZVP in 2011/178/SZVP o njegovi spremembi, Uredbe Sveta (EU) št. 204/2011 z dne 2. marca 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji in Uredbe Sveta (EU) št. 965/2011 o njeni spremembi ter njegovih izvedbenih uredb (EU) št. 364/2013 in (EU) št. 50/2013 o izvajanju člena 16(2) Uredbe (EU) št. 204/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji,

–  ob upoštevanju veljavnih pravnih instrumentov EU za izboljšanje postopkov zaplembe in vračanja premoženja v okviru sklepov Sveta 2001/500/PNZ, 2003/577/PNZ, 2005/212/PNZ, 2006/783/PNZ in 2007/845/PNZ ter predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. marca 2012 o zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (COM(2012)0085),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji iz leta 2005, zlasti njenega člena 43 o mednarodnem sodelovanju ter poglavja V o vrnitvi premoženja, ki so jo podpisali tudi Egipt, Libija in Tunizija, v imenu Evropske unije pa jo je 25. septembra 2008 sprejel Svet s Sklepom 2008/801/ES,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (Palermska konvencija) iz leta 2000,

–  ob upoštevanju resolucije št. 19/38 Sveta ZN za človekove pravice z dne 19. aprila 2012 o negativnem vplivu nevračanja sredstev nezakonitega izvora državam izvora na uveljavljanje človekovih pravic in pomembnosti boljšega mednarodnega sodelovanja,

–  ob upoštevanju pobude generalnega sekretarja Združenih narodov z dne 17. septembra 2007 o vrnitvi nezakonito prisvojenega premoženja,

–  ob upoštevanju pobude za vrnitev nezakonito prisvojenega premoženja, ki je skupni program Svetovne banke in Urada Združenih narodov za droge in kriminal,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za vračanje premoženja, ki ga je 21. maja 2012 v okviru deauvillskega partnerstva z arabskimi državami v tranziciji sprejela skupina G8 in ki ga je podpisala tudi EU,

–  ob upoštevanju končnega poročila Arabskega foruma z dne 13. septembra 2012 o vračanju premoženja,

–  ob upoštevanju člena 110(2)in 110(4) Poslovnika,

A.  ker je zamrznitev premoženja v pristojnosti EU, njegova ponovna pridobitev in repatriacija pa v pristojnosti držav članic, zato je treba pri tem postopati v skladu v nacionalnimi pravnimi določbami; ker imajo institucije EU ključno vlogo pri spodbujanju in lajšanju tega postopka;

B.  ker je vračanje premoženja državam arabske pomladi v tranziciji moralna in zakonska dolžnost ter zelo pomembno politično vprašanje v odnosih EU z njenimi južnimi sosedami; ker je to tudi zelo pomembno gospodarsko vprašanje za južne sosede, saj imajo ta sredstva potencial, da bi prispevala k gospodarskemu okrevanju teh držav, če se pregledno in učinkovito vrnejo in uporabijo; ker je vračanje sredstev jasno sporočilo zoper nekaznovanje tistih, ki so vpleteni v korupcijo in pranje denarja;

C.  ker obstaja splošen mednarodni pravni okvir, ki ureja to področje, pri čemer je treba zlasti upoštevati Konvencijo ZN proti korupciji iz leta 2003, ki državam podpisnicam nalaga jasne obveznosti; ker je v členu 51 te konvencije navedeno, da je vrnitev premoženja njeno temeljno načelo in da države pogodbenice pri tem čim bolj sodelujejo in si pomagajo;

D.  ker so sodni postopki za vrnitev premoženja zapleteni in dolgotrajni; ker veljavnih zakonitih zahtev zaprošenih držav ni mogoče zaobiti, upravičenim tretjim stranem pa ni mogoče odvzeti njihovih zakonitih pravic v tem postopku; ker pomanjkanje ustreznega pravnega znanja in izkušenj ter omejene institucionalne zmogljivosti v državah prosilkah pomenijo dodatno oviro za uspešne pobude na tem področju; ker med državami prosilkami in zaprošenimi državami ni učinkovitega sodelovanja;

E.  ker je EU po revolucijah arabske pomladi v Egiptu in Tuniziji nemudoma zamrznila premoženje nekdanjih diktatorjev, njunih družin in številnih drugih oseb, povezanih z režimoma; ker je EU v skladu z resolucijo 1970 (2011) varnostnega sveta Združenih narodov sprejela podobno odločitev za Libijo;

F.  ker novi zakonodajni okvir, ki ga je 26. novembra 2012 sprejel Svet, državam članicam EU omogoča sprostitev zamrznjenega premoženja za egiptovske in tunizijske organe na podlagi sodnih odločb, ki jih priznavajo države članice EU, ter lažjo izmenjavo informacij med njimi in zadevnimi organi;

