| Priseljevanje je postalo politična tema EU šele v zadnjih nekaj letih, ko se je Evropa soočila z nizom s tem povezanih vprašanj: zakonito in nezakonito priseljevanje, pravica do azila, demografsko praznjenje celih območij in žgoč problem naraščanja števila upokojencev. Od leta 1999 je bilo sprejetih več direktiv o priseljevanju iz tretjih držav. Evropski parlament je pri oblikovanju te zakonodaje poudaril potrebo po uravnoteženosti interesov priseljencev, držav članic EU in matičnih držav priseljencev.
Priseljevanje je občutljivo vprašanje, pri katerem se mnenja povsem razdelijo: nekateri Evropejci ga vidijo kot grožnjo, drugi pa ga pozdravljajo kot vir kulturne raznolikosti. Kratkoročno gledano Evropa dejansko potrebuje priseljence enostavno zaradi pomanjkanja delovne sile. Nekatere industrijske panoge, kot npr. kmetijstvo, gradbeništvo, hotelirstvo in gostinstvo ter gospodinjske in osebne storitve, lahko v veliki meri temeljijo na nekvalificirani priseljeni delovni sili. Evropski delodajalci sedaj tudi vse pogosteje iščejo visoko kvalificirane, izobražene priseljence, npr. v informacijskem sektorju. Dolgoročno gledano se Evropa sooča z dvema trendoma, ki napovedujeta slabo prihodnost njenim pokojninskim shemam: počasna rast prebivalstva in strm dvig povprečne življenjske starosti prebivalstva. Napovedi za sedanjih 15 držav članic EU so, da bo prebivalstvo doseglo vrhunec leta 2025, potem pa bo začelo upadati. V vseh državah srednje in vzhodne Evrope je splošen trend podoben ali še slabši. Seveda nihče ne trdi, da je priseljevanje dokončni odgovor na pomanjkanje kvalificirane delovne sile in na demografsko praznjenje celih območij, a vse več je takih, ki v njem vidijo vsaj delno rešitev.
Priseljevanje je sicer zelo zapleten pojav z ekonomskimi, socialnimi, zakonskimi in kulturnimi posledicami, kar pomeni, da se o tem ne more vedno odločati vsaka država članica posebej. Ekonomska mobilnost, enotni evropski trg in postopna ukinitev mej znotraj Evrope zahtevajo poenotene politične rešitve EU glede dovoljenj za prebivanje in pravice priseljencev do ponovne združitve družin ter vprašanj uradnih poti za priseljevanje. Ravno zaradi tega so se voditelji vlad EU na sestanku v Tampere na Finskem leta 1999 strinjali, da "različna, a tesno povezana vprašanja o azilu in priseljevanju zahtevajo razvoj skupne politike EU."
Usklajena evropska politika priseljevanja?
Evropski parlament na področju pravnih predpisov EU o priseljevanju še nima odločilne besede, čeprav naj bi se na podlagi Amsterdamske pogodbe to spremenilo leta 2004. Vseeno velja, da se mora Evropska komisija z njim obvezno posvetovati o vsakem osnutku zakona, hkrati pa ima Parlament tudi druga sredstva, s katerimi lahko skuša vplivati na oblikovanje politike v začetni fazi, kot je storil v primeru pomembnega političnega dokumenta Komisije o smernicah za pristop Unije k vprašanju priseljevanja. Parlament je resolucijo o teh predlogih sprejel oktobra 2001. V njej so poslanci Evropskega parlamenta pozdravili prvi poskus Komisije, da kompleksno vprašanje priseljevanja obravnava kot celoto. Poudarili so potrebo po zakonodaji EU na številnih področjih, vključno z vizami in dovoljenji za prebivanje za nedržavljane EU, ter podali pripombe na posamezna vprašanja.
