Energijska učinkovitost

V tem poglavju je pojasnjena politika Unije na področju energijske učinkovitosti, njen pravni okvir, primarni cilji in najpomembnejši zakoni. Politika je namenjena zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in stroškov energije ter izboljšanju energetske varnosti in zmanjšanju odvisnosti od uvoženih fosilnih goriv. V poglavju je poudarjena vloga Evropskega parlamenta pri oblikovanju te politike.

Pravna podlaga

  • Člen 4(194)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da je energijska politika v deljeni pristojnosti Unije in držav članic. To pomeni, da lahko države članice sprejemajo zakone in pravno zavezujoče ukrepe, če Unije tega ne stori. Ta člen spodbuja energijsko učinkovitost in prihranke energije v okviru enotnega trga Unije in potrebe po varstvu okolja.
  • Cilji politike Unije na področju energijske učinkovitosti

    Politika Unije na področju energijske učinkovitosti določa cilje za zmanjšanje porabe energije v Uniji do leta 2030 v primerjavi s projekcijami iz leta 2020.

    Cilji so izraženi kot poraba primarne energije, ki meri skupno povpraševanje države po energiji, in poraba končne energije, ki se nanaša na skupno energijo, ki jo porabijo končni uporabniki (gospodinjstva, industrija itd.). Oba se merita v milijonih ton ekvivalenta nafte (Mtoe).

    Ključne obveznosti glede energijske učinkovitosti vključujejo:

    • 11,7-odstotno zmanjšanje porabe končne energije v Uniji, omejeno na 763 Mtoe (zavezujoče), kar vpliva na porabo primarne energije, omejeno na 992,5 Mtoe (okvirno);
    • zmanjšanje letne porabe energije v javnem sektorju za 1,9 %.
    • Države članice morajo tudi:

      • letno prenoviti vsaj 3 % javnih stavb, večjih od 250 m²;
      • doseči letni prihranek pri porabi končne energije v višini 1,5 % v letih 2026 in 2027, ki se bo v letih 2028, 2029 in 2030 povečal na 1,9 %.
      • Dosežki politike Unije na področju energijske učinkovitosti

        A. Direktiva o energetski učinkovitosti

        Direktiva o energijski učinkovitosti, sprejeta leta 2023, je temelj politike Unije za energijsko učinkovitost. Direktiva določa cilj Unije glede energijske učinkovitosti in od držav članic zahteva, da za doseganje cilja Unije določijo okvirne nacionalne cilje glede povečanja energijske učinkovitosti, ki naj bi temeljili na prispevkih k njej na podlagi porabe končne energije.

        Direktiva uvaja obveznost, da mora javni sektor dajati zgled: določa cilje za porabo končne energije in glede prenove za doseganje energijske učinkovitosti. Spreminja opredelitev učinkovitih sistemov daljinskega ogrevanja in določa nove zahteve za popolno razogljičenje oskrbe teh sistemov do leta 2050.

        Direktiva uvaja načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, v skladu s katerim bi bilo treba rešitve za energijsko učinkovitost obravnavati kot prvo možnost pri odločitvah o politikah, načrtovanju in naložbah.

        Prav tako razširja obveznosti energetskega pregleda na vsa podjetja, ki presegajo določen energijski prag, in od velikih industrijskih odjemalcev zahteva, da uvedejo sisteme upravljanja z energijo. Krepi zahteve glede usposobljenosti strokovnjakov za energijsko učinkovitost in državam članicam nalaga obveznost, da poročajo o naložbah v energijsko učinkovitost. Zagotavlja tudi podporo pri razvoju projektov na različnih ravneh za pomoč pri doseganju ciljev Unije glede energijske učinkovitosti.

        Nazadnje, v skladu z direktivo morajo:

        • podatkovni centri poročati o svoji energijski učinkovitosti;
        • države članice vzpostaviti namenske točke „vse na enem mestu“ za svetovanje in pomoč na področju energijske učinkovitosti za mala in srednja podjetja, gospodinjstva in javne organe;
        • občine z več kot 45.000 prebivalci pripraviti načrte ogrevanja in hlajenja.
        • Vsebuje tudi določbe o varstvu potrošnikov, opredeljuje energetsko revščino na ravni Unije in uvaja ukrepe za njeno zmanjšanje.

