Intelektualna lastnina
V tem poglavju kratkega vodnika je pojasnjen okvir EU za pravice intelektualne lastnine, ki vključujejo industrijsko in poslovno lastnino (patenti, blagovne znamke, modeli, poslovne skrivnosti in geografske označbe) ter avtorske pravice. V njem je pojasnjena tudi vloga Evropskega parlamenta pri usklajevanju pravic intelektualne lastnine.
Pravna podlaga
Člena 114 in 118 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) se nanašata na usklajevanje zakonodaje o pravicah intelektualne lastnine in uvedbo pravic intelektualne lastnine v vsej Uniji.
Cilji
Čeprav pravice intelektualne lastnine sicer urejata različno mednarodno pravo in nacionalna zakonodaja, so te tudi predmet usklajevanja v okviru zakonodaje Evropske unije. Člen 118 PDEU določa, da pri vzpostavitvi ali delovanju enotnega trga Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku določita ukrepe za uvedbo evropskih pravic intelektualne lastnine, da se zagotovi enotno varstvo pravic intelektualne lastnine v vsej Uniji in vzpostavi centralizirana ureditev na ravni Unije na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja. Zakonodajna dejavnost Evropske unije zajema predvsem uskladitev vidikov pravic intelektualne lastnine z vzpostavitvijo posebnega sistema, kot to že velja v primeru blagovne znamke in registrirani model Evropske unije, od 2023 pa tudi za patente. Več instrumentov EU odraža tudi mednarodne obveznosti držav članic v skladu z Bernsko in Rimsko konvencijo ter Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine Svetovne trgovinske organizacije (Sporazum TRIPS) in mednarodnimi pogodbami Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) iz leta 1996.
Dosežki
A. Usklajevanje zakonodaje
1. Blagovne znamke, vzorci in modeli
Pravni okvir za blagovne znamke Evropske unije temelji na štiristopenjskem sistemu za registracijo blagovnih znamk, vključno z nacionalnimi sistemi blagovnih znamk, usklajenimi z direktivo o blagovnih znamkah (Direktiva (EU) 2015/2436), katere cilj je uskladiti zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. Blagovno znamko je v EU mogoče zavarovati z nacionalnim postopkom (z registracijo za zaščito blagovne znamke preko nacionalnega urada za blagovne znamke), pa tudi pri Uradu Beneluksa za intelektualno lastnino, z blagovno znamko EU, uvedeno leta 1994, in z mednarodnim postopkom. Uredba o blagovni znamki EU (Uredba (EU) 2017/1001) kodificira in nadomešča vse prejšnje uredbe o blagovni znamki EU. Kodifikacija je bila izvedena zaradi jasnosti, saj je bil sistem blagovne znamke EU že večkrat bistveno spremenjen. Ta blagovna znamka ima enoten značaj in enak učinek po vsej Uniji. Za upravljanje blagovnih znamk in modelov EU je odgovoren Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO). Uredba o blagovni znamki EU določa tudi zneske pristojbin, ki se plačujejo temu uradu. Določeni so bili na ravni, ki zagotavlja, da ustvarjeni prihodki krijejo stroške urada in dopolnjujejo obstoječe nacionalne sisteme blagovnih znamk.
Uredba o modelih Evropske unije (Uredba (ES) št. 6/2002) je vzpostavila sistem Skupnosti za varstvo vzorcev in modelov. Evropska unija je v zadnjih letih posodobila svoj okvir za vzorce s svežnjem zakonodajnih reform na področju vzorcev EU iz leta 2024, s katerim je revidirala zakonodajo, da bi okrepila in uskladila varstvo vzorcev v korist neodvisnih oblikovalcev in malih in srednjih podjetij (MSP) ter industrij, v katerih imajo vzorci pomembno vlogo. Uredba o modelih Skupnosti (Uredba (EU) 2024/2822) je začela veljati 1. maja 2025, njen cilj pa je zagotoviti, da je sistem varstva modelov prilagojen digitalni dobi, ter razširiti koncepte in opredelitve, da bi se bolj uporabljali v sedanjih in prihodnjih okoliščinah. Poleg tega je njen namen izboljšati dostopnost, učinkovitost in cenovno dostopnost sistema varstva modelov s poenostavitvijo postopkov za MSP in panoge, v katerih se intenzivno uporabljajo vzorci, ter optimizacijo ravni in strukture pristojbin, ki jih je treba plačati.
