| Področje socialne politike in politike zaposlovanja je bilo pri izoblikovanju Unije dolgo povsem zanemarjeno. A njegov zaostanek za drugimi evropskimi prednostnimi nalogami se je postopoma vendarle pričelo zmanjševati. Zlasti z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 je vprašanje zaposlovanja postalo ena izmed pomembnih tem skupne problematike Skupnosti. Istega leta so bili položeni temelji evropske strategije zaposlovanja, s pomočjo katere države članice usklajujejo svoje delovanje na tem področju. Poglavitne smernice so vsako leto predložene Parlamentu, ki ob tej priložnosti izpostavi svoje prednostne naloge, to je zlasti odpiranje kakovostnih delovnih mest in nediskriminacija žensk oziroma starejših delavcev.
Novembra 2003 je bilo v Uniji 15-ih brezposelnih 14,3 milijona Evropejcev, kar je 8% aktivnega prebivalstva. V novih državah je položaj še slabši: povprečna stopnja brezposelnosti znaša 14,4%. To so nedvomno podatki, ki kličejo po povečanih prizadevanjih za socialno kohezijo Unije. Od 1. maja 2004 naprej so namreč nove države članice polno vključene v evropsko strategijo zaposlovanja, znotraj katere kohezija predstavlja ključni element.
Kolektivno ozaveščanje
Čeprav se dejansko stanje razlikuje od ene države članice do druge, pa je prav vsaka vlada postavljena pred iste izzive: staranje prebivalstva, razlike v razvitosti posameznih regij, ohranjanje trajnostnih socialnih sistemov v včasih neugodnem gospodarskem okolju... Nasproti tem izzivom evropski socialni model včasih skrene s poti, a vseeno ostaja skupna referenca, ki je svojo ponovno potrditev našla v osnutku ustave, kot ga je pripravila Konvencija. Zajema zelo raznolike vidike, kot so izobraževanje in poklicno usposabljanje, nediskriminacija, dialog med sindikati in delodajalci, dodatna zavarovanja in socialno varstvo...
Če so države članice na posebnem evropskem vrhu leta 1997 v Luksemburgu sprejele evropsko strategijo zaposlovanja, je bilo to prav z namenom ohranjanja in modernizacije evropskega socialnega modela, spodbujanja zaposlovanja in socialnega vključevanja. Cilj strategije je spodbuditi konvergenco ukrepov s področja trga delovne sile, njegovo strukturno izboljšanje in odpiranje večjega števila kakovostnejših delovnih mest.
Na vrhu v Lizboni marca 2000 je bila izoblikovana še širša strategija, katere cilj je narediti evropsko gospodarstvo za najbolj konkurenčno na svetu, in hkrati doseči, da bo "sposobno trajne gospodarske rasti ob količinskem in kakovostnem izboljšanju zaposlitvenih možnosti in ob večji socialni koheziji". Glavni cilj je polna zaposlenost.
Spodbudna bilanca, z napori je potrebno nadaljevati
Prvi spodbudni rezultati evropske strategije zaposlovanja so se pokazali leta 2002. Stopnja zaposlenosti je tako v EU prešla od 62,4% leta 1999 na 64,2% leta 2002, kar pa je še vedno premalo. V pristopnih državah je stopnja zaposlenosti leta 2002 znašala 56,1%, medtem ko znaša cilj, ki si ga je Unija zastavila v Lizboni, 70% zaposlenost do leta 2010. Leta 2003 so ta cilj že dosegle štiri države: Danska, Nizozemska, Švedska in Velika Britanija. Prva ocena leta 2002 je tako privedla do zaključka, da je potrebno še okrepiti napore za doseganje treh poglavitnih ciljev: polna zaposlenost, kakovost in produktivnost dela, kohezija in socialno vključevanje.
Dolgotrajna brezposelnost bremeni številne države članice in vodi k izključenosti iz družbe. Leta 2002 je delež vsaj 12 mesecev brezposelnega aktivnega prebivalstva v EU znašal 3%. Zato evropska strategija zaposlovanja vlade poziva k sprejemanju aktivnih ukrepov, ki naj vsem brezposelnim ponudijo novo zaposlitev (zlasti preko poklicnega usposabljanja ali prekvalificiranja) v roku največ dvanajst mesecev, oziroma v primeru mladih brezposelnih najkasneje šest mesecev po izgubi prejšnje službe.