          B. Energijska učinkovitost stavb

          1. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb

          Pristop Unije k trajnostnosti stavb ureja predvsem direktiva o energetski učinkovitosti stavb iz leta 2024, ki določa zahtevo po preoblikovanju obstoječega stavbnega fonda Unije v brezemisijski stavbni fond do leta 2050.

          a. Zahteve glede minimalne energijske učinkovitosti

          Države članice morajo:

          • opredeliti minimalne zahteve glede energijske učinkovitosti stavb in elementov stavb ter
          • sprejeti metodologijo za izračunavanje energijske učinkovitosti stavb.
          • b. Standardi energijske učinkovitosti za nove stavbe

            Brezemisijska stavba mora izpolnjevati visoke standarde energijske učinkovitosti, ne sme proizvajati emisij iz fosilnih goriv na kraju samem in mora imeti ničelne ali zelo nizke emisije toplogrednih plinov.

            Drčave članice morajo zagotoviti, da:

            • bodo od leta 2028 vse nove stavbe brezemisijske;
            • bodo od leta 2030 vse stavbe brezemisijske;
            • bo od leta 2026 za nove velike stavbe izračunan potencial globalnega segrevanja v celotnem življenjskem ciklu;
            • bo od leta 2030 za vse nove stavbe izračunan potencial globalnega segrevanja v celotnem življenjskem ciklu.
            • c. Standardi energijske učinkovitosti za obstoječi stavbni fond

              Države članice morajo:

              • določiti minimalne standarde energijske učinkovitosti za svoj nestanovanjski stavbni fond, ki bodo sprožili prenovo 16 % oziroma 26 % energijsko najmanj učinkovitih stavb v tem fondu do leta 2030 oziroma 2033;
              • določiti začrtani potek za postopno zmanjšanje povprečne porabe primarne energije v njihovem stanovanjskem stavbnem fondu za 16 % do leta 2030 in za 20–22 % do leta 2035 v primerjavi z letom 2020, pri čemer se osredotočijo na njihove energijsko najmanj učinkovite stavbe.
              • Posebne izjeme veljajo za verske, majhne, nizkoenergijske ali začasne stavbe.

                Direktiva o energetski učinkovitosti stavb zahteva, da se vse stavbe v Uniji razvrstijo v razrede energetske učinkovitosti od A (najboljše) do G (najslabše). V razred A se uvrstijo brezemisijske stavbe, v razred G pa najmanj učinkovite stavbe v nacionalnem stavbnem fondu.

                Ker je razred G odvisen od nacionalnih značilnosti stavbnega fonda, energijski razredi v državah Unije niso usklajeni. Podobno obveznost prenove stanovanjskih stavb temelji na energijsko najmanj učinkovitih stavbah v nacionalnem stavbnem fondu in ne na vseh posameznih stavbah, kar omogoča določeno prožnost in prilagodljivost različnim nacionalnim standardom.

                Javna socialna stanovanja so izvzeta, kadar bi te energetske posodobitve stale več, kot bi prihranile, ali bi zvišale najemnino bolj, kot bi prihranile pri računih za energijo.

                Direktiva od držav EU zahteva, da predložijo nacionalne načrte prenove stavb, vključene v njihove nacionalne energetske in podnebne načrte, ki vključujejo:

                • pregled nacionalnega stavbnega fonda za različne vrste stavb;
                • časovni načrt z nacionalno določenimi cilji za leta 2030, 2040 in 2050;
                • pregled načrtovanih politik in ukrepov ter
                • opis naložbenih potreb in virov financiranja za njihovo izvajanje.
                • Direktiva od držav članic zahteva, da postopoma namestijo solarne naprave v javnih in nestanovanjskih stavbah, odvisno od njihove velikosti, in v vseh novih stanovanjskih stavbah do leta 2030, če je to tehnično in ekonomsko primerno.