Tudi direktiva o modelih (Direktiva (EU) 2024/2823) si prizadeva za to, da bo sistem prilagojen digitalni dobi, zlasti pojavu 3D-tiskalnikov, ter da bo postal bistveno dostopnejši in učinkovitejši, in sicer z znižanjem stroškov, poenostavitvijo postopkov, izboljšanjem učinkovitosti in predvidljivosti teh postopkov, ter povečanjem pravne varnosti. Države članice morajo direktivo o modelih prenesti v nacionalno zakonodajo do 9. decembra 2027.
Sklep Sveta 2006/954/ES in Uredba Sveta (ES) št. 1891/2006 povezujeta sistem EU registracije vzorcev in mednarodni sistem registracije industrijskih vzorcev in modelov Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO).
2. Avtorska pravica in sorodne pravice
Avtorska pravica zagotavlja, da avtorji, skladatelji, umetniki, filmski ustvarjalci in drugi prejmejo plačilo, prav tako pa zagotavlja varstvo njihovih del. Digitalne tehnologije so temeljito spremenile način produkcije, distribucije in dostopa do ustvarjalnih vsebin. Zakonodaja EU o avtorskih pravicah je sestavljena iz 13 direktiv in dveh uredb, ki usklajujejo temeljne pravice avtorjev ter izvajalcev, producentov in radiodifuznih hiš. Določa standarde EU in tako zmanjšuje neskladja med državami, zagotavlja raven varstva, ki je potrebna za spodbujanje ustvarjalnosti in naložb v ustvarjalnost, spodbuja kulturno raznolikost ter omogoča lažji dostop do digitalnih vsebin in storitev na enotnem trgu za potrošnike in podjetja.
a. Avtorska pravica
Direktiva o avtorskih pravicah (Direktiva (EU) 2019/790) usklajuje zakonodajo o avtorskih pravicah po vsej EU za potrošnike, ustvarjalce in podjetja ter omogoča dodatno zaščito avtorske pravice za medijske hiše in zagotavlja pravično nadomestilo za avtorsko zaščiteno vsebino. Uvaja tudi pravno odgovornost spletnih platform v zvezi z uporabo in nalaganjem avtorsko zaščitenih vsebin na njihova spletišča. Zahteve pa ne veljajo za nekomercialno nalaganje avtorsko zaščitenih del v spletne enciklopedije, kot je Wikipedija. Cilj direktive o spletnih prenosih radiodifuznih organizacij in retransmisijah televizijskih ter radijskih programov (Direktiva (EU) 2019/789 (direktiva CabSat II)) je povečati število spletnih televizijskih in radijskih programov, ki so na voljo potrošnikom v EU. Uvaja načelo države izvora, da se olajša licenciranje pravic za nekatere programe, ki jih radiodifuzne hiše ponujajo na svojih spletnih platformah, kot so storitve sočasnega oddajanja in časovno zamaknjene storitve. Radiodifuzne hiše morajo pridobiti dovoljenja za avtorske pravice v državi EU, kjer imajo sedež, da bi radijske programe, televizijske novice in aktualne informativne oddaje ter v celoti financirano lastno produkcijo zagotovile na spletu v vseh državah EU.
Direktiva o dostopu do knjig in tiskanega gradiva (Direktiva (EU) 2017/1564) dopušča uporabo nekaterih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja v dostopnih oblikah.
