Evropski parlament v akciji
Pomembni dosežki
1999-2004

 
Evropski parlament
Reforma EU
Širitev
Državljanske pravice
Pravosodje
in notranje zadeve
Zunanji odnosi
Okolje / Zaščita potrošnika
Okoljevarstvena odgovornost
Onesnaževanje zraka
Toplogredni plini
Avtomobilsko gorivo II
Elektronski odpadki
Odpadna embalaža
Varna hrana
Genetsko spremenjeni organizmi (GSO)
Tobak
Obremenitev s hrupom
Kozmetika
Cloveška tkiva in celice
Transport /
Regionalna politika
Kmetijstvo / Ribištvo
Ekonomska
in monetarna politika
Zaposlovanje in socialna politika / Ženske pravice
Notranji trg / Industrija / Energija / Raziskave
 

EPP-ED PSE Group ELDR GUE/NGL The Greens| European Free Alliance UEN EDD/PDE


Zagotavljanje varnosti pri presaditvah celic in tkiv

Presajanje človeških celic in tkiv je hitro rastoče področje medicine. Žal so pri tem postopku tveganja okužbe večja kot pri transfuzijah krvi. Ker se celice in tkiva prevažajo preko meja, je EU leta 2002 pripravila zakonske predpise o kakovostnih in varnostnih standardih. Evropski parlament jih je še zaostril, saj je želel zagotoviti, da potencialnih donatorjev in ustanov, ki zbirajo tkiva in celice, ne bi gnalo le koristoljubje.

Število presaditev celic in tkiv narašča, saj gre za dobrodošlo novost na področju zdravljenja za bolnike z neozdravljivimi boleznimi, hkrati pa odpira številne možnosti za gospodarski razvoj. A zagotoviti je treba tudi upoštevanje kakovostnih in varnostnih standardov. Veliko ljudi se spominja škandala v zvezi z izdelki na krvni osnovi, ki so bili okuženi s HIV-om. Zaradi novosti procesa in splošnega pomanjkanja postopkov za uničevanje patogenov je tveganje okužbe iz celic in tkiv večje. S strožjimi standardi bi se lahko izognili nesrečam, ki so se pripetile. Ker se veliko celic in tkiv za presajanje prevaža preko meja (npr. 25% presajenih roženic v Franciji je uvoženih), je potreben evropski pristop. To bi pripomoglo k zaupanju državljanov EU v uporabo presadov, uvoženih iz drugih držav članic.

Osnutek direktive Evropske komisije določa, da bodo aktivnosti, povezane s pridobivanjem, konzerviranjem, skladiščenjem in distribucijo človeškega tkiva ter celic za presajanje v ljudi, v prihodnosti lahko izvajale le ustanove, ki so jih pooblastili ustrezni organi, in da bodo ti organi morali izvajati redne inšpekcije. Vodja in osebje ustanove bosta morala biti ustrezno usposobljena. Obstajati mora sistem, ki v primeru nesreče omogoča sledljivost celic in donatorjev, in treba je poročati o vsakem nepredvidenem dogodku. Izvesti je treba teste za zaščito pred kužnimi boleznimi, kot je HIV/AIDS. Enaki standardi morajo veljati tudi za celice in tkiva uvožena iz držav izven EU.

Prostovoljne, neplačane donacije

Parlament je podprl direktivo, vendar je izrazil zadržke v zvezi z dopuščanjem plačila za tkiva in celice (bodisi darovalcem kot ustanovam, ki zbirajo tkiva), saj to lahko ogroža zdravstvene in varnostne standarde.

V osnutku direktive je Komisija predlagala le, da države članice "spodbujajo" neplačane donacije, zahvaljujoč se pobudi Parlamenta pa končno besedilo določa, da "si morajo države članice prizadevati za prostovoljne in neplačane donacije tkiv in celic" in da se nagrajevanja omejijo le na vračanje stroškov in kompenzacijo za neprijetnosti kot posledice donacije. To na primer lahko vključuje potne stroške.

Podoben sporazum je bil dosežen glede ustanov, ki zbirajo donacije: "države članice si morajo prizadevati, da tkiva in celice zagotovijo na nepridobitni osnovi." Istočasno je Parlament zagotovil, da se za opravljanje dejavnosti v zvezi s tkivi lahko pooblasti zasebna podjetja, če le-ta upoštevajo standarde.

Informiranje, sledljivost in zasebnost

Poslancem je uspelo vključiti precej podrobne predpise glede prostovoljnega soglasja, s čimer so želeli zagotoviti ustrezno informiranje donatorjev.

Parlament je zaostril tudi predpise o sledljivosti in dosegel, da se potrebni podatki za popolno sledljivost hranijo vsaj 30 let po uporabi. Poleg tega so poslanci uspešno zastopali stališče, da je treba običajno zagotoviti anonimnost donatorjev in da države članice lahko razkrijejo identiteto le v izjemnih primerih, kot so na primer donacije spolnih celic. (Tako bi se omogočilo otrokom, da izvejo, kdo so njihovi genetski starši.)

Etična vprašanja prepuščena državam članicam

Veliko poslancev je izrazilo skrb o etični razsežnosti vprašanja. Zato so se zavzeli, da se v zakonodajo dodajo vsaj minimalna etična pravila: prepoved kloniranja človeka in zagotovila, da se splavi ne izvajajo z namenom pridobitve tkiv plodov. Žal se je izkazalo, da tovrstna vprašanja presegajo namen teh zakonodajnih predpisov. Tako so etična vprašanja prepuščena posameznim državam članicam. Direktiva glede kloniranja na primer jasno določa, da ne posega v odločitve držav članic v zvezi z uporabo ali neuporabo določenih vrst človeških celic, kot so izvorne celice in embrionalne zarodne celice.



  
Porocevalec:
  
Kakovostni in varnostni standardi cloveških tkiv in celic: Peter Liese (EPP-ED, D)
  
Uradni list - sklepne listine:
  
Kakovostni in varnostni standardi cloveških tkiv in celic - besedilo, ki ga je sprejel Parlament

 

 

 
  Publishing deadline: 2 April 2004