| Vse večje je število avtoprevoznikov ali voznikov avtobusov, ki so izgubili življenje na evropskih cestah ali povzročili smrt drugih uporabnikov cest zaradi predolge vožnje brez počitka. A tudi vozniki bodo kmalu dobili skupne predpise, ki bodo izboljšali njihovo varnost in kakovost življenja. Taki predpisi veljajo za večino drugih področij, na katerih je delovni čas zakonsko urejen od leta 1996. Evropski parlament je v tem parlamentarnem mandatu izkoristil svoj vpliv za omejitev izjem nad zgornjo mejo 48 ur tedensko in se zavzel za to, da enotni trg omogoči boljše življenjske pogoje delavcev.
Ob vzpostavitvi enotnega trga leta 1993 je bila sprejeta direktiva o skupnih splošnih predpisih glede delovnega časa v Evropski uniji. V skladu s to direktivo je evropski delavec upravičen do vsaj enajsturnega dnevnega počitka in odmorov. Maksimalni tedenski delovni čas je 48 ur in letni dopust je dolg vsaj štiri tedne. Maksimalni dovoljeni čas za delavce, ki delajo ponoči, ne sme presegati osem ur v vsakem 24-urnem obdobju.
Predpisi, ki jih določa ta direktiva, so morali biti preneseni v nacionalno zakonodajo do novembra 1996, vendar so dopuščali tudi izjeme. V predpise niso bili vključeni vodilni kadri, zdravniki na usposabljanju in prometni delavci (v cestnem, zračnem, železniškem, pomorskem prometu ali prometu po drugih vodnih poteh). Poleg tega je zaradi izključne klavzule, ki dopušča državam članicam odstopanje od splošnih predpisov in jo je najprej uporabila Velika Britanija, prišlo do zlorab, ki so v nasprotju z direktivo in jih poslanci želijo odpraviti.
Cestni prevozniki - vključno s samozaposlenimi
Delavci v železniškem prometu imajo skupne predpise od leta 2003, marca 2005 pa bo lahko tudi 6,5 milijonov delavcev v cestnem prometu končno izkoristilo ugodnosti skupnih predpisov, sprejetih v okviru direktive za to področje leta 2002. V njihovem primeru se bo najdaljši tedenski delovni čas lahko povečal na 60 ur, a pod pogojem, da se v štirih mesecih ne preseže povprečje 48 ur. Vozniki avtobusov ali tovornjakov ne bodo mogli v nobenem primeru delati brez odmora več kakor šest ur zaporedoma. Nočno delo ne bo smelo presegati 10 ur v vsakem 24-urnem obdobju.
Evropski parlament si je uspešno prizadeval za uporabo istih predpisov tudi za samozaposlene voznike, ki predstavljajo približno 40 % poklicnih voznikov. Že od začetka je poudarjal, da je treba samozaposlene voznike obravnavati enako kot voznike s statusom zaposlenega, kljub temu da bi lahko to povzročilo številčno prehajanje voznikov v kategorijo samozaposlenih. Prav tako so hoteli zagotoviti prometno varnost in preprečiti nelojalno konkurenco. Za samozaposlene voznike bodo tako od leta 2009 veljali enaki predpisi kot za redno zaposlene. Na zahtevo poslancev so podrobneje opredelili "samozaposlene voznike", da bi tako preprečili nastajanje novih oblik samozaposlenih, ki se le izdajajo za take v prehodnem obdobju.
Zajezitev posledic dopuščanja ločenega dogovora
Splošna direktiva iz leta 1993 je državam članicam dopuščala odstopanja. Velika Britanija si je na ta način s pogajanji zagotovila možnost ločenega dogovora, kar ji je omogočilo, da pod posebnimi pogoji tedenski delavnik preseže 48 ur. Med temi pogoji je predhodno soglasje zadevnega delavca s podaljšanim delovnim časom, njegova zaščita pred oškodovanjem v primeru nesoglašanja in evidenca delovnega časa delavcev, ki so sprejeli ločen dogovor.
Vendar je taka ureditev, ki dopušča izjeme, imela nepredvidene posledice. V Veliki Britaniji je danes število delavcev, ki delajo več kot 48 ur tedensko, večje kot pred vstopom direktive v veljavo leta 1993. Sklepanje ločenih dogovorov, sprva namenjeno za posebne primere, je sčasoma torej postalo splošno pravilo. Poleg tega tudi druge države članice vse bolj pogosto izkoriščajo to možnost, zaradi katere je prišlo do neželenih posledic sicer v nasprotju z direktivo. Francija in Nemčija jo sedaj uporabljata na področju zdravstva ter Luksemburg za delavce v gostinstvu in turizmu.
Evropska komisija trenutno načrtuje revizijo te direktive, januarja 2004 pa je tudi Parlament izrazil svoje stališče. S 370 glasovi za, 116 proti in 21 vzdržanimi glasovi so poslanci zahtevali čimprejšnje postopno ukinjanje možnosti sklepanja pogodb o delovnem času z izključno klavzulo. Veliko poslancev obžaluje zlorabe, do katerih je prišlo zaradi dopuščanja izjem, zlasti zaradi pogostih sklepanj ločenih dogovorov o daljšem delavniku hkrati s podpisom pogodbe o zaposlitvi, s čimer se mora zaposleni pogosto odpovedati svoji pravici do izbire. Poslanci zahtevajo od držav članic, da ne sprejmejo novih ukrepov o dopuščanju izjem, dokler se ne revidira direktive iz leta 1993.
Zdravniki kot poseben primer
V istem poročilu so poslanci izrazili zaskrbljenost glede zdravnikov kot posebnega primera. V skladu z nedavnimi sodbami Evropskega sodišča bi lahko štel čas dežurstva zdravnikov za delovni čas. Zaradi pomanjkanja konkretnih in primerjalnih podatkov poslanci zahtevajo od Komisije oblikovanje dolgoročnih predlogov za rešitev vprašanja opredelitve in evidence ur dežurstva na delovnem mestu.
V poročilu je kot poseben problem, v primerjavi s splošno direktivo o 48 urnem delavniku, omenjen tudi čas usposabljanja zdravnikov. V Evropi je skoraj 270.000 zdravnikov na usposabljanju, ki pogosto delajo več kot 48 ur na teden. Razmere se ne morejo urediti čez noč, zato je Komisija predvidela, da se predpisi glede delovnega časa za to kategorijo začnejo uporabljati šele po dolgem prehodnem obdobju. Parlament je želel določiti krajše prehodno obdobje, vendar so države članice na ravni Sveta hotele počakati vse do leta 2013. Parlamentu se je kljub temu na koncu uspelo dogovoriti o postopnem omejevanju v treh stopnjah. Delovni teden zdravnikov na usposabljanju bo tako najprej omejen na 58 ur od avgusta 2004, nato na 56 ur od avgusta 2007 in končno na 48 ur tedensko, kot to velja za vse, leta 2009. Država članica bo lahko dosegla podaljšanje prehodnega obdobja do leta 2011, če bo zaradi izpolnjevanja pogojev morala prilagoditi sisteme usposabljanja in upravljanja s človeškimi viri na področju zdravstvenih storitev. Vendar v času tega podaljšanja delovni teden ne bo mogel preseči 52 ur.
|