Namen uredbe o čezmejni prenosljivosti storitev spletnih vsebin (Uredba (EU) 2017/1128) je zagotoviti, da lahko potrošniki, ki kupijo ali se naročijo na spletne vsebine, kot so filmi, športne oddaje, glasba, e-knjige in igre, do njih dostopajo, kadar potujejo v druge države članice EU.
b. Trajanje varstva avtorske in sorodnih pravic
Avtorske in sorodne pravice so zaščitene v življenju avtorja ali ustvarjalca in 70 let po njegovi smrti. Direktiva o trajanju varstva avtorske pravice iz leta 2011 (Direktiva 2011/77/EU) je podaljšala veljavnost varstva avtorskih pravic za izvajalce zvočnih posnetkov s 50 na 70 let po snemanju in za avtorje glasbenih del, kot so skladatelji in avtorji besedil, na 70 let po avtorjevi smrti. Trajanje varstva 70 let je postalo mednarodni standard za zvočne posnetke. Tako sedaj po vsem svetu zvočne posnetke vsaj 70 let varuje 64 držav.
c. Računalniški programi in podatkovne zbirke
Direktiva o pravnem varstvu računalniških programov (Direktiva 2009/24/ES) države članice obvezuje, da zaščitijo računalniške programe z avtorsko pravico kot literarna dela v smislu Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del. Direktiva o podatkovnih zbirkah (Direktiva 96/9/ES) vzpostavlja pravno varstvo podatkovnih zbirk, ki so opredeljene kot „zbirke neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva, ki je sistematično in metodično razporejeno in individualno dostopno z elektronskimi in drugimi sredstvi“. Direktiva o podatkovnih zbirkah določa, da so podatkovne zbirke zaščitene tako z avtorsko pravico, ki zajema intelektualno stvaritev, ter s pravico sui generis, ki varuje vložena denarna sredstva, človeške vire, trud in energijo pri pridobivanju, preverjanju ali predstavitvi vsebine.
Akt o podatkih (Uredba (EU) 2023/2854) določa pravila o souporabi podatkov, ustvarjenih s povezanimi izdelki ali storitvami, kot so internet stvari in industrijski stroji. Zahteva, da se razkrijejo in objavijo podatki, ki bi bili lahko zaščiteni s poslovnimi skrivnostmi, avtorskimi pravicami ali drugimi pravicami intelektualne lastnine imetnika podatkov ali tretje osebe, ter uporabnikom omogoča dostop do podatkov, ki jih ustvarijo. Določa nova pravila v zvezi s tem, kdo lahko dostopa do podatkov, ustvarjenih v EU, in jih uporablja v vseh gospodarskih sektorjih.
Akt o upravljanju podatkov (Uredba (EU) 2022/868) iz leta 2022 je vzpostavil mehanizme za lažjo ponovno uporabo nekaterih kategorij zaščitenih podatkov javnega sektorja, povečal zaupanje v storitve posredovanja podatkov in spodbudil podatkovni altruizem po vsej EU.
Predlagani predlog zakona „Omnibus VII“ je zakonodajni sveženj, namenjen poenostavitvi in konsolidaciji različnih digitalnih predpisov EU, kot sta akt o podatkih in akt o upravljanju podatkov. Ena od ključnih točk uredbe omnibus za digitalno področje, ki jo je Komisija predlagala 19. novembra 2025, je harmonizacija vmesnikov z aktom o podatkih in aktom o upravljanju podatkov. Cilj te revizije je ustvariti skladne temelje za evropsko podatkovno gospodarstvo, ki združuje varstvo podatkov in inovacije, ter zmanjšati zapletenost s konsolidacijo pravil in standardizacijo terminologije. Tristranska pogajanja med Svetom in Parlamentom so se zaključila z začasnim dogovorom o svežnju. Dogovor morata zdaj uradno sprejeti obe instituciji (znani tudi kot sozakonodajalca).
