Pogosto zastavljena vprašanja, naslovljena na oddelek uradnega govorca Parlamenta 

 

Kako delujejo evropski poslanci? Kakšno vlogo ima Parlament pri nadziranju proračuna EU? Kako se politične skupine seštevajo, koliko so plačane in kakšni so njihovi stroški? Odgovori na slednja in druga pogosto zastavljena vprašanja o delovnih metodah Parlamenta in tekočih stroških so navedeni v tem oddelku s pogostimi vprašanji.


Naslednji razdelki spodaj vsebujejo široko paleto informacij o vsakodnevnem vodenju Parlamenta, kot tudi o evropskih volitvah, vsakodnevnem delu evropskih poslancev, ustanovitvi političnih skupin in veliko več. Izbor vprašanj in odgovorov se redno posodablja, tako da vključujejo aktualne vsebine in stalne zanimanje medijev. Vsak razdelek vsebuje povezave do dodatnih informacij, ki so na voljo na spletnem mestu Evropskega parlamenta.


Če imate dodatna vprašanja, se obrnite na tiskovno predstavnico predstavnika EP.


Za medijska poizvedovanja o Evropskem parlamentu o delu parlamentarnega odbora Evropskega parlamenta, se obrnite na tiskovno službo.


Kontaktni podatki uradnega govorca Parlamenta in tiskovne službe.

Od prvih leta 1979, evropske volitve potekajo vsakih pet let. Zadnje volitve so potekale med 23. in 26. majem 2019.


Vsaka država članica ima točno določeno število poslancev v Evropskem parlamentu – manjše članice kot so Malta, Luksemburg in Ciper jih imajo po šest, Nemčija, ki je največja pa 96. Vseh poslancev je 705, po 1. februarju 2020, ko se je število sedežev v Parlamentu zmanjšalo s 751 na 705 ob odhodu Združenega kraljestva iz Evropske Unije. To zmanjšanje omogoča morebitne prihodnje širitve Unije, sedeži, ki jih je izpraznilo Združeno kraljestvo, pa so bili prerazdeljeni državam, ki so bile doslej zastopane v premajhnem številu.


Razdelitev sedežev je določena v pogodbah Evropske unije. Države z več prebivalci imajo več sedežev kot manjše države, a imajo slednje več sedežev na prebivalca, zahvaljujoč načelu “upadajoče proporcionalnosti”.


Volitve v Evropski parlament so v veliki meri odvisne od nacionalne volilne zakonodaje in tradicije, vseeno pa obstaja nekaj skupnih pravil EU, določenih z aktom o volitvah iz leta 1976.

Poslanci se po volitvah največkrat povežejo v politične skupine ali pa jih ustvarijo. V te skupine so poslanci iz različnih držav članic združeni na podlagi politične pripadnosti. Skupine se lahko oblikujejo tudi pozneje v mandatu Parlamenta. V Evropskem parlamentu je trenutno sedem političnih skupin.

Da lahko politična skupina pridobi uradni status, mora vključevati vsaj 23 poslancev, izvoljenih v vsaj četrtini držav članic (tj. v vsaj sedmih). Poslanci Evropskega parlamenta lahko pripadajo le eni politični skupini, nekateri pa ne pripadajo nobeni politični skupini in se zato imenujejo “samostojni poslanci”.

Po oblikovanju skupine je treba o tem obvestiti predsednika Parlamenta z izjavo, v kateri so navedeni ime skupine, njeni člani in predsedstvo.

Z oblikovanjem skupine poslanci po definiciji priznajo skupno politično pripadnost, zato Parlament običajno ne ocenjuje politične doslednosti med člani skupine. Le kadar zadevni poslanci sami to zanikajo, mora Parlament oceniti, ali je bila skupina dejansko ustanovljena v skladu s poslovnikom.


Politične skupine lahko zaposlujejo osebje in imajo na voljo pisarne, financirane iz proračuna Parlamenta. Predsedstvo Parlamenta določi pravila, kako se bodo ta sredstva in zmogljivosti upravljala in revidirala. Sredstva, ki so skupinam na voljo, so namenjena pokrivanju upravnih in operativnih stroškov osebja skupine, kot tudi stroškov, ki so posledica političnih in informacijskih kampanj, povezanih z Evropsko unijo.


Iz proračuna pa se ne smejo financirati evropske, nacionalne, regionalne ali lokalne volilne kampanje v kakršni koli obliki ali politične stranke na nacionalni in evropski ravni ali njihovi organi.

Vsi poslanci niso člani skupin, lahko so tudi samostojni poslanci. Tudi ti so upravičeni do osebja in imajo pravice na podlagi pravil, ki jih določa predsedstvo.

Sklep o tem, kako bodo sedeži v sejni dvorani dodeljeni političnim skupinam, samostojnim poslancem in predstavnikom institucij EU, sprejme konferenca predsednikov na začetku vsakega zakonodajnega obdobja V zadnjih nekaj mandatih so bile politične skupine razvrščene kot na tortnem grafikonu, pri čemer so vsi vodje skupin v prvi vrsti, razen če se sredi mandata ne oblikuje nova politična skupina.

Ursula von der Leyen  

Politične stranke na evropski ravni


Kaj je politična stranka na evropski ravni?


Evropska politična stranka je organizacija, ki deluje po političnem programu. Njene članice so nacionalne stranke in/ali posamezniki, zastopana je v več državah članicah in registrirana pri Organu za evropske politične stranke in evropske politične fundacije (“Organ”). Kot je zapisano v Pogodbah, “politične stranke na evropski ravni prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in k izražanju volje državljanov Unije”.


V skladu s pogoji za njihovo priznanje morajo njihove stranke članice v vsaj eni četrtini držav članic zastopati poslanci Evropskega parlamenta, poslanci nacionalnih parlamentov ali poslanci regionalnih parlamentov ali skupščin.


Za več informacij o tem glej člen 10(4) Pogodbe o Evropski uniji in člen 224 Pogodbe o delovanju Evropske unije.


Kako se financirajo politične stranke na evropski ravni?


Od julija 2004 imajo evropske politične stranke dostop do letnega financiranja Evropskega parlamente v obliki nepovratnih sredstev za delovanje. Tako financiranje lahko pokriva največ 90 % odhodkov stranke, medtem ko morajo preostanek stranke zagotoviti iz lastnih sredstev, kot so članarine in donacije. Evropski parlament je 17. aprila 2018 odobril nova pravila financiranja evropskih političnih strank in fundacij.


Kaj se lahko financira z nepovratnimi sredstvi in česa se ne sme?


Nepovratna sredstva bi morala kriti odhodke, ki so neposredno povezani s cilji, opredeljenimi v političnem programu stranke, kot so:

  • seje in konference,
  • publikacije, študije in oglaševanje,
  • upravni in potni stroški ter stroški osebja in
  • stroški kampanje za evropske volitve.

Nepovratna sredstva se ne smejo uporabljati za:

  • stroške kampanj za referendume in volitve (razen za evropske volitve),
  • neposredno ali posredno financiranje nacionalnih strank, kandidatov na volitvah in političnih fundacij na nacionalni in evropski ravni ter
  • dolgove in stroške servisiranja dolga.

Politične fundacije na evropski ravni


Kaj je politična fundacija na evropski ravni?


Politična fundacija na evropski ravni je povezana z evropsko politično stranko ter podpira in dopolnjuje cilje te stranke. Evropska politična fundacija analizira vprašanja, povezana z evropskimi javnimi politikami, in prispeva k razpravam o njih. Sodeluje tudi pri s tem povezanih dejavnostih, kot je priprava seminarjev, usposabljanj, konferenc in študij.


Kako se financira politična fundacija na evropski ravni?


Fundacije so se v obdobju od oktobra 2007 do avgusta 2008 financirale z nepovratnimi sredstvi za delovanje, ki jih je dodelila Evropska komisija v okviru pilotnega projekta. od Evropski parlament je financiranje prevzel septembra 2008 in zdaj dodeljuje letna nepovratna sredstva za delovanje. Nepovratna sredstva lahko krijejo največ 90 % odhodkov fundacije, medtem ko morajo preostanek fundacije zagotoviti iz lastnih sredstev, kot so članarine in donacije.


