V tem poglavju kratkega vodnika je pojasnjeno, kako je Pariška pogodba začrtala pot evropski integraciji in kako sta Rimski pogodbi ta proces nadgradili z ustanovitvijo Evropskih skupnosti. Poudarjeno je, kako so te pogodbe utrdile idejo o skupni prihodnosti, hkrati pa so opisani glavni cilji, načela in razvoj institucij po drugi svetovni vojni.

Ozadje

Francosko-nemška sprava je bila zaradi katastrofalnih posledic druge svetovne vojne in nenehne nevarnosti spopada med vzhodom in zahodom glavna prednostna naloga. Ko se je šest ustanovnih držav članic (Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska) odločilo združiti svojo premogovniško in jeklarsko industrijo na podlagi Pariške pogodbe iz leta 1951, je bil storjen prvi korak k evropskemu povezovanju. Rimski pogodbi iz leta 1957 sta razširili temelje tega povezovanja, hkrati pa dodatno razvili gospodarski in institucionalni okvir Skupnosti.

Pravna podlaga

  • Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (Pogodba ESPJ ali Pariška pogodba): s to pogodbo, ki je bila podpisana 18. aprila 1951 in je začela veljati 23. julija 1952, je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), pa tudi skupne institucije, vključno z visoko oblastjo, parlamentarno skupščino, svetom ministrov, Sodiščem in posvetovalnim odborom. Člen 97 je določal, da pogodba preneha veljati po 50 letih, torej 23. julija 2002;
  • Pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom), imenovani tudi Rimski pogodbi: s tema pogodbama, ki sta bili podpisani 25. marca 1957 in sta začeli veljati 1. januarja 1958, sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom). Člen 240 Pogodbe EGS in člen 208 Pogodbe Euratom sta izrecno določala, da sta oba dogovora sklenjena za nedoločen čas.
  • Cilji

    • Ustanoviteljice ESPJ so odkrito izrazile svojo namero, da je pogodba le prvi korak na poti k „evropski federaciji“. Skupni trg za premog in jeklo je bil zamišljen kot poskus, ki bi ga postopoma razširili na druga gospodarska področja, vrhunec pa bi dosegel s politično Evropo.
    • Cilj Evropske gospodarske skupnosti je bil vzpostaviti skupni trg, zasnovan na štirih svoboščinah, tj. prostem pretoku blaga, kapitala in storitev ter prostem gibanju oseb.
    • Cilj Euratoma je bil uskladiti preskrbo s cepljivimi snovmi in raziskovalne programe za uporabo jedrske energije v miroljubne namene, ki so jih države članice že izvajale ali pa so jih šele pripravljale.
    • Preambula k vsem trem pogodbam kaže na enotnost ciljev pri ustanavljanju evropskih skupnosti, saj izraža prepričanje, da si morajo evropske države skupaj prizadevati za izgradnjo skupne prihodnosti, ker bodo samo tako lahko nadzorovale svojo usodo.
    • Glavna načela in razvoj Evropskih skupnosti

      A. Začetki evropskega povezovanja

      Evropske skupnosti (ESPJ, EGS in Euratom) so rezultat postopnega razvoja evropske ideje in so neločljive od dogodkov, ki so pretresli našo celino. Po drugi svetovni vojni je bilo treba reorganizirati glavne industrijske panoge, zlasti jeklarstvo. Prihodnost Evrope, ki ji je grozil spopad med Vzhodom in Zahodom, je bila odvisna od sprave med Francijo in Nemčijo.

      Poziv francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana 9. maja 1950 lahko štejemo za izhodiščno točko skupne Evrope. Izbira premoga in jekla je bila v tistem trenutku zelo simbolna. V zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja sta bila premogovništvo in jeklarstvo namreč izredno pomembni gospodarski panogi, na katerih so države gradile svojo moč. Poleg očitnih gospodarskih koristi, ki bi jih s seboj prineslo združevanje francoskih in nemških virov, naj bi to pomenilo tudi konec starih nasprotij med tema državama. Robert Schuman je 9. maja 1950 izjavil: „Evropa ne bo nastala naenkrat ali v skladu z enotnim načrtom. Gradila se bo s pomočjo konkretnih dosežkov, ki bodo najprej oblikovali dejansko solidarnost.“ Na podlagi tega načela so Francija, Italija, Nemčija in države Beneluksa (Belgija, Nizozemska in Luksemburg) podpisale Pariško pogodbo, ki je zagotavljala predvsem:

      • prosti pretok blaga in prosti dostop do proizvodnih virov,
      • stalen nadzor trga za preprečevanje nepravilnosti pri delovanju, ki bi lahko pripeljale do uvedbe proizvodnih kvot,
      • spoštovanje pravil o konkurenci in preglednosti cen,
      • podporo posodobitvi in preoblikovanju premogovništva in jeklarstva.
      • B. Od Evropske obrambne skupnosti do Rimskih pogodb

        Po podpisu Pariške pogodbe je René Pleven predlagal oblikovanje evropske vojske, čeprav je Francija nasprotovala obnovi nemških nacionalnih vojaških sil. To je privedlo do pogajanj o Evropski obrambni skupnosti leta 1952, ki naj bi jo spremljala Evropska politična skupnost. Vendar sta bila oba načrta odložena, ko je francoska narodna skupščina 30. avgusta 1954 zavrnila ratifikacijo pogodbe.

        Prizadevanja za ponovno oživitev izgradnje Evrope po neuspehu evropske obrambne skupnosti so se uresničila junija 1955 na konferenci v Messini v obliki carinske unije in unije za jedrsko energijo. Vrhunec pa so dosegla s podpisom Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.

        C. Skupni trg in skupne politike

        Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (Pogodba EGS, Rimska pogodba) je vključevala:

        • odpravo carin med državami članicami,
        • uvedbo skupne zunanje carinske tarife,
        • sprejetje skupne politike na področju kmetijstva in prometa,
        • ustanovitev Evropskega socialnega sklada,
        • ustanovitev Evropske investicijske banke in
        • razvoj tesnejših odnosov med državami članicami.
        • Pogodba EGS je za uresničitev navedenih ciljev določila smernice in opredelila okvir zakonodajnih dejavnosti v institucijah Skupnosti. Te so vključevale skupne politike, kot so kmetijska (členi od 38 do 43), prometna (člena 74 in 75) in trgovinska (členi od 110 do 113). Skupni trg bi omogočal prosti pretok blaga in mobilnost proizvodnih dejavnikov, vključno s prostim pretokom delavcev in podjetij, svobodo opravljanja storitev in prostim pretokom kapitala.

          Cilji Pogodbe o ustanovitvi Evropske atomske skupnosti (Euratom) so bili sprva zastavljeni zelo ambiciozno, zlasti cilj pospešenega vzpostavljanja in razvoja jedrske industrije. Zaradi kompleksnosti in občutljivosti tega sektorja, ki je povezan s ključnimi interesi držav članic (obramba in nacionalna neodvisnost), pa je bilo treba te ambicije obrzdati.

          D. Institucionalni razvoj Skupnosti

          Konvencija o nekaterih skupnih institucijah Evropskih skupnosti, ki je bila podpisana in je začela veljati skupaj z Rimskima pogodbama, je določila, da bosta parlamentarna skupščina in sodišče skupni instituciji. Postopek združitve institucij se je zaključil s Pogodbo o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965, znano kot Pogodba o združitvi.

          Od tedaj je Evropska gospodarska skupnost prevladala nad sektorskima skupnostma ESPJ in Euratom. To je pomenilo prevlado splošnega sistema EGS nad soobstojem organizacij s sektorskimi pristojnostmi in ustanovitev institucij EGS.

          Vloga Evropskega parlamenta

          S Pariško pogodbo je bila kot ena od institucij ESPJ ustanovljena enotna skupščina. Konvencija o nekaterih skupnih institucijah Evropskih skupnosti, podpisana skupaj z Rimskima pogodbama, je nadalje predvidela skupno parlamentarno skupščino in Sodišče Evropskih skupnosti, kar je prispevalo k postopnemu poenotenju institucionalnega okvira Evropskih skupnosti.

          To poglavje kratkega vodnika je pripravil Tematski sektor za pravosodje, državljanske svoboščine in institucionalne zadeve Evropskega parlamenta. Za več informacij o tej temi obiščite spletišče Odbora za ustavne zadeve.

           

          Mariusz Maciejewski