d. Pravica dajanja v najem in pravica posojanja
Direktiva o dajanju v najem in posojanju (Direktiva 2006/115/ES) je bila zgodnji zakonodajni instrument EU o pravicah avtorjev, ki je izbral horizontalni pristop. Uvedel je neodpovedljivo pravico do nadomestila, saj bi morali avtorji in izvajalci za ustvarjalno in umetniško delo prejeti primeren dohodek, naložbe, ki jih zahteva proizvajanje fonogramov in produciranje filmov, pa so še posebej visoke.
e. Kolektivne organizacije
Za širjenje vsebin, ki jih ščitijo avtorske in sorodne pravice, je treba pri imetnikih teh pravic pridobiti licenco. Imetniki pravic lahko za upravljanje pravic v njihovem imenu pooblastijo kolektivno organizacijo. Organizacija za kolektivno upravljanje pravic je dolžna upravljati te pravice, razen če navede utemeljene razloge za zavrnitev upravljanja. Direktiva o kolektivnem upravljanju avtorske pravice (Direktiva 2014/26/EU) določa zahteve za organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da bi se zagotovila visoka raven upravljanja, finančnega poslovodenja, preglednosti in poročanja. Njen namen je zagotoviti, da imajo imetniki pravic besedo pri upravljanju svojih pravic, prav tako pa predvideva boljše delovanje kolektivnih organizacij za upravljanje z uporabo vseevropskih standardov. Države članice morajo zagotoviti, da organizacije za kolektivno upravljanje pravic delujejo v najboljšem interesu imetnikov pravic, ki jih zastopajo.
3. Patenti
Patent je pravni naslov, ki se lahko podeli vsakemu izumu tehnične narave, če je nov, je na ravni izumiteljstva in bi ga bilo možno uporabiti v industriji. Patent daje lastniku pravico, da drugim prepreči proizvodnjo, uporabo ali prodajo izuma brez njegovega dovoljenja. Podjetja spodbuja, da ustrezno vlagajo v inovacije, ter spodbuja njih in posameznike, naj svoje vire namenijo raziskavam in razvoju. V Evropi se tehnični izumi lahko zaščitijo z nacionalnimi patenti, ki jih podeljujejo pristojni nacionalni organi, ali z evropskimi patenti, ki jih podeljuje Evropski patentni urad. Ta urad je izvršilna veja Evropske patentne organizacije z 39 državami pogodbenicami. Unija ni članica te organizacije.
Po letih razprav med državami članicami sta Parlament in Svet leta 2012 potrdila pravno podlago za evropski patent z enotnim učinkom (enotni patent). Z mednarodnim sporazumom med državami članicami je tako vzpostavljena enotna in specializirana patentna jurisdikcija.
Sodišče Evropske unije je v sodbi z dne 5. maja 2015 v zadevah C-146/13 in C-147/13 potrdilo sveženj o enotnem patentu, tako da ima pravi evropski patent zdaj prosto pot.
Enotni patent EU, ki se je začel uporabljati 1. junija 2023 in ga podeljuje Evropski patentni urad, zagotavlja enotno varstvo z enakim učinkom v vseh sodelujočih državah Unije. Podjetja imajo možnost, da s pravim patentom EU zaščitijo svoje izume v vseh državah članicah Unije, enotne patente pa lahko tudi izpodbijajo in zagovarjajo v enem samem sodnem postopku pred novoustanovljenim Enotnim sodiščem za patente. S tem se je poenotil sistem in omogočil prihranek pri stroških prevoda. Sporazum o Enotnem sodišču za patente določa, da je treba spoštovati primarnost prava EU (člen 20 sporazuma) in da je odločitev Sodišča Evropske unije zavezujoča za Enotno sodišče za patente. Enotno sodišče za patente je sedaj pristojno za 18 držav članic EU, obsega pa sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče in sodno pisarno. Sodišče prve stopnje ima decentralizirano strukturo in ga sestavljajo osrednji oddelek v Parizu, oddelek v Münchnu in Milanu ter regionalne in več lokalnih izpostav po Evropi. Sedež pritožbenega sodišča je v Luxembourgu, odloča pa o pritožbah zoper odločbe sodišča prve stopnje ter o predlogih za ponovno obravnavo pravnomočnih odločb sodišča. Vsak senat pritožbenega sodišča zaseda v večnacionalni sestavi treh pravno usposobljenih sodnikov in dveh tehnično usposobljenih sodnikov s kvalifikacijami in izkušnjami na področju zadevne tehnologije v skladu s členom 9(1) Sporazuma o enotnem sodišču za patente.