Kaj se lahko financira z nepovratnimi sredstvi?


Nepovratna sredstva se lahko uporabijo za financiranje odhodkov, ki so neposredno povezani z dejavnostmi, opredeljenimi v programu dejavnosti fundacije, kot so:

  • seje in konference,
  • publikacije, študije in oglaševanje ter
  • upravni in potni stroški ter stroški osebja.

Nepovratna sredstva se ne smejo uporabljati za financiranje odhodkov, kot so:

  • stroški kampanj za referendume in volitve,
  • neposredno ali posredno financiranje nacionalnih strank, kandidatov na volitvah in nacionalnih političnih fundacij ter
  • dolgovi in stroški servisiranja dolga.

Organ za evropske politične stranke in evropske politične fundacije


Evropske politične stranke in evropske politične fundacije od leta 2016 registrira in nadzira Organ za evropske politične stranke in evropske politične fundacije (v nadaljnjem besedilu: “organ”), ki jim lahko naloži tudi sankcije. Organ deluje neodvisno od Evropskega parlamenta. Kadar obstajajo dvomi o tem, ali stranka ali fundacija izpolnjuje potrebne zahteve, lahko EP, Svet ali Komisija zaprosi organ, da to preveri. Pred odločitvijo o morebitnem izbrisu stranke ali fundacije iz registra se mora organ posvetovati z odborom neodvisnih uglednih oseb. Organ zastopa njegov direktor, ki sprejema vse odločitve v imenu organa.

David Sassoli  

Na prvem plenarnem zasedanju po evropskih volitvah poslanke in poslanci izvolijo novega predsednika, 14 novih podpredsednikov in pet kvestorjev.

Vse voljene funkcije v Evropskem parlamentu, tj. predsednik, podpredsednik, kvestor, predsednik in podpredsednik odbora ter predsednik in podpredsednik delegacije, se obnavljajo na dve in pol leti, in sicer na začetku in na sredini petletnega parlamentarnega obdobja. Trenutni uradniki so lahko potrjeni še za en mandat.

Pri izvolitvi predsednika, podpredsednikov in kvestorjev je treba upoštevati potrebo po zagotovitvi celovite pravične zastopanosti držav članic in političnih usmeritev.

Predsednik Evropskega parlamenta

Predsednik nadzoruje dejavnosti Parlamenta, predseduje plenarnim zasedanjem in potrjuje letni proračun EU. Predsednik zastopa Parlament v odnosih z zunanjim svetom in drugimi institucijami EU.

Julija 2019 je bil na mesto predsednika Evropskega parlamenta izvoljen David SASSOLI


Kako je predsednik izvoljen?

Novi Evropski parlament najprej izvoli svojega predsednika. Kandidate za predsednika lahko predlaga politična skupina ali najmanj 38 poslancev. Izvolitev poteka v obliki tajnega glasovanja. Kandidat mora za izvolitev zbrati absolutno večino veljavnih glasov, tj. 50 % plus enega.


Če pri prvem glasovanju ni izvoljen noben kandidat, se lahko ta ali drugi kandidati predlagajo za drugo glasovanje pod enakimi pogoji. Po potrebi se lahko glasovanje ponovi še tretjič, tudi tokrat pod enakimi pogoji.


Če v tretjem glasovanju ni izvoljen nihče, preideta v četrto glasovanje kandidata z največ glasovi iz tretjega glasovanja, pri čemer je izvoljen tisti, ki prejme večje število glasov (če sta kandidata na tej stopnji izenačena, je izvoljen starejši kandidat).


Kdo so podpredsedniki in kvestorji?


Podpredsedniki lahko po potrebi nadomestijo predsednika pri opravljanju nalog, tudi pri predsedovanju plenarnim zasedanjem. Poleg tega so člani predsedstva, tj. organa, odgovornega za vse upravne in organizacijske zadeve ter zadeve, povezane z osebjem, v Parlamentu. Kvestorji se ukvarjajo z upravnimi zadevami, ki neposredno zadevajo poslance.


Evropski parlament ima 14 podpredsednikov in pet kvestorjev.


Kako so izvoljeni?


Kandidate za podpredsedniško in kvestorsko funkcijo lahko predlaga politična skupina ali vsaj 38 poslancev. Izvolitev podpredsednikov poteka v obliki enkratnega tajnega glasovanja o vseh kandidatih. Vrstni red izvolitve kandidatov določa njihov prednostni vrstni red.


Kdo so predsedniki političnih skupin in kako so izvoljeni?


V Evropskem parlamentu je trenutno sedem političnih skupin. Vsaka politična skupina izvoli svojega predsednika ali več predsednikov. Predsedniki skupin in predsednik Parlamenta sestavljajo konferenco predsednikov.


Konferenca predsednikov organizira poslovanje in zakonodajno načrtovanje Parlamenta, odloča o obveznostih in članstvu odborov in delegacij ter je odgovorna za odnose z drugimi institucijami EU, nacionalnimi parlamenti in tretjimi državami.


Kdo so predsedniki odborov in kako so izvoljeni?


Odbori Parlamenta med ustanovnimi sejami (in v vmesnem obdobju, ko so izvoljeni novi uradniki) izvolijo svoje predsednike in podpredsednike. Predsedniki in podpredsedniki se lahko z volitvami med parlamentarnim obdobjem potrdijo za še en mandat.


Vsak odbor z ločenim glasovanjem izvoli svoje predsedstvo, ki vključuje predsednika in podpredsednike. Število podpredsednikov, ki se izvolijo, se določi na plenarnem zasedanju na predlog konference predsednikov.


Stalne medparlamentarne delegacije Parlamenta (za odnose s parlamenti tretjih držav) prav tako izvolijo svoje predsednike in podpredsednike, in sicer z enakim postopkom kot odbori.


Kdo so koordinatorji odborov in kako so izvoljeni?


Politične skupine izvolijo koordinatorje parlamentarnih odborov. To so politični vodje posameznih skupin v odboru, ki koordinirajo stališča skupine o različnih temah pred odborom ter skupaj s predsednikom in podpredsedniki organizirajo delo odbora.

Ko so novi poslanci izvoljeni, se preveri veljavnost njihovih mandatov, da bi ugotovili, ali morda ne opravljajo še katere funkcije, ki bi bila nezdružljiva z njihovim mandatom v Evropskem parlamentu. Nezdružljive so med drugim funkcije v vladi ali parlamentu države članice EU, Evropski komisiji, Sodišču, svetu direktorjev Evropske centralne banke, Računskem sodišču ali Evropski investicijski banki. Aktivni uradniki institucij ali organov EU, ki so bili na podlagi pogodb EU ustanovljeni za upravljanje sredstev Skupnosti, prav tako ne morejo postati poslanci Evropskega parlamenta.


Ko postanejo volilni rezultati uradni, države članice sporočijo imena tistih, ki so bili izvoljeni v EP, in Predsednik pozove pristojne organe držav članic, naj sprejmejo potrebne ukrepe v izogib morebitni nezdružljivosti s funkcijo poslanca Evropskega parlamenta.


Preden novi poslanci, o izvolitvi katerih je bil Parlament obveščen, nastopijo svoj mandat, morajo podati pisno izjavo, da ne opravljajo nobene funkcije, ki ni združljiva s funkcijo poslanca Evropskega parlamenta. Izjavo morajo predložiti najpozneje šest dni pred ustanovno sejo Parlamenta.


Veljavnost mandatov novih poslancev naknadno preveri Odbor za pravne zadeve Parlamenta in pripravi sklep na podlagi informacij, ki jih predložijo države članice. Sklep se nato posreduje predsedniku, ki o njem poroča na naslednjem plenarnem zasedanju. Parlament poleg preverjanja veljavnosti mandatov odloča tudi o sporih v skladu z aktom z dne 20. septembra 1976 o volitvah poslancev Evropskega parlamenta v splošnih neposrednih volitvah, razen o tistih, ki temeljijo na nacionalni volilni zakonodaji.


Če se ugotovi, da poslanec opravlja nezdružljivo funkcijo, Parlament potrdi sprostitev sedeža.

