1. julija 2013 je Hrvaška postala 28. država članica Evropske unije. Pristop Hrvaške, ki je sledil pristopu Romunije in Bolgarije 1. januarja 2007, je bil šesta širitev. Pogajanja potekajo s Črno goro, Srbijo in Turčijo. Kandidatki sta tudi Albanija in Republika Severna Makedonija, Bosna in Hercegovina ter Kosovo pa sta potencialni kandidatki.

Pravna podlaga

  • Člen 49 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) določa, katere države lahko zaprosijo za članstvo;
  • člen 2 PEU opisuje ustanovne vrednote EU.

Cilji

Cilj širitvene politike EU je združitev evropskih držav v skupni politični in gospodarski projekt. Širitev, ki sledi vrednotam Unije in za katero veljajo strogi pogoji, se je izkazala kot eno najuspešnejših orodij za spodbujanje političnih, gospodarskih in družbenih reform ter za utrjevanje miru, stabilnosti in demokracije po vsej celini. Širitvena politika tudi krepi prisotnost EU na svetovnem prizorišču.

Ozadje

A. Pogoji za pristop

Za članstvo v Uniji lahko zaprosi vsaka evropska država, če spoštuje njene skupne vrednote in je predana njihovemu spodbujanju (člen 49 PEU). Københavnska merila, ki jih je določil Evropski svet leta 1993 v Københavnu, so ključnega pomena pri postopku vključevanja v EU za vse države kandidatke ali potencialne kandidatke. Ta merila vključujejo:

  • stabilnost institucij, ki zagotavljajo spoštovanje načel demokracije, pravne države, človekovih pravic ter spoštovanje in zaščito manjšin;
  • učinkovito tržno gospodarstvo in zmožnost, da prenesejo pritisk konkurence in se soočijo s tržnimi silami znotraj EU;
  • zmožnost prevzemanja obveznosti, ki izhajajo iz članstva, vključno s prizadevanjem za cilje politične, gospodarske in monetarne unije ter sprejetjem skupnih pravil, standardov in politik, ki so bistveni del zakonodaje EU, tj. pravnega reda Unije.

Decembra 2006 je Evropski svet dosegel „obnovljeno soglasje o širitvi,“ ki temelji na „utrjevanju, uveljavljanju pogojev in komunikaciji“ ter na sposobnosti EU za vključevanje novih članic.

B. Sposobnost EU za vključevanje: institucionalne določbe

Zaporedne širitve so predstavljale pomemben del institucionalnih pogajanj, ki so pripeljala do sprejetja Lizbonske pogodbe. Evropska unija je morala svoje institucije in postopke odločanja prilagoditi prihodu novih držav članic ter zagotoviti, da širitev ne bi ovirala učinkovitega in odgovornega oblikovanja politike. Z Lizbonsko pogodbo so bile uvedene globoke spremembe v sestavi in delu glavnih institucij EU. Nekatere od teh sprememb so odražale potrebo po trajnostnem sklopu pravil, ki ga ne bo treba spreminjati z vsako novo širitvijo.

C. Postopek

Država, ki se želi pridružiti EU, naslovi svojo prošnjo na Svet, ki za mnenje zaprosi Komisijo. O tej prošnji se obvesti Evropski parlament. Če je mnenje Komisije pozitivno, se lahko Evropski svet – soglasno – odloči, da državi dodeli status kandidatke. Po priporočilu Komisije se Svet ponovno soglasno odloči, ali naj se pogajanja začnejo. Skupek zakonodaje EU (pravni red Unije) je razdeljen v več kot 30 poglavij po področjih politike. Pred dejanskim začetkom pogajanj Komisija za vsako poglavje izdela poročilo o „pregledu“. Na podlagi priporočila Komisije se Svet za vsako poglavje pogajanj posebej soglasno odloči, ali naj ga odpre ali ne. Ko je napredek ocenjen kot zadovoljiv, lahko Komisija priporoči, naj se poglavje „začasno zapre“. Svet ponovno odloča soglasno. Po zaključku pogajanj o vseh poglavjih se pogoji, vključno z morebitnimi zaščitnimi klavzulami in prehodnimi ureditvami, vključijo v pristopno pogodbo med državami članicami EU in državo pristopnico. Le po odobritvi Parlamenta in soglasni odobritvi Sveta se lahko podpiše pogodba o pristopu. Nato se predloži v ratifikacijo vsem državam pogodbenicam v skladu z njihovimi ustavnimi pravili (tj. ratifikacijo s strani parlamenta ali z referendumom).