4. Poslovne skrivnosti
Praksa ohranjanja zaupnosti poslovnih informacij (know-how) se uporablja že stoletja. V številnih državah obstajajo pravni instrumenti za varovanje poslovnih skrivnosti ne glede na to, ali so opredeljene kot del pravic intelektualne lastnine ali ne. Raven varstva, ki se uporablja za zaupne informacije, se ne more primerjati z drugimi področji prava intelektualne lastnine, kot so patenti, avtorska pravica in blagovne znamke, saj se lahko načeloma uveljavlja v neskončnost in ne le za določen čas. Sistemi varstva poslovnih skrivnosti se med državami razlikujejo bolj kot druga področja prava intelektualne lastnine in so lahko tudi ugodnejši in cenejši kot zahteve po formalnem varstvu patentov. V letu 2016 je bila sprejeta direktiva o varstvu poslovnih skrivnosti (Direktiva (EU) 2016/943) o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem.
5. Pravica intelektualne lastnine za rastlinske sorte
Varstvo rastlinskih sort ali „pravica žlahtnitelja rastlin“ je oblika pravice intelektualne lastnine, zagotovljene žlahtnitelju nove rastlinske sorte. Splošni sistem varstva rastlinskih sort EU, ki temelji na načelih Mednarodne konvencije o varstvu novih sort rastlin iz leta 1991, prispeva k razvoju kmetijstva in hortikulture. Poseben sistem varstva žlahtniteljskih pravic je bil vzpostavljen z zakonodajo EU in omogoča podelitev pravic intelektualne lastnine za rastlinske sorte. Urad Skupnosti za rastlinske sorte izvaja in uporablja to shemo.
6. Geografske označbe
V okviru sistema EU za pravice intelektualne lastnine za kmetijske proizvode so imena proizvodov, ki so registrirani kot proizvodi z geografsko označbo, zakonito zaščitena pred ponarejanjem in zlorabo v EU in državah, ki niso članice EU in s katerimi je bil podpisan poseben sporazum o zaščiti. Imenom proizvodov se lahko podeli geografska označba, če imajo posebno povezavo s krajem proizvodnje. To priznanje potrošnikom omogoča, da zaupajo kakovostnim proizvodom in jih razlikujejo od drugih, hkrati pa tudi pomaga proizvajalcem, da svoje proizvode bolje tržijo. Kot intelektualna lastnina imajo geografske označbe vse pomembnejšo vlogo v trgovinskih pogajanjih med EU in drugimi državami. Združene države so na primer še vedno zaskrbljene zaradi zaščite geografskih označb EU, ki vpliva na zaščito blagovnih znamk ZDA in dostop do trga za izdelke iz ZDA, ki uporabljajo splošna imena na trgih EU in tretjih držav[1]. Uredba o geografskih označbah za alkoholne in kmetijske proizvode (Uredba (EU) 2024/1143) opredeljuje proizvode, ki imajo lastnosti, značilnosti ali sloves zaradi naravnih in človeških dejavnikov, povezanih z njihovim krajem porekla. Proizvodi, ki jim je bila geografska označba že priznana ali se še obravnava, so navedeni v registrih geografskih označb. Podobna uredba o zaščiti geografskih označb za obrtne in industrijske izdelke je bila sprejeta leta 2023 (Uredba (EU) 2023/2411). Industrijski izdelki povezani z geografskim območjem proizvodnje, kot so nožarski izdelki iz Albaceteja, bohemski kristal in limoški porcelan, so tako zaščiteni v podobni meri kot regionalno proizvedene hrane ali pijače.
