Evropski parlament v akciji
Pomembni dosežki
1999-2004

 
Evropski parlament
Reforma EU
Širitev
Državljanske pravice
Pravosodje
in notranje zadeve
Zunanji odnosi
Okolje / Zaščita potrošnika
Transport /
Regionalna politika
Kmetijstvo / Ribištvo
Ekonomska
in monetarna politika
Lizbonska strategija
Finančne storitve
Demokraticni nadzor
Evropske centralne banke
Čezmejna plačila
Zaposlovanje in socialna politika / Ženske pravice
Notranji trg / Industrija / Energija / Raziskave
 

EPP-ED PSE Group ELDR GUE/NGL The Greens| European Free Alliance UEN EDD/PDE

> The Lisbon strategy
> Entrepreneurship
> Competition Policy


Lizbonska strategija: ustvariti več in boljša delovna mesta v bolj konkurenčni Evropi

Voditelji vlad držav članic EU so se na vrhu v Lizboni marca leta 2000 dogovorili o novem strateškem cilju Evropske unije: do leta 2010 postati najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Od tedaj je Evropski parlament odobril niz gospodarskih zakonov, katerih glavni namen je odpiranje trgov z raznovrstnim blagom in storitvami. Po drugi strani pa so poslanci v Evropskem parlamentu želeli ublažiti liberalizacijo in sprejeli ukrepe za zaščito potrošnikov, zaposlenih, okolja ter osnovnih javnih storitev.

Napovedan cilj voditeljev vlad na vrhu v Lizboni je bil narediti iz EU "najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bi bilo sposobno ustvarjati trajno gospodarsko rast, več ter boljša delovna mesta in večjo socialno kohezijo". Danes temu pravimo lizbonska strategija. Potrebno je ukrepati na različnih področjih, kot so notranji trg, informacijska družba, raziskave, izobraževanje, strukturne gospodarske reforme, stabilna valuta in skupek makroekonomskih politik, ki bi podpiral rast in trajnostne javne finance. Veliko teh področij je med seboj povezanih: trajnostne javne finance pripomorejo k rasti in torej k ustvarjanju delovnih mest, medtem ko manjša brezposelnost pomeni manjše stroške za socialno varnost, kar nato spet izboljša javne finance.

Ko je Parlament prvič razpravljal o lizbonskih ciljih, poslanci začetno niso bili enotni glede liberalizacije. Veliko jih je zahtevalo večji poudarek na ustvarjanju delovnih mest, na okoljevarstvenih vprašanjih in na potrebah revnejših slojev prebivalstva. Drugi so bili mnenja, da bodo nova delovna mesta posledica same rasti, in so se zato zavzemali za strukturno reformo, češ da bi prevelika zaščita delavcev lahko imela negativen učinek. Na koncu je Parlament izbral srednjo pot in spremenil zakonodajne predloge Evropske komisije tako, da bi dosegel ravnotežje med različnimi interesi.

Veliko v Lizboni dogovorjenih ukrepov ni bilo zakonodajne narave, ampak so bili medvladni. Osnovani so bili na usklajevanju in določevanju skupnih referenčnih meril med državami članicami, medtem ko sta Komisija in Evropski parlament imela vlogo gledalcev. Nekaj ukrepov je vendar vključevalo zakonodajo Skupnosti in tu je Parlament igral ključno vlogo enega od zakonodajalcev.

Ustvarjanje delovnih mest

Ustvarjanje delovnih mest je bil eden izmed ključnih ciljev iz Lizbone. Nastala naj bi kot posledica gospodarske rasti, ta pa naj bi bila plod večje konkurenčnosti, strukturnih reform in manj birokracije. Evropske vlade naj bi spodbujale kar najboljšo prakso in izmenjavo idej o načinih ustvarjanja delovnih mest. Toda na tem področju se ni načrtovalo obsežnih zakonodajnih ukrepov.