Dosedanje širitve

Država Članica od leta Posebnosti
Belgija
Francija
Nemčija
Italija
Luksemburg
Nizozemska
1958 Prvotne podpisnice Rimske pogodbe leta 1957.
Danska
Irska
Združeno kraljestvo
1973  
Grčija 1981 S pristopom je Grčija utrdila demokracijo v državi.
Portugalska
Španija
1986 S to širitvijo se je utrdila demokracija na Portugalskem in v Španiji.
Avstrija
Finska
Švedska
1995  
Ciper
Češka republika
Estonija
Madžarska
Latvija
Litva
Malta
Poljska
Slovaška
Slovenija
2004 Evropski svet je to širitev sprejel na zasedanju decembra 1997, da bi ponovno združil celino po padcu berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze. Pogajanja so potekala z vsako državo posebej na podlagi enotnega pogajalskega okvira.
Bolgarija
Romunija
2007 Zaradi počasnega poteka reform se Bolgarija in Romunija nista mogli pridružiti leta 2004. Mehanizem za sodelovanje in preverjanje na ključnih področjih – reforma pravosodja, boj proti korupciji in boj proti organiziranemu kriminalu (slednje samo v primeru Bolgarije) – še naprej spremlja napredek po pristopu. Komisija ocenjuje napredek v svojih letnih poročilih.
Hrvaška 2013 Za pristopna pogajanja s Hrvaško so veljali strožji pogoji, določeni z „obnovljenim soglasjem Evropskega sveta o širitvi“ iz decembra 2006.

A. Zahodni Balkan

Odnosi z Zahodnim Balkanom sodijo v okvir stabilizacijsko-pridružitvenega procesa, ki se je začel leta 1999. Proces temelji na dvostranskih stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumih.

Pridružitev Hrvaške EU 1. julija 2013 je pomembna spodbuda za druge države v regiji. Na podlagi izkušenj s Hrvaško je Komisija v svoji „strategiji širitve“ 2011–2012 predlagala nadaljnje izboljšave pogajalskega pristopa, vključno z večjim poudarkom na vprašanjih pravne države. To pomeni, da bodo pogajalska poglavja o pravosodnih reformah in temeljnih pravicah (23. poglavje) ter o pravici, svobodi in varnosti (24. poglavje) odprta v zgodnji fazi vseh prihodnjih pogajalskih postopkov ter da bodo zaprta kot zadnja.

V skladu z novim pristopom je bilo odprtje 23. in 24. poglavja prednostna naloga v pogajanjih s Črno goro in Srbijo. Do konca leta 2019 je Črna gora odprla 32 od 35 poglavij (a zaprla le tri), Srbija pa 18 poglavij od 35. Komisija je februarja 2018 objavila novo strategijo za Zahodni Balkan, v kateri je navedeno, da bi se lahko Črna gora in Srbija kot prvi pridružili EU do leta 2025, vendar priznava, da je ta cilj „izjemno ambiciozen“.

Pogajanja z drugima državama kandidatkama z Zahodnega Balkana se še niso začela. V primeru Severne Makedonije, ki je status države kandidatke za članstvo v EU dobila leta 2005, je bilo to predvsem posledica spora z Grčijo o tem, ali država lahko uporablja ime Makedonija. Ta spor je bil uspešno rešen v okviru Prespanskega sporazuma o novem imenu države – Severna Makedonija, ki je začel veljati februarja 2019. Od leta 2009 je Komisija večkrat priporočila, naj se s to državo začnejo pogajanja. Albaniji je bil status države kandidatke dodeljen junija 2014. Ob upoštevanju njenega napredka je Komisija v svojih poročilih za leto 2016, 2018 in 2019 priporočila začetek pogajanj s to državo. Junija 2018 se je Svet strinjal, da je mogoče junija 2019 začeti pristopna pogajanja tako s Severno Makedonijo kot z Albanijo, če bodo izpolnjeni potrebni pogoji, a tako junija kot oktobra 2019 ni dal soglasja za začetek pristopnih pogajanj. Po zasedanju Evropskega sveta oktobra 2019 je Francija predložila delovni dokument s predlogi za novo metodologijo širitve. Komisija se je zavezala, da bo do konca januarja 2020 predložila svoje predloge.

