| Sporazumi o pridružitvi in partnerstvu so osnova odnosov med tretjimi državami in državami clanicami Evropske unije. Kadar Evropska unija sklepa sporazume s tretjimi državami, mora Evropski parlament podati svojo privolitev, brez katere pogodba ne more biti ratificirana ali stopiti v veljavo.
Najpogostejši cilj pridružitvenih sporazumov je politicni dialog in gospodarsko sodelovanje, pogosto pa želijo s pridružitvenimi sporazumi postopoma vzpostaviti prosto trgovinsko obmocje za dolocene industrijske ali kmetijske izdelke, pri cemer se spodbuja trajnostni razvoj. V pogodbe so vkljucene dolocbe glede varnosti, gibanja oseb, nezakonitega priseljevanja in boja proti organiziranem kriminalu. Sodelovanje je omogoceno na zelo razlicnih podrocjih, kot so na primer zasebne naložbe, znanstveni programi in varovanje okolja. Kulturne in socialne izmenjave prispevajo tudi k širšemu dialogu med državljani z razlicnih geografskih obmocij - tako EU kot tretjih držav.
Zaradi prizadevanj Evropskega parlamenta ti sporazumi že nekaj let sistematicno vkljucujejo dolocbe glede clovekovih pravic in se lahko tudi razveljavijo, ce pride do kršitve pravic. Evropski parlament je v preteklosti uspešno uporabljal ta nacin, saj je lahko nekatere tretje države pripravil do spoštovanja clovekovih pravic. V osemdesetih in devetdesetih letih je Evropski parlament tako zadržal sklepanje sporazumov ali protokolov z državami, kot so Izrael, Sirija ali Maroko.
Zbliževanje sredozemskih obal
V mandatnem obdobju 1999-2004 je Evropski parlament odobril vec evro-mediteranskih pridružitvenih sporazumov z Egiptom (2001), Alžirijo (2002) in Libanonom (2003). Ti spadajo v okvir Barcelonske deklaracije iz leta 1995, s katero se je zacelo vzpostavljanje tesnejših odnosov med Evropsko unijo in sredozemskimi državami. Cilj teh sporazumov je prispevati k miru in varnosti ter spodbujati trgovinske odnose in politicni dialog na tem obmocju.
Evropski parlament je odobril sporazum z Egiptom po šestih letih pogajanj med stranema. Sporazum pokriva široka podrocja, ki neposredno zadevajo državljane, na primer izobraževanje, znanost in tehnologija, okolje, industrija, financne storitve, kmetijstvo in ribolov, telekomunikacije, energetika, promet, turizem, boj proti prepovedanim drogam, terorizmu in pranju denarja ter varstvo potrošnikov.
Po petih letih pogajanj je bil sklenjen pridružitveni sporazum z Alžirijo. Ena glavnih posebnosti tega sporazuma je bila vzpostavitev tesnejšega sodelovanja na podrocju sodstva in notranjih zadev, kar ima za državljane zelo konkretne posledice. Glede gibanja oseb so se podpisniki sporazuma zavzeli za poenostavitev in pospešitev postopka dodeljevanja vizumov. V okvir sodelovanja spada tudi boj proti organiziranem kriminalu, pranju denarja, rasizmu in ksenofobiji, drogam, terorizmu in koncno tudi preprecevanje nezakonitega priseljevanja.
Evropski parlament je po sedmih letih pogajanj podal privolitev za sporazum z Libanonom. Bistven del tega sporazuma je postopna vzpostavitev prostega trgovinskega obmocja za kmetijske in industrijske izdelke za obdobje dvanajstih let. Druge dolocbe uravnavajo pravice do ustanavljanja podjetij, konkurenca, kroženje kapitala, varstvo intelektualne lastnine in javna dela.
Strateški sporazum z Latinsko Ameriko
Leta 2003 je bila koncno prižgana zelena luc za pridružitveni sporazum s Cilem, ko je Evropski parlament odobril strateško povezovanje Evropske unije z Latinsko Ameriko, kakor je že predlagal v resoluciji iz leta 2001. Ta sporazum sloni na treh temeljih: politicnem dialogu, trgovanju in sodelovanju. Politicne dolocbe se nanašajo na izzive globalizacije, boj proti terorizmu in spoštovanje clovekovih pravic. Na tržnem podrocju sporazum predvideva tarifna znižanja, ki presegajo obveznosti, ki jih doloca Svetovna trgovinska organizacija, predvsem gre za liberalizacijo uvoza industrijskih in kmetijskih proizvodov iz Cila. Navsezadnje pa dolocbe o sodelovanju zadevajo boj proti nezakonitem priseljevanju, revšcini in varstvu okolja.
|