Na mednarodni ravni sklep Sveta o pristopu EU k Ženevskemu aktu (Sklep (EU) 2019/1754) določa EUIPO kot pristojni organ za geografske označbe. Združene države Amerike so še vedno zelo zaskrbljene zaradi izida pogajanj Svetovne organizacije za intelektualno lastnino leta 2015 o razširitvi Lizbonskega sporazuma o zaščiti označb porekla.
7. Boj proti ponarejanju
Po ocenah naj bi vrednost uvoza ponarejenega in piratskega blaga v Uniji znašala približno 85 milijard EUR (do 5 % celotnega uvoza). Trgovina s piratskim blagom na svetovni ravni predstavlja kar 2,5 % trgovine in je vredna do 338 milijard EUR, kar znatno škoduje imetnikom pravic, vladam in gospodarstvom.
Ker razlike med sistemi kaznovanja različnih držav članic otežujejo njihov učinkovit boj proti ponarejanju in piratstvu, sta Parlament in Svet najprej sprejela direktivo o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (Direktiva 2004/48/ES). Njen cilj je okrepiti boj proti piratstvu in ponarejanju s približevanjem nacionalnih zakonodaj, s čimer bi zagotovili visoko, enakovredno in homogeno raven varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu, hkrati pa določa civilne in upravne ukrepe, postopke in pravna sredstva. Uredba o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov (Uredba (EU) št. 608/2013) določa postopkovna pravila za carinske organe pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine v zvezi z blagom, zavezanim carinskemu nadzoru ali kontroli.
B. Pojem „izčrpanja“ pravic
1. Opredelitev
Izčrpanje pravic je pravna doktrina, ki velja za vsa področja industrijske lastnine in določa, da po prodaji proizvoda, zaščitenega s pravico intelektualne lastnine, na primer s patentom, ki jo izvede imetnik pravice ali druga oseba s soglasjem imetnika, pride do izčrpanja pravice intelektualne lastnine.Sodišče Evropske unije je Pogodbi EU dosledno razlagalo tako, da se pravice iz pravic intelektualne lastnine na enotnem trgu izčrpajo, ko imetnik pravice zadevno blago da na trg ali se to zgodi z njegovim soglasjem. Imetnik pravice industrijske ali poslovne intelektualne lastnine, ki jo varuje pravo ene države članice, se ne more opirati na to zakonodajo, da bi preprečil uvoz izdelkov, ki so že bili dani v promet v drugi državi članici.
2. Omejitve
Izčrpanje pravic Unije ne velja v primeru trženja ponarejenih izdelkov ali izdelkov, ki se tržijo zunaj evropskega gospodarskega prostora (člen 6 sporazuma TRIPS). Leta 1999 je Sodišče v zadevi C-173/98 (Sebago Inc. in Ancienne Maison Dubois & Fils SA/GB-Unic SA) odločilo, da države članice v nacionalni zakonodaji ne morejo določiti izčrpanja pravic blagovne znamke izdelkov, ki so dani na trg v tretjih državah.
3. Pravni akti na tem področju
Pravila EU o izčrpanju v veliki meri izhajajo iz sodne prakse Sodišča glede razlage člena 34 PDEU o ukrepih z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve med državami članicami[2]. Ta sodna praksa se odraža v vseh ustreznih zakonodajnih aktih Unije v zvezi s pravico intelektualne lastnine.
