Evropski parlament v akciji
Pomembni dosežki
1999-2004

 
Evropski parlament
Reforma EU
Širitev
Državljanske pravice
Pravosodje
in notranje zadeve
Zunanji odnosi
Varnost in obramba
Clovekove pravice
Balkan
Sporazumi z državami
izven EU
Zunanja trgovina
Razvojno sodelovanje
EU-AKP
Protipehotne mine
Okolje / Zaščita potrošnika
Transport /
Regionalna politika
Kmetijstvo / Ribištvo
Ekonomska
in monetarna politika
Zaposlovanje in socialna politika / Ženske pravice
Notranji trg / Industrija / Energija / Raziskave
 

EPP-ED PSE Group ELDR GUE/NGL The Greens| European Free Alliance UEN EDD/PDE


Človekove pravice v središču zunanje politike

Če obstaja katero področje, na katerem se Evropski parlament že zelo dolgo bori, je to področje zaščite in promocije človekovih pravic znotraj in zunaj Unije. Danes so zahvaljujoč poslancem, ki imajo pri tem vodilno vlogo, človekove pravice v jedru zunanje politike Unije.

Pogovori o človekovih pravicah se ne smejo spreobrniti v kavarniške razprave ali se omejiti na izmenjavo mnenj o kulturnih in zgodovinskih razlikah. To so iskreni poudarki iz zadnjega poročila o stanju človekovih pravic v svetu leta 2002, ki ga je sprejel Parlament. Poslanci so pogosto pozvali Svet in Komisijo, naj v političnih pogajanjih, pri dodeljevanju pomoči ali pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami okrepita svoje zahteve glede človekovih pravic.

Politika in sredstva

Že desetletja se evropski poslanci borijo, da bi promocijo človekovih pravic in demokracije postavili v jedro zunanje politike Unije. Te zahteve so konkretizirali v Maastrichtski in Amsterdamski pogodbi, ki sta v ta namen zagotovili potrebne pravne podlage. Poleg tega je prav Parlament razvil proračunski red, ki Uniji dovoljuje financiranje projektov na tako različnih področjih, kot so državljanska vzgoja, razvoj neodvisnih medijev, preprečevanje nasilja nad ženskami, izobraževanje policistov ...

Sistematična klavzula

Tudi zaradi vztrajanja Parlamenta Unija v sporazume, ki jih sklepa s tretjimi državami, sistematično vnaša klavzule, povezane s človekovimi pravicami. Te klavzule pogojujejo uveljavitev sporazumov. Drugače povedano: ti sporazumi se lahko razveljavijo, če država podpisnica krši človekove pravice. Ta politika se je v devetdesetih letih, preden je v začetku leta 1995 postala sistematična, postopoma razvijala. Kakih trideset sporazumov, sprejetih pred letom 1995, in kakih dvajset uveljavljenih, vključuje takšne pogoje.

Vendar izražanje načel in pričakovanj ne zadostuje. Treba jih je tudi uveljaviti. Za poslance je dejansko spoštovanje te klavzule odvisno predvsem od politične volje držav članic, katerih posebni interesi včasih ovirajo učinkovito delovanje Unije. Da bi zmanjšali to vrsto "obotavljanja", bi moral po mnenju Parlamenta klavzulo spremljati natančno določen izvedbeni mehanizem, s katerim bi vzdrževali pritisk na tretje države. Parlament tudi obžaluje, da ni bolj vpleten v odločanje, ki vodi k posvetovanjem ali prekinitvi bilateralnih sporazumov zaradi kršitev človekovih pravic.

