| Približno tretjina proračuna EU se porabi za regionalno politiko, zaradi česar je le-ta ena izmed ključnih politik Evropske unije. Podpora regijam temelji na ideji o "ekonomski in socialni kohezivnosti", na podlagi katere se proračunska sredstva dodelijo manj uspešnim evropskim območjem z namenom zmanjšanja razlik med regijami. Evropski parlament to politiko močno zagovarja, saj je po njegovem mnenju temelj evropske integracije. Toda regionalna politika se sooča z velikimi izzivi, ki so posledica širitve.
Nove ceste, mostovi in železniške povezave so odločilnega pomena za razvoj evropskih obrobnih podeželskih regij. Tudi nazadujoča industrijska območja potrebujejo naložbe za spodbujanje novih industrij in ohranjanje delovne sile. Spreminjanje revnih regij v uspešnejše ima veliko prednosti; omogoči jim, da prispevajo k širšemu gospodarstvu, in pomaga zajeziti preseljevanje z dežele v prenaseljena mesta. Kako lahko Evropska unija zagotovi potrebna sredstva za njihov razvoj?
EU ima trenutno štiri strukturne sklade (za socialno, kmetijsko in ribiško politiko ter za razvoj regij) za pomoč najrevnejšim regijam. Ti skladi so del celovite strategije za obdobje do leta 2006 s tremi prednostnimi cilji. Velik del sredstev je dodeljen cilju 1, ki vlaga v razvojno zaostale regije, katerih BDP na prebivalca ne dosega 75 % povprečja EU (trenutno okoli 50 regij z 22 % prebivalstva Unije). Cilj 2 podpira prestrukturiranje na področjih z nazadujočo tradicionalno industrijo (industrijska, podeželska, mestna in ribolovna področja), kjer živi 18 % prebivalstva EU. Cilj 3 zajema posodabljanje sistemov usposabljanja in pospeševanje zaposlovanja. Denar iz strukturnih skladov se črpa za financiranje cele vrste projektov, kot so veliki novi most čez reko Tagus v Lizboni, novo mednarodno letališče blizu Aten, železniška povezava med Helsinki in St. Petersburgom ter nov sistem železnice v Manchestru.
Tako kot strukturni skladi je bil tudi kohezijski sklad ustanovljen leta 1993 v podporo okoljskim in prometnim projektom držav članic, katerih BDP na prebivalca je pod 90 % povprečja EU (Irska, Grčija, Španija in Portugalska). Leta 1999 je bil ustanovljen Instrument strukturnih politik v predpristopnem obdobju (ISPA) za pomoč vzhodnoevropskim državam prosilkam za pridružitev EU (vključno z Romunijo in Bolgarijo) pri pripravi na članstvo ter pri izboljšanju okoljske in prometne infrastrukture. Deset novih držav članic, vključno s Ciprom in Malto, bo od 1. januarja 2004, štiri mesece pred uradnim vstopom v EU, upravičenih tudi do sredstev iz strukturnega in kohezijskega sklada.
Pristojnosti Parlamenta v regionalni politiki
Parlamentu so bile na področju regionalne politike postopoma dodeljene nove pristojnosti: od Maastrichtske pogodbe leta 1993 je za splošna pravila o strukturnih skladih potrebna njegova privolitev. To pomeni, da lahko poslanci EP predlagana pravila sprejmejo ali zavrnejo, ne morejo pa vložiti sprememb k pravilom. Leta 1999 je pristojnosti Parlamenta razširila Amsterdamska pogodba, ki določa, da se pri sprejemanju posebne zakonodaje za posamezne sklade uporabi "postopek soodločanja". S tem je Parlamentu omogočila pogajanje s Svetom o tem, katera projektna območja bodo zajeta v skladih. Poleg tega mu mora Komisija vsake tri leta poročati o napredku pri doseganju ekonomske in socialne kohezivnosti, medtem ko Parlament sam pripravlja letna poročila o različnih skladih. Poslanci tako vse bolj uveljavljajo svoj glas in pristojnosti pri oblikovanju te pomembne politike.