C. Nedavna sodna praksa Sodišča Evropske unije
Sodišče Evropske unije je leta 2012 v točki 32 sodbe v zadevi C-406/10 (SAS Institute Inc/World Programming Ltd) potrdilo, da je v skladu z direktivo o pravnem varstvu računalniških programov (Direktiva 91/250/EGS; ki je bila razveljavljena z Direktivo 2009/24/EGS) z avtorsko pravico varovan samo izraz računalniškega programa, medtem ko idej in načel, ki so podlaga logike, algoritmov in programskih jezikov, ta direktiva ne varuje. Sodišče je poudarilo, da niti funkcionalnost računalniškega programa niti programski jezik in format podatkovnih datotek, uporabljenih, da bi se izkoristile nekatere njegove funkcije, ne štejejo za izraz tega programa v smislu člena 1(2) direktive (odst. 39 sodbe).
Sodišče je v zadevi C-160/15 (GS Media BV/Sanoma Media Netherlands BV) odločilo, da namestitve hiperpovezave do del, ki so zaščitena z avtorskimi pravicami in ki so bila brez avtorjevega dovoljenja objavljena na drugem spletnem mestu, ni mogoče razumeti kot „priobčitev javnosti“, če je hiperpovezavo namestila oseba, ki pri tem ni imela pridobitnega namena in ki ni vedela, da so bila ta dela objavljena nezakonito.
V zadevi C-484/14 (Tobias Mc Fadden/Sony Music Entertainment Germany GmbH) je Sodišče poleg tega odločilo, da je dajanje brezžičnega omrežja v brezplačno uporabo javnosti, da bi tako pritegnili pozornost potencialnih strank za blago in storitve v trgovini, „storitev informacijske družbe“ v skladu z Direktivo o elektronskem poslovanju (Direktiva 2000/31/ES), in potrdilo, da ponudniku storitev, ki zagotavlja dostop do komunikacijskega omrežja, pod določenimi pogoji ni mogoče pripisati odgovornosti. Imetniki avtorske pravice posledično ne morejo zahtevati odškodnine na podlagi tega, da so tretje osebe to omrežje uporabile za kršitev njihovih pravic. Zaščita internetne povezave z geslom zagotavlja ravnotežje med pravicami intelektualne lastnine imetnikov teh pravic na eni strani ter pravico do svobodnega poslovanja ponudnika, ki zagotavlja storitev dostopa, in pravico uporabnikov omrežja do svobode obveščanja na drugi.
V sodbi v zadevi C-265/19 (Recorded Artists Actors Performers/Phonographic Performance (Ireland) Ltd in drugi) je Sodišče Evropske unije razsodilo, da država članica nastopajočim umetnikom iz držav zunaj Evropskega gospodarskega prostora ne sme odreči pravice do nadomestila s sklicevanjem na klavzulo o vzajemnosti iz pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino. Vsi proizvajalci zvočnih posnetkov in izvajalci iz pogodbenic Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih so upravičeni do pravičnega nadomestila. Komisija je v odziv na sodbo Sodišča Evropske unije 11. septembra 2023 začela posvetovanje o pogojih izplačila nadomestila za glasbene izvajalce in producente iz tretjih držav za posneto glasbo, predvajano v EU, zaradi pomislekov deležnikov iz ZDA glede tega, da države članice EU ameriškim producentom in izvajalcem odrekajo licenčnine.
Vloga Evropskega parlamenta
Intelektualna lastnina ustvarja dodano vrednost za podjetja in gospodarstva v Evropski uniji, njena enotna zaščita in izvrševanje pa prispevata k spodbujanju inovacij in gospodarske rasti. Parlament je zato zavezan usklajevanju pravic intelektualne lastnine z vzpostavitvijo enotnega sistema EU, ki bo vzporeden z nacionalnimi sistemi, kot to že velja za blagovno znamko in registrirani model Evropske unije ter enotni evropski patent.