Skupni cilj je bilo povečanje stopnje zaposlenosti do 70% prebivalstva do leta 2010, z vmesnim ciljem 67% do leta 2005. V tem trenutku zgleda, da bo ta dva cilja težko doseči. Kljub temu je bilo od leta 1999 ustvarjenih več kot šest milijonov delovnih mest, stopnja zaposlenosti pa se je dvignila od 62,5% v letu 1999 na 64, 3% v letu 2002. Dolgotrajna brezposelnost je padla od 4% leta 1999 do 3% leta 2002. Parlament je v mnogih resolucijah poudaril, da se je treba bolj potruditi, zlasti pri usklajevanju dela in družinskega življenja, saj bi se na tak način spodbudilo k delu več žensk. Pravzaprav je bil stranski cilj iz Lizbone dvigniti odstotek zaposlenih žensk z 51% leta 1999 (v primerjavi z 61% moških) na 60% leta 2010. Na trgu delovne sile ženske dejansko dosegajo boljše rezultate. Žal istega ne moremo reči o starejših zaposlenih (t.j. starih od 55 do 64 let). Ta kategorija prebivalstva naj bi do leta 2010 dosegla stopnjo zaposlenosti 50%, vendar je leta 2002 bilo zaposlenih le 40,1%.

Notranji trg

Dovršen in polno delujoč enoten evropski trg je bil ključni element lizbonske strategije. Bistvena dejavnika za gospodarsko rast naj bi bila odprava oviranja konkurenčnosti in dostop do nacionalnih trgov z enakimi pogoji za vsa podjetja, ki so registrirana v eni izmed držav članic. Zakonodaja, ki jo je Parlament sprejel v zadnjih peti letih, odpira različne trge: dobava elektrike in plina bo popolnoma liberalizirana do leta 2007; ponudniki poštnih storitev bodo postopoma morali skrbeti, da bodo čim bolj konkurenčni, čeprav bo splošna storitev razpošiljanja lahkih pošiljk še zmeraj zagotovljena; železniški promet bo liberaliziran od leta 2006. Med tem parlamentarnim obdobjem so se tudi posodobila pravila o javnih naročilih, da bi se povečala konkurenčnost in posledično padle cene javnih naročil. Napredovalo se je tudi v smeri enotnega upravljanja evropskega zračnega prostora, kar naj bi pripomoglo k zmanjšanju zamude letov. Parlament je imel pomisleke glede varnosti in zaposlovanja in zato zavrnil predloge odpiranja trga pristaniških storitev konkurenčnosti.

Finančne storitve

Učinkoviti in pregledni finančni trgi preko boljše porazdelitve kapitala spodbujajo rast. Ena izmed lizbonskih zahtev se je nanašala na večjo integracijo nacionalnih finančnih trgov EU. Od takrat je Parlament potrdil veliko zakonov s tega področja. Ti med drugim vključujejo enoten identifikacijski dokument za izdajatelje obveznic in delnic, vzpodbujanje konkurenčnosti med bankami in borzami v poslovanju z delnicami, skupna pravila za preprečevanje trgovanja z notranjimi informacijami in preprečevanje manipulacije trga, odpravo ovir za vlaganje v pokojninske sklade, odpiranje trga zavarovalniškega posredovanja, zaščito manjšinskih delničarjev v primeru javnih ponudb za prevzem, pogoje preglednosti pri javnem trgovanju z delnicami podjetij.

Prijazno okolje za poslovanje

Lizbonska strategija je predvidevala tudi prijaznejše okolje za podjetja, zlasti za mala in srednja podjetja. Države članice bi si morale izmenjevati primere najboljše prakse ter si prizadevati, da bi se odpravili birokracija in stroški za ustanovitev novih podjetij. Na tem področju je Parlament imel le omejeno vlogo. Kljub temu pa so poslanci podprli prizadevanja za pomoč malim in srednjim podjetjem in se zavzemali, da bi se njihove potrebe vključile v ustrezno zakonodajo. Tako naj bi se zanje na primer olajšalo konkuriranje za pogodbe z javnimi oblastmi in dostop do raziskovalnih skladov EU. Dogovorili so se tudi za zakon EU za lažje uveljavljanje pravice intelektualne lastnine. In začelo se je razpravljati tudi v zvezi z zakonom o možnosti patentiranja računalniško vodenih izumov. Tako bi se zaradi večje pravne varnosti spodbudila ustvarjalnost in inovativnost podjetij, ki vlagajo v nove aplikacije.

