|
Junija 2003 je EU dosegla sporazum o obsežnem prestrukturiranju svoje kmetijske politike, s pomočjo katerega bi se lahko spoprijela s spremembami: pristop desetih novih držav članic leta 2004, potreba po večji konkurenčnosti evropskih kmetov na svetovnih trgih in pogovori Svetovne trgovinske organizacije v Cancúnu. Zaradi te reforme večina kmetijskih subvencij v prihodnosti ne bo povezana z obsegom pridelave in kmetje EU bodo vse bolj gojili tisto, kar bo želel trg. Evropski parlament se je, čeprav je priznal, da je sprememba potrebna, boril za omiljenje vpliva liberalizacije na male kmetije in uspel pridobiti več sredstev za razvoj podeželja.
Nedolgo tega so besede "skupna kmetijska politika" ali "SKP" pričarale predstave maslenih gor in vinskih jezer, ki jih je ustvarjala visoko subvencionirana kmetijska pridelava, slepa za potrebe trga. Ta problem je zdaj v precejšnji meri presežen, redno prestrukturiranje SKP pa se nadaljuje. Zadnja sprememba iz leta 1999 naj bi trajala do leta 2006, vendar je julija 2002 Komisija naznanila, da so potrebni nadaljnji ukrepi, ki bi omogočili financam EU obvladovanje širitve in povečanje konkurenčnosti evropskih kmetijskih pridelkov na svetovnem trgu. V začetku leta 2003 je bil objavljen osnutek zakonodaje za zadnjo reformo SKP.
Predlogi Komisije, naj se kmetijska pridelava postopno liberalizira, so izzvali različne reakcije vlad držav EU, ki so se delile predvsem na tiste nenaklonjene spreminjanju SKP pred postavljenim rokom - leto 2006 (Francija, Španija, Luksemburg, Avstrija, Portugalska in Irska) in tiste, ki so podpirale predloge zaradi proračunskih razlogov (Velika Britanija, Nemčija, Danska, Švedska in Nizozemska). Treba je poudariti, da delež kmetijstva vztrajno pada, medtem ko je prej naneslo okrog dve tretjini skupnega proračuna Skupnosti. Leta 2003 je bilo kmetijstvu namenjenega 46,38% proračuna (42,68 milijard evrov za SKP in 4,7 milijard za razvoj podeželja), v letu 2004 pa je ta odstotek 42,7 (42,77 milijard za SKP in 6,5 milijard za razvoj podeželja).
Evropski parlament je na predloge Komisije odgovoril z junija 2003 sprejetim paketom poročil, s katerimi je želel predvsem omiliti socialni in gospodarski vpliv večje liberalizacije na evropske kmete. Čeprav ima Parlament na področju kmetijske politike samo svetovalno vlogo in imajo pri tem zadnjo besedo vlade držav EU, so poročila Parlamenta pomembno vplivala na končno obliko reforme, ki bo postopoma začela veljati leta 2004 in 2005.
Ohranjanje ljudi v kmetijstvu
Temelj načrta Komisije za reformo je bila "popolna nevezanost" finančne pomoči kmetom, t.j. pretrganje vezi med kmetijskimi subvencijami in količino pridelave ter širitev sistema neposredne pomoči (na pridelavo nevezana plačila) za nadomestilo kmetom zaradi izgube prihodkov. Poleg tega je želela Komisija še precej dodatno znižati proizvodne subvencije, čeprav se je njihova vrednost v zadnjih letih že znižala.
Parlament je pozval k uvedbi "delne" - raje kot vsesplošne - ločitve subvencij od pridelave. Eden od razlogov za to je bila "večfunkcionalna vloga" kmetijstva. Poslanci Evropskega parlamenta so več let dokazovali, da kmetijstvo ne prinaša le koristi v obliki pridelave hrane. Kmetje imajo vlogo skrbnikov podeželja in službe v kmetijstvu so bistvene za preprečevanje odseljevanja ljudi v mesta. Poslanci Evropskega parlamenta tako vidijo podporo kmetijstvu kot dober in koristen način ohranjanja ljudi v kmetijstvu, še posebej na hribovskih kmetijah in v obrobnih regijah. Zato je bila ena od reakcij Parlamenta na reformne predloge Komisije, da je pozval k uvedbi sistema "delne nevezanosti" z "večfunkcionalno plačilno shemo" od januarja 2004. Ta bi uvajal neposredno denarno pomoč za poljedelce in nekatere govedorejce. Finančna pomoč za preostale sektorje naj bi ostala povezana s pridelavo.
