|
Razlogi za to, da ljudje pobegnejo iz svojih držav, so različni: strah pred pregonom, vojna, lakota ali pa iskanje boljšega življenja. Evropska Unija je zaradi svoje stabilnosti in blaginje pravi magnet za begunce. Toda vlade držav članic Evropske Unije so uvidele, da se z vprašanjem beguncev ne morejo spoprijemati individualno in so zato začele snovati skupno azilno in begunsko politiko. Evropski Parlament se strinja s tem, da je begunce potrebno bolj pošteno razdeliti med države članice, hkrati pa se zavzema tudi za to, da se z njimi postopa bolj humano.
V zadnjih letih je Evropa doživela dotok prosilcev za azil iz Bosne, Kosova in Afganistana. V prvi polovici leta 2003 so največ prošenj za azil prejele Velika Britanija (33.133), Nemčija (26.512) in Francija (24.378). Najmanj prošenj je prejela Portugalska (62). V relativne smislu sta največ prošenj prejeli Avstrija (1 prošnjo na 555 prebivlcev) in Švedska (1 prošnjo na 629 prebivalcev). Najmanj prošenj je bilo vloženih v Španiji (1 prošnja na 15.356 prebivalcev) in na Portugalskem (1 prošnja na 162.936 prebivalcev).
Vlade držav članic so se sčasoma zavedle potrebe po skupnem pristopu k tej tematiki. Evropska zakonodaja se je doslej osredotočala na azilne postopke, definicije begunca in njihovega sprejema ob prihodu. Ne preseneča, da je razdelitev prošenj za azil med državami članicami visoko na dnevnem redu, toda ostale ključne teme so pravice beguncev in prosilcev za azil do nastanitve in socialnih ugodnosti.
Na podlagi Amsterdamske pogodbe naj bi se skupna azilna politika sprejela do leta 2004, vendar je bil napredek na tem področju majhen, ker se nacionalne vlade ne želijo odpovedi lastnim pristojnostim na tem področju. Poslanci Evropskega parlamenta na tem področju še nimajo odločilne besede , čeprav naj bi se na podlagi Pogodbe to spremenilo leta 2004.
Skupni azilni postopki
Skupna azilna politika vseh držav članic lahko deluje le tedaj, ko se prošnje obravnava po standardnih postopkih. Ko je Evropska komisija leta 1999 prvič predstavila svoje ideje na tem področju, je Parlament hitro odreagiral s svojimi predlogi in s tem vplival na zakonodajo, ko je bila ta še v začetni fazi.
Ko je Komisija leta 2001 končno razkrila svoj zakonodajni predlog v zvezi z azilnimi postopki, je Parlament predlagal številne spremembe. Poslanci Evropskega Parlamenta so se zavzeli za to, da bi države članice upoštevale določila Ženevske konvencije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Želeli so, da bi bilo vladam držav članic, če bi to želele, dovoljeno uporabiti bolj velikodušna določila od tistih, ki jih je predlagala Komisija. Prav tako so pozvali k širšemu dostopu do azilnega postopka, k boljši pravni pomoči prosilcem za azil, k ustreznim informacijam in osebnem intervjuju kot delu tega postopka. Prav tako je Parlament želel, da se zmanjša število razlogov za pridržanje prosilcev in določi strožje kriterije za imenovanje "varnih držav", kamor prosilce lahko prisilno vrnejo. Poslanci Evropskega Parlamenta so bili za to, da se pristojnim organom oteži zavrnitev prošnje iz razloga, da je bila ta "očitno neosnovana".
Komisija se je na zahteve Parlamenta in nacionalnih parlamentov odzvala z novim osnutkom, ki zagotavlja beguncem večja proceduralna jamstva. Ti predpisi so še vedno v pripravi.
Kdo so begunci?
Postopki so seveda pomembni, toda še bolj pomembno je definirati kdo je in kdo ni begunec. Pri tem ne gre pozabiti še ene kategorije in sicer ljudi, ki v skladu z Ženevsko konvencijo niso politični begunci, vendar se ne morejo vrniti v svojo državo zaradi morebitnih nevarnosti. Da bi tem ljudem pomagali, je bil vzpostavljen koncept "pomožnega varstva".
Oktobra 2002 ja Parlament podal svoje mnenje glede osnutka direktive o minimalnih standardih, ki zagotavljajo status begunca in status pomožnega varstva. Poslanci Evropskega parlamenta so se zavzeli tudi za večje pravice in možnosti za integracijo prosilcev za azil v njihovih novih državah. Prav tako so vztrajali, da se prosilcem, ki so že zaščiteni s strani agencij Organizacije združenih narodov, v državah članicah EU ne odreče status begunca samo zato, ker že uživajo zaščito Organizacije združenih narodov (izjema so begunci pri Visokem komisariatu združenih narodov za begunce, ki je usposobljen za tovrstno zaščito). Parlament je trdil, da se morajo dejstva, kot so na primer spol begunca, spolna identiteta, spolna usmerjenost in njegovo zdravstveno stanje (npr. obolelost za aidsom) upoštevati pri presoji o tem, ali jim grozi pregon.
Poslanci Evropskega parlamenta so posvetili veliko časa podrobnostim v zvezi s "pomožnim varstvom". Po njihovem mnenju bi moral biti ta status dodeljen ne le ljudem, ki jim grozi nevarnost mučenja, temveč tudi tistim, ki jim grozi smrtna kazen ali spolna pohabitev. Dovoljenje za prebivanje ljudem v okviru pomožnega varstva naj bi se jim dodelilo za obdobje najmanj petih let, tako kot beguncem. Ko pristojni organi odločajo o preklicu dovoljenja za prebivanje, bi morali upoštevati tudi osebne vezi, ki jih je oseba vzpostavila v tej novi državi. Prav tako na mnogo področjih ni razloga za drugačno obravnavanje ljudi s pomožnim varstvom od beguncev, vključno s pravico do dela, učenja jezika države gostiteljice, poklicnega izobraževanja, otroškega varstva ali do programov pomoči.
Svet še vedno razpravlja o predlogu ter predlogih sprememb Parlamenta.
Sprejem prosilcev za azil
Aprila 2002 so poslanci Evropskega Parlamenta sprejeli veliko priporočil na osnutek direktive o minimalnem standardu za sprejem prosilcev za azil. Svet je sprejel predlog Parlamenta, da se v primeru, ko ima država članica na tem področju bolj velikodušne lastne predpise, direktiva ne upošteva. Poslanci Evropskega parlamenta so pozvali k temu, da se prosilcem dovoli vključitev v izobraževalni sistem države gostiteljice najkasneje v roku 21 delovnih dni po vložitvi prošnje. Svet je pristal na rok treh mesecev, prav tako pa je tudi upošteval predlog Parlamenta, da se v primeru, ko imajo prosilci za azil mladoletne otroke, oziroma so sami mladoletniki, tem otrokom omogoči dostop do izobraževalnega sistema v primerljivih pogojih kot jih imajo državljani države gostiteljice. Svet je sprejel direktivo januarja 2003.
|
