| V primerjavi z ostalim svetom ima Evropa nesporno vodilno vlogo v boju proti globalnemu segrevanju. Januarja 2005 bo namrec EU vzpostavila prvi cezmejni sistem za trgovanje s pravicami za izpušcanje toplogrednih plinov, s cimer Evropa znatno prehiteva nacrt svetovne sheme, ki naj bi bila v okviru Kjotskega protokola vzpostavljena leta 2008. Nov nacrt, pri katerem je Evropski parlament odigral pomembno vlogo, bo EU omogocil uresnicitev skupne zaveze iz Kjotskega protokola, da do leta 2012 zmanjša obseg toplogrednih plinov za 8 % v primerjavi z letom 1990.
Vecina držav clanic je bila soocena z nevarnostjo, da ne uresnici zavez iz Kjotskega protokola. Z novim sistemom trgovanja z emisijami na ravni EU pa se clanice tovrstni nevarnosti lahko izognejo, saj bodo stroški zmanjševanja emisij nižji, evropska podjetja pa se bodo lahko ustrezno preusmerila še pred uveljavitvijo globalne sheme iz Kjotskega protokola leta 2008.
Nova shema EU predvideva, da s 1. januarjem 2005 približno 10 000 evropskih podjetij pricne s kupovanjem in prodajo kuponov za emisijo ogljikovega dioksida. Vsaka država bo za podjetja dolocila dovoljene kvote emisij in ce bo dolocenemu podjetju uspelo proizvesti manj emisij, kot jih doloca kvota, bo razliko lahko prodalo. Povedano drugace, ce bo tovarna presegla zanjo doloceno omejitev, bo lahko kupila "pravico do onesnaževanja" od drugih podjetij v Evropi, ki so izpuste toplogrednih plinov zmanjšala.
Evropska unija upa, da bo z vzpostavitvijo trga emisijskih kuponov podjetja spodbudila k zmanjševanju emisij. Dobicki od prodaje emisijskih kuponov naj bi podjetja spodbudilo k razvoju in uporabi cistih tehnologij. Posebna shema v okviru celotne EU bo, v vecji meri kot posamicne nacionalne sheme, hkrati preprecevala izkrivljanje konkurence znotraj industrije. Shema naj bi predvidoma zmanjšala stroške realizacije ciljev, ki jih Evropski uniji nalaga Kjotski protokol, za 1,3 milijarde evrov letno do 2010, kar predstavlja 35% celotnih stroškov.
Sistem bo prišel v veljavo postopno, najprej s poskusnim obdobjem med leti 2005 in 2007, temu pa bo sledila druga faza med 2008 in 2012. Države clanice EU morajo nacionalne nacrte pripraviti do marca 2004.
Obvezna shema
Vlade nekaterih držav so hotele, da sistem temelji na prostovoljni osnovi, toda Parlament je podprl stališce Evropske komisije, da je vzpostavitev sistema obvezna v celotni EU in sicer zaradi okoljevarstvenih razlogov in v izogib izkrivljanja trgov.
Vlade so se zavzemale za dolocitev možnih izjem, na osnovi katerih bi se iz programa lahko izkljucile cele industrijske panoge. Parlament pa je vztrajal, da se dopušcanje izjem omeji le na posamezne elektrarne in tovarne, kajti splošne izjeme bi škodovale sistemu.
Prvotno naj bi se shema nanašala samo na onesnaževanje z ogljikovim dioksidom in le na elektroindustrijo ter na železarsko in papirno in nekovinsko industrijo, katerih emisije skupaj predstavljajo približno 46% vseh emisij ogljikovega dioksida. Po nacrtu naj bi se Komisija na podlagi porocila o napredku naknadno odlocila, ali naj se vkljucijo še druge industrijske panoge in drugi plini. Poslanci Evropskega parlamenta so dosegli, da se državam clanicam dovoli postopno vkljucevanje drugih panog na prostovoljni osnovi. Poleg tega se bo porocilo Komisije o napredku še posebej osredotocilo na to, ali naj se vkljucijo tudi kemicne snovi, aluminij in transportna industrija. Po zaslugi Parlamenta lahko od leta 2008 dalje vsaka država clanica uveljavi pravico do lastne presoje o vkljucitvi tudi drugih toplogrednih plinov.
Onesnaževalec placa
Druga težava je bila, na kakšni osnovi naj nacionalne oblasti dodelijo pravice za izpušcanje toplogrednih plinov. Komisija je predlagala, da se emisijski kuponi podjetjem delijo brezplacno glede na ugotovljene emisijske vrednosti v preteklosti. Vendar so bili poslanci Evropskega parlamenta mnenja, da bi to škodovalo nacelu "onesnaževalec placa" in bi bilo nepošteno do podjetij, ki šele vstopajo na trg, hkrati pa bi lahko vodilo do izkrivljanja trga. Predlagali so kombiniran sistem, kjer bi bila vecina kuponov razdeljenih brezplacno, del pa bi jih bil prodan na dražbi. Sklenjen je bil kompromis, ki vladam omogoca, da prva tri leta po uveljavitvi sheme, torej po 1. januarju 2005, na dražbi prodajo 5% kuponov, v drugi fazi pa 10%. Po letu 2012 se bo na dražbah lahko prodalo vecje kolicine kuponov.
Parlament je zastopal stališce, da posamezne vlade ne morejo prosto izdajati neomejenega števila emisijskih kuponov. Vsaka država clanica EU bo torej morala omejiti kvote, ki jih razdeli, njihovo koncno število pa mora biti v skladu z naceli, katerim se je zavezala v Kjotskem protokolu.
V skladu s Kjotskim protokolom si industrializirane države pri doseganju zastavljenih ciljev glede zmanjševanja emisij lahko pomagajo s "fleksibilnimi mehanizmi", kot je npr. financiranje projektov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v drugih državah ali preselitev cistih tehnologij v države v razvoju. Vseeno pa je na vztrajanje Parlamenta Komisija z direktivo jasno dolocila, da morajo države dajati prednost "domacim" ukrepom.
Kjotski protokol
Tekom dvajsetega stoletja se je povprecna temperatura v Evropi dvignila za približno eno stopinjo Celzija, segrevanje ozracja pa naj bi se v prihodnjih sto letih še nadaljevalo ali celo stopnjevalo. Poleg naravnih pojavov, kot so nihanja v aktivnosti Sonca, so za podnebne spremembe delno odgovorni tudi ljudje. Zaradi onesnaževanja, ki ga povzrocajo, toplota ostaja ujeta v atmosferi, s tem pa prihaja do ucinka tople grede. Poleg nekaterih drugih plinov, kot so metan, dušikov oksid in fluorovodik, je glavni krivec ogljikov dioksid
(CO2), ki se proizvaja v industriji, transportu in ogrevalnih sistemih.
V Evropski uniji živi 5% svetovnega prebivalstva, ki proizvede kar 15% vseh toplogrednih plinov. Zavedajoc se teže tega podatka, je EU namerno odigrala konstruktivno vlogo pri pogajanjih o Kjotskem protokolu, glede katerega se je mednarodna skupnost leta 1997 strinjala, da je potreben za okrepitev in uveljavitev okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah. Protokol postavlja zavezujoce cilje glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
Uvedba trgovanja z emisijami toplogrednih plinov med državami clanicami je del širšega akcijskega nacrta, s katerim naj bi Unija spodbudila uporabo cistih in obnovljivih energetskih virov, s tem pa svojo infrastrukturo pripravila na posledice klimatskih sprememb.
|
