So podnebne ambicije EU priložnost ali breme za evropsko gospodarstvo?

Evropska unija si je v okviru svojega zelenega dogovora zadala ambiciozen cilj do sredine stoletja postati prva podnebno nevtralna celina. Da bi ga dosegla, bo morala izpeljati korenite reforme na številnih področjih in v njihovo koristnost prepričati državljane. Predvsem pa se bo moralo bolj trajnostnemu odnosu do planeta prilagoditi evropsko gospodarstvo.

Kljub načelnemu strinjanju vseh, da so podnebne spremembe eksistencialna grožnja za človeštvo, proti kateri je nujno ukrepati, je med evropskimi gospodarstveniki še vedno slišati tudi občasne pomisleke nad drastičnimi ukrepi v tej smeri, češ da bi ti lahko ogrozili globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva ter s tem stabilnost in prihodnji razvoj Unije.

Zato smo tokratni EU izziv zastavili predstavnikom ekonomske stroke, gospodarstva in sindikatov ter jih povprašali za mnenje, ali je zeleni prehod EU v podnebno nevtralnost priložnost ali breme za evropsko ekonomijo (in njeno globalno konkurenčnost). V nadaljevanju preberite, kaj o tem menijo profesor mednarodnih financ in ekonomske politike na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Mojmir Mrak, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič in generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Vesna Nahtigal.

Razvojni model, ki mu je pod dominantnim vplivom razvitih držav sledilo svetovno gospodarstvo v zadnjem stoletju, se nekje od preloma tisočletja naprej izkazuje za izrazito nevzdržnega. Naš planet namreč postaja preprosto premajhen ali pa prešibak, da bi lahko ob nadaljevanju tega modela razvoja zagotavljal regeneracijo zemlje in s tem okolje, dostojno življenja za naslednje generacije.

Ker gre za problem planeta kot celote, je za njegovo reševanje potrebno sodelovanje na globalnem nivoju. Leta 2015 so se voditelji velike večine držav s t.i. Pariškim sporazumom dogovorili o ambicioznih ciljih v boju proti podnebnim spremembam. Konkretno so se dogovorili, da naj bi zvišanje povprečne svetovne temperature do leta 2050 ne preseglo 1,5 stopinje Celzija v primerjavi z ravnijo leta 1990.

EU je bila močna podpornica Pariškega sporazuma in ciljev, ki so bili v tem okviru dogovorjeni. Države EU so se in se še vedno močno zavedajo svoje pomembne vloge v obvladovanju planetarne krize in v procesu vzpostavljanja novega razvojnega modela, ki bo ne le ekonomsko, temveč tudi okoljsko in socialno vzdržen. V tem procesu EU lahko in mora sodelovati v različnih vlogah – kot oblikovalka in izvajalka pravil, kot pomembna svetovna proizvajalka in potrošnica, kot inovatorka in institucija, ki vzpostavlja standarde ter, nikakor ne nazadnje, kot vir znatnega financiranja tako v sami EU kot izven nje.

Čeprav je že prejšnja Evropska komisija začela z operacionalizacijo Pariškega sporazuma, pa je sedanja sestava pod vodstvom Ursule von der Leyen postavila doseganje klimatske nevtralnosti za osrednji cilj svojega mandata. V evropskem zelenem dogovoru se je EU namreč zavezala, da bo Evropa postala prva podnebno nevtralna celina. Bolj konkretno se je s tem dogovorom zavezala k ničelni neto emisiji toplogrednih plinov do leta 2050 in k novemu modelu razvoja, v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Z uredbo o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti je politična ambicija EU postala zakonska obveznost. Z njenim sprejetjem so se EU in njene države članice zavezale, da bodo do leta 2030 zmanjšale neto emisije toplogrednih plinov v EU za vsaj 55 % v primerjavi z ravnjo iz leta 1990.

Gre za izrazito ambiciozno zastavljene cilje, ki pa so nujni, če želimo vzpostaviti nov razvojni model in preprečiti negativne posledice »statusa quo« oziroma neodzivanja na nastalo situacijo. Za kakšne posledice gre? Klimatske spremembe se odražajo v vse bolj pogostih izrednih naravnih pojavih, kot so na primer suše, požari in neurja, z vsemi negativnimi gospodarskimi posledicami. Klimatske spremembe močno negativno vplivajo na biotsko raznovrstnost, vse večje pomanjkanje vode in hrane pa bo posledično tudi vse bolj pomemben dejavnik mednarodnih migracij.

Breme klimatskega prehoda ne bo enakomerno porazdeljeno, ne med sektorji ne med državami.  Med prvimi bodo glavnino bremena nosili sektorji energetike, vseh oblik transporta, gradbeništvo in kmetijstvo, med državami pa tiste, ki so relativno bolj odvisne od fosilnih goriv.

Zelo pomemben izziv za EU na poti klimatskega prehoda bo tudi zagotovitev potrebnih finančnih sredstev. Čeprav je EU zagotovila, da bo pomemben del sredstev iz naslova večletnega finančnega okvira 2021-2027 in proti-pandemičnega začasnega finančnega instrumenta New Generation EU namenjen zelenemu prehodu in digitalizaciji, bo glavno finančno breme še vedno na državah članicah in to tako iz njihovih javnih kot tudi zasebnih virov.

