| Bančna provizija za pošiljanje evrov z računa v eni na račun v drugi državi članici EU je sedaj enaka kot za nakazovanje evrov znotraj posameznih držav članic. Tudi plačila s kreditnimi karticami in dvigi evrov na bankomatih drugje v Evropi ne stanejo nič več kot doma; vse to zaradi uredbe EU, ki od bank zahteva, da za domače in čezmejne bančne transakcije v evrih zaračunavajo enake bančne stroške. Novi zakon je odgovor na večletna prizadevanja Evropskega parlamenta.
S približevanjem dneva uvedbe evro bankovcev in kovancev, 1. januarjem 2002, je naraščala skrb, da podjetja in javnost morda ne bodo takoj opazili nekaterih prednosti, ki jih evro prinaša. Banke za čezmejne transakcije v evrih niso bile dolžne zaračunavati enakih provizij kot v domačem plačilnem prometu in jasno je bilo, da jih bo večina (umetno) razlikovala med plačili v evrih doma in v tujini. Raziskave so pokazale, da stroški nakazila 100 evrov iz ene v drugo državo članico EU lahko znašajo tudi do 24 evrov. Glede na tehnološki napredek in odpravo deviznotečajnih tveganj na evro območju, so se institucije EU strinjale, da ni pravega razloga za to stanje.
Parlament je dolgo podpiral prizadevanja za zmanjšanje provizij čezmejnih transakcij, ki so ostale višje od provizij v domačem plačilnem prometu tudi po uvedbi evra 1999. Zdelo se je tudi, da banke o njih ne zagotovijo zadostnih informacij. Poleg tega so višje bančne provizije čezmejnih plačil in nakazil predstavljale oviro pri trgovanju in notranjem trgu ter slabo vplivale na zaupanje javnosti v evro. Nekatere banke so prvotno nasprotovale uredbi in trdile, da bodo tržne sile same privedle do znižanja bančnih stroškov. Parlament je, nasprotno, vztrajal, da so imele banke dovolj časa in da je potrebno načelo enakih stroškov uresničiti z zakonom.
Evropska komisija je bila enakega mnenja, zato je predlagala uredbo, ki jo je Parlament odobril decembra 2001. Z njo je banke prisilila k zaračunavanju enakih provizij, od 1. julija 2002 za elektronske transakcije (dvig gotovine in plačevanje s kreditnimi karticami) in od 1. julija 2003 za nakazila z enega na drug bančni račun. V obeh primerih pravilo zaenkrat velja za zneske do največ 12.500 evrov, toda številka bo po 1. januarju 2006 narasla na 50.000 evrov. Banke morajo svoje stranke pisno obvestiti o stroških, s katerimi bremenijo plačila in nakazila do 50.000 evrov. Uredba se uporablja za transakcije v evrih v vseh državah članicah in ne le na evro območju.
Postopoma do 50,000 evrov
Komisija in Parlament sta se najprej strinjala, da bo zgornja meja 50.000 evrov, vendar je Svet želel mejo znižati na 12.500 evrov. Parlament je, da bi pospešil sklenitev sporazuma s Svetom in hitreje sprejel ustrezno zakonodajo, nazadnje pristal na ta znesek pod pogojem, da se leta 2006 dvigne na 50.000 evrov. Na ta način bodo imele banke čas, da se prilagodijo novi zakonodaji.
V skladu z uredbo lahko finančne institucije tekmujejo pri zaračunavanju provizij, če s tem ne dajejo prednosti transakcijam znotraj države. Pravzaprav lahko banke zvišajo provizije v domačem plačilnem prometu, saj uredba od njih ne zahteva, da čezmejne provizije znižajo, temveč le, da jih izenačijo z domačimi. Zaradi vse večje konkurence je to malo verjetno. S ponudbo vseobsegajoče provizije za različne plačilne storitve lahko banke še vedno delajo razliko med strankami, npr. z določenim številom brezplačnih dvigov doma oz. v tujini, ali letno provizijo za aktiviranje kartice v tujini, ne pa tudi med domačimi in čezmejnimi plačili.
Obveznost enakih stroškov ne velja za papirnate čeke, saj je poslovanje z njimi dražje od elektronskega. Banke lahko zaračunajo več tudi v primeru, da stranka ne sporoči mednarodne številke bančnega računa (IBAN) prejemnika nakazila.
|