Glede pravice do prebivanja je Parlament zastopal stališče, da je zakonitim priseljencem z dovoljenjem za stalno prebivanje potrebno zagotoviti možnost selitve znotraj Evrope, medtem ko se priseljencem z dovoljenjem za začasno prebivanje le-to omeji na eno samo državo članico. Parlament se je strinjal, da bi lahko na trgu delovne sile skupna politika priseljevanja pomagala v boju proti nezakonitemu priseljevanju in neprijavljenemu zaposlovanju, kar je resen problem, saj neprijavljeni delavci in njihovi delodajalci ne plačujejo davkov in pogosto ne upoštevajo pravil o delovnem času, minimalnih plačah in varovanju zdravja ter zagotavljanju varnosti na delu. Seveda pa so poslanci Evropskega parlamenta menili, da je nerealno pričakovati, da Unija predvidi dejanske potrebe po delavcih za celotno Evropo. Svoje potrebe mora določiti vsaka država članica posebej. Parlament je tudi poudaril pomembnost vključevanja priseljencev v novo okolje in še posebej v politiko, kar bi dosegli s podelitvijo volilne pravice na lokalnih volitvah za priseljence z dovoljenjem za stalno prebivanje. Nazadnje so poslanci Evropskega parlamenta še opozorili na dejstvo, da imajo selitve prebivalstva dve plati, in izpostavili škodo, ki jo beg možganov povzroča državam v razvoju.
Pravice do prebivanja
Parlament je bil v vlogi posvetovalnega telesa tudi pri dveh direktivah glede pravic do prebivanja. Ko je februarja 2003 pričel z obravnavo direktive o vstopanju in pogojih prebivanja za nedržavljane EU, ki želijo delati v Evropi, so poslanci Evropskega parlamenta poskušali zakonodajo liberalizirati. Zavzeli so se za podelitev dovoljenja za prebivanje zakoncu ali priznanemu izvenzakonskemu partnerju osebe, ki takšno dovoljenje že ima. Nasprotovali so tudi določbi, s katero bi bila pravica za prebivanje omejena le na določeno področje znotraj države. Kar zadeva socialne ugodnosti, so se poslanci Evropskega parlamenta zavzeli, da imajo priseljenci z dovoljenji za prebivanje dostop do izobrazbe, brezplačne pravne pomoči in lažjega dostopa do nastanitve. Predlagali so tudi, da dovoljenj za prebivanje ni možno odvzeti dokler je posameznik še upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti.
Posebna direktiva obravnava študente, učence, neplačane pripravnike in prostovoljne delavce tretjih držav, Parlament pa si je prizadeval, da bi bili sem vključeni tudi neplačani raziskovalci. Poslanci Evropskega parlamenta so tudi nasprotovali določbi, na osnovi katere bi bilo možno priseljence z dovoljenji za prebivanje izključiti zaradi bolezni ali invalidnosti. Od Komisije so zahtevali redna poročila o vsakršnih škodljivih učinkih te direktive in ponovno poudarili nevarnost bega možganov iz držav v razvoju. Odločitev o obeh direktivah mora Svet ministrov še sprejeti.
Združitev družine
Parlament je zahteval spremembe tudi v direktivi o pravicah priseljencev do združitve družine. Zagovarjal je stališče, da bi moralo to pravico imeti več kategorij ljudi - ne samo zakonci, temveč tudi izvenzakonski partnerji, ne glede na spol. Poslanci Evropskega parlamenta so se zavzeli, da bi morale države članice dovoliti vstop staršev, zakoncev ali partnerjev priseljenca, če ne morejo skrbeti sami zase in nimajo sredstev za preživetje. Parlament je še posebej nasprotoval določbi, ki bi omogočala, da države članice od otrok starejših od 12 let zahtevajo test o sposobnosti integracije, preden jim dovolijo vstop.
Glede na to, da ima Svet zadnjo besedo pri tej zakonodaji, in ker je vztrajal pri integracijskem testu, je kazalo, da je debate konec. Poslanci Evropskega parlamenta se niso bili pripravljeni sprijazniti s to odločitvijo, saj so bili mnenja, da integracijski test krši člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do družinskega življenja). Tako se je Parlament decembra 2003 odločil, da se obrne na Sodišče, ki naj poda svoje mnenje o tem členu direktive. V času pisanja tega članka (sredi februarja 2004) Sodišče še ni podalo svoje sodbe.
|
