| Državljanstvo Unije je nadgradnja, ne nadomestilo nacionalnega državljanstva; tako določa Amsterdamska pogodba. Načelo je dobro povzeto v osnutku Evropske ustave, ki ga je pripravila Konvencija. Evropsko državljanstvo se je izoblikovalo na podlagi pogodb. Pravica glasovanja na občinskih in evropskih volitvah ter Listina o temeljnih pravicah sta ključna elementa. Medij za poslušanje v službi državljanov je tudi Odbor za obravnavo peticij Parlamenta in varuh človekovih pravic, v primerih, ko državljani menijo, da so kršene njihove pravice.
Pojem 'evropskega državljana' je še zlasti vpeljala Mastrichtska pogodba iz leta 1992. Nekatere pravice, ki se navezujejo na državljanstvo Skupnosti, so obstajale že prej, kot pravica prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ali pravica do zaposlitve v javnem sektorju, če ne gre za opravljanje dela organa oblasti. S pojmom 'državljanstvo unije' na začetku besedila gre Maastrichtska pogodba veliko dlje, saj prizna pravico do glasovanja in do izvolitve na evropskih in občinskih volitvah, pravico do diplomatske in konzularne zaščite v tretjih državah, kjer vsak državljan EU lahko uživa enake intervencije s strani predstavnikov drugih držav članic kot diplomati z njihovim državljanstvom. Maastricht je uredil tudi pravico do peticije in oblikoval funkcijo varuha človekovih pravic.
Osnutek ustave povzame in nadgradi ta pravni red, še zlasti z vključitvijo Listine o temeljnih pravicah v ustavno pogodbo - med katerimi je pravica do dobrega upravljanja - ter že v 1. členu razglasi, da Unija 'zrcali voljo državljanov evropskih držav, da izgradijo skupno prihodnost'. Načelo dvojne legitimnosti, državljanske in državne, na kateri sloni Unija, izpričuje postopno spreminjanje njene narave. O pravici do glasovanja in Listini smo že pisali v drugih zapisih. Tukaj se podrobneje posvečamo opisu pravice do peticije in vloge varuha človekovih pravic.
Peticije premikajo zadeve
Naloga poslancev je prisluhniti državljanom, ki so jih izvolili. Evropski parlament pa je že pred uveljavitvijo pravice do peticije imel na voljo Odbor za peticije, ki svoje delovanje nenehno razvija. V tem zakonodajnem obdobju je presegel vse rekorde: skoraj 6.000 peticij! Peticije pogosto pošiljajo posamezniki ali združenja, pogosto celo države članice, ki se pritožujejo nad slabim izvajanjem zakonodaje Skupnosti. Pritožniki se lahko pritožijo nad pomanjkljivostmi, ki po njihovem mnenju obstajajo v evropskih zakonodajah. Potrebno je vedeti, da je pravica do peticije ali obračanje na varuha človekovih pravic odprta vsem fizičnim in pravnim osebam ter tistim, ki imajo sedež v državi članici, ne glede na državljanstvo.
Med temi 6000 peticijami jih velik del ni sprejemljiv, ker bodisi ne izpolnjujejo meril, bodisi ker sodijo v pristojnost varuha človekovih pravic. Vendar jih je preveč, da bi jih poslanci lahko obravnavali ter jih vrnili s konkretnimi rezultati v korist državljanov. Evropska komisija je v petdesetih primerih pod pritiskom Parlamenta, ki je predajal pritožbe, proti državam, ki ne spoštujejo pravil, uvedla postopke pred Sodiščem. Še pogosteje se je rešitev v korist vseh našla ob posredovanju pri državnih organih. Zgodilo se je celo, da je ena sama peticija spodbudila sprejem nove zakonodaje, ki velja za vse državljane Unije.
Problemi, ki jih državljani v peticijah izpostavljajo, se nanašajo predvsem na okolje, prost pretok oseb in blaga, socialno varnost, priznavanje diplom in kvalifikacij ter obdavčevanje. Večina peticij je s strani posameznikov, vendar nekatere od njih lahko vsebujejo presenetljivo veliko podpisov. Tako je peticija za zaščito in ohranjanje velikih opic zbrala 2 milijona podpisov.