Poslanska imuniteta ni osebni privilegij poslanca, temveč zagotavlja, da lahko poslanec prosto izvršuje svoj mandat ter ne more biti izpostavljen arbitrarnemu političnemu preganjanju. Kot taka je jamstvo neodvisnosti in integritete Parlamenta kot celote.


Zoper poslanca Evropskega parlamenta se ne more začeti preiskava, poslanec ne more biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodni postopek zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel kot poslanec.


Imuniteta poslanca Evropskega parlamenta je dvojna:

  • na ozemlju svoje države članice ima podobno imuniteto kot poslanci njegovega nacionalnega parlamenta ter
  • na ozemlju vseh drugih držav članic ima imuniteto pred kakršnim koli priporom in sodnim postopkom (člen 9 Protokola št.°7).

Kadar je poslanec zaloten pri kaznivem dejanju ne more uveljavljati imunitete.

Delavnica o parlamentarni imuniteti v EU © Evropski parlament  

Kako se lahko imuniteta odvzame ali zaščiti?


Ko Evropski parlament prejme prošnjo pristojnega nacionalnega organa za odvzem imunitete poslanca (ali prošnjo poslanca oziroma nekdanjega poslanca za zaščito njegove imunitete), predsednik Parlamenta prošnjo predstavi na plenarnem zasedanju in jo preusmeri v pristojni parlamentarni odbor, tj. Odbor za pravne zadeve.


Odbor lahko zaprosi za vse potrebne informacije in pojasnila. Zadevni poslanec ima možnost zagovora in lahko predloži vse dokumente ali druge pisne dokaze.


Odbor brez navzočnosti javnosti sprejme priporočilo, ali naj celoten Parlament odobri ali zavrne prošnjo, tj. ali naj odvzame ali zaščiti imuniteto. Parlament po odločitvi odbora med plenarnim zasedanjem sprejme odločitev z glasovanjem z navadno večino. Po glasovanju predsednik odločitev Parlamenta nemudoma sporoči poslancu in pristojnemu organu države članice.


Ali poslanci obdržijo svoj sedež v Parlamentu, če jim je odvzeta imuniteta?


Da. Mandat poslanca Evropskega parlamenta je nacionalen in ga ne more odvzeti noben drug organ. Poleg tega odvzem imunitete poslancu ne pomeni nujno, da je poslanec česar koli kriv. Odvzem nacionalnim sodnim organom namreč omogoča, da lahko začnejo izvajati preiskavo ali sojenje. Ker so poslanci Evropskega parlamenta izvoljeni v skladu z nacionalno volilno zakonodajo, morajo organi držav članic v primeru, da je poslanec spoznan za krivega kaznivega dejanja, sami odločiti, ali še sme opravljati to funkcijo.

Če poslanec med svojim mandatom zapusti Parlament, je nadomeščen v skladu s pravili, ki se uporabljajo v njegovi državi. Za več informacij se obrnite na lokalno pisarno Evropskega parlamenta za stike.

Predsednik Komisije


Predsednika Komisije izvoli Evropski parlament.


Po volitvah je ena prvih nalog novoizvoljenega Parlamenta, da izvoli novega predsednika ali novo predsednico Evropske komisije (izvršilni organ EU). Države članice imenujejo kandidata za to funkcijo, vendar morajo pri tem upoštevati rezultate evropskih volitev. Poleg tega mora Parlament odobriti novega predsednika Komisije z absolutno večino (polovica obstoječih poslancev plus eden). Če kandidat ne prejme zahtevane večine, morajo države članice v enem mesecu predlagati drugega kandidata (Evropski svet, ki odloča s kvalificirano večino). Parlament je pri volitvah leta 2014 uvedel sistem vodilnih kandidatov. Vsaka evropska politična stranka je imenovala svojega kandidata za predsednika Komisije, stranka, ki je na volitvah postala največja, pa je lahko predlagala parlamentarnega kandidata za imenovanje za predsednika Komisije.

Komisarji


Tudi kandidati za komisarje morajo skozi strog parlamentarni izbirni postopek.


Svet v sodelovanju z novoizvoljenim predsednikom Komisije sprejme seznam kandidatov za komisarje, od katerih vsak prihaja iz ene države članice. Ti kandidati za komisarje se predstavijo parlamentarnim odborom na področjih pristojnosti, ki bi jih prevzeli. Vsak odbor se nato sestane, da bi pripravil oceno kandidatovega strokovnega znanja in izkušenj, ki jo nato pošlje predsedniku Parlamenta. Negativna ocena je kandidate v preteklosti večkrat spodbudila, da so izstopili iz postopka. Celotno Komisijo, vključno z njenim predsednikom ter visokim predstavnikom za zunanje zadeve in varnostno politiko, mora Parlament nato potrditi z enim samim glasovanjem.


Potem ko Parlament potrdi predsednika in komisarje, te uradno imenuje Svet, ki odloča s kvalificirano večino.


V primeru bistvene spremembe razdelitve delovnih področij in odgovornosti med trajanjem mandata Komisije ter pri zapolnitvi prostih mest ali imenovanju novega komisarja po pristopu nove države članice se zadevni komisarji še enkrat predstavijo ustreznim odborom.

Vsa glasovanja Parlamenta pred volitvami ostanejo pravno veljavna za naslednji Parlament. To pomeni, da bo novi Parlament po volitvah prevzel vse zadeve, kot mu jih je prepustil prejšnji, in začel naslednjo fazo postopka odločanja.


Glede zakonodajnih zadev, ki pred volitvami niso bile obravnavane na plenarnem zasedanju, Parlament nima pravno veljavnega stališča in poslovnik Parlamenta v tem primeru določa, da je delo, opravljeno v zvezi z njimi (npr. v odboru) v prejšnjem parlamentarnem obdobju, brezpredmetno. Na začetku novega parlamentarnega obdobja pa se lahko nova konferenca predsednikov Parlamenta, tj. predsednik Parlamenta in vodje političnih skupin, odloči nadaljevati že opravljeno delo na teh področjih (člen 240 poslovnika Evropskega parlamenta).

Dokumenti © Evropski parlament  

Medskupine so neuradna združenja poslancev Evropskega parlamenta, ki jih zanima določena tema, ki morda ne spada v običajen obseg dela Evropskega parlamenta, vendar je lahko pomembna za širšo družbo. V medskupinah potekajo neuradne razprave ter se spodbujajo stiki med poslanci in civilno družbo.


Ker medskupine niso uradni organi Parlamenta, ne morejo izražati stališč Parlamenta. Ne smejo opravljati dejavnosti, ki bi jih bilo mogoče zamenjati z uradnimi dejavnostmi Parlamenta.


Predsedstvo Parlamenta je določilo pogoje za ustanovitev medskupin, ki se oblikujejo na začetku vsakega parlamentarnega obdobja (npr. najmanj tri politične skupine morajo podpisati prošnjo in potrebna je letna izjava o finančnih interesih). Če so ti pogoji izpolnjeni, lahko politične skupine medskupinam nudijo logistično podporo.


Predsedniki medskupin morajo prijaviti vsakršno podporo, denarno ali v naravi. Te izjave se morajo vsako leto obnavljati in morajo biti na voljo javnosti.

Seja medskupine za manjšine © Evropski parlament  

Poslanci Evropskega parlamenta so izvoljeni predstavniki ljudstva EU, ki zastopajo njegove interese in interese mest ali regij v Evropi. Poslanci prisluhnejo ljudem z lokalnimi in nacionalnimi vprašanji, interesnim skupinam in podjetjem. So zakonodajalci EU, obenem pa lahko postavljajo vprašanja Komisiji in Svetu ministrov. Imajo veliko vlogo pri pomembnih vprašanjih današnjega časa, kot so podnebne spremembe, migracije, človekove pravice v svetovnem merilu in način urejanja finančnih trgov.


Vsakodnevna delovna obremenitev poslancev je razdeljena na delo, namenjeno volivcem iz njihove države, delo v odborih, razprave v njihovih političnih skupinah ter razprave in glasovanja na plenarnih zasedanjih. Udeležujejo se sej svojih odborov in političnih skupin ter številnih drugih sej. Lahko so tudi člani delegacije za odnose s tretjimi državami, ki včasih zahteva potovanje zunaj EU.

