Gozdovi so ožgani zaradi kislega dežja, mesta se dušijo zaradi ozonskih lukenj, v skandinavskih jezerih ni več življenja, ribniki so zaraščeni z algami: onesnaževanje zraka škoduje našemu okolju in zdravju. Po dveh letih intenzivnih pogajanj sta Evropski parlament in Svet sprejela zakone za omejitev emisij velikih termoelektrarn in določila stroge omejitve glede količine odpadkov iz štirih glavnih virov onesnaževanja.
Proti onesnaževanju zraka se ne borimo zgolj s Kjotskim protokolom. Toplogredni plini niso naš edini sovražnik. Žveplov dioksid (SO2), ki ga izpuščajo v ozračje termoelektrarne, se lahko spoji z dežjem v žvepleno kislino, ta pa uničuje naše gozdove. Če pade na jezera, tam popolnoma uniči vodno življenje. Drugi sovražnik je dušikov oksid (NOx), ki lahko reagira s hlapnimi organskimi spojinami in ustvari troposferski ozon. Čeprav je ozon v višjih plasteh ozračja, kjer nas varuje pred ultravijoličnim sevanjem, neškodljiv, pa postane pri tleh nevaren strup, ki uničuje rastlinje, draži dihalne poti in se spremeni v toplogredni plin.
Za strupene pline ni meja
Dimnik termoelektrarne, čeprav visok tristo metrov, zaščiti le neposredno okolico. Dimi, ki onesnažujejo okolje, se širijo po več sto kilometrov, padejo na tla in se ne menijo za meje. To je torej že področje, na katerem je treba ukrepati na evropski ravni.
Med drugimi ukrepi je Evropska komisija v tem mandatnem obdobju predlagala dve različni direktivi, ki sta sicer tesno povezani. Prva zadeva emisije treh strupenih snovi, ki jih izpuščajo v ozračje velike kurilne naprave. Gre za dušikov oksid (NOX), ki nastane zaradi spajanja kisika in dušika pri visokih temperaturah, žveplov dioksid (SO2), ki ga povzroči izgorevanje kurilnih olj, in organski ali mineralni prah, ki ga v ozračje izpuščajo na primer cementarne. Ti trije viri onesnaževanja so pogosto vzrok za vrsto dihalnih bolezni, od manjših obolenj pa do raka.
Druga direktiva določa nacionalne omejitve emisij za štiri glavne dejavnike onesnaževanja zraka, ki povzročajo kislost, onesnaževanje z ozonom in evtrofikacijo (t.j. v vodi se kopičijo organske snovi, ki povzročajo motnje ekosistema, omogočajo širjenje alg in uničujejo kisik). Ti štirje dejavniki onesnaževanja so žveplov dioksid, dušikov oksid, amoniak in hlapne organske spojine (kot pare ogljikovodikov ali topil).
V okviru spravnega postopka sta Evropski parlament in Svet sklenila sporazum, ki zajema obe direktivi. Po eni strani zadeva izjeme glede novo določenih omejitev za emisije dušikovega oksida (NOX) iz starih elektrarn na premog. Po drugi strani določi končni datum, do katerega bi dolgoročno dejansko zmanjšali zdravstveno tveganje, povezano z onesnaževanjem zraka.
Termoelektrarne pod nadzorom
V 15 državah članicah EU je 2000 velikih kurilnih naprav z zmogljivostjo 50 MWt ali celo več, ki proizvajajo elektriko predvsem za industrijske namene. Evropski parlament je dosegel, da se bo omejitev 200mg/m3 od l. 2016 uporabljala za vse emisije dušikovega oksida, ki jih izpuščajo naprave za kurjenje trdih goriv, kar je 50% zmanjšanje zdajšnjih omejitev. Ta omejitev je predstavljala enega izmed bistvenih vprašanj na pogajanjih z državami pristopnicami srednje in vzhodne Evrope.
Parlament je zahteval, da mora za že obstoječe naprave veljati enaka zakonodaja kot za nove naprave. S Svetom se je dolgo pogajal o zmanjšanju števila izjem, ki jih je Svet želel doseči za stare naprave. Medtem ko so države članice želele neomejeno število izjem, je Evropski parlament zahteval postopno in nujno omejitev teh izjem. Nove določbe bi lahko namreč povzročile zaprtje starih naprav in rudnikov, iz katerih so te pridobivale gorivo, in s tem izgubo številnih delovnih mest.
Kurilne naprave, ki so najbolj obremenjene, so trenutno še izvzete iz omejitve 200mg/m3, toda od leta 2008 do 2016 se bodo omejitve postopoma zaostrovale. Obenem se je Komisija zavzela za določitev datuma, do katerega bi te naprave obratovale. Dogovorili so se za izjemo za naprave na antracit (velja za Veliko Britanijo in Španijo), ki bodo prenehale obratovati leta 2018.
Drugi uspeh Parlamenta je bila direktiva o nacionalnih omejitvah emisij do leta 2020, ki je končni datum za uresničitev dolgoročnega cilja. V skladu z njim se ne smejo prekoračiti kritične omejitve in izpostaviti prebivalstva resnemu zdravstvenemu tveganju zaradi onesnaženega zraka. Do leta 2010 je treba uresničiti srednjeročni cilj o obveznih omejitvah v vsaki državi članici. Cilj je za 50% zmanjšati območja, na katerih se v previsoki meri kopičijo kisle snovi in za dve tretjini koncentracijo ozona pri tleh, ki bi že lahko škodovala človekovemu zdravju.
EP si je prizadeval tudi za sprejetje določila, s katerim se Komisija zaveže za pospeševanje napredka pri uresničevanju naštetih ciljev, ki si jih je Skupnost zastavila za leto 2010, in v skladu s katerim lahko predlaga nove ukrepe. Evropski parlament je dosegel tudi določbo, da bo Komisija morala nadzorovati onesnaževanje zaradi letalskega in pomorskega prometa in predlagati ukrepe za zmanjševanje onesnaževanja.
|