Kakšna bo energetska prihodnost Evrope?

V Pisarni Evropskega parlamenta v Sloveniji smo pripravili novo rubriko, v kateri se bomo s pomočjo področnih strokovnjakov ukvarjali z nekaterimi ključnimi izzivi pred Evropsko unijo. Spopadanje s podnebnimi spremembami, gradnja gospodarsko konkurenčne in prebojne, a hkrati socialno naravnane in pravične Evrope, zaščita in promocija demokracije in človekovih pravic, krepitev globalne vloge EU, ... Enkrat na mesec bomo izbrane strokovnjake zaprosili za kratek in povzet odgovor na v javnih razpravah izpostavljeno vprašanje, povezano z eno od nanizanih tem.

Cikel Evropski izzivi začenjamo z energetsko prihodnostjo Evrope, ki je še posebej aktualna v luči evropskega spopadanja s podnebnimi spremembami in odvisnostjo od fosilnih virov energije, ki jo je boleče razgalila ruska agresija na Ukrajino. Od tega, kako bo Evropa odgovorila na izzive na področju energetske preskrbe in porabe, sta usodno odvisni tako njena ambicija postati prva ogljično nevtralna celina do sredine stoletja, kakor tudi njena strateška neodvisnost in teža v globalni politiki.

V tem kontekstu smo za odgovor na vprašanje, kako bo videti energetska realnost EU leta 2040, torej desetletje pred zastavljeno izpolnitvijo ključnega cilja evropskega zelenega dogovora, zaprosili nekdanjega evropskega komisarja za okolje dr. Janeza Potočnika, podnebno strokovnjakinjo in profesorico dr. Lučko Kajfež Bogataj in ekonomista in člana gibanja Mladi za podnebno pravičnost Izidorja Ostana Ožbolta.

Njihova mnenja preberite v nadaljevanju, mi pa jih bomo v prihajajočih dneh objavili tudi na naših profilih na družbenih omrežjih Facebook, Instagram, Twitter in LinkedIn. Spremljajte nas in nam zaupajte, kaj si o obravnavani temi in predstavljenih mnenjih mislite vi. 

Tudi vi iščete odgovore na evropske izzive? Pridružite se nam v skupnosti skupajsmo.eu in skupaj z drugimi angažiranimi državljani sodelujte pri gradnji evropske prihodnosti.

Naši napori so pretežno usmerjeni v omenjene spremembe v energetskem sektorju (prehod na obnovljive vire energije, slovo od fosilnih goriv, razjasnitev statusa izkoriščanja jedrske energije, omejitev porabe in spremembo potrošniških navad) in v prehod na okolju manj škodljivo proizvodnjo, v očiščenje ponudbene strani gospodarstva. Oboje je res izjemno pomembno, a zagotovo ne bo dovolj za uresničitev ogljično nevtralne EU do leta 2050. Pozornost je, denimo, usmerjena v očiščenje industrije jekla, ne sprašujemo pa se, koliko tega jekla je vgrajenega v neizkoriščene avtomobile in prazne hiše, in kako bi lahko naše potrebe zadovoljili z manj rabe naravnih virov. 

Izogibati se moramo pastem, povezanim s prehodom z energetskega sistema, ki temelji na fosilnih gorivih, na energetski sistem, ki temelji na materialih - vsega kar pridobimo iz zemlje. Evropsko gospodarstvo je ranljivo in odvisno tako od uvoza energije, kot tudi od uvoza materialov, vsega, kar je pomembno za naš gospodarski uspeh in blaginjo. Čeprav je to dejstvo znano že dolgo, v dobrih letih ni bilo niti volje niti interesa za ustrezno prilagoditev. Tragična vojna v soseščini EU je ranljivost dodobra razgalila in doseganje strateške avtonomije je postal eden najpogosteje omenjenih ključnih političnih ciljev. Če želimo doseči zastavljene podnebne in druge okoljske cilje, se je zato bistveno osredotočiti na vprašanje, kako zadoljiti potrebe ljudi z manj rabe energije in materialov. 

Energetska mešanica 2040 bo zagotovo okolju bolj prijazna, kakšna bo, raje ne bom ugibal, a skrajni čas je, da posvetimo svojo pozornost tudi ključnemu problemu - potratnosti našega proizvodnega in potrošnega sistema. Ne gre za vprašanje, kako zadovoljiti manj človeških potreb, ampak kako jih zagotoviti na način, ki bo upošteval planetarne meje, spoštoval naravo, ki ji pripadamo, in bo odgovoren do vseh, ki prihajajo za nami. Če ne verjamete, da je to mogoče, se vprašajte, koliko oblačil ste dejansko rabili v času pandemije covida-19 in koliko leta poprej ... in ali ste bili zato manj srečni.

Do leta 2040 nas sicer loči še sedemnajst let, kar je razmeroma veliko časa tudi za drastične spremembe v energetskem sektorju, tako v globalnem smislu kot v sami EU. Ampak izkušnje nas učijo, da se stvari v praksi spreminjajo zelo počasi.

Prehod na obnovljive vire energije zahteva istočasne velike premike v energijski učinkovitosti, torej najprej premik k velikemu zmanjšanju povpraševanja po energiji v vsaj treh sektorjih: gradbeno-stanovanjskem, industrijskem in transportnem. Dokler živimo in delamo v energijsko potratnih stavbah in dokler je v večini članic EU težka industrija razmeroma zastarela in odvisna od dobav plina in nafte, bo popolno slovo od fosilnih goriv praktično nemogoče. Tudi avtomobili so še vedno večji in težji, pa naj gre za osebna ali tovorna vozila.