                  V skladu z direktivo se bodo z letom 2025 prenehali subvencionirati samostojni kotli na fosilna goriva, države članice pa bodo morale vzpostaviti zmogljivosti za tehnično pomoč. Opredeljene so izjeme za kmetijske stavbe in stavbe kulturne dediščine ter za stavbe s posebnim arhitekturnim ali zgodovinskim pomenom, začasne objekte, cerkve in verske objekte.

                  2. Strategija za val prenove

                  Cilj strategije za val prenove je prenoviti 35 milijonov stavb do leta 2030 in zagotoviti, da bodo prenove privedle do večje energijske učinkovitosti in učinkovitejše rabe virov.

                  Cilj strategije je tudi zaščititi vse prebivalce Unije, ki ne morejo ustrezno ogrevati svojih domov, in sicer tako, da se ranljivim odjemalcem omogoči, da si lahko privoščijo osnovne storitve ogrevanja in energetske storitve.

                  3. Toplotne črpalke

                  Toplotne črpalke so naprave, ki domovom in podjetjem zagotavljajo toplo vodo, ogrevanje in hlajenje. So tri- do petkrat učinkovitejše od klasičnih plinskih kotlov.

                  V načrtu REPowerEU, katerega cilj je postopno opustiti ves uvoz ruskega plina v Unijo, je predlagano izboljšanje energijske učinkovitosti Unije s podvojitvijo stopnje vgraditve toplotnih črpalk v stavbah in pospešitvijo uvajanja toplotnih črpalk za omrežja za daljinsko ogrevanje in hlajenje.

                  C. Soproizvodnja toplote in električne energije

                  Soproizvodnja je istočasna proizvodnja električne energije in koristne toplote. Cilj direktive o energetski učinkovitosti je čim bolj povečati učinkovitost naprav, tako da se od držav članic zahteva, da:

                  • izvedejo analizo stroškov in koristi možnosti uporabe soproizvodnje, kadar nameravajo zgraditi ali obnoviti obrat za proizvodnjo toplote, električni ali industrijski obrat ali omrežje za daljinsko ogrevanje in hlajenje z več kot 20 MW toplote;
                  • za obstoječe objekte na zahtevo ocenijo možnosti za učinkovito ogrevanje in hlajenje, vključno s soproizvodnjo.
                  • D. Energijska učinkovitost izdelkov

                    1. Akcijski načrt za cenovno dostopno energijo

                    Del dogovora o čisti industriji je akcijski načrt za cenovno dostopno energijo, s katerim se želi povečati učinkovito rabo energije in zmanjšati stroške energije za industrijo in potrošnike. Načrt vključuje vzpostavitev evropskega trga energijske učinkovitosti, ki bo podjetja usmerjal k stroškovno učinkovitim rešitvam. Določa tudi posodobitev uredb Unije o označevanju z energijskimi nalepkami in okoljsko primerni zasnovi, da bi spodbujale učinkovitejše in trajnejše izdelke. S temi ukrepi bi lahko pri računih za energijo do leta 2030 prihranili do 162 milijard EUR.

                    2. Zahteve za okoljsko primerno zasnovo in označevanje energijske učinkovitosti

                    Nekateri izdelki Unije, kot so gospodinjski aparati, kotli, telefoni, računalniki ali druga električna ali elektronska oprema, morajo izpolnjevati minimalne zahteve glede energijske učinkovitosti. Te zahteve se imenujejo zahteve za okoljsko primerno zasnovo.

                    Uredba o okoljsko primerni zasnovi, ki postopoma nadomešča direktivo o okoljsko primerni zasnovi, in uredba o označevanju z energijskimi nalepkami določata pravila za energijsko učinkovite in trajnostne izdelke. Uredba o okoljsko primerni zasnovi določa zahteve za skoraj vse kategorije fizičnega blaga, med drugim:

                    • izboljšanje trajnostnosti, možnosti ponovne uporabe in nadgradnje ter popravljivosti izdelkov;
                    • povečanje možnosti vzdrževanja in obnove izdelkov;
                    • povečanje energijske učinkovitosti izdelkov in njihove gospodarnosti z viri;
                    • obravnavanje prisotnosti snovi, ki preprečujejo ponovno uporabo ali recikliranje izdelkov;
                    • povečanje vsebnosti recikliranih materialov;
                    • olajšanje predelave in recikliranja izdelkov;
                    • določitev pravil o ogljičnem in okoljskem odtisu;
                    • omejevanje nastajanja odpadkov ter
                    • izboljšanje razpoložljivosti informacij o trajnostnosti izdelkov.
                    • Uvaja digitalne potne liste za izdelke, pravila za uničenje neprodanih potrošniških izdelkov in zelena javna naročila.