Poslanci podpirajo večjo porabo sredstev za regionalno pomoč
Parlament je vedno zagovarjal načelo finančne solidarnosti z manj razvitimi in obrobnimi regijami EU, s katerim bi lahko ustavili naraščajočo koncentracijo gospodarskih dejavnosti, služb in prebivalstva v uspešnih, centralnih in mestnih regijah. Poslanci menijo, da mora regionalna pomoč ostati osrednji program politike EU in nasprotujejo vsakemu poskusu, da bi jo vrnili v pristojnost držav članic. Večkrat so že pozvali, naj se strukturnim skladom nameni dovolj denarja in poveča regijska poraba, kajti "drzne politične odločitve" o proračunu EU bo treba sprejeti še pred širitvijo. Enako stališče ima Komisija, ki je nedavno razkrila načrt kohezijske politike v razširjeni Uniji za obdobje 2007-2013 s 30 % večjo porabo za regije. Komisar se pripravlja na soočenje z nekaterimi državami članicami, ki menijo, da je treba regionalno porabo omejiti. To bi lahko bila najbolj pereča tema na bližnji razpravi o prihodnjem proračunu EU.
V zadnjih letih je Parlament osvetlil različna vprašanja, povezana z ekonomsko in socialno kohezivnostjo. Poslanci so opozorili na neenakosti v posameznih državah članicah in pomanjkanje uspeha pri zmanjševanju števila brezposelnih. Prizadevajo si za boljšo koordinacijo med strukturnimi skladi in drugimi politikami Skupnosti ter instrumenti, kot sta Evropska strategija zaposlovanja in kohezijski sklad. Vztrajajo, da je treba posebno pozornost nameniti najbolj obrobnim regijam, otokom ter podeželskim in gorskim področjem. Parlament želi več poudarka na inovativnosti, človeških virih in tehnologiji kot tudi na enakosti med spoloma, na primer s posebnimi programi ustvarjanja delovnih mest za ženske.
Razvoj dveh glavnih prometnih poti, znan tudi kot Vseevropska omrežja ali TENS, ki države članice EU povezujeta med sabo in z njihovimi sosedami, predstavlja ključno področje regionalne politike. Poslanci vztrajajo, da je treba več vlagati, zlasti v železniške projekte, saj bi na ta način oz. z razbremenitvijo cestnega prometa EU tudi dejansko pripomogla k doseganju trajnostnega prometa. Še posebej bi si morala prizadevati za razvoj evropskega hitrega železniškega omrežja za zadostitev potrebe po novih prometnih poteh po širitvi.
Teoretično morajo države prejemnice iz strukturnih skladov EU prispevati določen delež pri financiranju projektov. Poslanci EP so poudarili, da se to načelo ne upošteva vedno in da kazni za države članice, ki ga kršijo, ni. Nazadnje zahtevajo tudi boljše finančno in splošno upravljanje s skladi in menijo, da bi morala zlasti Komisija izboljšati kakovost projektov in spremljati njihovo izvajanje s preverjanjem na kraju izvajanja in presojo vplivov.
Širitev
Parlament je skupaj s Komisijo zagovornik nadaljnje podpore regijam, ki trenutno izpolnjujejo pogoje za prejem pomoči strukturnih skladov v okviru cilja 1, po širitvi pa bodo zaradi prihoda novih, večinoma revnejših držav članic in statističnega učinka presegle prag 75 % BDP na prebivalca v EU. Okoli 18 regij, največ v Španiji, Grčiji, Italiji in na Portugalskem, bo prikrajšanih na ta račun. Različna poročila parlamentarnega Odbora za regionalno politiko so pokazala, da širitev ne bi smela imeti negativnih posledic za revnejše regije obstoječih držav članic EU. Treba je najti ravnovesje med zadovoljitvijo potreb prihajajočih držav in ustreznimi prehodnimi ukrepi za sedanja najrevnejša območja EU. Neko poročilo predlaga, da bi poleg BDP kot kriterij upoštevali še druge dejavnike, zlasti stopnjo brezposelnosti. Poslanci pozdravljajo načrte Komisije za zagotovitev začasne podpore sedanjim regijam cilja 1, ki po širitvi ne bodo več upravičene do pomoči.
Evropski parlament se zaveda pomembnosti regionalne politike v razširjeni Uniji. Postala bo ena izmed ključnih strategij v boju proti razlikam med regijami in bo zagotovila ter povečala rast in integracijo slabo razvitih območij. Bistveno bo pripomogla k razvoju večje in manj enotne Evropske unije v povezano skupnost, konkurenčno v svetovnem merilu.
|
