Evropski parlament v akciji
Pomembni dosežki
1999-2004

 
Evropski parlament
Reforma EU
Širitev
Državljanske pravice
Pravosodje
in notranje zadeve
Zunanji odnosi
Varnost in obramba
Clovekove pravice
Balkan
Sporazumi z državami
izven EU
Zunanja trgovina
Razvojno sodelovanje
EU-AKP
Protipehotne mine
Okolje / Zaščita potrošnika
Transport /
Regionalna politika
Kmetijstvo / Ribištvo
Ekonomska
in monetarna politika
Zaposlovanje in socialna politika / Ženske pravice
Notranji trg / Industrija / Energija / Raziskave
 

EPP-ED PSE Group ELDR GUE/NGL The Greens| European Free Alliance UEN EDD/PDE


Države AKP: uravnoteženo partnerstvo

Ko je leta 1958 EGS ugledala luč sveta, je bilo več držav članic še kolonialnih sil. Po dekolonizaciji je večina afriških držav ostala odvisnih od posebnih gospodarskih odnosov z Evropo. Prav te odnose so zaobsegli zaporedni sporazumi - edini te vrste - z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (AKP). Ta povezava se je s Cotonoujskim sporazumom, ki so ga podpisali leta 2000, razvila v pravo partnerstvo. Poglavitna novost, ki jo Cotonou prinaša za Evropski parlament, je oblikovanje prave skupne institucije, ki temelji na enakopravnosti: skupne parlamentarne skupščine.

Z evropske strani petnajst, kmalu petindvajset držav članic. S strani AKP sedeminsedemdeset držav. Najstarejše odnose Unije s tretjimi državami, prvič potrjene leta 1964 z Yaoundejsko konvencijo, potem z Lomejskimi konvencijami, zdaj ureja Cotonoujski sporazum, podpisan 23. junija 2000 v Beninu. Potem ko je, kot velja za vse pridružitvene sporazume, dobil soglasje Evropskega parlamenta, je Cotonoujski sporazum uradno stopil v veljavo 1. aprila 2003. Drugače od prejšnjih konvencij, sklenjenih za pet ali deset let, cotonoujska meri na daljše obdobje: sklenili so jo za dvajset let. Znatno spreminja politiko sodelovanja in institucionalizira parlamentarne odnose v okviru prave "Skupne parlamentarne skupščine" (APP).

Stalen politični dialog

Ta Skupščina, edinstvena v svetu, je imela oktobra 2003 v Rimu svoje šesto zasedanje. Sestavlja jo en odposlanec na državo AKP in prav toliko poslancev Evropskega parlamenta. Med zadnjimi sejami, so lahko evropski poslanci z zadovoljstvom ugotovili, da so države AKP začele nanje pošiljati vplivnejše odposlance kot prej, ko so jih predstavljali večinoma vladni funkcionarji ali veleposlaniki. Ta sprememba krepi parlamentarni dialog med severom in jugom. Vendar proces ne poteka vedno gladko. Novembra 2002 je Evropski parlament odpovedal peto zasedanje, ki bi moralo biti v Bruslju, ker je Zimbabve imenoval dva odposlanca, ki jima je bil zaradi diplomatskih sankcij proti Mugabejevemu režimu prepovedan vstop v Unijo.

Poleg razvojnih strategij in boja proti revščini je v jedru Cotonoujskega sporazuma politični dialog. Prav tu lahko Skupščina igra pomembno vlogo. Osnovno poslanstvo predstavnikov v Parlamentu mora biti promocija demokratičnih procesov. To lahko konkretno pomeni organizacijo skupnih preiskovalnih misij tako kot na Slonokoščeni obali ali opazovanje volitev tako kot v Keniji. Poleg tega je predvideno, da Skupščina redno prisluhne predstavnikom civilne družbe. Čeprav se je institucionalna organizacija Skupščine z ustanovitvijo treh stalnih odborov, ki pripravljajo plenarna zasedanja, izboljšala, le-ta nima vseh uporabnih instrumentov, s katerimi bi uveljavila svoj vpliv. Nima na primer moči proračunskega in političnega nadzora financiranja sodelovanja.

