Evropski parlament v akciji
Pomembni dosežki
1999-2004

 
Evropski parlament
Reforma EU
Širitev
Državljanske pravice
Pravosodje
in notranje zadeve
Zunanji odnosi
Varnost in obramba
Clovekove pravice
Balkan
Sporazumi z državami
izven EU
Zunanja trgovina
Razvojno sodelovanje
EU-AKP
Protipehotne mine
Okolje / Zaščita potrošnika
Transport /
Regionalna politika
Kmetijstvo / Ribištvo
Ekonomska
in monetarna politika
Zaposlovanje in socialna politika / Ženske pravice
Notranji trg / Industrija / Energija / Raziskave
 

EPP-ED PSE Group ELDR GUE/NGL The Greens| European Free Alliance UEN EDD/PDE


Zunanja, varnostna in obrambna politika: korak za korakom...

Četrt stoletja so si države članice Unije med seboj izmenjevale mnenja o vprašanjih mednarodne politike, a dlje od sprejetih izjav niso šle. Po razpadu sovjetskega imperija in destabilizaciji Balkana in Vzhodne Evrope je Unija zunanji, varnostni in obrambni politiki začela posvečati še več pozornosti. A do izoblikovanja resnične, učinkovite politike Skupnosti, kar je bila želja velike večine evropskih državljanov in poslancev, še ni prišlo. Parlament je ves čas pozival k odločnejšim potezam, tako glede delovanja, skupnih učinkovitih institucij, kot tudi glede operativnih sredstev. Teroristični napadi 11. septembra 2001 so to težnjo in potrebo le še okrepili.

Evropski poslanci menijo, da bo Unija na mednarodnem prizorišču lahko nastopala enoglasno le, če bodo države članice zmogle politično voljo, da se sporazumejo o jasni strategiji in učinkovitih institucijah. Dolgo se je skupna zunanja politika omejevala na sodelovanje pri razvoju, na gospodarsko pomoč ter pomoč pri nepredvidenih dogodkih. Maastrichtska pogodba, ki je začela veljati leta 1993, je uvedla instrument diplomacije: skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP), ki pa v nasprotju z gospodarskim področjem uhaja logiki skupnosti: v osnovi odloča Svet, torej vlade, najpogosteje s soglasjem. Komisija in Parlament pri tem praktično nimata besede.

Amsterdamska pogodba, v veljavi od leta 1999, skuša rešiti dva problema. Po eni strani je Unija pridobila možnost vojaškega posredovanja pri reševanju kriznih položajev v humanitarne namene in v namene ohranjanja in ponovnega vzpostavljanja miru (petersberške naloge). Po drugi strani pa je skušala politiki dati določeno podobo tako, da je vzpostavila funkcijo visokega predstavnika za SZVP, ki pa vedno deluje v imenu držav članic in Sveta, pri čemer obstaja nevarnost, da s svojimi pristojnostmi poseže v pristojnosti Komisije (razvoj, humanitarna pomoč, trgovinska politika). Poleg tega je Amsterdam uvedel "konstruktivno vzdržanost" z namenom preseganja negativnih učinkov načela soglasja, zaradi katerega je pogosto prihajalo do sprejetja povsem okrnjenih stališč. S tem je omogočil, da so se ukrepi sprejemali, ne da bi bilo za to potrebno aktivno sodelovanje vseh držav članic. Uvedel je tudi "okrepljeno sodelovanje", kar državam, če želijo, omogoča tesnejše medsebojno sodelovanje.

Na vojaškem področju je prišlo do pomembnega razvoja leta 1999, ko je Evropski svet v Helsinkih sprejel sklep, da morajo biti do leta 2003 države članice sposobne v 60 dneh za najmanj leto dni razvrstiti svoje vojaške enote 50.000 do 60.000 mož, usposobljenih za izvajanje petersberških nalog.

Zunanji minister EU

Že leta 2000 se je Evropski parlament v skrbi za večjo jasnost, koherentnost in učinkovitost zavzel za oblikovanje funkcije podpredsednika Komisije, ki bi združevala funkciji visokega predstavnika in evropskega komisarja, pristojnega za zunanje odnose. Poslanci so zamisel uspešno branili v okviru Konvencije o prihodnosti Evrope, svoje mesto pa je našla tudi v osnutku ustavne pogodbe. Vseeno pa z določbami osnutka ustave Parlament na tem področju ne dobi bistveno večje besede. Tudi njegova želja, da bi se odločitve sprejemale s kvalificirano večino, ni bila sprejeta, razen če bi se odločalo o predlogu ministra za zunanje zadeve, ki bi imel podporo Komisije.