Delo v odborih


Parlament je razdeljen na dvajset posebnih odborov, ki prvi obravnavajo zakonodajne predloge, ki so jim predloženi.


Odbori zakonodajne predloge obravnavajo s sprejemanjem poročil s predlogi sprememb. (Med glasovanjem odborov ter plenarnimi razpravami in glasovanji o predlogih sprememb in resolucijah razpravljajo politične skupine.) Odbori določijo tudi skupino poslancev, ki se s Svetom pogaja o zakonodaji EU. Sprejemajo tudi samoiniciativne resolucije, pripravljajo predstavitve s strokovnjaki ter natančno preverjajo druge organe in institucije EU.


Odbor ima med 25 in 76 polnopravnih članov in prav toliko nadomestnih članov.


Polnopravni člani odbora iz svojih vrst izvolijo predsednika in do štiri podpredsednike, ki skupaj tvorijo „predsedstvo odbora“ z dveinpolletnim mandatom. Njihova politična sestava odraža sestavo plenuma.


Parlament lahko ustanovi tudi pododbore in posebne začasne odbore, ki se ukvarjajo s posebnimi vprašanji, pa tudi preiskovalne odbore za preiskovanje domnevnih kršitev ali nepravilnosti pri izvajanju zakonodaje EU.


Običajno se parlamentarni odbori sestajajo v Bruslju. Njihove razprave so javne in jim lahko načeloma sledite v spletnih prenosih.

Poslanci glasujejo © Evropski parlament.  

V Evropskem parlamentu je 705 poslancev, ki zastopajo vse države članice.

Na podlagi predloga Parlamenta iz februarja 2018 je Evropski svet junija 2018 sprejel sklep o sestavi Evropskega parlamenta. V njem je določeno število predstavnikov vsake države članice, ki bodo izvoljeni v Evropski parlament za zakonodajno obdobje 2019–2024.

Dokler je Združeno kraljestvo še vedno država članica bo obveljala sedanja sestava (751 poslancev). Nova sestava bo stopila v takojšnjo veljavo ob odhodu Združenega Kraljestva (iz 751 na 705 poslancev).

Sestava 751 evropskih poslancev se je uporabljala za celotno obdobje, ko je bila Velika Britanija še vedno država članica, in sicer do 31. januarja 2020. Nova sestava, znižana s 751 na 705 evropskih poslancev, se je začela uporabljati takoj na dan umika Združenega kraljestva.

Z odhodom 73 britanskih članic je to znižanje pustilo prostor za morebitne prihodnje širitve Evropske unije. Skupno je bilo 27 od 73 sedežev Združenega kraljestva prerazporejeno v druge države, 46 sedežev pa je v rezervi v primeru širitve EU.

Od 73 sproščenih sedežev zaradi odhoda Združenega kraljestva iz EU jih bo 27 prerazporejenih, da bodo bolje odražali načelo upadajoče proporcionalnosti. Za države članice, ki so jim dodeljeni dodatni sedeži v novi sestavi in ​​deveti zakonodaji Parlamenta, so ti sedeži postali razpoložljivi po odhodu Združenega kraljestva.


Teh 27 sedežev je bilo razdeljenih Franciji (+5), Španiji (+5), Italiji (+3), Nizozemski (+3), Irski (+2), Švedski (+1), Avstriji (+1), Danski (+1), Finski (+1), Slovaški (+1), Hrvaški (+1), Estoniji (+1), Poljski (+1) in Romuniji (+1). Nobena država članica ni izgubila sedežev.


Predlog je zagotovil, da je bila dodelitev sedežev objektivna, pravična, trajna in pregledna. Nova dodelitev sedežev bo morala v skladu s Pogodbo o Evropski uniji temeljiti na načelu „upadajoče proporcionalnosti“, po katerem imajo večje države članice glede na število prebivalstva manj sedežev kot manjše države članice, saj poslanci iz večjih držav članic zastopajo več državljanov kot tisti iz manjših.

705 poslancev v  ; Evropskem parlamentu

Koliko so plačani poslanci?

V skladu z enotnim statutom poslancev, ki je v veljavi od julija 2009, vsi poslanci Evropskega parlamenta prejemajo enako plačo. Ta je določena v višini 38,5 % osnovne plače sodnika na Sodišču Evropske unije.


Po enotnem statutu bruto mesečna plača poslancev od julija 2020 znaša €8.995,39. Izplačuje se iz proračuna Parlamenta. Vsi poslanci plačujejo davek EU in prispevke za zavarovanje, tako da končna plača znaša €7.011,74. Poleg tega večina držav EU od svojih poslancev v Evropskem parlamentu zahteva, da v državi izvora plačujejo dodatni nacionalni davek. Končna plača (plača po obdavčitvi) je zato za posameznega poslanca odvisna od davčnih predpisov v državi, kjer je poslanec izvoljen.


Enotni statut omogoča nekaj izjem, in sicer poslanci, ki so bili v Parlament izvoljeni pred volitvami leta 2009, imajo ves čas trajanja mandata v Parlamentu možnost obdržati plačo (ki je znašala enako kot plača poslanca v nacionalnem parlamentu), začasna nadomestila in pokojnine po nacionalnem plačnem sistemu.


Ali so poslanci upravičeni do pokojnine? Koliko znaša?


Poslanci so z dopolnjenim 63. letom starosti upravičeni do starostne pokojnine. Pokojnina za vsako dopolnjeno leto na dolžnosti znaša 3,5 % plače, vendar skupaj ne sme presegati 70 % plače. Pokojnine se izplačujejo iz proračuna Evropske unije.


Dodatno pokojninsko zavarovanje za poslance, uvedeno leta 1989, za nove poslance od julija 2009 dalje ne velja več in se postopoma ukinja.

Zaradi svojega dela so poslanci pogosto zdoma, stran od domače države, zato so upravičeni do več nadomestil, ki pokrivajo s tem povezane stroške (vse številke veljajo za leto 2020).


Potni stroški


Večina srečanj Evropskega parlamenta, kot so plenarna zasedanja ter seje odborov in političnih skupin, poteka v Bruslju ali Strasbourgu. Poslancem se ob predložitvi računov povrnejo dejanski stroški vozovnice za udeležbo na teh srečanjih, in sicer največ v višini letalske vozovnice poslovnega (ali podobnega) razreda, vozovnice za vlak prvega razreda ali €0,53 za km za potovanje z avtomobilom (do največ 1000 km), prejmejo pa tudi fiksno nadomestilo na podlagi razdalje in dolžine potovanja za kritje drugih stroškov potovanja (npr. cestnine, doplačila za presežno prtljago ali rezervacije).


Poslanci morajo med opravljanjem svojih dolžnosti pogosto potovati po državi članici izvolitve ali zunaj nje za namene, ki so ali pa niso povezani z uradnimi sejami (na primer zaradi udeležbe na konferenci ali delovnega obiska). Tako lahko poslanci za dejavnosti zunaj svoje države prejmejo nadomestilo za potne stroške, nastanitev in s tem povezane stroške v višini do €4.517 letno. Za dejavnosti v državi članici izvolitve se povrnejo zgolj stroški prevoza, pri čemer je za vsako državo določen najvišji letni znesek.

Poslancem Evropskega parlamenta se povrnejo dejanski potni stroški © Evropski parlament  

Dnevnice (oziroma „dnevno nadomestilo“).


Parlament poslancem izplačuje pavšalno dnevnico v višini €324 za kritje stroškov bivanja v Bruslju ali Strasbourgu in s tem povezanih stroškov za vsak dan službenega potovanja, če se podpišejo na seznam navzočih. Dnevnice krijejo hotelske račune, obroke in vse ostale stroške, vezane na službeno potovanje. Dnevno nadomestilo zmanjša za 50 %, če poslanec v dneh plenarnega zasedanja, na katerem je sicer prisoten in za katerega se podpiše na seznam navzočih, zamudi več kot polovico poimenskih glasovanj.