Informacijska družba

Eden izmed stebrov lizbonske strategije je bil razvoj informacijske družbe, ki naj bi pripomogla k premiku v smeri gospodarstva, temelječega na znanju, in k ustvarjanju delovnih mest na področjih, kjer je možna močna rast. Sedanji Parlament je sprejel obsežno zakonodajo, katere namen je večanje konkurenčnosti v telekomunikacijski industriji in širjenje uporabe interneta. Trenutno stanje je že precej ugodno, saj študije Komisije kažejo, da je v primerjavi z ZDA produktivnost evropske telekomunikacijske industrije za približno 15% večja. Toda popolnoma enotni in liberalizirani trgi naj bi vodili v še nižje stroške in nižje cene za zasebne uporabnike in družbe ter posledično znižali stroške dostopa do spleta. Poleg tega je bila sprejeta še dodatna zakonodaja, katere namen je širjenje uporabe interneta. To naj bi dosegli z ustvaritvijo domene .eu, reševanjem problema nenaročenega oglaševanja preko elektronskih medijev (spam) in lažjim nakupovanjem preko interneta.

Skupek politik

Naslednja obsežna zadeva je tako imenovan"skupek makroekonomskih politik" ali iskanje optimalnega ravnotežja pri uporabi različnih orodij gospodarskih politik za dosego rasti. Evropski parlament je podprl neodvisnost Evropske centralne banke in cilj stabilnosti cen kot osnovo za trajnostno rast. Vendar so bili poslanci kritični do davčne plati zadeve. Na ravni EU namreč skupna davčna politika ne obstaja, vlade EU tudi niso dobesedno upoštevale sklopa pravil o javnih izdatkih v okviru Pakta o stabilnosti in rasti. Povprečni letni primanjkljaj vlad EU je bil leta 2003 2,7%, delno zaradi šibkega gospodarstva. Povprečen javni dolg tudi raste, saj predstavlja 61,1% BDP. Parlament meni, da je vzrok upada rasti BDP odsotnost strukturnih reform v državah članicah. Poslance je tudi skrbel neuspeh pri preusmeritvi javnih izdatkov v produktivno investicijo, kot je bilo dogovorjeno v Lizboni, in nezadostno lajšanje davčne obremenitve na delovno silo.

Parlament je dosledno podpiral Pakt stabilnosti in rasti. Poslanci so predlagali uvedbo sistema za zgodnje opozarjanje ne samo v primeru povečanja primanjkljajev med obdobji upočasnitve rasti, ampak tudi, ko državam ne uspe doseči proračunskega presežka v obdobjih močne rasti. Vprašanje uporabe "zlatega pravila", po katerem se med izračunavanjem proračunskih primanjkljajev ne bi upoštevale nekatere vrste vlaganj, deli poslance. Ti so pred kratkim glasovali in z minimalno razliko odločili, da tega pravila ne bodo podprli.

Raziskave in izobraževanje

Izobraževanje in raziskave močno vplivajo na rast in zaposlovanje. Voditelji EU so v Lizboni izjavili, da sta "vlaganje v ljudi in razvijanje aktivne ter dinamične socialne države" ključnega pomena za gospodarstvo, ki sloni na znanju. To pomeni, da morajo države članice stremeti k povečanju vlaganj na prebivalca v človeške vire in dajati največjo prednost vseživljenskemu učenju, saj razvoj spretnosti poveča zaposljivost. Vendar to področje ni bilo v celoti podvrženo zakonom EU. Namesto tega je bila opravljena le primerjalna analiza in rezultati so bili slabi. EU vlaga 1,1% BDP v visoko šolstvo, ZDA pa 3%. Razlog za to razliko tiči v glavnem v pomanjkanju privatnega kapitala, saj sta ravni javnega vlaganja podobni. Delež odraslih z visoko izobrazbo raste, vendar je razlika v primerjavi z ZDA še zmeraj velika. Odstotek mladih, ki zapustijo šolo in nimajo nobenih kvalifikacij (18,1% leta 2003), je še zmeraj nad 10%, zastavljenimi kot cilj za leto 2010.

