Evropski parlament v akciji
Pomembni dosežki
1999-2004

 
Evropski parlament
Volitve v Evropski parlament
Organizacija in delovanje Evropskega parlamenta
Soodlocanje in ostali postopki
Proracunske pristojnosti
Nadzor nad proracunom
Demokraticni pregled nad delovanjem
Statut clanic
in Evropskih politicnih strank
Zacasni odbori
in preiskovalni odbori
Ostale institucije EU
Reforma EU
Širitev
Državljanske pravice
Pravosodje
in notranje zadeve
Zunanji odnosi
Okolje / Zaščita potrošnika
Transport /
Regionalna politika
Kmetijstvo / Ribištvo
Ekonomska
in monetarna politika
Zaposlovanje in socialna politika / Ženske pravice
Notranji trg / Industrija / Energija / Raziskave
 

EPP-ED PSE Group ELDR GUE/NGL The Greens| European Free Alliance UEN EDD/PDE

> Members' Statute
> Otmar Karas on Members' statute
> EPP-ED Group


Proti statutu poslancev - za statut evropskih strank

Delo Evropskega parlamenta je v nekaterih ozirih še vedno presenetljivo bolj 'nacionalnega' kot 'evropskega' značaja. Evropski poslanci nimajo enakih plač, ampak imajo enako plačo kot poslanci njihovih nacionalnih parlamentov, ki jim jo plačuje njihova matična država. In kar zadeva evropske volitve: nacionalnih strank še niso nadomestile prave evropske stranke. Prizadevanja za enotno plačo in enake pogoje za poslance so trenutno v stanju mirovanja. Uspešnejša pa so gibanja za spodbujanje oblikovanja evropskih strank.

Mandat poslancev ureja množica pravil o njihovem statusu, povračilih, izdatkih, parlamentarni imuniteti pred sodnimi postopki in drugih stvareh. V nekaterih primerih za njih velja nacionalna zakonodaja, v nekaterih pa predpisi EU. To povečuje vse vrste anomalij. Španski poslanec na primer prejema enako plačo kot poslanec v Cortesu, nemški poslanec pa enako kot poslanec v Bundestagu. Poslanci pa ne prejemajo le plače od matične države, ampak so tudi obdavčeni po nacionalnih davčnih stopnjah, čeprav vsi opravljajo enako delo in delajo pretežno v Bruslju in Strasbourgu.

 V zadnjih letih so šla prizadevanja v smeri soglasja o 'skupnem statutu' ali o enotnih pravilih, ki bi odpravila razlike. Vendar mora statut sprejeti ne le Evropski parlament, pač pa tudi nacionalne vlade. Poslanci so že mislili, da so zadevo izpeljali do konca, ko je Parlament junija 2003 po večletnem prizadevanju za dosego kompromisa, sprejemljivega za vlade, ki se srečujejo v Svetu ministrov, sprejel okvirni statut. Vendar je Svet junija 2003 sporočil, da nasprotuje trem točkam: upokojitveni starosti poslancev, davčnemu režimu za njihove plače ter vprašanjem, ki se nanašajo na privilegije in imunitete, ki naj bi se spreminjali le na podlagi pogajanj med vladami EU.

Parlament je odgovoril s ponovnim glasovanjem decembra 2003 in z odločitvijo z veliko večino, da se ti kamni spotike odstranijo. Parlament je upošteval želje nekaterih vlad po odmeri nacionalnega davka na poslanske plače, čeprav bi se te izplačevale iz proračuna EU, in se strinjal, da ne morejo biti le predmet evropskega obdavčenja, ampak tudi nacionalnega. Njegov edini pogoj je bil, da ne sme biti dvojnega obdavčenja (točko je sprejel Svet). Parlament se je strinjal, da se imunitete in privilegiji obravnavajo ločeno ter od držav članic zahteval, naj ponovno pregledajo Protokol iz leta 1965. Končno so poslanci predlagali kompromis za upokojitveno starost, katero je italijansko predsedstvo EU označilo kot sprejemljivo. Poslanci EP naj bi bili upravičeni do pokojnine pri starosti 63 let (namesto 65, kot je želel Svet ali 60, kot je junija predlagal Parlament).