Za srečanja zunaj EU dnevnica znaša €162 (z obveznim podpisom na seznamu navzočih), hotelski računi pa se povrnejo ločeno.


Nadomestilo splošnih stroškov


To pavšalno nadomestilo krije stroške poslanskih parlamentarnih dejavnosti, kot so najemnina za pisarniške prostore, stroški upravljanja, telefonska naročnina, računalniki in telefoni ter organizacija konferenc in razstav. Poslancem, ki se brez ustrezne obrazložitve udeležijo manj kot polovice plenarnih zasedanj v enem parlamentarnem letu (od septembra do avgusta), se nadomestilo prepolovi.


Leta 2021 nadomestilo znaša €4.576 mesečno.


Stroški zdravstvene oskrbe


Poslanci so upravičeni do povračila dveh tretjin stroškov zdravstvene oskrbe. Podrobna pravila in postopki tega sistema so razen za delež povračil enaki tistim, ki se uporabljajo za javne uslužbence EU.


Nadomestilo ob prenehanju mandata


Poslanci so ob prenehanju mandata upravičeni do začasnega nadomestila, enakovrednega njihovi plači, in sicer po en mesec za vsako leto mandata. To nadomestilo prejemajo največ 2 leti. Če nekdanji poslanec Evropskega parlamenta začne mandat v drugem parlamentu ali nastopi javno funkcijo, se plača, prejeta na podlagi te nove funkcije, odbije od prehodnega nadomestila. Če so poslanci hkrati upravičeni do starostne ali invalidske pokojnine, ne morejo prejemati obeh, temveč morajo izbrati eno.


Druge pravice


Parlament poslancem da na voljo opremljene pisarne v Bruslju in Strasbourgu. V obeh mestih lahko za službena potovanja uporabljajo službena vozila.

Poslanci lahko v okviru proračuna, ki ga določi Parlament, izberejo osebne sodelavce. Leta 2021 je znašal najvišji mesečni znesek, namenjen kritju vseh stroškov zaposlovanja osebnih pomočnikov, €25.620 na poslanca, (od 1. julija 2020) vendar se ta sredstva ne izplačajo neposredno poslancem.


Poslanci lahko izberejo dve vrsti pomočnikov.

  • Akreditirani pomočniki poslancev, ki delajo Bruslju (oziroma Luxembourgu ali Strasbourgu), sodijo neposredno pod upravo Parlamenta, zanje pa veljajo enaki pogoji zaposlovanja, kot veljajo za začasne uslužbence EU. Poslanec lahko zaposli največ tri akreditirane pomočnike (v posebnih primerih štiri). Za zaposlovanje akreditiranih pomočnikov se mora porabiti najmanj četrtina celotnega proračuna za osebne sodelavce.
  • Poleg tega lahko poslanci zaposlijo „lokalne“ pomočnike v matični državi članici. Zanje skrbijo plačilni zastopniki, ki jim jamčijo ustrezno davčno obravnavo in socialno varnost. Za lokalne pomočnike se lahko porabi do 75 % celotnega proračuna za osebne sodelavce.

Poleg stroškov zaposlovanja akreditiranih in lokalnih pomočnikov se lahko največ četrtina vseh sredstev, ki so na voljo za osebje, nameni za plačilo storitev izvajalcev, ki jih poslanci izberejo na primer za izvedbo strokovne študije.


Pomočniki poslancev ne smejo opravljati zunanjih dejavnosti, zaradi katerih bi lahko prišlo do navzkrižja interesov. Od leta 2009 poslanci ne smejo več zaposlovati ožjih sorodnikov.


Imena vseh pomočnikov oziroma imena njihovih podjetij (http://www.europarl.europa.eu/meps/sl/assistants) se za obdobje trajanja njihove pogodbe objavijo na spletnem mestu Parlamenta, razen če se zaradi ustrezno utemeljenih varnostnih razlogov ne odobri izjema.

Evropski parlament (EP) je zakonodajna veja Evropske unije in ena od njenih sedmih institucij. Parlament sestavlja 705 poslancev (EP), ki zastopajo vse države EU. Ko je Združeno kraljestvo formalno zapustilo Evropsko unijo, se je prejšnje število poslancev s 751 zmanjšalo na 705.

Evropski parlament odloča o delitvi pristojnosti nad zakonodajo EU, vključno z večletnim proračunom, proračunom EU in zakonodajo, skupaj s Svetom Evropske unije (vlade držav članic EU). Evropski parlament je odgovoren za druge institucije EU, kot je Evropska komisija.

Ima ključno vlogo pri volitvah predsednika Evropske komisije in ima ključno vlogo pri preverjanju kandidatk za komisarja na posameznih zaslišanjih. Kolegij komisarjev - kako se skupaj imenuje sedemindvajset komisarjev - mora potem EP odobriti s soglasjem EU.

in zagotavlja, da druge institucije EU delujejo demokratično.

Člani Evropskega parlamenta so izvoljeni v EU v državah članicah vsakih pet let in zastopajo interese približno 446 milijonov državljanov EU. Z leti in s poznejšimi spremembami evropskih pogodb je Parlament pridobil znatna zakonodajna in proračunske pristojnosti.


Parlament je sozakonodajalec, kar pomeni, da je pristojen za sprejemanje in spreminjanje zakonodaje ter je pri odločanju o letnem proračunu EU enakovreden Svetu. Nadzira delo Komisije in drugih organov EU ter sodeluje z nacionalnimi parlamenti držav članic EU, ki prispevajo svoja mnenja.


Velika večina zakonodaje EU se sprejme v rednem zakonodajnem postopku, ki se imenuje tudi soodločanje. To je najpogosteje uporabljen postopek in je standardni postopek zakonodajnega odločanja EU, ki daje enako težo Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije. Uporablja se za zelo različna področja, kot so priseljevanje, energija, promet, podnebne spremembe, okolje, varstvo potrošnikov in gospodarsko upravljanje.


Obstaja pa tudi nekaj področij, na katerih se uporabljajo drugi postopki odločanja. Na področjih, kot so obdavčitev, konkurenčno pravo ter skupna zunanja in varnostna politika se Svet posvetuje z Evropskim parlamentom. Parlament lahko zakonodajni predlog odobri ali zavrne, lahko pa tudi predlaga njegove spremembe. Čeprav Svet ni pravno zavezan upoštevati mnenje Parlamenta, mora pred svojo odločitvijo vseeno počakati nanj. Za pristop novih držav članic EU ter mednarodne trgovinske sporazume med EU in tretjimi državami ali skupinami držav se zahteva odobritev Parlamenta in se uporabi postopek odobritve. Ta postopek se uporablja tudi za dokončno potrditev imenovanja Evropske komisije.


Kaj pa zakonodajna pobuda? Kdo daje pobudo za zakonodajne predloge EU?


Komisija predlaga novo zakonodajo EU, vendar lahko Parlament prevzame pobudo in od Komisije zahteva, naj vloži zakonodajni predlog. Pri sprejemanju take zakonodajne pobude lahko poslanci določijo rok za predložitev predloga. Če Komisija zakonodajno pobudo zavrne, mora tudi pojasniti, zakaj jo je zavrnila.


Delegirani in izvedbeni akti


Komisiji lahko poslanci in Svet ob sprejetju nove zakonodaje naložijo, da vanjo vnese manjše dopolnitve ali spremembe (tehnične priloge ali posodobitve) z delegiranimi akti, ki dopolnjujejo ali spreminjajo dele zakonodaje, ali z izvedbenimi akti, ki podrobneje predpisujejo, kako naj se zakonodaja izvaja. Tako lahko vsebina ostane razmeroma enostavna, za morebitne dopolnitve in posodobitve pa ni treba začeti novega postopka s pogajanji med sozakonodajalcema.


Glede na vrsto akta imajo poslanci različne možnosti, da izrazijo svoje nasprotovanje, če se s predlogom Komisije ne strinjajo: delegirane akte lahko zavrnejo z vetom, za izvedbene akte pa lahko zahtevajo spremembe ali umik predloga, vendar Komisija ni pravno zavezana to storiti.