Bosna in Hercegovina ter Kosovo sta potencialni državi kandidatki. Tako imenovani „novi pristop“ za Bosno in Hercegovino, s posebnim poudarkom na gospodarskem upravljanju, je omogočil, da je 1. junija 2015 začel veljati stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z EU. Država je 15. februarja 2016 vložila prošnjo za članstvo. Na podlagi odgovorov Bosne in Hercegovine na obsežen vprašalnik je Komisija maja 2019 objavila svoje mnenje, ki je vsebovalo 14 ključni prednostnih nalog. Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum med EU in Kosovom je začel veljati 1. aprila 2016. Kosovo tudi vodi dialog s Srbijo pod pokroviteljstvom EU, ki bi moral privesti do pravno zavezujočega celovitega sporazuma o normalizaciji odnosov, kar je nujni pogoj za uspešno vključevanje Srbije in Kosova v EU.

B. Turčija

Turčija je za članstvo zaprosila leta 1987, leta 1999 pa je pridobila status države kandidatke. Pogajanja so se začela oktobra 2005. Osem poglavij je blokiranih in nobeno ne bo začasno zaprto, dokler Turčija za Ciper ne bo začela uporabljati „dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu iz Ankare“. Odpiranju drugih poglavij so nasprotovale posamezne države članice EU. Po več kot triletnem mirovanju je bilo novembra 2013 odprto novo pogajalsko poglavje. Še eno je bilo odprto več kot dve leti kasneje, decembra 2015. Turčija in EU sta 18. marca 2016 ponovno potrdili svojo zavezo k izvajanju skupnega akcijskega načrta za zajezitev toka migrantov v EU, pa tudi k oživitvi procesa pristopa. To je junija 2016 privedlo do odprtja dodatnega poglavja. V luči dramatičnega slabšanja položaja pravne države v Turčiji, zlasti po spodletelem poskusu vojaškega udara julija 2016, je pristopni proces s Turčijo zdaj dejansko zamrznjen.

C. Islandija

Islandija je za članstvo v EU zaprosila julija 2009 in pogajanja so se začela junija 2010. Kot država z ustaljeno demokracijo in članica Evropskega gospodarskega prostora (EGP) je Islandija v pogajanjih z EU hitro napredovala. Vendar je bila po splošnih volitvah leta 2013 oblikovana nova vlada, ki je zamrznila pristopna pogajanja. Marca 2015 so oblasti zaprosile EU, naj države ne obravnava več kot države kandidatke, čeprav prošnje za članstvo Islandije uradno ni umaknila. Od takrat so vse vlade ohranile to stališče.

Vloga Evropskega parlamenta

V skladu s členom 49 PEU mora Parlament podeliti soglasje za vsako novo pridružitev EU. Ima tudi pomembno vlogo pri finančnih vidikih širitve: proračunske pristojnosti mu omogočajo neposreden vpliv na zneske, ki se dodelijo za instrument za predpristopno pomoč.

Parlamentarni Odbor za zunanje zadeve imenuje stalne poročevalce za vse države kandidatke in potencialne države kandidatke. Parlament svoja stališča o širitvi izraža v obliki letnih resolucij, s katerimi se odzove na najnovejša letna poročila Komisije za posamezne države. Poleg tega vzdržuje redne dvostranske odnose s parlamenti vseh držav kandidatk in potencialnih kandidatk, ki se s sogovorniki prek svojih delegacij v povprečju sestajajo dvakrat letno.

 

André De Munter