Prednostne naloge Parlamenta
Evropski parlament vsako leto sproti določi poglavitne smernice. V svojem zadnjem poročilu so poslanci posebej vztrajali pri potrebi po večji ponudbi različnih oblik varstva za majhne otroke (kar naj zmanjša oviro pri zaposlovanju žensk), pri razvoju lokalnih in regionalnih strategij, znižanju davčnih stopenj (zlasti za mala podjetja), pri poklicnem usposabljanju znotraj podjetij, poklicnem usposabljanju starejših delavcev in zmanjšanju obsega neprijavljenega dela.
Parlament je ves čas poudarjal, da ne zadostuje le odpiranje novih delovnih mest, ampak je potrebno skrbeti tudi za njihovo kakovost. Ta zahteva je sedaj sestavni del strategije. Države članice so se zavezale, da bodo povečale naložbe v človeške vire, poklicno usposabljanje in izobraževanje tekom celega življenja, kot je to večkrat zahteval Evropski parlament. Eden od trenutnih ciljev je, da v EU leta 2010 delež oseb, starih 22 let, ki so uspešno zaključile srednješolsko izobrazbo, znaša 85%.
Po mnenju Evropskega parlamenta je bistvenega pomena, da so ukrepi za socialno vključevanje podprti z zadostnimi proračunskimi sredstvi in da politika na področju usposabljanja odgovarja tudi potrebam najbolj izpostavljenih oseb, kot so starejši ljudje, invalidi ali migranti. Glede na sklepe lizbonske strategije se mora delež zaposlenih starejših delavcev (med 55 in 64 leti) do leta 2010 povečati za 50%. Leta 2003 so 4 države (Danska, Portugalska, Švedska in Velika Britanija) ta cilj dosegle, v 5 drugih državah (Belgija, Francija, Italija, Luksemburg in Avstrija) pa je bil delež zaposlenih starejših delavcev nižji od 33%. V pristopnih državah je leta 2002 ta delež znašal 30,6%.
Že dolga leta Parlament zahteva dodatne ukrepe za boj proti neenakostim, ki na trgu delovne sile še vedno obstajajo med moškimi in ženskami. Novembra 2003 je delež brezposelnih žensk v EU 15-ih znašal 8,9%, medtem ko je bilo brezposelnih moških 7,3%. Leta 2001 je bila zaradi družinskih obveznosti neaktivna vsaka šesta ženska v starosti med 25 in 54 let . Cilj evropske strategije je do leta 2010 povišati delež zaposlenih žensk na več kot 60%. Leta 2003 so ta cilj dosegale le 4 države: Danska, Nizozemska, Avstrija in Portugalska (gl. tudi naš članek "Enakopravnost na delovnem mestu").
Je usklajeno delovanje dovolj?
Metoda, ki državam članicam omogoča prostovoljno usklajevanje določenih ukrepov, a ne vodi do zavezujoče evropske zakonodaje (na področju, ki v veliki meri ostaja v nacionalni in regionalni pristojnosti), se imenuje "odprta metoda usklajevanja". Velja tudi za področje gospodarske politike. V svojem poročilu iz leta 2003 Evropski parlament izraža zaskrbljenost nad pomanjkanjem demokratičnega nadzora pri tem postopku, ki formalno ne predvideva sodelovanja Parlamenta. Zato Parlament zahteva, da primarna zakonodaja metodo uvrsti med instrumente Skupnosti in omogoči sodelovanje tudi drugim organom.
Osnutek ustave po mnenju EP na to zahtevo, žal, ni našel zadovoljivega odgovora. Poslanci so sicer zadovoljni s pomenom, ki ga besedilo osnutka ustave pripisuje zaposlovanju, enakosti spolov in trajnemu razvoju, a hkrati izražajo skrb nad ohranitvijo metode usklajevanja na isti ravni, torej brez sodelovanja EP. Tako naj bi glede najpomembnejših dejanskih smernic Parlament še naprej ohranjal le vlogo "posvetovalnega" organa.
|