Obnovljivi viri takih energijskih potreb enostavno še ne morejo pokriti. In treba je dodati še zastarelost oziroma nujnost prenove elektro-omrežij po EU, saj bo samo tako večini prebivalcev omogočena postavitev, na primer, sončne elektrarne na domači strehi in lastne polnilnice za električni avto. Ta prenova zanesljivo ne more biti končana prej kot v desetletju.

EU si v naslednjem desetletju tudi ne more privoščiti opustitve jedrske energije, saj potrebe po električni energiji naraščajo. Zato bo ta še vedno predstavljala znaten delež energije v vseh državah članicah, ki že imajo svoje jedrske elektrarne.

Ključna za ozelenitev energetskega sektorja in za približevanje ogljično nevtralni EU do leta 2050 pa je sprememba potrošniških navad in nasploh življenjskega sloga prebivalstva, ki vključuje tudi prehranske navade. Žal pa prevladujoči gospodarski model rasti v EU spodbuja večjo in ne manjšo potrošnjo, tako snovno kot energetsko. Zato tudi v segmentu potrošnje verjetno ne bo prišlo do velikih sprememb.

Ne pozabimo še na neugodne razmere na energetskem področju, ki so nastale zaradi vojaškega konflikta v Ukrajini. Te so pokazale, kako ranljiva je EU zaradi svoje velike odvisnosti od uvoza fosilnih energentov.

Realistično gledano, upoštevajoč vse zgoraj naštete pomisleke, se energetska mešanica do leta 2040 ne bo bistveno spremenila v zeleno smer.

Energija poganja naša življenja. Elektrika, nafta, zemeljski plin in drugi energenti ogrevajo naše domove, polnijo domače naprave, premikajo avtomobile in poganjajo industrijske stroje. Te in podobne aktivnosti bistveno prispevajo k podnebnemu zlomu, zato jih moramo čim prej razogljičiti. 

Podrobne študije razvoja evropskega energetskega sistema v podnebno nevtralno smer obstajajo (Bruegel, 2022; CAN EU in EEB, 2020; EK, 2020; ENTSO-E in ENTSO-G, 2022; IEA, 2021). V nadaljevanju bi rad orisal ključne trende, ki se bodo, izhajajoč iz omenjenih študij, v prihodnjih desetletjih odvili za preprečitev najhujših posledic podnebnega zloma. 

Na najvišji ravni bodo potrebne sistemske spremembe. Zgolj tehnološke rešitve ne bodo dovolj. Tu med drugim mislim na 4-dnevni delovni teden, višje zelene davke in povrnitev tako zbranih sredstev revnim ter cenovno dostopna in energetsko učinkovita javna najemna stanovanja (za več glej zahteve Mladih za podnebno pravičnost iz let 2019 in 2022).

Najučinkovitejši in najcenejši ukrep za razogljičenje družbe je občutno zvišanje energetske učinkovitosti. Končna poraba energije bo leta 2040 padla za približno tretjino glede na leto 2020.

Drugi ključen ukrep je poglobljena elektrifikacija družbe. Če električna energija trenutno predstavlja približno četrtino vse energetske porabe, bo njen delež do leta 2040 narasel na približno polovico.

Elektroenergetski sistem se bo v celoti razogljičil med letoma 2035 in 2040. Največji delež proizvedene električne energije (okoli 70 %) bo odpadel na sončne in vetrne elektrarne, gradnja jedrskih elektrarn se bo pospešila, njihov delež bo znašal slabo petino celotne proizvodnje. Zemeljski plin bo do takrat v celoti nadomeščen z nizkoogljičnim vodikom in njegovimi derivati. Nadaljnja gradnja hidroelektrarn se bo zaradi nepopravljive naravovarstvene škode, kar vedno bolj prepoznava tudi EU, in velike izkoriščenosti evropskih rek ustavila. Zaradi negativnih posledic za biotsko raznovrstnost in podnebje bo podobno veljalo tudi za lesno biomaso. 

Transportni sektor se bo do leta 2040 pretežno elektrificiral (slabi dve tretjini osebnih vozil bo električnih), medtem ko bodo manjši delež še vedno pokrivali naftni derivati. Postopno se bo predvsem na področje težkega transporta širil vodik. Občutno večjo vlogo bodo prevzeli javni prevoz, pešačenje in kolesarjenje.

V industriji bo delež električne energije leta 2040 narasel na okoli 60 %, medtem ko bo delež zemeljskega plina padel na približno 10 %. Nafta in premog ne bosta več v uporabi. Občutno se bo povečala uporaba nizkoogljičnega vodika in sintetičnega plina.

Gospodinjstva in storitveni sektor bodo preko širjenja energetske sanacije stavb, toplotnih črpalk, sončnih elektrarn, sončnih kolektorjev in nizkoogljičnih sistemov daljinskega ogrevanja zabeležili občuten padec rabe fosilnih goriv (okoli 10 % leta 2040) in hiter prehod na obnovljive vire energije.

Na kratko, ob začrtani poti, pospešeni tudi s trenutno energetsko krizo, bo Evropa dosegla podnebno nevtralnost najpozneje do leta 2045. To je korak naprej od še pred kratkim sprejetih politik, a še vedno premalo za preprečitev najhujših posledic podnebne krize in spoštovanje zgodovinske odgovornosti Evrope pri povzročitvi podnebnega zloma. Na vseh nas je, da se na ulicah, v šoli, službi in doma borimo za pospešitev teh procesov ter tako zagotovimo dostojno življenje za vse znotraj naravnih omejitev planeta.