Balkan je za zunanjo politiko Evropske unije največji polom, hkrati pa tudi največji uspeh. EU ni mogla ne preprečiti krvave vojne, ki je izbruhnila 1992, niti je končati. Ta polom je EU tako osramotil, da je nato nekaj let kasneje učinkovito posredovala, ko je v Makedoniji leta 2001 grozil izbruh državljanske vojne, Balkanu pa ponovna katastrofa. EU je uspela pomiriti albanske in makedonske etnične skupine s posredovanjem pri ustvarjanju nove ustavne ureditve države. Medtem si EU v Bosni in Herzegovini, ki jo je prizadela vojna ter na Kosovu, še vedno prizadeva za vzpostavitev stabilnosti, blagostanja in pravne države.
Ob koncu vojne v Jugoslaviji, leta 1995, je mednarodna skupnost v Bosno in Hercegovino, ki jo je vojna najbolj prizadela, pod vodstvom Nata poslala mirovne sile (IFOR, kasneje preimenovane v SFOR). Ustanovljen je bil tudi Urad visokega predstavnika ZN, neke vrste upravljalca s širokimi pristojnostmi za nadzor in izvajanje mirovnega sporazuma v Bosni in Hercegovini. Vloga EU je bila v glavnem omejena na zagotavljanje humanitarne pomoči.
Učinkovitejša izraba pomoči EU
Kot del letnega pregleda porabe proračunskih sredstev EU je Parlament ocenil, kako se je s pomočjo upravljalo. Nekajkrat je poudaril, da je bila pomoč priskrbljena prepozno in da preglednost ter nadzor nista bila zadostna. Kritika je obrodila sadove po Natovi vojaški akciji na Kosovu leta 1999. Za obnovo razdejane regije, ki je po srbskem umiku prešla pod upravo Združenih narodov, je bilo določeno, da je treba s pomočjo upravljati ter jo nadzirati na lokalni ravni ter ne iz oddaljenega Bruslja. Parlament je vztrajal pri stališču, da postane Priština operativni center Agencije EU za obnovo, z veliko avtonomije. Pomoč je zaradi tega prišla veliko hitreje in bolj učinkovito. EU je pozimi leta 2000, ko je Srbiji grozilo pomanjkanje kurilnega olja, pravočasno dostavila zaloge.
Agencija za obnovo, ki je medtem odprla operativne centre tudi v Beogradu, Skopju in Podgorici, je odgovorna tako Parlamentu kot Svetu. Poslanci Evropskega parlamenta so tako dobili možnost posredovanja, ko so bili mnenja, da se stvari ne odvijajo tako, kot bi se morale. Ko je med Albanci v Makedoniji naraščalo nezadovoljstvo zaradi prepočasne obnove hiš, ki jih je uničila makedonska vojska med sovražnostmi na začetku leta 2001, je Parlament posredoval, da je obnova hiš postala prioriteta. EP je tudi vztrajal pri tem, da se iz razpoložljivih sredstev dovolj denarja nameni odstranjevanju min.
Predvsem po zaslugi Parlamenta je bilo denarja za obnovo dovolj. Ko je bil leta 1999 določen proračun za naslednje leto, so se morali poslanci EP boriti s Svetom, da so bila sredstva v višini 500 milijonov evrov, ki so bila po mnenju Svetovne banke in ostalih mednarodnih organizacij za obnovo Kosova potrebna, tudi dejansko zagotovljena v proračunu. Svet se je prvotno sicer strinjal s tem, da je 500 milijonov evrov dejansko potrebnih za obnovo, pozneje pa se je poskušal umakniti in celo odvzeti del sredstev, namenjenih razvojnemu sodelovanju. Parlamentu je na koncu uspelo zagotoviti 200 milijonov sredstev iz proračunske rezerve, namenjenih za nujne in nepredvidene proračunske potrebe.
Izgradnja tesnejših vezi
Parlament je pomagal pri oblikovanju vezi z Balkanom tudi na druge načine. Stabilizacijski in pridružitveni proces, ki se je formalno začel novembra 2000, daje državam zahodnega Balkana upanje za članstvo v EU. Evropski uniji omogoča, da vsaki državi pomaga pri približevanju demokratičnim in ekonomskim standardom EU. Parlament je od balkanskih držav, ki želijo biti vključene v stabilizacijski in pridružitveni proces, zahteval izpolnitev pomembnih pogojev, kot so sodelovanje z mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu, zagotovilo, da se bodo begunci lahko vrnili na svoje domove in popolno predanost boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Prav tako so bili kot del procesa sklenjeni pridružitveni sporazumi z Makedonijo in Hrvaško, ki je za članstvo v EU uradno zaprosila februarja 2003.
Mreža poslancev za jugovzhodno Evropo je bolj neformalen način vplivanja na razvoj na Balkanu, ki se je izkazal za zelo učinkovitega. Poslanci EP se v okviru te mreže redno srečujejo s poslanci parlamentov iz ostalih balkanskih držav v relativno majhnih in obvladljivih skupinah, jih vzpodbujajo in vodijo po poti parlamentarne demokracije in demokratičnega vladanja. Mreža je sestavljena iz delegacij Evropskega parlamenta in parlamentov Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Zvezne republike Jugoslavije, Makedonije (FYROM), Črne Gore in Romunije.
|