Operativno osnutek ustave predvideva ustanovitev evropske agencije za oborožitev in razširitev petersberških nalog na razorožitev in boj proti terorizmu. "Solidarnostna klavzula" naj bi države članice vodila k medsebojni pomoči pri mobilizaciji civilnih in vojaških virov v boju proti terorizmu. Poslanci so predlagali tudi uvedbo "klavzule skupne obrambe", podobne tisti v okviru zveze NATO, ki bi jo države članice uporabile, če bi to želele, vendar pa zamisel ni bila sprejeta.

Vse večji vpliv

Čeprav o vprašanjih zunanje, varnostne in obrambne politike na koncu odločajo države članice, mora biti Parlament predhodno vsaj obveščen o pooblastilih, obsegu in finančnem vplivu vsake predvidene politične akcije ali operacije v imenu Unije. Poslanci so v zadnjih letih vzpostavili tesnejše vezi z visokim predstavnikom, pristojnimi komisarji, predsedstvom Unije in posebnimi odposlanci Unije v določenih predelih sveta.

Poslanci lahko dejavnost na tem področju spodbudijo z vključevanjem v javne in politične razprave. S poročili, priporočili ali vprašanji, naslovljenimi na glavne akterje Unije, lahko do določene mere vplivajo na primer na Komisijo, od katere lahko zahtevajo, naj predlaga določene ukrepe. Pomembno je, da ima Parlament na razpolago proračunska sredstva za kritje stroškov dejavnosti v okviru SZVP (okrog 50 milijonov evrov za leto 2003). Nasprotno pa EP ni pristojen za financiranje obrambe, ki se napaja neposredno iz proračunov držav članic.

Evropski parlament predstavi politične prednostne naloge vsako leto v letnem poročilu o zunanji, varnostni in obrambni politiki. Leta 2002 so poslanci pozdravili nov način sodelovanja med institucijami, do katerega je prišlo po terorističnih napadih septembra 2001, in predlagali spopad s terorizmom pri njegovih koreninah, kar pomeni predvsem dialog s šibkimi in nestabilnimi državami. Leta 2003 so odobrili ne le politično in gospodarsko, temveč tudi vojaško sodelovanje Unije v afganistanski krizi v okviru ISAF (International Security Assistance Force). Vseeno so obžalovali dejstvo, da je vojna v Iraku močno škodovala kredibilnosti SZVP, katere ponovna pridobitev bo po njihovem mnenju odvisna od vojaške moči Unije in od njene volje, da jo dejansko uporabi.

Prve vojaške operacije

Leta 2003 je Unija začela s prvimi tremi operacijami na kriznih območjih in tako očitno prevzela določeno odgovornost. 1. januarja 2003 je policija EU, ki je štela 500 mož, od OZN za tri leta prevzela nadzor v Bosni in Hercegovini, zlasti z namenom oblikovanja lokalne policije. Marca 2003 je Unija izvedla svojo prvo vojaško operacijo v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, po tem ko je prevzela nadzor od zveze NATO. Unija je v to državo z namenom vzpostavitve miru, potrebnega za izvedbo institucionalnih reform, napotila 350 vojakov (operacija "Concordia"), ki se jim je kasneje priključila še policija (200 mož, operacija "Proxima"). Operacija "Artemis" v pokrajini Ituri v Kongu je prva vojaška operacija, ki jo je Unija izvedla samostojno, s čimer je dokazala, da je Evropa v osnovi pripravljena uporabiti evropske enote za potrebe humanitarnega posredovanja tudi zunaj evropskega ozemlja.

Ne vojni v Iraku

V poročilu, objavljenem maja 2002, je EP mednarodno skupnost posvaril, da iraški režim izvaja program oboroževanja z jedrskim orožjem. Ocenil je, da bo država v primeru odprave sankcij sposobna v petih letih razviti lastno jedrsko orožje, zato so poslanci pozvali k nadaljevanju embarga na orožje, a so zahtevali odpravo drugih sankcij. Pozvali so k multilateralni politični rešitvi pod okriljem Združenih narodov. EP je zavrnil vsakršno vojaško posredovanje zunaj okvira resolucij OZN in je iraške oblasti pozval, naj sprejmejo inšpekcijo komisije UNMOVIC (United Nations Monitoring, Verification and Inspection Commission). Ob tem je obsodil stalne hude kršitve človekovih pravic v Iraku.