Parlament skupaj s Svetom sprejema vsakoletni proračun EU. vendar pa morajo letni proračuni ustrezati parametrom, določenim v sedemletnem "večletnem finančnem okviru". Za sprejetje tega dolgoročnega proračuna je potrebna odobritev Parlamenta.


Evropski parlament ima tudi ključno vlogo pri nadzoru porabe proračuna EU skozi letni “postopek razrešnice”.


V skladu s priporočili Sveta, Parlament podpiše letne računovodske izkaze in poda priporočila za nadaljnje izboljšanje upravljanja proračuna, pri čemer ugotovi, ali Evropska komisija upošteva načela dobrega finančnega poslovodenja ali ne in spoštuje ustaljena pravila in uredbe o porabi.


Parlament zagotavlja ločene splošne odobritve upravljanja proračuna institucijam EU, decentraliziranim agencijam in skupnim prizadevanjem.

Vlade držav članic EU so leta 1992 v Pogodbi o EU soglasno določile uradne sedeže institucij EU.


Ta odločitev je pomembno vplivala na ureditev dela Parlamenta: za njegov uradni sedež in kraj večine plenarnih zasedanj je bil izbran Strasbourg, za srečanja parlamentarnih odborov Bruselj, za sedež generalnega sekretariata Parlamenta (njegovega osebja) pa je bil določen Luxembourg. Leta 1997 so bili ti dogovori vključeni v Pogodbo o EU.


Za vsakršno spremembo sedanjega sistema bi bilo treba spremeniti Pogodbo, ki bi jo morale soglasno sprejeti vse vlade držav članic ter ratificirati njihovi nacionalni parlamenti.

Evropski parlament v Bruslju © Evropski parlament  

Kakšni so stroški, povezani s sedežem Parlamenta v Strasbourgu?


Študija Evropskega parlamenta iz leta 2013 kaže, da bi lahko na letni ravni privarčevali 103 milijone EUR, če bi se vse dejavnosti Parlamenta iz Strasbourga preselile v Bruselj (podatki za leto 2014). Gre za znatno vsoto, čeprav ustreza le 6 % proračuna Parlamenta oziroma 1 % upravnega proračuna EU ali 0,1 % celotnega proračuna EU.


Računsko sodišče je leta 2014 v odgovor na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 20. novembra 2013 pripravilo svojo neodvisno analizo, s katero je potrdilo zaključke študije Parlamenta iz leta 2013, vendar je izračunalo, da skupni stroški, povezani s sedežem v Strasbourgu, letno znašajo 109 milijonov EUR. Še 5 milijonov EUR bi se lahko privarčevalo z zmanjšanjem potnih stroškov, ki se krijejo v okviru proračunov Evropske komisije in Sveta.


Marca 2019 je večina poslancev Evropskega parlamenta sprejela resolucijo in pozvala k načrtu za enotni sedež. (https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-8-2019-0326_SL.html)

Stavba Evropskega parlamenta v Strasbourgu © Evropska unija 2018 – EP.  

Odločitev, sprejeta leta 1992, je formalizirala tedaj obstoječi položaj, ki je plod kompromisov preteklih desetletij.


Ko je bila leta 1952, le nekaj let po 2. svetovni vojni, ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) za skupno upravljanje zalog jekla in premoga šestih držav, med njimi tudi Nemčije in Francije, so imele njene institucije sedež v Luxembourgu. Svet Evrope (medvladna organizacija 47 držav za varstvo človekovih pravic in kulture, ravno tako ustanovljena kmalu po 2. svetovni vojni) je že imel sedež v Strasbourgu in je svojo plenarno dvorano ponudil v uporabo skupščini ESPJ, ki se je pozneje razvila v Evropski parlament. Strasbourg je tako sčasoma postal osrednji kraj plenarnih zasedanj Parlamenta, čeprav so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dodatna zasedanja potekala tudi v Luxembourgu.


Po ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti leta 1958 se je večina dejavnosti Evropske komisije in Sveta ministrov zgostila v Bruslju. Ker delo Parlamenta zajema pozorno spremljanje dela obeh institucij in sodelovanje z njima, so se poslanci sčasoma odločili, da bodo več svojih dejavnosti preselili v Bruselj. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v večji meri že uveljavila sedanja ureditev, po kateri se odbori in politične skupine sestajajo v Bruslju, glavna plenarna zasedanja pa potekajo v Strasbourgu. Večina uslužbencev Parlamenta je zaposlena v Luxembourgu.

V Evropski uniji je 24 uradnih jezikov. Kar 24 jezikov pomeni, da lahko vsak državljan dostopa in bolje razume zakonodajo EU, ki se nanaša nanj. Državljani lahko sodelujejo z institucijami EU, na primer tako, da vložijo peticije ali zahtevajo informacije v katerem koli uradnem jeziku, in lahko razprave v Parlamentu spremljajo prek spletnega prenosa v živo.


Prav tako je pomembno, da lahko poslanci govorijo, poslušajo, berejo in pišejo v svojem jeziku oziroma v katerem koli uradnem jeziku EU, saj temeljno demokratično načelo narekuje, da lahko vsak državljan EU postane poslanec Evropskega parlamenta, tudi če ne govori nobenega tujega jezika. Poslanci Evropskega parlamenta so izvoljeni, da bi zastopali interese državljanov, ki so jim zaupali svoj glas, ne pa na podlagi svojega znanja tujih jezikov. Poleg tega morajo imeti, da bi bili vsem od njih zagotovljeni enaki delovni pogoji, popoln dostop do informacij v svojih jezikih. Govori poslancev v enem izmed uradnih jezikov se simultano prevajajo v druge uradne jezike, uradna besedila pa se prevajajo v vseh 24 jezikov. Da bi se zakonodaja EU neposredno uporabljala ali prenesla v nacionalno zakonodajo, jo je treba najprej prevesti v uradni jezik EU vsake države članice. Državljani lahko zahtevajo in prejmejo informacije v katerem koli uradnem jeziku.


S pristopom Hrvaške 1. julija 2013 se je skupno število uradnih jezikov povečalo na 24. To so: angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, hrvaščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.


Izstop Združenega kraljestva iz EU sam po sebi ne pomeni ukinitve angleščine kot uradnega jezika. O tem bi morale soglasno odločiti vse vlade držav članic, ker pa je angleščina tudi uradni jezik na Irskem in na Malti, se ta možnost ne zdi zelo verjetna.

Govorjenje v njihovem maternem jeziku je osnovna pravica poslancev  

Evropski parlament  ; uporablja 24 uradnih jezikov.

Delo tolmača in prevajalca


Na splošno velja, da vsi tolmači in prevajalci prevajajo v svoj materni jezik. Pri 24 uradnih jezikih to nanese 552 možnih jezikovnih kombinacij. Za obvladovanje tako številnih kombinacij se Parlament občasno zanaša na sistem posrednih jezikov, in sicer se govor ali besedilo najprej tolmači oziroma prevede v enega najbolj razširjenih jezikov (angleščino, francoščino ali nemščino), iz tega pa še v preostale.


Tolmačenje in prevajanje sta različna poklica: tolmači med sejami ustno sproti prevajajo iz enega jezika v drugega, prevajalci pa se posvečajo pisnim besedilom in oblikujejo natančne različice izvirnega dokumenta v ciljnem jeziku. Tolmači Evropskega parlamenta so usposobljeni za posredovanje sporočil poslancev EP. Poleg tega jih glede na specializacijo parlamentarnih razprav uprava podpira pri pripravi posameznih sej, ki so jim dodeljeni, in pri spremljanju razvoja jezikov, v katerih poteka njihovo delo. Kot spretni jezikoslovci zagotavljajo visokokakovostne storitve za vse poslance.


Prevajalci sodelujejo tudi pri drugih nalogah v zvezi z jezikovno mediacijo, kot so prilagoditev besedil za poddaje, podnaslavljanje in ustvarjanje zvočnih posnetkov v 24 jezikih.


V Parlamentu je zaposlenih 300 tolmačev, poleg njih pa redno sodeluje več kot 1500 zunanjih akreditiranih tolmačev. V tednu plenarnega zasedanja je v pripravljenosti od 700 do 900 tolmačev. V Parlamentu je zaposlenih približno 600 prevajalcev, približno 30 % prevajalskega dela pa opravijo zunanji prevajalci.