Izgledalo je, da bodo petindvajset let po prvih neposrednih volitvah v Evropski parlament za vse poslance veljala enaka pravila. Vendar so številni ministri v zadnjem trenutku - med zasedanjem Sveta 26. januarja 2004, kjer naj bi bil sprejet okvirni statut - nepričakovano nasprotovali predlagani ravni plač poslancev, ki naj bi znašala polovico plače sodnika Evropskega sodišča in čemur do tedaj nihče ni oporekal. Celoten statut je zato potisnjen v stran in bo sedaj moral novi Parlament zbrati pogum za ponovni poskus.

Statut političnih strank

Usoda je bila bolj naklonjena statutu, ki se nanaša na pravni položaj in financiranje evropskih političnih strank. Poslanci EP so izvoljeni kot predstavniki domačih političnih strank, čeprav ob prihodu v Bruselj največkrat delujejo v okviru ene izmed 'političnih skupin', ki zastopajo stališča političnega spektra, ki medsebojno povezuje nacionalne stranke. Izven okvirov Evropskega parlamenta so nekatere velike stranke že dolgo tega ustanovile evropske federacije, ki pa žal niso imele ustrezne moči in javnega vpliva. Kljub vsemu so bile na evropski ravni postopoma ustanovljene številne stranke, kot so EPP (krščanski demokrati/desna sredina), Stranka evropskih socialistov, ELDR (liberalci), Evropska svobodna zaveza (predvem regionalne stranke) in Zeleni, druge pa so še v ustanavljanju.

Velja prepričanje, da je smisel močnih vseevropskih političnih strank v tem, da bi presegle trenutno težnjo, ko se na evropskih volitvah borijo bolj za domače kot evropske probleme. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti pravzaprav ugotavlja, da so 'politične stranke na evropski ravni pomemben povezovalni dejavnik v okviru Unije. Prispevajo k oblikovanju evropske zavesti in izražanju politične volje državljanov Unije'. Kljub pomenu, ki se ga pripisuje evropskim strankam, pa je potreben čas - čeprav ne toliko kot v primeru statuta poslancev EP - da se med vladami EU ter med Parlamentom in vladami EU doseže soglasje o pravilih za priznavanje evropskih strank, kar bo omogočilo financiranje teh strank iz proračuna EU.

 Uredba o 'političnih strankah na evropski ravni', ki bo stopila v veljavo po evropskih volitvah julija 2004, določa, da morajo evropsko stranko za dosego priznanja in torej za financiranje EU zastopati poslanci Evropskega parlamenta, nacionalnih parlamentov ali regionalnih skupščin v najmanj četrtini držav članic oziroma mora evropska stranka na zadnjih evropskih volitvah v najmanj četrtini držav članic dobiti najmanj tri odstotke glasov. Evropska stranka mora spoštovati načela EU, tj. svobodo, demokracijo, človekove pravice in temeljne svoboščine ter pravno državo.

 Proračun EU bo za financiranje evropskih političnih strank namenil 8,4 milijona evrov letno. Od tega se bo 15% razdelilo na enake dele med stranke, medtem ko se bo preostali del sorazmerno delil na število izvoljenih poslancev v Evropski parlament. Politična stranka mora za financiranje politične stranke na evropski ravni iz proračuna vsako leto pri Evropskem parlamentu vložiti vlogo. Tako prejet denar stranka lahko uporabi le za kritje stroškov, ki se neposredno nanašajo na cilje, določene v političnem programu, ne sme pa jih uporabiti za neposredno ali posredno financiranje nacionalnih političnih strank.

Vsaka evropska stranka mora letno objaviti prihodke in odhodke ter prijaviti druge vire financiranja s seznamom donatorjev in donacij, ki presegajo 500 evrov. Stranka ne sme sprejemati anonimnih donacij, donacij pravnih oseb, v katerih ima država 50% kapitala, kot tudi ne donacij od posameznikov ali organizacij, ki so višje od 12.000 evrov letno.



  
Porocevalci:
  
Sprejem statuta poslancev Evropskega parlamenta: Willi Rothley (PES, D)
Statut in financiranje evropskih politicnih strank: Jo Leinen (PES, D)
  
Uradni list - sklepne listine:
  
Sprejem statuta poslancev Evropskega parlamenta - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Sprejem statuta poslancev Evropskega parlamenta - resolucija, ki jo je sprejel Parlament
Statut in financiranje evropskih politicnih strank

 

 

 
  Publishing deadline: 2 April 2004