30. januarja 2003, torej nekaj tednov pred začetkom vojne, je z 287 glasovi za, 209 proti in 26 vzdržanimi sprejel resolucijo o Iraku. Poslanci so menili, da kršitve resolucije 1441, kot so jih ugotovili inšpektorji OZN-a, ne upravičujejo vojaškega posredovanja. Nasprotovali so vsakršnemu enostranskemu vojaškemu posredovanju in menili, da bi bil preventivni napad v nasprotju z mednarodnim pravom. Po začetku vojne se poslanci niso mogli izogniti nesoglasjem, ki so razdelila evropske vlade, zaradi česar niso mogli sprejeti nobenega novega stališča glede vojne. Nasprotno pa je bilo poročilo o obnovi države sprejeto s širokim konsenzom.

Bližnji Vzhod: veliko pobud

Oktobra 2003, ko je nasilje na Bližnjem Vzhodu predstavljalo vsakodnevno realnost, je EP sprejel poročilo, v katerem tako izraelsko vlado kot palestinsko upravo poziva k brezpogojni izvedbi "delovnega načrta" četverice (Združenih držav, Rusije, EU in OZN). Evropski parlament je pozval k sožitju dveh suverenih držav, ki bi obema omogočilo varno življenje. Poslanci so strogo obsodili palestinski terorizem in palestinsko upravo pozvali, naj vzpostavi javni red in se konkretno potrudi za odpravo terorističnih organizacij. Po drugi strani je EP izraelsko oblast pozval k umiku vojaških sil s palestinskih ozemelj in k takojšnji ustavitvi načrtovanih umorov in zamrznitvi gradnje naselij na palestinskih ozemljih kot tudi "varnostnega zidu".

Aprila 2002 je EP sprejel priporočilo Svetu, s katerim ga je zaradi porasta vojaške dejavnosti izraelske vlade pozval k suspenzu asociacijskega sporazuma med Unijo in Izraelom (269 za, 208 proti, 22 vzdržanih). Svet ministrov tega priporočila žal ni upošteval.
Februarja 2003 se je na zahtevo, ki jo je podpisalo 170 poslancev, oblikovala delovna skupina za preiskavo porabe pomoči, dodeljene palestinski upravi, za katero so se nekateri bali, da se porablja v druge, nedovoljene namene, celo za financiranje terorističnih mrež. Delovna skupina je bila ustanovljena na podlagi pravice EP, da preveri preglednost računov Unije, četudi nima pooblastil uradne preiskovalne komisije. 31. marca 2004 je delovna skupina zaradi različnega tolmačenja zbranih informacij sprejela dve poročili (eno "večinsko", drugo "manjšinsko"). Vseeno pa obe prinašata vsaj en podoben sklep: če se Unija v prihodnosti odloči za podaljšanje neposredne proračunske pomoči palestinski upravi, ji mora postaviti jasne pogoje in uporabiti boljši nadzorni sistem. O poročilih bodo v naslednjem zakonodajnem obdobju razpravljali trije pristojni odbori (za proračun, za proračunski nadzor in za zunanje zadeve).



  
Porocevalci:
  
Skupna evropska politika na podrocju varnosti in obrambe po Kölnu in Helsinkih: Catherine Lalumière (PES, F)
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (prvo letno porocilo): Gary Titley (PES, UK)
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (drugo letno porocilo): Gary Titley (PES, UK)
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (tretje letno porocilo): Gary Titley (PES, UK)
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (cetrto letno porocilo): Karl von Wogau (EPP-ED, D)
Položaj v Iraku enajst let po zalivski vojni: Baroness Nicholson of Winterbourne (ELDR, UK)
Napredek pri izvajanju skupne zunanje in varnostne politike: Elmar Brok (EPP-ED, D)
Nova evropska varnostna in obrambna arhitektura - prednostne naloge in zahteve: Philippe Morillon (EPP-ED, F)
Glavni vidiki in temeljni ukrepi SZVP, financne posledice za proracun ES: Elmar Brok (EPP-ED, D)
Oprema, namenjena obrambi: evropska politika, industrija in trg: Luís Queiró (UEN, P)
  
Sklepne listine, objavljene v Uradnem listu:
  
Skupna evropska politika na podrocju varnosti in obrambe po Kölnu in Helsinkih
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (prvo letno porocilo) - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (drugo letno porocilo) - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (tretje letno porocilo) - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Oboroževanje: kodeks ravnanja na podrocju izvoza (cetrto letno porocilo) - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Položaj v Iraku enajst let po zalivski vojni - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Napredek pri izvajanju skupne zunanje in varnostne politike - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Nova evropska varnostna in obrambna arhitektura - prednostne naloge in zahteve - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Glavni vidiki in temeljni ukrepi SZVP, financne posledice za proracun ES - besedilo, ki ga je sprejel Parlament
Oprema, namenjena obrambi: evropska politika, industrija in trg - besedilo, ki ga je sprejel Parlament

 

 

 
  Publishing deadline: 2 April 2004