Poslanci Evropskega parlamenta se zbirajo v dvorani za plenarna zasedanja © Evropska unija 2016 – Evropski parlament.  

Od maja 2019 je število javnih, začasnih in pogodbenih uslužbencev, zaposlenih v Parlamentu (vključno z zaposlenimi v političnih skupinah) v različnih mestih, naslednje (pomočniki poslancev niso vključeni v naslednjo razpredelnico):


SKUPAJ

Bruselj

Strasbourg

Luxembourg

Druga mesta

7820

5039

293

2188

300


  • Večina zaposlenih v Parlamentu so ženske (55,5 %).

  • Skoraj 8,5 odstotkov zaposlenih v Parlamentu dela za politične skupine (662 delovnih mest).

  • Uslužbenci Parlamenta prihajajo iz vseh držav članic Evropske unije in celo iz nekaterih drugih držav. Največ jih prihaja iz Belgije, sledijo jim Francozi, Italijani, Španci in Nemci.

  • Nekatere dejavnosti, kot so upravljanje stavb Parlamenta, informacijske tehnologije ter čiščenje in storitve v menzi, opravljajo zunanji izvajalci. V poslopjih, v katerih deluje Parlament, lahko z navzočnostjo novinarjev, obiskovalcev in lobistov število prisotnih krepko preseže 10.000 ljudi na dan.

Skozi leta se je s številnimi ukrepi korenito izboljšala dostopnost poslancem, uslužbencem in obiskovalcem s posebnimi potrebami. V vseh novih načrtih razširitev, obnov ali prilagoditev stavb mora biti prednostno zagotovljena dostopnost osebam s posebnimi potrebami.


Vsa parlamentarna poslopja imajo vsaj en vhod, prilagojen dostopu z invalidskim vozičkom. V vseh treh mestih, v katerih deluje Parlament (Bruselj, Strasbourg in Luxembourg), so na parkiriščih zagotovljena parkirna mesta za invalide, v menzah pa so na voljo tudi mize in blagajne, prilagojene osebam na invalidskem vozičku. Psom vodnikom je dovoljen vstop v vsa parlamentarna poslopja.

Dostopnost za invalide v Evropskem parlamentu © Evropski parlament.  

Poleg dostopnosti objektov se je v zadnjih nekaj letih stalno izboljševala tudi digitalna dostopnost Parlamenta, saj se je znatno povečal obseg podpornih tehnologij, ki so na voljo po predhodnem dogovoru. Za osebe z okvaro sluha je na voljo slušna indukcijska zanka, vnaprej pa lahko zaprosijo tudi za prisotnost tolmača v znakovni jezik. Med podpornimi tehnologijami za osebe z okvaro vida so na voljo tudi tisk in zasloni z Braillovo pisavo, elektronske lupe ter programska oprema za branje zaslonske slike.


V skladu z direktivo EU o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja je bilo spletno mesto Parlamenta prilagojeno v skladu s smernicami pobude za spletno dostopnost (WAI). Spletne strani so enostavneje oblikovane, da se je na njih lahko znajti, vsebina pa je pri uporabi progama za branje zaslonske slike enaka. Zaradi dodanih podnapisov in prepisov so tudi multimedijske vsebine postale dostopnejše.

Stavba Evropskega parlamenta © Evropski parlament  

Kot so leta 1992 določili voditelji vlad držav članic (Evropski svet), je delo Parlamenta razpeto med tremi mesti – Strasbourgom (uradni sedež), Brusljem in Luxembourgom. V teh treh krajih dela ima Parlament skupno 29 stavb. Poleg tega ima nekaj stavb v drugih državah članicah, v katerih so uradi Evropskega parlamenta za zvezo.


SKUPAJ

Bruselj

Strasbourg

Luxembourg

Število stavb

27

17

5

5

Površina, m²

1 180 131

659 565

344 283

176 283


Parlament postopoma kupuje stavbe, ki jih uporablja v svojih osrednjih krajih dela, saj je to srednje- in dolgoročno ugodneje kot najemanje prostorov. Da bi zadostil potrebi po večjem številu pisarniških prostorov, na primer zaradi širitve EU leta 2004, se je Parlament raje odločal za nakup kot za najem nepremičnin, kadar je bilo to mogoče. Podobno vse bolj velja tudi za prostore uradov Evropskega parlamenta za zvezo v drugih državah članicah.


Z nakupom se prihrani veliko denarja, saj je po navedbah Računskega sodišča nakup dolgoročno 40 do 50 % cenejši od najema. Skupaj ima Parlament v lasti 87,5 % stavb, v katerih deluje (151.300 m² najemniških prostorov in 1.052.400 m² prostorov v lasti). Najemnina za vse stavbe Parlamenta bi znašala okoli 163 milijonov EUR letno.


Neposredno izvoljeni Parlament s pestro paleto ukrepov za preglednost v zvezi s poslanci, parlamentarnim delom in upravo državljanom omogoča spremljanje razprav in odločitev. V skladu z zavezo Parlamenta preglednosti je bil v zadnjih letih dosežen pomemben napredek v zvezi s Poslovnikom in preglednostjo dejavnosti poslancev. Parlament je uvedel številna orodja, s katerimi želi državljanom olajšati nadzor nad dejavnostmi, zlasti nad zakonodajnim delom.



Skupni register za preglednost


Register za preglednost je na voljo vsem zastopnikom interesov, ki skušajo vplivati na sprejemanje zakonodaje in izvajanje politik v institucijah EU. V njem je razvidno, kateri interesi se uresničujejo, kdo jih uveljavlja in v čigavem imenu, navedena pa so tudi sredstva, namenjena tem dejavnostim. Register tako omogoča javni nadzor, saj državljanom in interesnim skupinam daje možnost, da spremljajo dejavnosti različnih lobistov.


Ne glede na prošnjo za dostop do Parlamenta lahko le registrirani zastopniki interesov nastopajo kot govorniki na javnih predstavitvah odborov, podpirajo dejavnosti medskupin poslancev in neuradnih združenj ter sodelujejo pri njih, prejemajo elektronska obvestila o dejavnostih odborov, sogostijo dogodke ali zaprosijo za pokroviteljstvo predsednika. Spoštovati morajo kodeks ravnanja za registracijske zavezance.


Evropski parlament, Komisija in Svet so se dogovorili o uvedbi pravil, s katerimi bodo še povečali preglednost dejavnosti zastopnikov interesov na ravni EU. S predlaganim novim medinstitucionalnim sporazumom se želi tudi Svetu omogočiti, da začne uporabljati register lobistov. Parlament, Svet in Komisija si skupaj prizadevajo, da bi registracija postala dejansko obvezna in bi pomenila pogoj za določene dejavnosti lobiranja.


Več informacij o dogovorjenih pravilih: Parliament approves new rules for a common mandatory Transparency Register | News | European Parliament (europa.eu)

Več informacij o pogajanjih: Home | Inter-institutional negotiations on the Transparency Register | European Parliament (europa.eu)


Preglednost pri stikih poslancev Evropskega parlamenta z zastopniki interesov


Poslovnik EP določa, da morajo poročevalci, poročevalci v senci in predsedniki odborov za vsako poročilo, ki ga pripravijo, na spletu objaviti informacije o načrtovanih sestankih z zastopniki interesov, ki spadajo na področje uporabe medinstitucionalnega sporazuma o registru za preglednost. Vsi drugi poslanci so vabljeni, da to storijo prostovoljno. Informacije o sestankih se objavljajo na profilnih straneh poslancev.

Poslanci, ki pripravljajo poročila ali mnenja, lahko zakonodajno sled vključijo v poročilo. Na seznamu je tako mogoče prikazati obseg zunanjega strokovnega znanja in mnenj, ki jih je prejel poročevalec. Seznam se nato objavi skupaj s poročilom, potem ko je bilo to sprejeto v odboru.