Pri javnih virih pa se je potrebno zavedati, da se bo fiskalni prostor držav članic zaradi novih fiskalnih pravil EU omejil, investicijam v zeleni prehod pa bodo v kontekstu spremenjenih geopolitičnih razmer v večji meri kot doslej konkurirale investicije v druge prioritete, na primer v vojsko. Trend zasebnih investicij za zeleni prehod pa je že in bo v prihodnje še bolj močno odvisen od zakonodajnih, institucionalnih in davčnih okvirov, ki bodo bolj ali manj vzpodbudni za tovrstne investicije. Glede na to, da EU nima skupne klimatske in energetske politike, je ključnega pomena, da so ti nacionalni okviri medsebojno čim bolj usklajeni. 

Namesto zaključka: Z uporabo svoje zakonodaje (uredbe in direktive), svojih ekonomskih instrumentov (finance) in mehkega prava (smernice, platforme, prostovoljne zaveze) EU pomembo prispeva k vsestransko vzdržni blaginji njenih prebivalcev danes in jutri. Evropski zeleni dogovor zagotavlja današnjim razmeram prilagojen okvir za ukrepanje držav članic EU in podlago za prehod na nov model razvoja.

Podnebne spremembe so dejstvo, prav tako nujnost zelenega prehoda v podnebno nevtralno EU. Nesporno gre za breme za evropsko ekonomijo, saj je treba iskati nove, ne nujno preverjene rešitve, brez ustrezne podpore pa je lahko ogrožena tudi globalna konkurenčnost Unije. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da niti znotraj EU države niso enake, da bodo nekatere regije zaradi odvisnosti od fosilnih goriv in manjše industrijske razvitosti še posebej občutljive in bodo potrebovale posebno pozornost. Dejstvo pa je, da je to edina možnost, ki jo imamo. Čeprav smo že pozni, je to vendarle priložnost, pravilno vodena in izkoriščena pa bo na koncu tudi konkurenčna prednost.

Gledano iz vidika sindikatov posebno pozornost namenjam zaposlitvam in položaju delavk in delavcev na trgu dela. Časi, ko je bil boj proti podnebnim spremembam razumljen kot ubijalec delovnih mest, so dokončno za nami. Podnebne spremembe so eksistenčna grožnja in ubijalec delovnih mest in že danes škodujejo delavkam in delavcem: neposredno in posredno nižajo plače in delavske pravice, poglabljajo ranljivost delavk in delavcev, povečujejo neenakosti v družbi, gospodarstvu, kmetijstvu in drugim sektorjem povzročajo milijonske škode, poglabljajo globalne konflikte, povzročajo migracije ter preko vedno višjih državnih stroškov spopadanja s posledicami podnebnih sprememb še dodatno omejujejo že tako podhranjene osnovne javne storitve in delovanje socialne države.

Prihodnost je zato lahko le socialna in okoljsko vzdržna ali pa je dobesedno ne bo - na mrtvem planetu delovnih mest ni, smo zapisali v enem od dokumentov ZSSS, ki se ukvarja s tem področjem in je bil spodbujen z aktivnostjo mladih za podnebne spremembe. Prizadevati si moramo za prehod v družbo, ki v delu in okolju ne bo videla le produkcijskih faktorjev za maksimizacijo kratkoročnega dobička, temveč bo zagotavljala kvalitetna, zelena delovna mesta, večjo državo blaginje ter pravičnejšo, dostojnejšo in trajnostno družbo za vse.

Nekatere študije kažejo, da bi tekom prehoda v trajnostno družbo lahko bilo ustvarjenih veliko kakovostnih delovnih mest na vseh stopnjah izobrazbe, pri čemer opozarjamo, da je nujno posvečati veliko pozornost ustrezni vključitvi zaposlenih v razprave o usodah njihovih sedanjih delovnih mest in o nujnosti zelenega prehoda, hkrati pa jim omogočiti možnosti za sodelovanje v načrtovanju njihove prihodnost.

Prav tu tudi vidimo velike zaostanke. Če načrtujemo menjave načina proizvodnje, zapiranje umazanih tehnologij in nadomeščanje le-teh z bolj zelenimi, potem moramo pravočasno usmerjati že mlade v poklice, ki jih predvidevamo (in jih morda sploh še ni), hkrati pa poskrbeti za obstoječe zaposlene, da bodo pripravljeni prevzeti nova dela, ko se bo za to pojavila potreba, da bodo torej pravočasno vključeni v procese izobraževanja, prekvalifikacij ali dokvalifikacij.

Zato tudi podpiramo socialno smiselne, premišljene in na pravičnosti utemeljene ukrepe boja proti podnebnim spremembam in okoljski krizi. Reševanje okolja ne sme iti na račun delavcev in delavk ter njihovih pravic.  V nasprotnem primeru bo to tudi za konkurenčnost evropskega gospodarstva in evropski socialni sistem izjemno nevarno.