G.  ker sta delovni skupini EU-Egipt in EU-Tunizija poudarili, da je pomembno vrniti nezakonito pridobljeno premoženje, ki je še vedno zamrznjeno v številnih tretjih državah; ker sta se delovni skupini dogovorili o dokončanju časovnega načrta, ki bi lahko vključeval ustanovitev skupine za vračanje premoženja za vsako posamezno državo, ki bi jo koordinirala Evropska služba za zunanje delovanje;

H.  ker skupina G8 prek deauvillskega partnerstva iz maja 2011 podpira arabske države v tranziciji v prizadevanjih za svobodno, demokratično in strpno družbo; ker se v akcijskem načrtu te skupine z dne 21. maja 2012 priznava, da je po arabski pomladi vračanje premoženja postalo pomembno vprašanje za vso regijo in mednarodno skupnost;

I.  ker si Egipt, Libija in Tunizija močno prizadevajo, da bi se jim vrnilo odtujeno premoženje, ki so si ga nezakonito prisvojili nekdanji diktatorji in pripadniki njihovih režimov; tako so med drugim uvedli posebne nacionalne preiskovalne komisije z nalogo odkrivanja, ugotavljanja in vračanja tega premoženja in sprožili sodne postopke na sodiščih držav članic EU; ker se je več glavnih mednarodnih akterjev, tudi EU, članice skupine G8 in Švica, pozitivno odzvalo na ta prizadevanja; ker je bilo na tem področju kljub temu doslej doseženih le malo konkretnih rezultatov; ker so zato vlade in civilna družba držav prosilk vse bolj razočarane;

J.  ker je pri prizadevanjih za vrnitev premoženja poglavitno komuniciranje, da se z objavo zgodb o uspehu razširi najboljša praksa in ustvarjajo spodbude; ker bi s tem preprečili zavajajoče izjave o količini premoženja, ki ga je treba vrniti;

K.  ker se vrnitev premoženja lahko doseže z dvostranskimi sodnimi mehanizmi in večstranskim sodelovanjem; ker bi se morali postopki za vrnitev premoženja začeti tako na nacionalni in kot mednarodni ravni;

L.  ker so libanonske oblasti aprila 2013 vrnile tunizijskim oblastem skoraj 30 milijonov USD, ki so bili nezakonito naloženi na bančnih računih nekdanjega tunizijskega voditelja;

1.  poudarja, da vračanje odtujenega premoženja, ki so si ga nezakonito prisvojili nekdanji diktatorji in pripadniki njihovih režimov v državah arabske pomladi v tranziciji, ni le gospodarsko pomembno, temveč je tudi moralna in zakonska dolžnost ter zelo pomembno politično vprašanje, saj pomeni ponovno vzpostavitev pravičnosti in prevzemanja odgovornosti v duhu demokracije in pravne države ter izraža politično zavezanost in verodostojnost EU, zato je vračanje tega premoženja ključni element partnerstva Unije z njenimi južnimi sosedami, zlasti z Egiptom, Libijo in Tunizijo;

2.  se zaveda, da je vrnitev nezakonito prisvojenega premoženja za države arabske pomladi tudi gospodarsko in socialno pomembno, saj so ta finančna sredstva potrebna za pomoč pri stabilizaciji gospodarstva, odpiranju novih delovnih mest in ustvarjanju rasti v teh državah, ki se soočajo z resnimi gospodarskimi izzivi;

3.  ugotavlja, da je bilo vračanje odtujenega premoženja kljub znatnemu prizadevanju egiptovskih, libijskih in tunizijskih oblasti in močne politične volje na vseh straneh v praksi le malo uspešno, zlasti zaradi različnosti in zapletenosti zadevnih določb in postopkov v različnih nacionalnih pravnih sistemih, pravne togosti, pomanjkanja strokovnega znanja v državah arabske pomladi v zvezi s pravnimi, finančnimi in upravnimi postopki v evropskih in drugih jurisdikcijah ter pomanjkanja razpoložljivih sredstev;

4.  poziva EU in države članice, naj si še naprej močno prizadevajo za lažje vračanje odtujenega premoženja, ki je bilo v nekdanjih režimih nezakonito odvzeto prebivalcem v državah arabske pomladi, v doglednem času; spodbuja nacionalne urade za vračanje premoženja v vseh državah članicah, naj tesno sodelujejo in razvijajo odnose s pristojnimi organi v državah arabske pomladi, da bi jim pomagale pri zahtevnih sodnih postopkih, ki so s tem povezani; poziva Evropsko službo za zunanje sodelovanje, naj prevzame proaktivno vlogo, zlasti pri usklajevanju prizadevanj držav članic, krepitvi zmogljivosti in spodbujanju sodelovanja med vsemi vključenimi državami;

5.  poudarja, da je vrnitev premoženja bistven element podpore Unije demokratičnemu prehodu in oživitvi gospodarstva v teh državah in lahko okrepi zaupanje na obeh straneh v duhu partnerstva z vso družbo, kar je temeljna prvina prenovljene evropske sosedske politike;