Kodeks ravnanja za poslance Evropskega parlamenta/izjava o finančnih interesih


Za poslance Evropskega parlamenta velja kodeks ravnanja, v skladu s katerim morajo predložiti podrobno izjavo o svojih finančnih interesih, tj. navesti vsakršno podporo (finančno, kadrovsko, materialno) v zvezi z njihovimi političnimi dejavnostmi. Poslanci morajo prav tako napovedati svojo udeležbo na prireditvah, ki jih organizirajo tretje strani, če te povrnejo njihove potne stroške, stroške bivanja in dnevnice ali jih neposredno krijejo.


Poleg tega tako kodeks ravnanja kot Poslovnik Parlamenta določata, da se poslanci ne smejo ukvarjati s plačanim poklicnim lobiranjem, ki bi bilo neposredno povezano s postopkom odločanja EU. Informacije, ki jih poslanci navedejo v svojih izjavah, so na voljo na njihovih profilnih straneh.


Dostop javnosti do dokumentov

Državljani in prebivalci Evropske unije imajo pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije (člen 15 Pogodbe o delovanju Evropske unije). Pravica dostopa do dokumentov je bistven sestavni del politike preglednosti, ki jo izvajajo evropske institucije.


Spletno mesto javnega registra dokumentov Evropskega parlamenta vsebuje sklice na dokumente, ki jih je institucija pripravila ali prejela od 3. decembra 2001. Veliko večino teh dokumentov si je mogoče neposredno in brezplačno ogledati na spletnem mestu ali jih prenesti z njega.

Dokumente, do katerih ni mogoče priti neposredno prek registra, je mogoče dobiti na zahtevo.




Poizvedbe državljanov

Državljani, ki želijo prejeti informacije o Evropskem parlamentu, njegovih stališčih in dejavnostih, organizaciji in pravilih, pooblastilih in postopkih, lahko prek Oddelka za poizvedbe državljanov (Ask EP) stopijo v stik z EP. Oddelek za poizvedbe državljanov ne daje pravnih nasvetov ali sprejema političnih stališč.


Proračun Parlamenta za leto 2021 znaša približno 2 milijardi EUR.

Európsky parlament dokáže podporovať svojich 705 poslancov a poslankýň pri vykonávaní ich práce a fungovať v 24 jazykoch vďaka svojmu ročnému rozpočtu. Ten tvorí jednu pätinu celkových administratívnych výdavkov na všetky inštitúcie EÚ, čo predstavuje len 1,2 % celkového rozpočtu EÚ. Prevažná väčšina prostriedkov z rozpočtu EÚ sa priamo investuje v členských štátoch.

Ako sa schvaľuje rozpočet

Postup navrhovania rozpočtu Parlamentu zvyčajne začína vo februári. Generálny tajomník alebo generálna tajomníčka prichádza s návrhom, stanoví priority a zdroje na nasledujúci rok. Predsedníctvo zložené z predsedu alebo predsedníčky a 14 podpredsedov a podpredsedníčok Parlamentu použije tento návrh ako základ pre prijatie predbežného návrhu odhadu rozpočtu, ktorý predloží Výboru pre rozpočet.

Určí sa jeden z členov a členiek výboru, takzvaný/á spravodajca alebo spravodajkyňa pre rozpočet. Vypracuje správu, v ktorej načrtne pracovné priority Parlamentu a navrhne sumu, ktorá by sa na to mala vyčleniť. Najprv o správe hlasuje Výbor pre rozpočet a potom o nej zvyčajne v máji hlasujú všetci poslanci a poslankyne EP na plenárnej schôdzi. Tieto odhady sa potom začlenia do návrhu rozpočtu EÚ na nasledujúci rok, ku ktorému poslanci a poslankyne EP prijmú pozmeňujúce návrhy, a schvália ho na plenárnej schôdzi najneskôr v decembri.

Obisk Evropskega parlamenta je edinstvena priložnost, da se državljani seznanijo, kako deluje parlamentarna demokracija EU in kako odločitve Evropskega parlamenta vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. Parlament obiskovalcem ponuja številne možnosti, da spoznajo delo, zgodovino ter delovanje institucij in Evropske unije. Evropski parlament svoje številne obiskovalce sprejema na več lokacijah, v parlamentarnih središčih za obiskovalce in v muzejih.

Ponudba za obiskovalce je zelo raznolika ter namenjena tako skupinam kot posameznim obiskovalcem.

Polkrožno dvorano Evropskega parlamenta v Bruslju in Strasbourgu vsako leto obišče približno pol milijona ljudi iz EU in drugih držav. Številni obiskovalci so del skupine (za obisk se odločijo na povabilo poslanca ali na lastno pobudo), a se v zadnjih letih povečuje tudi število posameznih obiskovalcev. Skupine sprejmejo uslužbenci Parlamenta, ki predstavijo delo in vlogo Evropskega parlamenta. Skupine se lahko sestanejo s poslanci in obiščejo polkrožno dvorano. Posamezni obiskovalci lahko obiščejo polkrožno dvorano prek interaktivnega multimedijskega vodnika v 24 jezikih, spremljajo plenarno zasedanje ali rezervirajo pogovor v polkrožni dvorani z enim od predstavnikov Parlamenta.

Evropski parlament meni, da bi moral biti javni dostop do njegovih postopkov in prostorov enostaven, saj je preglednost pomembna za uresničevanje demokratičnih pravic znotraj Evropske unije. Ker bi lahko potni stroški zaradi velike oddaljenosti Bruslja in Strasbourga mnogim državljanom EU onemogočili obisk, Parlament v nekaterih primerih pomaga kriti del stroškov skupin, ki jih k obisku povabijo poslanci.

Obiski Evropskega parlamenta za skupine in posameznike © Evropska unija 2018 – EP.  

Obiskovalci, ki prihajajo v Bruselj, si lahko prav tako ogledajo Parlamentarium in Hišo evropske zgodovine, ki sta zunaj prostorov Evropskega parlamenta in odprta tudi med vikendom. V Parlamentariumu se lahko preskusite tudi v priljubljeni igri vlog, ki temelji na postopkih delovanja Evropskega parlamenta. Srednješolci lahko tako prevzamejo vlogo poslanca in sodelujejo pri sprejemanju zakonodaje, ki bo vplivala na vsakodnevno življenje Evropejcev.

V Strasbourgu si je mogoče ogledati tudi razstavni prostor, imenovan Parlamentarium Simone Veil , s 360-stopinjskim kinematografom in interaktivnimi orodji. Parlamentarni prostori v Strasbourgu gostijo tudi izobraževalni projekt Euroscola, ki tisočim dijakom med 16. in 18. letom starosti omogoča, da se za en dan preskusijo v vlogi poslanca.

Evropski parlament je v državah članicah odprl manjša središča za obiskovalce, s katerimi želi Parlament približati državljanom. Načrtuje se, da bo takšno središče v vseh državah članicah. Cilj središč Doživi Evropo je približati Evropo ljudem, jim ponuditi informacije in spodbuditi k sodelovanju.


Ponudba za obiskovalce ni omejena na obiske. Evropski parlament je popestril tudi svojo spletno/digitalno ponudbo, tako da so zdaj denimo na voljo tudi spletne predstavitve Evropskega parlamenta in evropski spletni seminarji za mlade.

Obiskovalci lahko s spletno predstavitvijo Evropskega parlamenta poglobijo svoje znanje o pooblastilih. vlogi in dejavnostih institucije. Predstavitvi sledi čas za vprašanja in odgovore, ki je povsem prilagojen interesom skupine. Spletna predstavitev je na voljo v 24 uradnih jezikih Evropske unije.

Na evropskem spletnem seminarju za mlade se srečajo mladi iz različnih držav EU ter razpravljajo o družbenih izzivih. Kot del večkulturne skupine sodelujejo pri temah, ki so pomembne za današnjo Evropo. Udeleženci poiščejo inovativne rešitve in jih predstavijo poslancu Evropskega parlamenta. Evropski spletni seminar za mlade je praviloma na voljo v angleščini, francoščini ali nemščini.

Parlament vsako leto v začetku maja obeleži Dan Evrope. Službe Parlamenta in politične skupine v Strasbourgu in Bruslju pripravijo pestro ponudbo dejavnosti.