                      Uredba o označevanju z energijskimi nalepkami uvaja dobro znano nalepko Unije za izdelke, ki uporablja energijsko lestvico od A do G, kar potrošnikom pomaga pri sprejemanju okolju prijaznih odločitev pri nakupu izdelkov.

                      Energetsko upravljanje

                      V skladu z uredbo o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov morajo države članice pripraviti desetletne nacionalne energetske in podnebne načrte za obdobje 2021–2030 ter vsaki dve leti predložiti poročila o napredku. Evropska komisija spremlja in ocenjuje ta poročila in lahko sprejme ukrepe na ravni Unije, da zagotovi njihovo skladnost s splošnimi cilji EU.

                      Vloga Evropskega Parlamenta

                      Evropski parlament je vedno deloval kot glavno gonilo ambicij v politiki Unije na področju energijske učinkovitosti.

                      Stalno poziva k višjim, pravno zavezujočim ciljem in strožjim predpisom, ki presegajo predloge Evropske komisije, hkrati pa z znižanjem stroškov energije ščiti interese državljanov in evropskih podjetij.

                      V nedavnih pogajanjih o direktivi o energetski učinkovitosti je bilo prvotno stališče Evropske komisije, da bi bilo treba porabo končne energije do leta 2030 zmanjšati za 9 % v primerjavi z napovedmi iz leta 2020. Evropski parlament je predlagal povečanje cilja Unije glede energetske učinkovitosti na vsaj 14,5 %. To intenzivno zavzemanje je privedlo do kompromisa, s katerim je bil sedanji zavezujoči cilj določen na 11,7 %.

                      Parlament se je prav tako dosledno zavzemal za prehod z okvirnih ciljev na pravno zavezujoče cilje ter spodbujal energijsko učinkovite rešitve za ogrevanje in hlajenje ter doseganje prihrankov energije.

                      Uspešno si je prizadeval, da bi bilo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ vključeno v pravila Unije kot zavezujoča pravna zahteva, s čimer bi se zagotovilo, da je treba učinkovitost upoštevati na vseh ravneh energetskega načrtovanja, politike in naložb.

                      Parlament se je vedno zavzemal za prenovo energijsko najmanj učinkovitih stavb v stavbnem fondu Unije, da bi dosegli velike prihranke energije. Trenutno se približno 40 % vse energije, porabljene v Uniji, porabi v stavbah, 80 % te energije pa se porabi za ogrevanje, hlajenje in toplo vodo.

                      Med pogajanji o direktivi o energetski učinkovitosti stavb je Parlament našel ravnovesje med oblikovanjem enotnega evropskega standarda za energijske razrede stavb ter upoštevanjem lokalnih razlik med nacionalnimi stavbnimi fondi in odjemalci energije. Spodbujal je energijsko učinkovite ukrepe, kot je sončna energija, pri prenovi stavb, postopnem opuščanju fosilnih goriv in uporabi lesnih materialov, zelenih streh in fasad, hkrati pa se je zavzemal za podporne ukrepe za boj proti energijski revščini.

                      Po nedavni energetski krizi je Parlament pozval Komisijo, naj podpre energetsko intenzivne panoge pri uvajanju čistih tehnologij in energijsko učinkovitih proizvodnih metod, ter predlagal nujne ukrepe za odpravo posledic visokih stroškov energije za industrijo in ljudi v EU.

                      To poglavje kratkega vodnika je pripravil tematski sektor Evropskega parlamenta za preobrazbo, inovacije in zdravje. Za več informacij obiščite spletišče Odbora za industrijo, raziskave in energetiko.

                       

                      Valentina Richard-Romei / Matteo Ciucci