Vpliv Evropskega parlamenta pa se krepi. Vse do zdaj se je "Evropski razvojni sklad", finančni instrument sodelovanja z državami AKP, izogibal običajnim proračunskim postopkom in s tem vplivu Evropskega parlamenta, ki že dolgo poziva k proračunski ureditvi sodelovanja. To željo je uslišala Konvencija o prihodnosti Evrope, tako da bi bila lahko končno udejanjena v ustavni pogodbi. Poslanci naj bi lahko tako neposredno vplivali na financiranje sodelovanja in ob tem zagotavljali demokratičen nadzor ter bdeli nad tem, da izplačevanje teh sredstev ne bi oškodovalo drugih prednostnih nalog Skupnosti.

Odpravljanje revščine

V nasprotju s prejšnjimi konvencijami partnerski sporazum svoje delovanje zastavlja širše kot tradicionalne razvojne strategije. Krepi institucionalno in politično razsežnost odnosov med EU in državami AKP na področjih, kot so človekove pravice, demokracija in dobro urejena javna uprava. V nov sporazum so eksplicitno vključena še druga področja, kot so migracije, preprečevanje sporov ali krepitev miru.

Prednostni cilj ostaja odpravljanje revščine, vendar ne več samo z izplačevanjem finančnih pomoči. Gre tudi za pomoč državam v razvoju, da se vključijo v svetovno gospodarstvo, sledijo ciljem rasti in trajnostnega razvoja ter izboljšajo svoj dostop do proizvodnih virov. Države AKP naj bi tudi delovale v smeri bolj trajne regionalne in subregionalne integracije, ki bo sposobna privabljati zasebne investicije.

Cotonoujski sporazum določa, da je treba pri našem gospodarskem in trgovinskem sodelovanju z državami AKP "spoštovati njihove politično izbiro in njihove razvojne prioritete" ter delovati v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije. V Lomejski konvenciji je trgovinsko sodelovanje v osnovi temeljilo na nevzajemnih preferencialnih tarifah, ki so večini proizvodov iz držav AKP omogočale brezcarinski dostop na tržišče Skupnosti. V prihodnje bodo morale Unija in države AKP liberalizirati menjavo. Novi trgovinski sporazumi, o katerih se pogajajo od leta 2002, bi morali stopiti v veljavo najkasneje do leta 2008. Ureditev z recipročno prosto menjavo blaga in storitev bo torej vzpostavljena progresivno, vsebovala pa bo spremenljivo stopnjo asimetričnosti glede na razvitost različnih držav AKP.

Za nadzorovano svobodno menjavo

Vloga Parlamenta je pri pogajanjih omejena. Z njim se posvetujejo le med pogajanji ali ob sklepanju trgovinskih sporazumov.

Lahko pa v resolucijah izrazi svoje stališče in pritegne pozornost Komisije in Sveta na določene vidike. Tako je Parlament ob začetku prvega kroga pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu uveljavil mnenje, da odprtje trgov samo po sebi ni rešitev.

Po mnenju poslancev mora to odprtje spremljati pomoč za izboljšanje proizvodne in trgovinske infrastrukture v državah AKP, da bodo lahko povečale delež tehnoloških vsebin v svojem izvozu ter da bi zvišale kakovost izobraževanja in raziskovanja. Prenos tehnologije mora spremljati zniževanje pogojev za pridobitev proizvodnih patentov v državah v razvoju. To je še posebej pomembno pri zdravilih. Poslanci so se prav tako zavzeli za vključitev trgovanja s storitvami v pogajanja. Ocenjujejo, da je treba to vprašanje podrobno preučiti in zahtevajo, naj se javna naročila izključijo iz pogajanj.



  
Porocevalci:
  
Sporazum o partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami: Didier Rod (Greens/EFA, F)
Pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu z regijami in državami AKP: Yasmine Boudjenah (GUE/NGL, F)
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2000: Miguel Angel Martínez Martínez (PES, E)
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2001: Marie-Arlette Carlotti (PES, F)
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2002: Joaquim Miranda (GUE/NGL, P)
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2003: Colette Flesch (ELDR, L)
  
Sklepne listine, objavljene v Uradnem listu:
  
Sporazum o partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami
Pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu z regijami in državami AKP - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2000 - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2001
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2002 - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Delo skupne skupšcine AKP-EU v letu 2003 - postopek v teku

 

 

 
  Publishing deadline: 2 April 2004