| Odstop Evropske komisije pod Jacquesom Santerjem leta 1999 in afera Eurostat leta 2003 sta opozorila na pomen nadzora Evropskega parlamenta. Oba pozornost zbujajoča primera ponazarjata, kako poslanci kritično spremljajo delo Evropske unije in nadzorujejo predvsem Komisijo.
Poslanski nadzor proračuna v aferi suma slabega poslovanja statističnega urada Eurostat je klasična pravica poslancev. Evropski poslanci od začetkov evropskega združevanja pridobivajo vedno večje pravice nadzora.
Pisna in ustna vprašanja Komisiji in Svetu zavzemajo v vsakdanjiku Parlamenta veliko prostora. Poleg tega je tem vprašanjem vsak mesec posvečena ena ura. Tako imajo lahko poslanci stik s tistimi, ki upravljajo in predstavljajo EU. V letih od 2000 do konca 2003 so poslanci postavili več kot 20.000 vprašanj, večino od teh pisnih.
Poslanci lahko za preiskovanje kršitev zakonodaje Skupnosti ustanavljajo preiskovalne odbore. Ti posebni odbori so po krizi z "boleznijo norih krav" prispevali k ustanovitvi veterinarskega urada EU in evropskega urada za boj proti goljufijam OLAF (v soodvisnosti s proračunskim nadzorom).
Nezaupnica: najmočnejši instrument evropskih poslancev
Moč vsakdanje možnosti političnega nadzora temelji na najmočnejšem poslanskem instrumentu: v zaostreni situaciji lahko s svojo nezaupnico prisilijo k odstopu ves kolegij Evropske komisije. Doslej je bilo izrečenih sedem nezaupnic, sprejeta pa ni bila še nobena. Za sprejetje sklepa o odstopu Komisije sta potrebni dve tretjini oddanih glasov in večina poslancev. Vseeno pa evropski poslanci še vedno nimajo možnosti prisiliti posamezne komisarje in predsednika komisije k odstopu, čeprav to možnost zahtevajo. Poleg tega se je predsednik Komisije Romano Prodi ob nastopu funkcije leta 1999 pred Parlamentom obvezal, da se v primeru nezaupnice komisarju pretehta odločitev o tej razrešitvi.
Ni Komisije brez privolitve Parlamenta
Parlament jekorak za korakom, s pogodbo na pogodbo povečeval svoj nadzor. Že od leta 1981 je bila Komisija navidezno sprejeta s strani Parlamenta. Najprej le neformalno, tako da so se poslanci izrekali o programu Komisije. Vendar je Maastrichtska pogodba, ki je stopila v veljavo leta 1993, za predsednike Komisije in komisarje, ki so jih predlagale države EU, predvidela potrebno privolitev Parlamenta. Z uveljavitvijo Amsterdamske pogodbe leta 1999 so poslanci poleg tega končno odobrili ločeno imenovanje predsednika Komisije, še preden se imenuje komisarje. V ta namen morajo vsi komisarji vključno s svojim predsednikom po zgledu ameriškega kongresa opraviti večurno zaslišanje pred pristojnimi strokovnimi odbori Parlamenta. Nato se poslanci za zaprtimi vrati posvetujejo o nastopu in vsebini programa bodočega komisarja in na plenarnem zasedanju predstavijo svoje priporočilo.
Politično prerekanje s Svetom in Komisijo
Parlament nadzira tudi tista področja, v katerih nima možnosti odločanja. O skupni zunanji in varnostni politiki ter o vprašanjih sodelovanja na področju pravosodja in notranjih zadev morata Svet in Komisija obveščati Parlament. Poslanci lahko poleg tega sprašujejo in priporočajo, pri čemer mora vsakokratno na pol leta menjavajoče se predsedstvo Sveta primerno upoštevati stališča Parlamenta. Poleg tega lahko Parlament daje poseben poudarek svojim političnim prioritetam z dodelitvijo sredstev iz vsakoletnega proračuna.
Nadaljnje oblike obveznega poročanja Sveta in Komisije Parlamentu so razprave, v katerih vsakokratno predsedstvo Sveta predstavi svoj program za tekočih šest mesecev, na koncu predstavi rezultate in vmes poda poročilo o srečanjih na vrhu. Svet in Komisija ob predstavitvi letnega poročila o razvoju EU izmenjata mnenja oz. razpravljata s poslanci. Komisija to počne s svojimi letnim splošnim poročilom in z zakonodajnim načrtom za naslednje leto. Vse to so priložnosti za poslance, da politično ocenijo in kritično pogledajo v ozadje namer, vsebin in rezultatov dejavnosti Sveta in Komisije.
Odgovornost Evropske centralne banke pred Parlamentom
Tudi neodvisna Evropska centralna banka (ECB) je dolžna poročati Parlamentu. Banka je zavezana le stabilnosti evra. Predsednik ECB poslancem na plenarnem zasedanju enkrat na leto poda poročilo. Poleg tega redno nagovarja in odgovarja parlamentarnemu odboru za ekonomske in monetarne zadeve.
Poslanci so vez med državljani in organi EU
Pri nadzoru dejavnosti EU Parlament ni le predstavnik državljanov, ampak se le-ti nanj lahko tudi obračajo. Na poslance se lahko obrnejo s peticijo, ti pa nato vloge preučijo in obravnavajo. Parlament poleg tega imenuje evropskega varuha človekovih pravic, ki se neodvisno ukvarja s pritožbami državljanov o nepravilnostih v institucijah EU. Pritožbe državljanov pri poslancih lahko skozi Parlament vodijo tudi k nadzoru držav EU. Vse več je primerov, ko poslanci opozarjajo varuhinjo pogodb, Evropsko komisijo, da posamezne države članice evropskih okvirnih zakonov niso prenesle v svojo zakonodajo. To lahko preko opominov vodi vse do postopkov glede kršitev pogodb, ki jih Komisija izvaja proti državam članicam, da bi jih primorala k upoštevanju zakonov EU.
|