6.  v zvezi s tem pozdravlja pobudo Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Združenega kraljestva, Japonske, Švice in Združenih držav Amerike, da izdajo vodič s celovitim opisom svojega nacionalnega pravnega sistema na področju vračanja premoženja, da bi lahko države prosilke bolje razumele, kaj je zakonsko mogoče, katere informacije so dostopne, katere preiskave se lahko opravijo in kako postopati, da bi se jim z vzajemno pravno pomočjo dejansko vrnilo premoženje; spodbuja vse države članice, naj storijo enako in naj na ravni EU oblikujejo skupen sklop načel;

7.  pozdravlja pobudo skupine G8 za akcijski načrt za vrnitev premoženja v okviru deauvillskega partnerstva, v kateri je določila konkretne ukrepe za spodbujanje sodelovanja, pravne pomoči, krepitve zmogljivosti in tehnične pomoči, ter predlaga vzpostavitev regionalne pobude za sodelovanje v okviru Arabskega foruma za vrnitev premoženja, ki bi bila namenjena razpravi in sodelovanju pri nadaljnjih prizadevanjih;

8.  pozdravlja novi zakonodajni okvir, ki ga je sprejel Svet 26. novembra 2012 in ki omogoča lažje vračanje odtujenih sredstev Egiptu in Tuniziji, tako da državam članicam dovoljuje sprostitev zamrznjenega premoženja na podlagi priznanih sodnih odločb in spodbuja izmenjavo informacij med pristojnimi organi držav članic na eni strani ter Egipta in Tunizije na drugi; poudarja pa, da je treba doseči konkretne rezultate in v ta proces polno vključiti tudi Libijo;

9.  pozdravlja tesno sodelovanje med institucijami EU in drugimi ključnimi mednarodnimi akterji pri vračanju premoženja Egiptu, Libiji in Tuniziji, pri čemer je treba posebej poudariti pobudo za vrnitev nezakonito prisvojenega premoženja, ki sta jo dala Svetovna banka in Urad Združenih narodov za droge in kriminal; poudarja, da je pomembno tako na nacionalni kot mednarodni ravni v celoti izkoristiti obstoječe mehanizme ter hkrati sprejeti potrebno novo zakonodajo in prilagoditi veljavno zakonodajo v nacionalnih pravnih sistemih na tem področju;

10.  poziva parlamentarno skupščino Unije za Sredozemlje, naj naslovi vprašanje vračanja premoženja na nacionalne parlamente, da se bodo poslanci z obeh obal Sredozemlja prepričali, da je treba dejavno spodbujati pravne ukrepe za tesnejše sodelovanje med policijo in udeleženimi sodnimi organi;

11.  poziva, naj se čim prej vzpostavi mehanizem EU, v okviru katerega bo delovala skupina nacionalnih in mednarodnih preiskovalcev, tožilcev, pravnikov in drugih strokovnjakov, ki bo nudila pravno in tehnično svetovanje ter pomoč državam arabske pomladi pri vračanju sredstev; zahteva, naj se mehanizem ustrezno financira s primernim finančnim instrumentom s področja zunanjih odnosov Unije; poudarja, da je zaradi zapletenih, občutljivih in dolgotrajnih sodnih postopkov pomembno, da bo ta mehanizem EU vzdržen; poziva institucije EU, naj ta spoznanja upoštevajo in iz njih izhajajo; opozarja tudi na možnost, da se temu mehanizmu v poznejši fazi namenijo dodatna sredstva na podlagi sporazumov o sofinanciranju z državami prosilkami;

12.  poziva Arabsko ligo, naj določi, sprejme in začne hitro izvajati mehanizme sodelovanja za vračanje premoženja, ter poziva zlasti zalivske države, naj okrepijo svoje sodelovanje in ponudijo pravno pomoč državam arabske pomladi v postopku vračanja premoženja;

13.  priznava in v celoti podpira prispevek organizacij civilne družbe v zaprošenih državah in državah prosilkah v postopku vračanja premoženja, zlasti njihovo posredovanje informacij ustreznim organom, spodbujanje sodelovanja med ključnimi nacionalnimi in mednarodnimi akterji, spremljanje vračanja premoženja in zagotovitev, da bo država prosilka to premoženje uporabila pregledno in učinkovito;

14.  potrjuje svojo zavezanost demokratičnemu prehodu v državah arabske pomladi in se zavezuje, da bo te države podpiral in jim pomagal pri ustvarjanju močnih in trdnih demokratičnih sistemov, v katerih bo delovala pravna država in se spoštovale pravice žensk in svoboda izražanja, volitve pa potekale v skladu z mednarodnimi standardi; poudarja, da je zelo pomembno, da EU pokaže konkretno in resnično zavezanost temu procesu;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, parlamentom in vladam držav članic, švicarskemu parlamentu in vladi, kongresu in predsedniku Združenih držav Amerike, parlamentarni skupščini Unije za Sredozemlje ter parlamentom in vladam Egipta, Libije in Tunizije.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0095.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0201.

Zadnja posodobitev: 6. junij 2017Pravno obvestilo