26. junija 2003, ko so ministri držav članic za kmetijstvo dokončali te reforme, so vključili več predlogov Parlamenta. Čeprav bo v prihodnosti velika večina subvencij kmetom izplačana v obliki nespremenljive subvencije (znane kot "enotna kmetijska izplačila"), ki ne bo vezana na količino pridelave, bodo lahko države članice zaradi zajezitve odseljevanja s podeželja v določenih okoliščinah obdržale omejeno vez med subvencijo in pridelavo.
Parlament je podprl stališče Komisije, da bi lahko SKP postala bolj večfunkcionalna s pomočjo preusmeritve velikega dela financiranja v kmetijstvu iz podpore trga v razvoj podeželja, še posebej na področjih socialnih in okoljskih potreb. To se odraža v končni zakonodaji Sveta, ki daje na razpolago več denarja kmetom za pridelavo kakovostnih pridelkov ali programom na področju varstva okolja ali dobrega počutja živali in zmanjšuje neposredno pomoč večjim kmetijam. "Enotna kmetijska izplačila" so vezana tudi na izpolnjevanje standardov na področjih varstva okolja, varnosti hrane in dobrega počutja živali.
Bitka zaradi skupne višine proračuna SKP
Ena največjih bitk se je odvijala v zvezi s tem, ali naj se zaradi nizke proračunske meje v EU s petindvajsetimi članicami do leta 2013 zniža vse kmetijske subvencije ali ne. Parlament je ostro nasprotoval načrtu Komisije, da bi postopoma znižali vsa plačila - začeli bi leta 2006 z 1% in do leta 2012 odstotek postopoma povišali na 19%. V okviru načrta Komisije naj bi kmetje prejemali nadomestna plačila, ki bi jim pomagala zmanjšati vpliv teh znižanj. Namesto tega je Parlament predlagal manjše znižanje neposrednih plačil, vendar le kmetom, ki prejmejo več kot 7500 evrov letno. Na koncu so ministri za kmetijstvo ta sistem zavrnili in se odločili za uvedbo "mehanizma finančne discipline", ki subvencij ne bo znižal takoj, temveč ga bodo aktivirali v prihodnosti, če bo treba zagotoviti, da se ne preseže kmetijski proračun, določen do leta 2013.
Posamezni kmetijski pridelki
Vzporedno s splošno reformo SKP je Komisija predstavila več posameznih načrtov za posodobljenje pravil, ki urejajo pomoč v glavnih kmetijskih sektorjih. Namen sprememb je bilo znižanje intervencijskih cen, kar naj bi EU dalo manevrski prostor v pogajanjih STO oktobra 2003 v Cancúnu, in večja konkurenčnost evropskih izdelkov na svetovnem trgu z odpravo nekaterih neprilagodljivih intervencijskih politik v sektorjih kot so sektor za riž, za mlečne izdelke, za poljščine in za goveje meso. Predlagana rešitev je bila popolna nevezanost pomoči v večini sektorjev. Poslanci Evropskega parlamenta so poudarili, da bi kmetje v tem primeru trpeli velike izgube, nekateri sektorji pa bi postali nedobičkonosni in bi sčasoma celo propadli. Pri vseh proizvodih bi torej morali obdržati nekakšno intervencijo. Končne odločbe Sveta so na mnogih področjih odražale predloge Parlamenta, še posebej glede žit in govejega mesa.
V zvezi z žiti je Komisija predlagala znižanje intervencijske cene in nevezanost vseh pomoči, Svet pa je sprejel stališče Parlamenta, da mora intervencijska cena ostati enaka in da je lahko nevezan le del pomoči (75%). Komisija je za govedorejce zahtevala popolno nevezanost pomoči in s tem odpravo raznih obstoječih premij za goveje in telečje meso. Svet je trdno podprl poziv Parlamenta za le delno nevezanost pomoči, posameznim državam pa je pustil svobodo pri izbiri, katere premije naj bi bile nevezane.
V drugih sektorjih je bil končni rezultat kompromis med stališči Parlamenta in Komisije. Tako se je Svet glede mleka in mlečnih izdelkov strinjal s predlogom Komisije, da je treba znižati cene masla in posnetega mleka v prahu, in da je treba veljavo mlečne kvote podaljšati do leta 2014/15. Vendar pa so se ministri za kmetijstvo strinjali s pozivom Parlamenta, naj se nevezanost pomoči prestavi do leta 2007/08.
Potem ko je Komisija novembra 2003 objavila svoje predloge, je odbor Parlamenta za kmetijstvo februarja 2004 sprejel svoje stališče o reformi drugih, sredozemskih sektorjev (oljčno olje, bombaž in tobak). Končno odločbo Sveta o teh sektorjih pričakujemo do letos spomladi.
|