Vendar Parlament razpolaga s pomembnim orožjem: s soglasjem, ki ga mora podati in brez katerega se ti bilateralni sporazumi ne morejo začeti izvajati. Zgodilo se je, da Parlament ni zavrnil soglasja, ampak je z zavlačevanjem ustvarjal pritisk na tretje države. Tak je primer iz leta 1993 v zvezi s sporazumom s Sirijo in vse kaže, da je pritisk prispeval k temu, da se je lahko od tam izselilo veliko število sirskih Židov. Zavlačevanje lahko tudi omogoči organizacijo sprejemov, na katere so vabljeni politični voditelji tretjih držav. Tam jih spodbujajo k razjasnitvi in okrepitvi njihove politike na področju človekovih pravic. EP je svojemu soglasju včasih priložil resolucijo, ki izraža njegove zahteve. To se je v tem zakonodajnem obdobju zgodilo v primeru asociacijskih sporazumov z Egiptom in Libanonom, pa tudi z Alžirijo, kjer je delegacija EP preverila stanje na terenu. V primeru Pakistana je bil sporazum zamrznjen zaradi vedno slabšega stanja na področju človekovih pravic v tej državi.

Stalen nadzor

Aktualne razprave o kršenju človekovih pravic v svetu in sprejem resolucij so del vsakega mesečnega plenarnega zasedanja EP v Strasbourgu. Poslanci so posebej pozorni in kritični glede svobode govora in tiska, izvedbe resnično demokratičnih volitev ter pravičnosti procesov. Parlament je zažugal več avtoritarnim vladam zaradi zastraševanja opozicije in nasilja nad njo, kar daje sodeč po živih reakcijah teh vlad misliti, da tudi strog odnos Parlamenta predstavlja eno od koristnih sredstev moralnega pritiska. Pritiski poslancev so vlade določenih držav pogosto privedli do ponovnega razmisleka o svojem odnosu do borcev za človekove pravice ali do političnih nasprotnikov, kot se je zgodilo v primerih Ryada al-Turka v Siriji, Saada Eddina Ibrahima v Egiptu in Hamme Hammamija v Tuniziji.

Vsako leto Parlament preveri stanje človekovih pravic v svetu. Letno poročilo, o katerem razpravljajo na plenarnem zasedanju in mu je priložena resolucija, izpostavlja nesprejemljive situacije in predlaga določena dejanja, s katerimi naj se okrepi učinkovitost in skladnost Unije na tem področju. Zadnje poročilo o stanju človekovih pravic v letu 2002 (o njem so razpravljali septembra 2003) je posebej izpostavilo, da verska nestrpnost ogroža mir v svetu. Poročilo za leto 2001 je obravnavalo trgovanje z ljudmi in terorizem, poročilo za leto 2000 pa se je ukvarjalo s svobodo govora in medijev.

Konkretna naloga

Poleg svojih mesečnih razprav in letnih poročil je Parlament pogosto spodbujal pošiljanje opazovalnih misij Unije v določene tretje države v času volitev in je v njih pogosto tudi sodeloval. Poslanci EP so takim misijam tudi predsedovali. Poslanci vseeno menijo, da naj se delo misij ne omeji le na posamezne akcije v času volitev in pozivajo, naj postane stalnica.

V zadnjih letih je Parlament zahteval in podpiral sankcije (kot je embargo na trgovanje z orožjem ali ukinitev pomoči Skupnosti) proti državam, ki so vztrajno kršile človekove pravice. To se je zgodilo predvsem v primerih Zimbabveja, Haitija, Liberije, Somalije, Demokratične republike Kongo, Sierre Leone, Indonezije in Moldavije. V želji po skladnosti s sankcijami Parlament leta 2002 dvema zimbabvejskima odposlancema, ki jima je bila zavrnjena izdaja vizumov, ni dovolil vstopa na Skupno parlamentarno skupščino AKP-EU, ki se je odvijala v njegovih prostorih. Srečanje so tako preprosto odpovedali.



  
Porocevalci:
  
Letno porocilo 1999-2000: Matti Wuori (Greens/EFA, FIN)
Letno porocilo 2001: Johan Van Hecke (ELDR, B)
Letno porocilo 2002: Bob van den Bos (ELDR, NL)
Letno porocilo 1999-2000
Letno porocilo 2001
Letno porocilo 2002
Letno porocilo 1999-2000 (tekst je sprejel EP)
Letno porocilo 2001 (tekst je sprejel EP)
Letno porocilo 2002 (tekst je sprejel EP)

 

 

 
  Publishing deadline: 2 April 2004