Nekaj praktičnih primerov
Na Parlament se obrne Irec. Projekt ureditve cestnega prometa, ki ga Unija sofinancira, se izvaja brez predhodnih raziskav o vplivu na okolje. Posredujeta Odbor za obravnavo peticij Parlamenta in Evropska komisija. Irski minister za okolje končno opravi to raziskavo, nato pa projekt na dveh mestih še popravi z namenom zmanjšati hrup ter izboljšati varnost pešcev.
Francoska mednarodna družba zaposli nemškega državljana, vendar za delo v Nemčiji. On plačuje prispevke za socialno zavarovanje v Nemčiji. Francosko podjetje gre v stečaj. Nemški kot tudi francoski organi mu nočejo nakazati nadomestila, do katerega je upravičen. Ker še ni evropskega predpisa, Parlament obvesti Komisijo, ki posreduje pri Sodišču. Pritožnik je končno dobil svoje nadomestilo, ki so mu ga nakazali francoski organi. Unija potem bistveno izboljša svojo zakonodajo za boljšo zaščito zaposlenih v primeru delodajalčeve plačilne nesposobnosti, še zlasti v primeru mednarodnih družb. Evropski parlament je odigral glavno vlogo pri pripravi te direktive (glej zapis "Zaščita delavcev").
Peticije včasih izpostavijo pomembna vprašanja in s tem spodbudijo Parlament, ki o njih pripravi začetno poročilo. Na tisoče žensk je na primer podpisalo peticije, v katerih zaradi hudih zdravstvenih težav zahtevajo prepoved silikonskih prsnih vsadkov. V poročilu, sprejetem leta 2001 je Parlament na podlagi rezultatov znanstvene raziskave Evropsko komisijo zaprosil, naj obravnava to problematiko. Komisija je potem povabila države članice k sprejetju ukrepov za boljše informiranje žensk o tveganjih, povezanih s temi vsadki kot tudi za zagotovitev spremljanja ter kontrole pacientk s silikonskimi protezami.
Varuh človekovih pravic se spoprijema s 'slabim upravljanjem'
Če državljan ali podjetje ocenita, da posamezna institucija ali organ Skupnosti nista izpolnila svojih obveznosti ter sta kriva za 'slabo upravljanje', se lahko obrneta na evropskega varuha človekovih pravic. 'Slabo vodenje' pomeni, da javni organ ne ravna v skladu s pravili ali načeli, ki veljajo zanj. Lahko se na primer nanaša na diskriminacijo, na odsotnost ali zavračanje informacije, na prevelik zaostanek, na zlorabo oblasti. Varuh človekovih pravic poskuša najti rešitve za težave pritožnikov, posreduje pri zadevnih institucijah ter obvesti Evropski parlament.
Varuha človekovih pravic izvoli Parlament, sedež pa ima v Strasbourgu, vendar deluje neodvisno in nepristransko. Mesto varuha človekovih pravic je aprila 2003 prevzel Nikiforos Diamandouros, ki je nadomestil Jacoba Södermana, prvega evropskega varuha človekovih pravic. Odkar je bila z Maastrichtsko pogodbo ustanovljena ta institucija, je bilo nanjo naslovljenih že 14.000 pritožb. Najpogostejša priporočila varuha človekovih pravic so se dotikala Evropske komisije ter včasih dala možnost za občutna nadomestila.
Varuh človekovih pravic je predvsem 'pes čuvaj' dobrega upravljanja in njegova nešteta posredovanja so prispevala k izboljšanju delovanja institucij ter k večjemu upoštevanju interesov državljanov. Evropski parlament je z večkratnimi posredovanji izpostavil potrebo po pripravi, v okviru danih možnosti, enotnega kodeksa dobrega upravnega obnašanja, ki bo veljal za vse institucije. Večina institucij je že sprejela svoj kodeks dobrega obnašanja.
|