Parlament je odobril cilj, dogovorjen med državami članicami, da se nameni 3% BDP za raziskave in razvoj, vendar poslanci niso imeli dovolj moči, da bi lahko ta cilj uzakonili. V bistvu se je doseglo bolj malo: sredstva, ki jih EU vlaga v raziskave, znašajo le 1,9% BDP, za razliko od 2,9% v ZDA in 3% na Japonskem.

Kljub temu pa ima EU skupni raziskovalni program, za katerega je namenjeno skoraj 4% proračuna Skupnosti. Parlament sodeluje pri določanju stopnje financiranja tega večletnega programa in od nekdaj zahteva povečanje vsote razpoložljivega denarja. EP tudi odloča, katera naj bi bila najpomembnejša raziskovalna področja programa. Poslanci so podprli promocijo mobilnosti raziskovalcev in študentov preko programa Erasmus Mundus in so izboljšali zakonodajo v zvezi s priznavanjem poklicnih kvalifikacij po celi EU, tako da bi se strokovnjaki laže zaposlilii v drugi državi članici. Poskusi uvedbe patenta Evropske skupnosti, ki bi poenostavil postopke za patentiranje in tako spodbudil raziskave, se trenutno nahajajo v slepi ulici.

Zaključek

EU še zmeraj na splošno zaostaja za ZDA glede produktivnosti dela, čeprav je glavni razlog za to izbira Evropejcev, da imajo več prostega časa in daljše dopuste. Če primerjamo urno produktivnost, je razlika med EU in ZDA manjša. V zadnjih letih je bila manjša od 5%. Vendar je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da sedaj produktivnost raste počasneje kot v ZDA in tako se razlika povečuje. Komisija meni, da sta za to krivi manjša uporaba tehnologij in nezadostna stopnja vlaganja. Poslanci so tudi izrazili skrb zaradi na splošno zastrašujočega trenda vlaganj: zasebna vlaganja so iz 18,3% BDP leta 2000 padla na 17,2% leta 2002. Javnih vlaganj (2,4% BDP leta 2003) je tudi vedno manj (v letih 70 je delež bil 3,8%) in so sedaj na znatno nižji stopnji kot v ZDA (3,3% leta 2003).

V eni izmed zadnjih resolucij je Parlament kritiziral zamude pri izvajanju lizbonske strategije in pozval države članice, "naj sodelujejo v usklajeni strategiji za strukturne reforme". Poslanci so tudi zahtevali "nujno aktiviranje vlaganj v zasebni sektor za raziskovanje in razvoj" z močnimi javnimi temelji za raziskovanje in povezavo z industrijo. Parlament verjame, da Lizbona še zmeraj predstavlja pot v smeri napredka.



  
Porocevalci:
  
Javna narocila, pogodbe za storitve in gradbena dela: Stefano Zappala' (EPP-ED, I)
Pravice intelektualne lastnine: Janelly Fourtou (EPP-ED, F)
Možnost patentiranja racunalniško vodenih izumov: Arlene McCarthy (PES, UK)
Vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij: Stefano Zappala' (EPP-ED, I)
Javne finance v ekonomski in monetarni uniji leta 2003: Roberto Felice Bigliardo (UEN, I)
Širše smernice za gospodarske politike: Christa Randzio-Plath (PES, D)
  
Uradni list - sklepne listine:
  
Javna narocila, pogodbe za storitve in gradbena dela: - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Pravice intelektualne lastnine - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Možnost patentiranja racunalniško vodenih izumov - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Javne finance v ekonomski in monetarni uniji leta 2003 - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Širše smernice za gospodarske politike - besedilo, ki ga sprejel Parlament

 

 

 
  Publishing deadline: 2 April 2004