V svojih številnih resolucijah o pravicah intelektualne lastnine, zlasti o pravni zaščiti podatkovnih zbirk, biotehnoloških izumov in avtorski pravici, Evropski parlament zagovarja postopno uskladitev pravic intelektualne lastnine. Izrazil je tudi nasprotovanje patentiranju delov človeškega telesa. 27. februarja 2014 je na lastno pobudo sprejel resolucijo o dajatvah za zasebno kopiranje (pravica delati zasebne kopije zakonito pridobljenih vsebin), saj je digitalno zasebno kopiranje zaradi tehnološkega napredka postalo z gospodarskega vidika zelo pomembno. Zelo aktivno je sodeloval tudi pri pripravi osnutka sporazuma Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izjemah v zvezi z avtorsko pravico za slepe in slabovidne (Marakeška pogodba).
Med reformo pravil EU o avtorskih pravicah (gl. del o avtorskih pravicah) je potekala razgreta javna razprava, ki se je osredotočila na člena 11 in 13 osnutka direktive o avtorskih pravicah. Ta razprava je dosegla svoj vrhunec, ko je Parlament glasoval za oblikovanje nove pravice za medijske založbe, da lahko monetizirajo vsebino na nekaterih velikih platformah za novice, in nove pravice, ki olajšuje sledenje kršitvam avtorskih pravic na internetu. Ustvarjalni sektor je slavil, predstavniki tehnoloških podjetij pa so predloge hudo kritizirali.
Parlament je 10. marca 2026 na podlagi poročila Odbora za pravne zadeve (JURI) sprejel resolucijo o avtorskih pravicah in generativni umetni inteligenci – priložnosti in izzivi. Resolucija poziva k preglednosti, pravičnemu plačilu in možnosti, da imetniki pravic preprečijo uporabo svojih zaščitenih vsebin pri usposabljanju na področju umetne inteligence. Iz raziskav, ki jih je pripravil odbor JURI z naslovom Metaverzum, izhaja, da umetna inteligenca prinaša nove izzive za varstvo avtorskih pravic, zlasti v primeru, ko ni razkrito, da se umetna inteligenca uči iz avtorsko zaščitenega gradiva ali zaščitenih podatkov in na tej podlagi ustvarja nove vsebine. Tematski sektor za pravosodje, državljanske svoboščine in institucionalne zadeve je organiziral posebno delavnico o generativni umetni inteligenci in avtorskih pravicah, da bi podprl delo odbora JURI na tem področju[3].
Poleg tega raziskave, pripravljene za Parlament, kažejo, da več pogodbenih dogovorov olajšuje odvzem pravic intelektualne lastnine, ki se nanašajo na podatke, ali omogočajo pridobitev pravic intelektualne lastnine posameznikov. To se lahko zgodi, če so bila dela objavljena na določeni platformi ali če je bila stvaritev ali izum ustvarjena v okviru pogodbe o storitvah. Taki dogovori med drugim vključujejo:
- pravne ureditve, zaradi katerih so ustvarjalci prikrajšani za pravice intelektualne lastnine ali ki jih prisilijo, da izdajajo neplačane licence v zvezi z vsebinami, objavljenimi na storitvah in strežnikih digitalnih platform, in/ali ki take pravice prenašajo na platforme,
- pogodbe o odkupu, prek katerih lahko platforme prevzamejo pravice intelektualne lastnine ustvarjalcev,
- pravne ureditve, ki zaposlene, izumitelje ali ustvarjalce prikrajšajo za pravice intelektualne lastnine v zvezi z vsebino, ki so jo ustvarili med zaposlitvijo ali opravljanjem storitve, in/ali ki take pravice prenesejo na delodajalca („podjem“)[4].
To poglavje kratkega vodnika je pripravil Tematski sektor Evropskega parlamenta za pravosodje, državljanske svoboščine in institucionalne zadeve. Za več informacij o tej temi obiščite spletišče Odbora za pravne zadeve.
Jagoda Karolina MACIEJEWSKA / JEREMY JULIAN OKORN / Mariusz MACIEJEWSKI